občen (12)

1. ǫ́bčən, -čna, adj. allgemein, universal, Cig., Jan., C., nk.; durchgängig ( phil.), Cig. (T.); — prim. obči in stsl. obьštьnъ.
2. ǫ́bčenje, n. der Verkehr, der Umgang, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; der Verkehr ( merc.), Cig. (T.); obmejno o., der Grenzverkehr, DZ.; prehodno o., der Transitoverkehr, DZ.; v prosto o. dan, in freien Verkehr gesetzt, DZ.; — prim. občiti.
3. ǫ́bčənski, adj. = občen: občenski prid, Krelj.
4. gǫ̑bčən, -čna, adj. Maul-, Cig.; gobčna gniloba, C.
5. izǫ̑bčenəc, -nca, m. der Excommunicierte, Cig.
6. izǫ́bčenje, n. der Bann, die Excommunication, Cig., Jan., C.; — die Acht, Cig.
7. mehkogǫ́bčən, -čna, adj. maulweich: mehkogobčen konj, Bleiw.- Cig.
8. trdogǫ́bčən, -čna, adj. t. konj, ein maulhartes Pferd, Bleiw.- Cig.
9. vseǫ́bčən, -čna, adj. = občen, Jan., C., nk.
10. generālən, -lna, adj. občen, General-, nk.; generalno rediteljstvo, die Generaldirection, nk.
11. univerzālən, -lna, adj. občen, splošen, universell, Universal-, nk.
12. zvezováłən, -łna, adj. verbindend: zvezovȃłnọ občenje (železnično), der Verbandverkehr, DZ.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani