Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
n (9.601-9.700)
-
dopȏłnək, -nka, m. die Ergänzung, Jan., Cig. (T.); — das Complement, der Ergänzungswinkel, Cig. (T.).
-
dopołníłən, -łna, adj. ergänzend, Ergänzungs-, Cig. (T.), nk.; dopolnilne barve, complementäre Farben, Žnid.
-
dopołnílọ, n. die Ergänzung, das Complement, Cig. (T.).
-
dopołnı̑tən, -tna, adj., pogl. dopolnitven.
-
dopołnı̑təv, -tve, f. 1) die Ergänzung; — 2) die Erfüllung, Mur.; razodel je z dopolnitvijo svoje obljube svojo zvestobo, Ravn.
-
dopółniti, -im, vb. pf. 1) ergänzend voll machen, auffüllen: sod d., Cig.; ergänzen, completieren; — d. 15 let, volle 15 Jahre alt werden; — 2) erfüllen: dolžnosti; da bode dopolnjeno vse, kar je govorjeno, Trub.; d. se, in Erfüllung gehen.
-
dopołnı̑tvən, -tvəna, adj. Ergänzungs-, (-niten) Cig., Jan.; dopolnitvenega okoliša poveljstvo, das Ergänzungsbezirkscommando, Levst. (Nauk); dopolnitvene (-nitne) volitve, Ergänzungswahlen, nk.
-
dopołnjávanje, n. die Ergänzung, ogr.- Valj. (Rad).
-
dopołnjávati, -am, vb. impf. = dopolnjevati.
-
dopołnjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad dopolniti; ergänzend voll machen, auffüllen; — ergänzen, completieren; dopolnjujoč, complementär, ( math.) Cig. (T.); — 2) erfüllen.
-
dopołnjevȃvəc, -vca, m. 1) der Ergänzer, Cig.; — 2) der Erfüller, der Vollender, Cig., Jan.
-
dopołnováti, -ȗjem, vb. impf., pogl. dopolnjevati.
-
dopoludánšnji, adj. = dopoldanšnji, Jurč.
-
dopȏludne, adv. = dopoldne, nk.
-
dopopółniti, -im, vb. pf. vervollkommnen, Ravn.- C.
-
dopovẹ́dən, -dna, adj. kar se da dopovedati, M.
-
dopovẹ̑dnica, f. der Auskunftsbogen, DZ.
-
dopovẹdováłnost, f. die Darstellungsgabe, Cig.
-
doprinȃšati, -am, vb. impf. ad doprinesti.
-
doprinésti, -nésem, vb. pf. 1) darbringen, Mur.; — beitragen, nk.; — 2) zubringen: noč kakor dan d., Škrinj.; — 3) einbringen: doprinesem, kar sem zamudil, Škrb.; — 4) vollbringen, begehen: hudobijo d.; — germanizmi po dotičnih nem. glagolih.
-
doprínos, m. der Beitrag, DZ.
-
dopriprávljanje, n. die Nachschaffung: d. rokodelskega orodja, DZ.
-
dopŕsən, -sna, adj. bis zur Brust reichend, C.; doprsna podoba, das Brustbild, nk.
-
dopȓsnica, f. = doprsje, Cig. (T.), DZ.
-
dopȓsnik, m. die Brüstung, Jan.
-
doprsnják, m. = doprsnik, Cig.
-
dopȗstən, -stna, adj. 1) Concessions-, Erlaubnis-: dopustno pismo, die Concessionsurkunde, DZ.; dopustni list, der Licenzschein, Jan.; — 2) dopústən, zulässig, V.-Cig., DZ.; permissiv, ( phil.) Cig. (T.).
-
dopustíłən, -łna, adj. Concessions-, Erlaubnis-: dopustilni uveti, concessionsmäßige Bedingungen, DZ.; dopustilni list, der Licenzschein, Levst. (Nauk).
-
dopȗstnica, ** f. der Erlaubnisschein, die Licenz, Jan., DZ.
-
dopustnína, f. die Licenzgebür, DZ.
-
dopústnost, f. die Zulässigkeit, Cig., DZ.
-
dopúščanje, n. das Zulassen, das Erlauben; — d. železnic, die Concessionierung von Eisenbahnen, DZ.
-
dopuščénje, n. der Zulass, die Erlaubnis, die Gestattung; s tvojim dopuščenjem, kajk.- Valj. (Rad).
-
doračúniti, -ȗnim, vb. pf. 1) mit dem Rechnen fertig werden; — 2) hinzurechnen.
-
doravnáti, -ȃm, vb. pf. ravnanje dokončati: 1) in Ordnung bringen, Z., C.; — 2) verzahnen: ovce so doravnale, die Schafe haben alle Zähne bekommen, V.-Cig.; — 3) das Reinigen des Hanfsamens beenden, M.
-
doravnávati, -am, vb. impf. ad doravnati; — ovce doravnavajo, die Schafe bekommen keine Zähne mehr, V.-Cig.; — prim. doravnati 2).
-
doríniti, -rı̑nem, vb. pf. schiebend gelangen, erreichen.
-
dosẹ̑čnica, f. die Cosecante, h. t.- Cig. (T.).
-
dosədánji, adj. = dozdanji, bisherig, Cig., Jan., nk.
-
dosę́gniti, -sę̑gnem, vb. pf. = doseči, Mur., vzhŠt.
-
dosehmáłən, * -łna, adj. bisherig, M., jvzhŠt.
-
dosę́žən, -žna, adj. erreichbar, Cig., Jan., Cig. (T.); dosežna sreča, Jurč.
-
dosę́žnost, f. die Erreichbarkeit, Cig. (T.), nk.
-
doslẹ́dən, -dna, adj. folgerichtig, consequent, Cig., Jan., Cig. (T.), M., nk.
-
doslẹ́dnost, f. die Folgerichtigkeit, die Consequenz, Cig., Jan., Cig. (T.), M., nk.
-
doslẹ́jən, -jna, adj., Jan., M.; pogl. doslenji.
-
doslẹ́jšnji, adj. = doslenji, nk.; doslejšnje razlaganje, Burg.
-
doslẹ́nji, adj. bisherig, Jan., C., nk.; povzdiguje svoje doslenje pridelke, SlGosp.
-
doslẹ́šnji, adj. = doslenji, C.
-
doslúženəc, -nca, m. der Ausgediente, Cig., Jan.; — po nem.
-
doslužnína, f. = pokojnina, Cig., Jan., C., SlN., Let.
-
dosmŕtən, -tna, adj. lebenslänglich, Cig., Jan., C., nk.; dosmrten ud kakega društva, nk.; dosmrtni dohodek, die Leibrente, Jan.
-
dosmrtnína, f. (kar dosmrtni udje pri društvih vplačujejo), der Beitrag auf Lebenszeit (bei Vereinen), C., nk.
-
dospẹ́niti, -spẹ̑nem, vb. pf. = dospeti, C.
-
dostȃnək, -nka, m. das Aushalten: tu mi ni dostanka, hier kann ich nicht bestehen, C.; das Auskommen, C.
-
dostátən, -tna, adj. hinlänglich, Cig. (T.), nk.; — hs.
-
dostávən, -vna, adj. Ergänzungs-: dostavni konj, das Remontepferd, Cig.
-
dostȃvnik, m. der Stellwagen, Jan., Navr. (Let.); — rus.
-
dostavnína, f. die Zustellungsgebür, nk.
-
dostígniti, -stı̑gnem, vb. pf. = dostiči, M., nk.
-
dóstikratən, -tna, adj. oftmalig, Mur., Jan.
-
dostojȃnstvən, adj. Würde-, nk.; — würdevoll, Cig. (T.), nk.; — hs.
-
dostojȃnstvənik, m. der Würdenträger, C., nk.; — hs.
-
dostojȃnstvọ, n. die Würde, Cig., nk.; ta gospod je po svojem dostojanstvu duhovnik, Levst. (Nauk); — hs.
-
dostǫ́jən, * -jna, adj. 1) angemessen, C.; dostojno znanje, Levst. (Močv.); geziemend, anständig, Mur., Cig., Jan., C., nk.; — 2) tauglich: d. k čemu, Meg., Boh.; — 3) würdig, Cig., Jan., nk.; hvale d., lobenswert, ogr.- C.; vere d., glaubwürdig, Navr. (Let.).
-
dostǫ̑jnik, m., Cig., Jan., C.; pogl. dostojanstvenik.
-
dostǫ́jnost, * f. 1) der Anstand, die Würde, Meg., Guts., Jan., Cig., Levst. (Nauk); brez dostojnosti, würdelos, Cig.; — 2) die Würdigkeit, Cig., Jan.
-
dostǫ́pən, -pna, adj. zugänglich, Jan., Cig. (T.), nk.
-
dostovę́rən, -rna, adj. glaubwürdig, Cig., Jan., Raič (Slov.); — stsl.
-
došantáti, -ȃm, vb. pf. hinkend gelangen.
-
doščéniti, * -ščę̑nem, vb. pf. mit dem Finger der Hand völlig umfassen: komaj doščene, Tolm.
-
doštẹvȃłnica, f. die Additionstafel, Jan.
-
doštẹ́vanje, n. das Hinzuzählen, das Addieren.
-
doštẹvína, f., doštevine, die Additionsposten, C., Z.
-
dotakniti se, -nem se, vb. pf. = dotekniti se.
-
dotedánji, adj. bis damals reichend: vsi dotedanji znanstveni spisi, Let.
-
dotę́gniti, -nem, vb. pf. 1) nachtragen, DZ.; nachkommen, einholen, Jan.; — 2) auskommen, aufkommen, Jan., C.; — = utegniti: nisem dotegnil priti, ich hatte keine Zeit zu kommen, C.; — ausreichen, C.; to mi ne dotegne, ich kann damit nicht auskommen, Cig.
-
dotəkníti se, -táknem se, vb. pf. berühren: d. se koga, česa.
-
dotəknjénje, n. die Berührung.
-
dotę́žən, -žna, adj. vollwichtig, Cig. (T.).
-
dotíčən, -čna, adj. 1) Berührungs-: dotična pika, der Berührungspunkt, Cig.; — 2) betreffend, bezüglich, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
-
dotı̑čnica, f. 1) die Tangente, nk.; — 2) die Betreffende, nk.
-
dotı̑čnik, m. der Betreffende, nk.; — der Interessent, Cig. (T.), Nov.- C.
-
dotikáłən, -łna, adj. Berührungs-: dotikalna ravnina, die Berührungsebene, Cel. (Geom.).
-
dotikȃłnica, f. die Berührungslinie, die Tangente, Cel. (Geom.).
-
dotíkanje, n. das Berühren, die Berührung; die Tangierung ( math.), Cig. (T.).
-
dotlẹ́šnji, adj. bis zu diesem Zeitpunkte stattfindend, reichend, C.
-
dotǫ̑čnica, f. die Zuflussöffnung, DZ.
-
dotȗkajšnji, adj. bisher reichend: vse dotukajšnje govorjenje, nk.
-
doúčən, -čna, adj. doučni list, der Lehrbrief, Cig., Jan.
-
doučénəc, -nca, m. der freigesprochene Lehrbursche, Cig., C.
-
doučíłən, -łna, adj. doučilno pismo, der Lehrbrief, Slom.
-
doúmən, -mna, adj. erfassbar, fasslich, Cig. (T.); doumno pripovedovati, LjZv.; doumno je, es ist begreiflich, Str.
-
doumẹ́tən, -tna, adj. unterrichtsfähig, verständig, C.
-
dovȃžanje, n. die Zufuhr.
-
dovẹ́dən, -dna, adj. 1) bewusst: dovedno, mit Vorwissen, ogr.- C.; — 2) = izkušen, Mur.
-
dovẹ́dnost, f. das Bewusstsein, C.; narodna d. prostega seljaštva, Raič ( SlN.).
-
dovę́rən, -rna, adj. verlässlich, Mur.
-
dovę̑rnik, m. der Vertrauensmann, DZ.
-
dovlȃčnica, f. die Schleppbahn, DZ.
9.101 9.201 9.301 9.401 9.501 9.601 9.701 9.801 9.901 10.001
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani