oglas (101-140)

101. korenı̑t, adj. 1) wurzelhaft; k. soglasnik, wurzelhafter Consonant, h. t.- Cig. (T.); — korenita količina, die Wurzelgröße, die Radicalgröße ( math.), Cig. (T.); — 2) radical, tüchtig, gründlich, Cig., Jan., nk.; k. junak, Zora; korenito naučiti se česa, SlN.; korenite izpremembe, Str.
102. méhək, -hka, adj. weich; mehko meso; mehka hruška, mehka roka; v mehko, v trdo kuhana jajca; mehko gre od njega, er laxiert; — mild, gelinde; mehka zima; — weichlich, empfindsam; mehka ženska; — mehki, trdi soglasniki, weiche, harte Consonanten, nk.; — compar. mę̑čji, mehkejši; mę̑kši, C., ogr.
103. melōdičən, -čna, adj. lepoglasen, melodisch, Cig., Jan.
104. naslẹ̀d, -slẹ́da, m. die Darauffolge: n. soglasnikov, Preš.; násled, ogr.- Valj. (Rad).
105. neháti, -ȃm, nav.: nę̑hati, -am, vb. pf. 1) aufhören; n. delati; nehaj me zmerjati; dež, zima neha; kreg, vojska neha; vse bo enkrat nehalo; — ablassen: n. od dela, Ravn.- Mik.; n. od greha, Cig., Jsvkr.; — 2) = pustiti, lassen: n. kaj, Kor.- Cig., Jan., ogr.; ne neham vas sirote, ogr.- Valj. (Rad); nehaj me! = pusti me! Krn- Erj. (Torb.), Rez.- Baud.; Naj se oglasi al' neha, Npes.- Mik.; — = odpustiti: ves strašni dolg mu je nehal, Ravn.
106. 3. ǫ́bəł, -bla, adj. rund: cylindrisch rund, Meg., Rib.- Mik.; obli klini, Levst. (Beč.); — oval, Mur., Cig., Jan.; — kugelrund, Cig., Jan., Cig. (T.), Boh.; svetlobni valovi so obli (kroglasti), Žnid.; — obel les, unbearbeitetes Holz, Z.; obla peč, ein compacter Fels, C.; oblo požirati, in ganzen Stücken ungekaut verschlucken, Cig.; — kar v oblo, sogleich, Savinska dol.- C.
107. odumíti, -ím, vb. pf. 1) o. koga, zur Besinnung bringen, ogr.- C.; — aufklären, belehren, erleuchten, C.; — 2) o. se, = oglasiti se; klical sem ga, pa se ni hotel odumiti, stresel sem ga, pa se mi še odumi ne, Dol.; — o. se, zum Bewusstsein kommen, zu sich kommen, C.
108. oglášati, -am, vb. impf. ad oglasiti; 1) melden, ankündigen; — 2) o. se, sich vernehmen lassen, sich melden; oglaša se v njem čutstvo, es regt sich in ihm das Gefühl, Cig.; v razgovorih se oglašati, sich an den Debatten betheiligen, Levst. (Močv.); — o. se pri kom, bei jemandem einzusprechen pflegen; — o. se, nachhallen, wiederhallen, Cig., Jan., M.; — 3) verkündigen, C.
109. onomatopojı̑ja, f. posnemanje naturnega glasu z besedo, sličnoglasje, die Onomatopöie, Cig.
110. partitūra, f. pregledni prepis vseh glasov kakega mnogoglasnega glasbenega proizvoda, die Partitur.
111. podvojíti, -ím, vb. pf. verdoppeln: podvojeni soglasniki, Doppelconsonanten, Cig. (T.).
112. pogòłt, -gółta, m. die Verschluckung, Z.; der Schluck, Cig., Jan.; — p. samoglasnice, die Elision, Cig., Jan.
113. pogółtniti, -gȏłtnem, vb. pf. verschlucken, verschlingen; — p. jezo, den Zorn niederdrücken, Levst. (Zb. sp.); — p. samoglasnico (elidieren), Cig., Levst. (Zb. sp.).
114. potajíti, -ím, vb. pf. 1) verstellen, verleugnen, C.; obraz p., C.; — p. se, sich verstellen, sich verleugnen; potaji se n. pr. hrošč, če se dela mrtvega, ako se ga dotakneš, ali človek, ki ga kličeš, pa se ne oglasi, dasi te sliši, ali človek, ki je kaj hudega storil, pa se dela, kakor bi ne bil storil; — 2) verheimlichen, verbergen, p. se, sich verbergen, Cig.; p. se komu, LjZv.
115. prẹ̑dən, conj. ehe, bevor; oglasi se pri nas, preden odideš.
116. prẹ̑jnər, conj. = preden, bevor: k meni se oglasi, prejmer (recte: prejner) pojdeš, Ljub.- Erj. (Torb.).
117. prekŕhniti, -kȓhnem, vb. pf. (einen spröden Gegenstand) entzweibrechen; suho vejo p.; — nado p., die Hoffnung knicken, SlN.- C.; samoglasnik p. (schwächen), Vest.
118. prekȓšək, -ška, m. die Übertretung: p. zakona, Levst. (Nauk); lovni p., der Jagdfrevel, Jan. (H.); der Fehler: paziti se večjih prekrškov v blagoglasju, Zv.
119. proglášati, -am, vb. impf. ad proglasiti, Jan., nk.
120. proklamácija, f. proglas, die Proclamation.
121. 1. s, (pred samoglasniki in zvenečimi soglasniki z, pred s, z, š, ž tudi sə̀, pred nj tudi ž), I. praep. A) c. gen. 1) na vprašanje: odkod? tam, kjer bi na vprašanje: kje? stal predlog "na" z lokalom: von — herab, von: s konja pasti, z mize vleči; sə strehe zmetati sneg; vse je teklo ž njega (z njega), (der Schweiß) rann von ihm herab; tresk je udaril z neba; s postelje vzeti rjuhe; z one strani se pripeljati, von jener Seite her gefahren kommen; Majar'ca pride z vode, Npes.-Vraz; s Koroškega, aus Kärnten ( prim. na Koroškem, in Kärnten); z Dunaja priti, von Wien kommen ( prim. na Dunaju); — pred prislovi: z daleč, von ferne (tudi: zdaleč); s tod = odtod (tudi: stod), C.; — 2) v časnem pomenu: s konca, s prvega, anfänglich; z mladega, von Jugend an; — 3) znači vzrok: s tega, daher, deshalb: s tega so hudo ime pri Judih imeli, Krelj; s tega je zbolel, Levst. (Rok.); s prav važnih vzrokov, DZ.; ( prim. iz); — 4) način: z večine, größtentheils, C., nk.; z lahka, auf eine leichte Weise ( nav. zlahka), z lepa (zlepa), auf gütlichem Wege; s kratka (skratka), kurzum, Jan., nk.; — (mnogokrat se meša s predlogom "iz", od katerega dostikrat ga ni moči več ločiti, Mik. (V. Gr. IV. 529., 570.)); — B) c. acc. 1) (redkokedaj) znači kraj, kjer je kaj: s konec mesteca je bila stena, Ravn.- Mik.; — 2) nam. raz c. acc.: z mizo pasti, z Belo, z Visoko priti, Gor.- Mik.; — s pridigo pozvoni, kadar duhovnik raz pridižnico stopa, Breznica ( Gor.); — II. praef. znači, da se kaj s česa, od zgoraj doli premika: seno z voza zmetati; s konja səsesti, vom Pferde herabsteigen, Mik.; sneti klobuk z glave, s klina.
122. 2. s, (pred samoglasniki in zvenečimi soglasniki z, pred s, z, š, ž tudi sə̀, pred nj tudi ž), I. praep. c. instr. znači 1) družbo, združbo, skupnost: mit; potovati s kom; kdor se z volkovi pajdaši, primoran je ž njimi tuliti, Mik.; pogovarjati se, tepsti se s kom; — ko bi jaz bil s tabo, wenn ich an deiner Stelle wäre; s — vred, sammt: lase s kožo vred z glave potegniti; umorili so mater z detetom vred; — 2) čas, s katerim se vjema kako dejanje: mit; pridna gospodinja je s prvim svitom na nogah (mit Tagesanbruch), Mik.; s solncem vstajati, Dol., jvzhŠt.; — 3) znači, kar kdo ima pri sebi, na sebi: mit; z jednim očesom iti v božje kraljevstvo; s praznimi rokami priti; s puško čakati koga; z vinom grem, ich führe Wein; videl je nož, pa je šel ž njim (nahm das Messer mit); — s tem namenom, in dieser Absicht; — 4) način: mit; z velikim veseljem kaj storiti; s strahom pogledati kam; s krepkim glasom zakričati; — 5) sredstvo, pripomoček: mit; s kolom udariti koga; igrati se s prstanom; lepo ravnati s kom; — 6) znači to, glede na kar se kaj izreka: an; Salomon je veči postal z blagom in z modrostjo, kakor vsi kralji, Dalm.; bogat z žitom, Met.; — 7) nam. starega instrumentala brez predloga: naj eto kamenje s kruhom postane, ogr.- Mik.; — II. praef. 1) znači raznotero združbo več predmetov po dejanju, izraženem z glagolom: zbrati, zvezati, sprijeti se; — 2) dela iz nedovršnih glagolov dovršne: zgniti, snesti.
123. 3. s-, nam. vz- (pred nemimi soglasniki), I. praep. (le kot del v prislovih): spet ( nam. vzpet); — II. praef. = vz-: stegniti, zbuditi, splezati na drevo.
124. tədàj, adv. 1) damals; tedaj je bilo drugač; — 2) dann, in diesem Falle; če si nedolžen, tedaj se oglasi; — daher, folglich, also.
125. tı̑hnica, f., Jan., Slom., pogl. soglasnik.
126. tı̑hnik, m., Jan., C., pogl. soglasnik.
127. 1. topíti, -ím, vb. impf. 1) wärmen, ogr.- C.; mleko t., t. j. v peč dejati gret, da se hitreje smetana naredi: topljeno mleko, Gor., jvzhŠt.; — 2) schmelzen, zerlassen; vosek, svinec, železo t.; — ( pren.) Srce mi žalost zdaj topi, Npes.-K.; žalost je nadloga, katera srce topi, Kast.; srce se topi od žalosti; — = mehčati ( gramm.): topljena izreka, topljeni soglasnik ( n. pr. nj, lj), C., Cv.; — 3) t. se: topi se mi, es verdrießt mich, Št.- C.; topi se ji iti prat, Savinska dol.
128. triglásən, -sna, adj. = troglasen, Cig.
129. uję̑ma, f. die Übereinstimmung: u. samoglasnikov, die Assonanz, Jan.
130. ȗstničən, -čna, adj. Lippen-, labial: ustnični soglasnik, der Lippenlaut ( gramm.), Cv.
131. 1. valìš, -íša, m. 1) das Gerölle, Mik.; ulice so polne blata in vališa, Bes.; cela groblja skal, kamenov in vališa, Bes.; — 2) bolj okroglast, lepo rejen prasiček, BlKr.; — 3) = kosturica, sključek, das Taschenmesser, vzhŠt.- C.
132. vę́zən, -zna, adj. 1) Binde-: vę̑zni tram, der Bindebalken, Cig.; vezni samoglasnik, der Bindevocal ( gramm.), Cig. (T.); — 2) bündig, verbindlich, Mur., Cig.; — 3) fest zusammenhangend: vezna prst, Ip.
133. vokāl, m. samoglasnik, der Vocal.
134. vokālən, -lna, adj. samoglasniški, Vocal-.
135. zamȏłk, m. das Verschweigen: die Reticenz (eine Redefigur), Cig. (T.); — z. samoglasnice, die Elision, Cig.
136. zatę́gniti, -nem, vb. pf. 1) durch Ziehen schließen, zuziehen, zuschnüren; zanko, vozel z., Mur., Cig., Hal.- C.; zagrinjalo z., einen Vorhang zuziehen, Cig.; — 2) durch Ziehen aus der richtigen Lage bringen, verziehen, verdehnen; usta z.; klobuk z.; den Hut verschieben, Cig.; zategnjen, verzerrt, Cig., Cig. (T.); — malo drugače z., ein wenig ändern, die Sache ein wenig anders darstellen, Jurč.; — 3) dehnen: glas, zlog z., einen Laut, eine Silbe dehnen, Cig., Jan., Cig. (T.), Vod.- Cv.; zategnjen samoglasnik, C.; — 4) einbringen, (Versäumtes) nachholen, C.; — 5) dunkel werden ( v. der Farbe): barve zategnejo, C.
137. zatòp, -tǫ́pa, m. 1) die Überflut, die Überschwemmung, Cig., Jan., C.; zatop me obdaja, Ravn.- Valj. (Rad); — 2) das Haff, Jes.; — 3) der Untergang, Jan.; — koliko let je že zbežalo v z.! Bes.; — 4) z. samoglasnice, die Elision, Cig.
138. 1. zatopíti, -ím, vb. pf. 1) überschwemmen, verschwemmen, Mur., Cig., Jan.; zatopljen, unter Wasser gesetzt, Cig.; — z. se, überschwemmt werden, Mur.; — z. se, ersaufen (von Getreide, Samen), Cig.; — zatopljena v solzah, in Thränen aufgelöst, Erj. (Izb. sp.); — z. se v misli, sich in Gedanken versenken, zatopljen v misli, in Gedanken versunken; — überwuchern, unterdrücken (von Pflanzen), Cig., C.; veje od drugih zatopljene, Pirc; glas z., machen, dass die Stimme sich verliert, sie schwächen, C., Z.; z zatopljenim glasom, Erj. (Izb. sp.); zatopljen glas, eine dumpfe Stimme, C.; — z. samoglasnico, einen Vocal elidieren, Cig.; — 2) zuschmelzen: z. se, durch Schmelzen sich schließen, M.
139. zglásən, -sna, adj. = soglasen, consonierend, Sen. (Fiz.).
140. zvonílọ, n. 1) das Läutwerk: die Glockensignalvorrichtung, DZ.; — die Thurmglocken, Jan.; — das Schlagwerk in der Uhr, Cig.; — 2) das Geläute; tu imate lepo zvonilo; to je bilo zvonila, ko se je škof pripeljal! Polj.; veter z. odnaša, da se nič ne sliši, Polj.; mrliško z., das Todtengeläute, Cig.; ob jutranjem zvonilu, C.; soglasno z., C.; s petjem in zvonilom koga pokopati, Cig.

   1 101

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani