Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

namen (218)

  1. namẹ̀n, -mẹ́na, m. die Absicht, die Intention; dober namen; der Zweck, die Bestimmung; svoj n. doseči.
  2. namẹ̑na, f. die Absicht, Guts., Jarn., Mur.; z dobro nameno kaj opraviti, Guts. (Res.); die Bestimmung, Cig. (T.); das Ziel, Mik.
  3. naməncáti, -ȃm, vb. pf. eine gewisse Menge zerreiben; — veliko prosa smo nocoj namencali, wir haben diesen Abend viel Hirse ausgetreten, jvzhŠt.
  4. namẹ̑nək, -nka, m. 1) = namen, Cig., Jan., C.; — 2) kar je komu namenjeno, das Schicksal, Cig.
  5. namẹníłən, -łna, adj. 1) Widmungs-: namenı̑łnọ pismo, die Widmungsurkunde, DZ.; — 2) Absichts-, final ( gramm.), Jan. (H.).
  6. namẹnı̑łnik, m. das Supinum ( gramm.), Cig., Jan. (Slovn.), Levst. (Sl. Spr.).
  7. namẹ́niti, -im, vb. pf. 1) zudenken, bestimmen: n. komu kaj; to je bilo tebi namenjeno, das war dir zugedacht; namenjena si zaročenca, Jurč.; vsak ima svojo kresnico, ki si jo izbere sam, ali mu jo namenijo mlajši, Navr. (Let.); — namenjeno mi je, es ist mir vom Schicksale bestimmt, beschieden; — 2) bestimmen: n. koga ali kaj za kaj; oče je mlajšega sina namenil za šolo, starejšega pa za dom; jutrišnji dan sem namenil za košnjo; — 3) sich vornehmen, in Aussicht nehmen; Bog je najprvo namenil človeka stvoriti v podobi žabe, Npr.- Kres; kakor namenil, tako storil, Jurč.; tudi: n. si; — 4) n. se, sich vornehmen; namenil sem se doma ostati; — n. se kam, einen Weg o. einen Gang zu machen sich vornehmen; letos sem se na Gorenjsko namenil, heuer gedenke ich nach Oberkrain zu gehen; namenjen biti kam, irgend wohin zu gehen gedenken.
  8. namẹ́njanje, n. Anschläge, ogr.- C.
  9. namẹ́njati, -am, vb. impf. ad nameniti.
  10. namẹnjávanje, n. das Vorhaben, die Anschläge, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad).
  11. namẹnjávati, -am, vb. impf. vorhaben, C.
  12. namẹ́njenəc, -nca, m. der Beschiedene: dekline so po vodnem zrcalu (površju) spoznavale svojega namenjenca (namenjenega ženina), Navr. (Let.).
  13. namẹnjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad nameniti.
  14. mnogoznamenljìv, -íva, adj. vieldeutig, Cig. (T.).
  15. naznámenati, -am, vb. pf. bezeichnen, Jan. (H.); anmerken, Mur.; (-mnjati), andeuten, Cig.
  16. naznamenováti, -ȗjem, vb. pf. ( impf.) andeuten: oko na kipih je le naznamenovano, Žnid.
  17. neznamenı̑t, adj. unansehnlich, Cig.
  18. ornamēntika, f. okrasje, nauk o okrasju, die Ornamentik, Cig. (T.).
  19. oznameníłən, -łna, adj. charakteristisch, Cig. (T.).
  20. oznamenílọ, n. die Bezeichnung, die Signatur, Cig. (T.); sodno o., die gerichtliche Bezeichnung, DZ.; obkrajno o., die Marginalbezeichnung, DZkr.; poznatno o., eine leicht erkennbare Bezeichnung, DZ.
  21. oznameníti, -ím, vb. pf. marken, Cig.; bezeichnen, Cig. (T.), DZ.; oznamenimo si na stekleni plošči kako mesto, Žnid.
  22. oznamenjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad oznameniti, (-novati) Cig. (T.).
  23. poznameníti, -ím, vb. pf. bezeichnen, kenntlich machen, Mur., Nov.- C.
  24. poznamenítiti se, -ı̑tim se, vb. pf. wichtig o. bedeutend werden, nk.
  25. poznamenjevȃnje, n. das Bezeichnen, die Bezeichnung, (-menov-) Mur., Trst. (Let.), Nov., Zora.
  26. poznamenjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad poznameniti; bezeichnen, kenntlich machen, (-menov-) Mur., Trst. (Let.).
  27. predznámenje, n. das Vorzeichen, die Vorbedeutung, Mur., Jan.
  28. preznamenı̑t, adj. zu bedeutend; — von überaus großer Bedeutung, hochansehnlich, Cig.
  29. zaznámən, -mna, adj. Vormerkungs-, Jan.
  30. zaznamenáti, -ȃm, vb. pf. 1) bezeichnen, Levst. (Nauk), DZ.; določneje z. osebo, kratko z. vsebino, DZ.; — 2) verzeichnen: z. v vpisnik, DZ.
  31. zaznamenávati, -am, vb. impf. = zaznamenjevati; 1) bezeichnen, Levst. ( LjZv.); — 2) verzeichnen: z. v beležno knjigo, ins Vormerkbuch eintragen, Levst. (Nauk).
  32. zaznameník, m. das Verzeichnis, DZ.
  33. zaznamenílọ, n. die Vormerkung, Levst. (Nauk), DZ.
  34. zaznámenjati, -am, vb. pf. 1) mit einem Zeichen versehen, bezeichnen, Cv.; (-mnjati), Mur., Cig., Jan.; s križcem mejo z., s črkami, številkami kaj z., Cig., Jan.; z. se, sich bezeichnen, (-mnjati) Burg.; — 2) verzeichnen, aufzeichnen, notieren, (-mnjati) Cig., Jan.; vsaka letnica je razločno z drugo tinto zaznamenjana, Let.
  35. zaznamenjeváłən, -łna, adj. bezeichnend, (-mnje-), Jan.
  36. zaznamenjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad zaznamenjati, Mur., Cig., Jan., Cv.; ( vb. pf. = zaznamenovati I., Meg., Dalm.).
  37. zaznámenovati, -ujem, I. vb. pf. mit einem Zeichen versehen, bezeichnen; zaznamenovan, bezeichnet, Dalm.; na rokah sem te zaznamenoval, Guts. (Res.); — domisli me, da ga bom slabo zaznamenoval (anschwärzen), Jurč.; (govori se nav. skrčena oblika: zaznámvati); — II. zaznamenováti, -ȗjem, vb. impf. = zaznamenjevati, nk.
  38. znameník, m. das Verzeichnis: abecedni z., z. držati o naročevanih prepisih in izpiskih, DZ.
  39. znamenílọ, n. das Signalmittel, DZ.
  40. znamenı̑łski, adj. Signal-: znamenilske naprave, DZ.
  41. znamenı̑t, adj. ausgezeichnet, hervorragend, wichtig, bedeutend, Mur., Cig., Jan., C., nk.; erheblich, namhaft, Cig., C., nk.
  42. znamenítən, -tna, adj. = znamenit, Cig., Jan.
  43. znamenítnost, f. = znamenitost, Cig.
  44. znamenı̑tost, f. die Bedeutsamkeit, die Wichtigkeit, die Merkwürdigkeit, Cig., Jan., C., nk.; znamenitosti, die Merkwürdigkeiten, nk.
  45. znamenìv, -íva, adj. bezeichnend, charakteristisch, Jan., C.; wichtig, Nov.- C.
  46. znamenjáč, m. der Zeichengeber, DZ.
  47. známenjati, -am, vb. impf. bezeichnen, Mur., Cig., Jan.
  48. známenjce, n. dem. znamenje, Cig.
  49. známenje, n. das Kennzeichen, das Zeichen; vžgano z., das Brandmal; ločilno z., das Unterscheidungszeichen, Cig., Jan., nk.; z. delbe, das Divisionszeichen, z. kakovosti, das Qualitätszeichen ( math.), Cig. (T.); das Emblem, Cig., Jan.; z. (na životu), das Mal, Cig., jvzhŠt.; z. dati, ein Zeichen geben; pokalno z. (na železnicah), das Knallsignal, DZ.; — das Symbol, Cig. (T.); z. sv. križa, das Kreuzzeichen; — die Geschichtsäule, Cig.; ein aufgerichtetes Bild zur Erinnerung an einen Unglücksfall, Kr.; ein religiöses Standbild, Kr.; — das Anzeichen, das Vorzeichen; dobro, slabo z.
  50. znamę̑nka, f. das Kennzeichen, C.; das Zeichen, kajk.- Valj. (Rad).
  51. znamenljìv, -íva, adj. bedeutungsvoll, wichtig, C.; — charakteristisch, Cig. (T.).
  52. znamenovȃnje, n. 1) das Bezeichnen, kajk.- Valj. (Rad); — 2) die Bedeutung, kajk.- Valj. (Rad).
  53. znamenováti, -ȗjem, vb. impf. 1) bezeichnen, Mur., Jan.; — 2) bedeuten, Dict., Mur., Jan., C., ogr.- Valj. (Rad); pisanica ali pisanka znamenuje pisano jajce, Navr. (Let.).
  54. známenstvən, -stvəna, adj. symbolisch, h. t.- Cig. (T.).
  55. známenstvọ, n. die Symbolik, h. t.- Cig. (T.).
  56. apostrōf, m. der Apostroph (znamenje ' ).
  57. bẹlẹ̑žən, -žni, f. das Zeichen, die Marke ( n. pr. na drevesih znamenja, da jih je posekati), Krn- Erj. (Torb.); — das Merkmal: zbrisana beležen vojništva, Zv.
  58. blagodẹ́jən, -jna, adj. wohlthuend, wohlthätig, C.; za blagodejne namene kaj dati, nk.
  59. bọ̑g, * bogȃ, m. 1) der Gott; lažnjivi, krivi bogovi, die falschen Götter, Götzen; služite drugim bogom, Dalm.; — pomni: zlega boga uživa z menoj vred, es geht ihm schlecht, wie mir, BlKr.- M.; — Bog, Gott (der Christen); Boga moliti, beten; Bogu služiti, Gott dienen; Bog oče, Gott Vater; Bog človek, Bog in človek, der Gottmensch, Jan.; — tak hrup je, da ni grmečega Boga slišati (čuti), *von zu großem Lärm hört man den Donner nicht, Z., Levst. (Zb. sp.); — v rekih o pozdravljanju: (prihajajočemu ali sploh temu, s katerim smo se sešli): Bog te sprimi, (vzprimi), grüß dich Gott! Cig., Jan.; ( prim. Bog vas primi! Alas.; "buge waz primi gralva Venus!" tako je pozdravil l. 1227. koroški knez s svojimi vitezi Ulrika Lichtensteinskega, ki je kot Venera oblečen potoval, Kres 1882, 177.); (pri ločitvi:) z Bogom! adieu! lebe wohl! Bog te obvaruj! behüt' dich Gott! Bog s teboj! Bog z vami! Gott befohlen! Cig.; ("Bog z vami" je odgovor na "Bog vas primi", Alas.); z Bogom ostani, Gott befohlen! (pri srečevanju:) dobro jutro Bog daj! odzdrav je: Bog ga daj! (tudi samo: Bog! Levst. [M.]); zato: Boga povedati, C.; komu Boga dati (davati), grüßen: srečal me je, ali ni mi Boga dal, Z., Npes.-Vraz; (delavcem:) Bog daj dobro srečo! Bog daj srečo! Glück zu! Glück auf! (uživajočim kako jed:) Bog blagoslovi (žegnaj)! (počivajočim:) Bog daj srečo k počivanju! Bog daj dober počitek! (o napivanju:) Bog živi! Gott erhalte! mozi ti Bog! ("masti bog") Guts.; prim. moči; (ako kdo kihne:) Bog pomagaj! zur Genesung! (v vzklikih:) Ti moj Bog! Bog pomagaj, da si tako nagle jeze! Bog mu daj zdravje, on mi je veliko dobrega storil! Bog mu daj dobro, tam kjer je! hvala Bogu! bodi ga Bog zahvaljen! Gott sei Dank dafür! Boga zahvali, da si toliko dobil! skrajšano: "Bog", za: "Bog bodi hvaljen", ali kaj takega: Bog, da je tako, gottlob (ein Glück, ich bin froh, ich bin zufrieden), dass es so ist; Bog, da si prišel! Bog, da te ni videl! sam Bog, da nisem tega izgubil! Levst. (M.); še Bog, da je toliko; gottlob, dass es so viel ist, jvzhŠt.; Kruha b' ti dala, Ajdov je. "Ljubica moja, Bog, da je!" Vod. (Pes.); še Bog, če mu bomo hoteli žlico dati, LjZv.; Bog se usmili! Bogu se smili! Gott erbarme sich! tak je bil, da se Bogu smili! er sah aus, dass es Gott erbarme! bodi Bogu potoženo! Gott sei es geklagt! Bog hotel! wollte Gott! Bog dal, da bi bilo tako, gebe Gott, dass es sich so verhalte! Bog daj! geb' es Gott! Bog pomozi! helfe Gott! ako (če) Bog da! so Gott will! naj pa bo z Bogom! so sei es denn in Gottes Namen, Levst. (M.); Bog ve! weiß Gott! Bog ve, kdo, Bog ve, kam itd.; vedi si ga Bog, kje vedno tiči! Bog sam vedi, kaj bo iz tega! nosi se, kakor bi bila Bog si jo vedi kaj, Vrt.; Bog ne daj! Bog ne zadeni! Bog obvaruj! Bog prenesi! Bog odvrni! Gott behüte! Gott bewahre! Bog tega varuj! das verhüte Gott! (Bognasvaruj, subst.; der Gottseibeiuns, Jurč.; strah imeti pred čim, kakor Bognasvaruj pred križem, SlN.); Bog in sv. božji križ! Bog bodi pri nas in sveti vtorek! (sreda itd., kakeršen dan si je tedaj, kadar se to govorí; a tako govore največ tedaj, kadar odvračajo od sebe čarodejsko moč, in to se imenuje "dan izgovoriti", Levst. [Rok.]); za Boga svetega! za Boga milega! za Boga! um Gottes Willen! (poglej vsaj, skozi Bog! Dalm.; za skozi Bog! Prim., Kras; po it. "per Dio!" napačno narejeno); (o zagotavljanju, zaklinjanju:) Bog in duša! bei meiner Treue! Cig.; Bog me! (bogme!) = so wahr mich Gott strafe! bei Gott! Bog me, da je res! Bog mi je priča! — "pod milim Bogom" se pristavlja v podkrepljanje kakega nikanja; n. pr. nima pod milim Bogom nič opraviti; er hat auf Gottes Erdboden nichts zu thun; — v Boga ime (vbogajme) dati kaj, ein Almosen geben; rad v Boga ime daje; — 2) die geweihte Hostie: župnik je nekam šel z Bogom, (gieng versehen); — 3) das Gottesbild: držiš se, kakor lipov bog! = du thust so hölzern! bogove prodajati, Kruzifixe verkaufen; — 4) bog stari, die Gottesanbeterin (mantis religiosa), Kras- Erj. (Torb.).
  60. božı̑čnica, f. 1) das Weihnachtslied, Cig., Jan.; — 2) das Weihnachtsgeschenk (namentlich ein Apfel), C., Št.; — 3) der Christbaum, Cig., Jan., C., nk.
  61. čȗt, m. der (äußere) Sinn, das Empfindungsvermögen, Guts., Jarn., Mur., Jan., Cig. (T.), Mik.; čut, občna zmožnost čutiti, Lampe (D.); znanje o najznamenitejšem čutu in čutilu (Sinn und Sinnesorgan), Žnid.; topih čutov, grobsinnig, Cig.; životni č., der Vitalsinn, Erj. (Som.); — = čuvstvo, der innere Sinn, das Gefühl, Cig., Jan.; rahli čut, das Zartgefühl, Cig.; — die Neigung, der Sinn für etwas, C.; č. imeti ali čuta ne imeti za kako reč, nk.
  62. diakrītičən, -čna, adj. razločevalen, diakritisch: diakritična znamenja, nk.
  63. dobrodẹ́łən, -łna, adj. wohlthätig, Mur., Cig., Jan.; za dobrodelne namene, zu wohlthätigen Zwecken, nk.
  64. dọ̑m, * m. das Heim, die Heimstätte; ženinov, nevestin d.; od doma, z doma iti, vom Hause fortgehen: ausgehen, verreisen; = z domu iti, LjZv., Lašče- Levst. (Rok.); nameniti se z domu, Cv.; ( nav. z domi, posebno na vzhodu; z domi je bil čebelarstvu kos, Navr. [Spom.]); z doma biti, nicht zuhause, in der Fremde, abwesend sein, DZ.; z domu biti, Levst. (Nauk); štiri dni z domu biti, Jurč.; na d. vzeti koga, jemanden in sein Haus aufnehmen; na domu ostati (biti); auf der Heimstätte Besitzer bleiben (sein); kje si z domom? wo ist dein Heim? C.; svoj dom je boljši od zlatega korca, Cig.
  65. domísliti, -mı̑slim, vb. pf. 1) d. si kaj, etwas mit den Gedanken erfassen, C.; sich vorstellen: kdo si more domisliti njegovo sramoto? Jap. (Prid.); — domišljen, eingebildet: domišljena bolezen, Cig.; — (malo domišljen = malo domiseln, Svet. [Rok.]); — 2) d. se, sich besinnen, Cig. (T.); mislil sem in tudi se domislil, LjZv.; d. se koga, sich jemandes erinnern, Cig.; d. se česa, sich etwas einfallen lassen, auf etwas verfallen; imena se d., auf einen Namen verfallen, Levst. (Zb. sp.); domisli se pametnejšega sveta, DSv.; ne morem se d., es will mir nicht einfallen, Cig.; — 3) trans. auf einen Gedanken bringen: vino človeka domisli kdaj takih reči, LjZv.
  66. doslovẹ́ti, -ím, vb. pf. 1) njegovo ime je doslovelo do nas, der Ruhm seines Namens gelangte bis zu uns; — 2) aufhören berühmt zu sein.
  67. fíga, f. 1) = smokva, die Feige; — 2) konjska f., der Pferdemistklumpen; ni vredno konjske fige, C.; — 3) figo komu kazati, einem die Feigen weisen; (pest pokazati tako, da palec izmed kazalca in srednjaka moli, preprosto znamenje odbijanja prošnje); spredaj z medom maže, zadaj figo kaže, Z.; — iz nem.; prim. stvn. figa, Mik. (Et.).
  68. gnána, m., f. der Namensvetter, C., vzhŠt., Trst. (Let.); — prim. stvn. ginamno, srvn. genane, C.
  69. gnánək, -nka, m. der Namensvetter, C.; — prim. gnana.
  70. gnánica, f. die Namensgenossin, C.; — prim. gnana.
  71. gọ̑d, gen. gọ̑da, godȗ, m. 1) die rechte Zeit, C.; za goda, rechtzeitig: glej, da prideš za goda, Vrsno- Erj. (Torb.); tudi: frühzeitig, Vrsno- Erj. (Torb.); = pri godu (godi), Meg., Krelj; učimo se pri godi katehizma, Trub.; — ob godu, zur gelegenen Zeit, Cig., Jan.; dovolj goda, genug Gelegenheit, C.; pravi god, die Gelegenheit; iskal je pravega goda, Trub.; — 2) die Reife, Mur.; sad je po godu = zrel, C.; otrok po godu, ausgetragen, C.; — 3) po godu biti, angenehm, lieb, erwünscht sein, C.; to mi je po godu, das sagt mir zu, Cig., Jan.; po godu storiti, dem Wunsche entsprechen, Jan.; — 4) das Fest, Meg., Cig., C.; o velikih godih, Ravn.; veseli god večne premage obhajati, Slom.- C.; povodni godi, Wasserfeste, Vrt.; der Jahrestag, Cig., Dalm.; — das Namensfest; danes je moj g.; za g. kako darilo dobiti; vsak dan je god njegov, = er lebt lustig, Cig.; — pasji g., die Hundstage, C.
  72. gǫ̑dina, f. 1) das Jahr, C., Prip.- Mik. ( hs.); — 2) das Namensfest, Tolm.- C.; — 3) der Regen, Prip.- Mik., BlKr.; tiha g., kadar po malem prši, Habd.- Mik.
  73. godníca, f. ein Lied zum Namensfeste, C.
  74. godník, m. der Namenspatron, der Pfarrpatron, Notr.- Z., Burg.
  75. gọ̑dov, adj. den Namenstag feiernd, Cig.; kdaj si godov? = kdaj imaš svoj god, Notr.
  76. godovȃnje, n. 1) die Festlichkeit, Cig.; der Festschmaus, Jan.; — 2) das Namensfest, C., jvzhŠt.
  77. godováti, -ȗjem, vb. impf. 1) festlich begehen, feiern, Cig.; stoletnico g., C., Levst. (Zb. sp.); slavnost g., Vrt.; g. spomin, Zora; — 2) das Namensfest feiern, Cig., C.
  78. godovína, f. die Namensfestfeier, C.
  79. godovník, m. 1) der Festpatron, Z.; der Namenspatron, (godǫ́vnik) BlKr.; — 2) ein Hauptfesttag, Lašče- Levst. (Rok.); — 3) der ein Fest feiert, nk.; derjenige, dessen Namensfest gefeiert wird, nk.
  80. godovnjáča, f. diejenige, deren Namensfest gefeiert wird, kajk.- Valj. (Rad).
  81. godovnják, m. derjenige, dessen Namensfest gefeiert wird, kajk.- Valj. (Rad).
  82. godovnọ̀, gen. -nà, n. das Fest: nove maše veselo godovno, Slom.; — das Namensfest, C., jvzhŠt., kajk.- Valj. (Rad); za g. komu kaj dati, C.; — das Namenstagsgeschenk, Mur.; godǫ́vno obhajati, BlKr.; — (tudi: das Geburtsfest, C.); — pomni: ob godovnem, C.; — prim. godoven.
  83. govorjénje, n. das Reden, das Sprechen; tako govorjenje, solch Gerede; prazno g., leeres Geschwätz; — die Redeweise, Cig.; g. z znamenji, die Zeichensprache, Cig., Jan.; g. s telesnim gibom (kretom), die Geberdensprache, Cig. (T.); — das Gerede: po vsej gori je bilo g. od tega ( nam. o tem), Ravn.
  84. grę́dəlj, -dlja, (-dəljna), m. 1) der Pflugbalken, der Grendel; — sam g. ga je, er ist mager, wie ein Grendel, wie ein Skelet, Z., Notr.; konji suhi, kakor sami gredeljni, Glas.; — 2) der Nasenrücken, V.-Cig.; — 3) die Radwelle, Mur., Cig.; pos. bruno, na katero je mlinsko kolo nasajeno, Št.; — 4) der Schiffskiel, V.-Cig., Vrt.; (ladje) se ne najde ne sled ne znamenje gredeljna med valovi, Škrinj.- Valj. (Rad); — prim. nem. Grendel; pa beseda je morda slovanska, Mik. (Et.).
  85. hȗd, húda, adj. böse, schlimm, arg: hudi duh, der böse Geist; hudo storiti, delati, Böses thun, freveln; hudo delo, die Missethat; hud namen, böse Absicht; hudo poželenje, böse Begierden; hude misli, böse Gedanken; hudo misliti o kom, Arges von jemandem denken; hud jezik, eine böse Zunge; huda vest, böses Gewissen; hud prepirljivec, ein Zankteufel: hud pes, ein schlimmer Hund; hud mož, ein schlimmer, strenger Mann; hud biti na koga, auf jemanden böse sein; huda beseda, feindseliges Wort; ein Scheltwort, M.; hudo imeti koga, arg mit jemandem verfahren; s hudim in dobrim, mit Güte und Strenge; iz huda, im Schlimmen, C.; hudo gledati, finster blicken; hudo se držati, eine finstere Miene machen; hude volje biti, in einer bösen Stimmung sein; huda peč, stark erhitzter Ofen, M., jvzhŠt.; huda britev, scharfes Rasiermesser, M., Z.; hudo žganje, hochgradiger Brantwein; hud ocet, scharfer Essig; hude krvi biti, heißblütig sein; hude jeze biti, zu heftigem Zorne geneigt sein; = gierig: tat je hud na jabolka, oven je hud na oves, BlKr.; hud na vino, denar, Z.; — hud boj, heftiger Kampf; huda je bila, es ging hitzig zu; hud vihar, ein heftiger Sturm; hudo vreme, huda ura, das Ungewitter; hudi oblaki, gewitterschwangere Wolken; huda reka, gefährlicher, reißender Strom, M.; huda noč, eine schlimme Nacht; hudi časi, schlimme Zeiten; hudo delo, schwere Arbeit, Z., jvzhŠt.; huda sila, dringende Noth; hud mraz, grimmige Kälte; huda suša, große Dürre; hud smrad, heftiger Gestank; huda bolezen, schlimme, gefährliche Krankheit, ( pos. die Fallsucht, M.); huda bolečina, heftiger Schmerz; huda rana, schwere Wunde, Z.; huda žeja, heftiger Durst; hud kašelj, heftiger Husten; do hudega bolan, gefährlich krank, Ravn.- Mik.; hudo ti bodi! (ein Fluch) C.; hudo in dobro, das Wohl und Wehe; hudo a. huda se mu godi, es geht ihm schlecht; na hujem je, er ist schlechter daran; hudo a. huda je za vodo, za denar, es ist großer Mangel an Wasser, Geld, es herrscht eine Wasser-, Geldnoth; huda mu prede, er ist in der Klemme, Jan.; otel ga bode ob hudi (in der Noth), Ravn.; hudo mi je, es wird mir eng ums Herz, Jan.; es fällt mir hart, jvzhŠt.; hudo mi je za njega, es thut mir leid um ihn, Z., jvzhŠt.; hudo mi je, es ist mir übel, hudo mu je prišlo, er wurde unwohl, jvzhŠt.; — hudo = zelo, arg, sehr; hudo pretepsti, hudo potrebovati, Cig., C.; — = slab, schlecht: hud sad, hudo drevo, Kast.; huda pitna voda, Levst. (Nauk); huda je obleka ali obutev, ki uže ni cela, Goriška ok., Kras- Erj. (Torb.); huda suknja, srajca, Cig., C.; hud črevelj, Gor.; hudo vidim = slabo vidim, Gor.; — huda roka = leva r., Rez.- C.; — hudo meso, wildes Fleisch, das Faulfleisch in Wunden, Cig.
  86. hudóbən, -bna, adj. boshaft, böse; h. namen, böse Absicht; hudobna poškodba, boshafte Beschädigung, Cig.; hudobni jeziki, Lästerzungen.
  87. imę̑, -ę̑na, n. 1) der Name; krstno i., der Taufname; rodovinsko i., der Familienname; kako ti je ime? wie heißest du? (tako se navadno povprašuje po krstnem imenu); Peter mi je ime, ich heiße Peter; i. komu dati; tudi: i. zdeti, nadeti, einen Namen geben, benennen, Jan.; po imenu, dem Namen nach; le po imenu poznati koga; mož, po imenu I., ein Mann mit Namen I.; tam stoji vas, Vrh po imenu, Levst. (Zb. sp.); po imenu koga klicati, jemanden beim Namen rufen, Met.- Mik.; po imenu, namentlich, besonders, Cig., ogr.- C.; na isto ime spraviti, auf gleiche Benennung bringen ( math.), Cig. (T.); v imenu imeti koga = govoriti o kom, Dol.- Cv.; v mojem, sodnikovem imenu, in meinem, des Richters Namen; pojdi v imenu božjem, geh' in Gottes Namen! v Boga ime (vbogajme) prositi, dati, um ein Almosen bitten, ein Almosen geben; v božje i. dati, Meg.; — 2) der Titel; prazno ime, leerer Titel, Cig.; — pravno ime, der Rechtstitel, erworbenes Recht, DZ.; oprostilno ime, der Befreiungstitel, DZ.; v prisežno ime povedati, an Eidesstatt aussagen, Svet. (Rok.); — 3) das Nomen ( gramm.), nk.; samostalno i., das Hauptwort (substantivum), Jan., nk.; — 4) das Ansehen: v imenu biti, eine große Rolle spielen, Cig., Šol.; v ime priti, zu Ansehen kommen, Šol.; pravdati se z možmi, ki imajo nekaj imena, Jurč.; — 5) der Leumund, der Ruf: v dobrem, slabem imenu biti, in gutem, schlechtem Rufe stehen; dobro ime izgubiti, den guten Namen verlieren.
  88. imendȃn, m. = god, godovno, der Namenstag, Cig., Jan., nk.; — hs.
  89. imeník, m. das Namensverzeichnis, der Katalog, die Nomenclatur, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), DZ., nk.; volivski i., die Wählerliste, Levst. (Nauk); bralni i., die Verlesliste, DZkr.
  90. imenják, m. der Namensgenosse, Cig., Jan., M.; midva sva imenjaka, wir haben gleiche Namen, Z.; Unac, našemu Uncu imenjak, Navr. (Let.); — der Namenspatron, Vrt.
  91. 2. imę̑nje, ** n. coll. die Namen; imenje za atlant preskrbeti, Let.
  92. imenodajȃvəc, -vca, m. der Namengeber, Cig.
  93. imenodajȃvka, f. die Namengeberin, Cig.
  94. imę̑noma, adv. namentlich, mit Namen, C., nk.
  95. imenonosı̑telj, m. der Namensträger, SlN.
  96. imenovȃvəc, -vca, m. 1) der Namengeber, Cig.; — der Nenner ( math.), Cel. (Ar.); — 2) der Ernenner, Cig.
  97. imenovȃvka, f. die Namengeberin, Cig.
  98. imę̑nski, adj. Namens-, C.; — nominell, V.-Cig., Jan.; imenska vrednost, der Nennwert, Cig., DZ.
  99. impozāntən, -tna, adj. imeniten, znamenit, imposant, Cig. (T.).
  100. interpúnkcija, f. ločitev po ločilnih znamenjih, die Interpunction, Cig. (T.), nk.

1 101 201  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA