naselbina (3)

1. nasełbína, f. die Ansiedelung, die Colonie, die Pflanzstadt, Cig., Jan., Cig. (T.), M., nk.
2. naselı̑təv, -tve, f. 1) das Ansiedeln, die Ansiedelung; das Bevölkern, die Bevölkerung; die Colonisation, Jan. (H.); — 2) = naselbina, die Niederlassung, die Colonie, Cig., Jan.
3. 3. zdẹ́ti, zdẹ̑m, zdẹ́nem, vb. pf. beilegen: ime z., einen Namen beilegen, Habd.- Mik., Cig., Krelj- M.; Jezus Simonu ime zde ("izdei"), Trub.; priimek z. vasi, Levst. (Zb. sp.); — einen Schimpfnamen, Spitznamen geben: zdeli so mu plešec, Cig.; ptičar so mu zdeli, Cig.; Turki jim zdenejo "raja", Navr. (Let.); zdeli so, da je bila ondi rimska naselbina, Navr. (Let.); — ( nam. vzdeti).

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani