oblat (17)

1. ọ̑blat, m. die Oblate, Cig., Jan.
2. ọ̑blatar, -rja, m. der Oblatenbäcker, Cig.
3. ọ̑blatək, -tka, m. dem. oblat, Cig., Jan.
4. ọ̑blati, -am, vb. impf. hobeln; — iz nem.
5. oblátiti, -blȃtim, vb. pf. mit Koth beschmutzen; — ( pren.) o. koga pred ljudmi in osmešiti, LjZv.
6. oblȃtovəc, -vca, m. oreh imajoč na sebi še zeleno lupino, Soška dol.- Erj. (Torb.); — prim. oblakovina.
7. oblȃtovje, n. zelena lupina (oplodje) pri orehu, Soška dol.- Erj. (Torb.); — prim. oblakovina.
8. odọ̑blati, -am, vb. pf. weghobeln; — prim. oblati.
9. poblátiti, -blȃtim, vb. pf. mit Koth beschmutzen; p. koga, se.
10. poọ̑blati, -am, vb. pf. behobeln.
11. preọ̑blati, -am, vb. pf. überhobeln.
12. brkȃnəc, -nca, m., pl. brkanci, iz oblatovja izluščeni orehi, Tolm.- Erj. (Torb.); — prim. 1. brkati.
13. 1. bŕkati, bȓkam, vb. impf. 1) stoßen, schnellen, weg schnellen: z nogo kaj b., C., M., Z.; — scharren, kratzen: kure brkajo, C., M., Z.; stöbern, Cig.; — 2) orehe b., luščiti iz oblatovja, Tolm.- Erj. (Torb.); — 3) hetzen, reizen, C.; brkala je vrana zajca, da naj kolje, SlN.; — prim. brcati.
14. čájiti, -im, vb. impf. č. orehe: "iz oblatovine luščiti", č. se: orehi se še ne čajijo, Bolc, Plužna- Erj. (Torb.).
15. mečílọ, n. 1) das Erweichungsmittel, Cig., Jan.; — das Abführmittel, Cig., Jan.; — 2) die Mauke: sadje v mečilo dejati, das Obst in die Mauke (zum Abliegen) legen, Cig.; — prostor, kjer meče orehe, da oblatovje razpoka, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
16. obrnjáti, -ȃm, vb. pf. = onesnažiti, oblatiti, Cerovo v Brdih- Erj. (Torb.).
17. 2. podmèt, -mę́ta, m. 1) der Einschlag nach innen (bei Kleidern), bes. der untere Saum am Weiberkittel, Mur., C.; p. si boš poblatila, C.; — 2) das Unterfutter, ogr.- C.; — das Futterleder, (pódmet) Danj.- Valj. (Rad); — 3) das Subject ( phil., gramm.), h. t.- Cig. (T.), Lampe (V.); — (= predmet: p. tragediji, Levst. [Zb. sp.]).

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani