objokan (4)

1. objǫ́kanje, n. das Beweinen, tudi: objokȃnje: objokanja vreden, Valj. (Rad).
2. korę̑nčək, -čka, m. dem. korenec; 1) das Wurzelchen; — eine kleine Möhre; k. strgati komu, jemandem ein Rübchen schaben (s kazalnikom desne roke drgniti po kazalniku leve), V.-Cig., Kr.; objokanemu revežu korenček stržejo in krog njega skačejo, Glas.; — 2) der Ingwer, Cig., DZ.; — korenčki, Gewürz, C.; — sladki k. = divji sladki koren, jvzhŠt.
3. objǫ́kati, -kam, -čem, vb. pf. 1) beweinen, Mur., Cig., Jan.; — 2) objokan, verweint: ves objokan, jvzhŠt.; objokane oči, Cig., C.
4. ujǫ́kan, adj. ( part.) = objokan, verweint, Cig., Jsvkr., Slom.- C., Vrt.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani