očiten (8)

1. očítən, -tna, adj. 1) in die Augen fallend, ansehnlich, stattlich, Cig., Gor.; ni kaj očiten človek, er ist ein unansehnlicher Mann, Cig.; zelo očitna krava, eine recht stattliche Kuh, Ig; kmetska prebivališča, očitna kakor nekdaj grajske pristave, LjZv.; najočitnejša krasotica, LjZv.; — 2) öffentlich; očı̑tna izpoved, die öffentliche Beichte; očiten grešnik, ein öffentlicher Sünder; — 3) offenbar, unverkennbar, evident, augenscheinlich; očitna resnica, die helle Wahrheit, Cig.; o. sovražnik, ein abgesagter Feind, Cig.; očitno gre na dan, es geht ganz deutlich hervor, Navr. (Kop. sp.); očitno je, kakor beli dan, es liegt klar am Tage, Cig.; — 4) offen, aufrichtig, Svet. (Rok.); očitno povedati, Kr., vzhŠt.
2. izročı̑tən, -tna, adj. = izročitven: -tna štampilja, die Erfolglassungsstampiglie, DZ.
3. ločı̑tən, -tna, adj. Scheide-, Mur., Cig.; ločitni list, der Scheidebrief, Dalm., Jap. (Sv. p.); ločitna tožba, die Ehescheidungsklage, Cig.
4. neočítən, -tna, adj. unscheinbar, unansehnlich, Šol.
5. odpočítən, -tna, adj. Rast-, Erholungs-: odpočı̑tna ura, Cig.
6. počítən, -tna, adj. Rast-: počı̑tna ura, Cig.; počitni dan, DZ.
7. dokàz, -káza, m. der Beweis; očiten d., offenbarer Beweis; dokaz strani, der Beweis hinkt, Cig. (T.); = d. omahuje, Cig.; dokaz ne drži, der Beweis ist unhaltbar, Cig.; d. (z) nemožnosti (nemogočnosti), probatio per (ad) absurdum, Cig. (T.).
8. vı̑dez, m. 1) die Sicht, Jan.; sivec je že malo preveč rebra na očiten videz stavil, Jurč.; na v. postaviti, ersichtlich machen, DZ.; obrazne kosti so stale posebno na videz, Jurč.; — das Aussehen: slab v. imeti, Jurč.; — 2) der Schein, der Anschein, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), Mik.; ne sodim po videzu, Ravn.; na videz, zum Schein.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani