Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
n (9.501-9.600)
-
dołžníca, f. die Schuldnerin; — ostanem tvoja d., ich bleibe deine Schuldnerin, ich bleibe dir sehr verbunden.
-
dołžník, m. der Schuldner; — der Verpflichtete, DZ.; ostanem tvoj d., ich bleibe dir sehr verbunden.
-
dołžnína, f. die Schuldverpflichtung, Svet. (Rok.).
-
dołžnọ̑st, f. die Schuldigkeit, die Pflicht; moja d. je, es ist meine Pflicht; v dolžnost si štejem, ich halte es für meine Pflicht.
-
dołžnọ̑stca, f. dem. dolžnost; eine kleine Pflicht, Ravn.
-
dołžnọ̑stən, -stna, adj. Pflicht-, Jan.
-
domáčən, -čna, adj. heimisch, C.
-
domačı̑n, m. 1) der Hausgenoss, Jan., M., Rez.- C.; kadar jutrnico zvoni, vstanejo domačini, Pjk. (Črt.); — 2) der Eingeborne, das Landeskind, Jan.; — 3) der Hauswirt, Cig., Vrt.; der Grundbesitzer, Svet. (Rok.).
-
domačína, f. = domače blago, das Hauserzeugnis, C., Z.
-
domačı̑nəc, * -nca, m. 1) = domačin 1); — 2) der Gemeindeangehörige, DZkr.; — 3) = domačin 3), Bes., C., Jan.
-
domačı̑nka, f. die Hausgenossin, die Einheimische, M., Rez.- C.
-
domačı̑nski, adj. 1) häuslich, Z.; domačinska pridnost, C.; — 2) Grundbesitzers-, Svet. (Rok.).
-
domačı̑nstvọ, n. 1) die Hausgenossenschaft, Jan.; — 2) die Oekonomie, C.
-
domáčnost, f. die Häuslichkeit, Jan., nk.
-
domákniti, -nem, vb. pf. = domekniti, Cig.
-
dománji, adj. domač, = Haus-, heimisch, Mur., Cig., C., Mik.; domanji človek, domanje platno, C., Pjk. (Črt.), vzhŠt.; domanja pobožnost, die Hausandacht, Jan.; — domanji, die Hausgenossen, SlGor.- C.
-
domarína, f. die Haussteuer: porazredna d., die Hausclassensteuer, Levst. (Nauk).
-
domášnji, adj. = domač, domanji, Mur., SlN.
-
doməkníti, -máknem, vb. pf. hinzurücken; hinzugeben, Cig.; (bei der Licitation) mehr bieten, Z.
-
dọ̑mən, -mna, adj. zum Hause gehörig: domni ljudje = domači lj., C.
-
domẹ̑nək, -nka, m. = domemba: obojestranski d., beiderseitiges Einverständnis, DZ.
-
domẹnı̑təv, -tve, f. die Verabredung, das Einverständnis, DZ.
-
domẹ́niti, -im, vb. pf. 1) d. si, vermuthen, Guts.; domenjen, vermuthet, vermeintlich, Cig.; — 2) d. se, sich verabreden, sich verständigen: d. se s kom o čem.
-
domíkanje, n. das Hinzurücken, M.
-
dominikȃnəc, -nca, m. der Dominicanermönch.
-
dominikȃnski, adj. Dominicaner-.
-
domísəłn, -səłna, adj. dem leicht etwas einfällt, anschlägig, erfinderisch: od dne do dne so hitriši in domiselniši ( namr. na oderuštvo), Trub. (Post.); izbrati gospodinjo, da bo delavna, domiselna, Jurč.; domiseln cerkovnik, (ker skrbi za grobove, da so čedni), Levst. (Zb. sp.).
-
domísəłnost, * f. die Fähigkeit leicht auf das Entsprechende zu verfallen; ( prim. domiseln); — die Einbildungskraft, Cig., Jan.
-
domíšljanje, n. das Muthmaßen, Cig.; — die Einbildung, der Dünkel, Cig.; d. človeško, Krelj.
-
dǫ́mnẹti se, -im se, vb. pf. vermuthen, Cig. (T.); poprej kakor se je "domnila" ( nam. domnela), ehe sie sich's versah, Krelj; glede oblike prim. pomneti.
-
domnẹ̑va, f. die Vermuthung, Cig. (T.), Nov.- C., nk.; — die Voraussetzung, Jan., SlN.- C., UčT.
-
domnẹ́vati se, -am se, vb. impf. ad domneti se; vermuthen, voraussetzen, wähnen, Cig. (T.), nk.; d. si, Jan., Šol.; — prim. češ. domnívati se, vermuthen.
-
domnẹ́vən, -vna, adj. vermuthlich, Jan., Cig. (T.), DZ.
-
dǫ́mniti se, -im se, vb. pf., C., pogl. domneti se.
-
domobrȃnəc, -nca, m. = brambovec, der Landwehrmann, Z., nk.
-
domobrȃnstvọ, n. die Landesvertheidigung, SlN.; — die Landwehr, Cig. (T.), DZ., nk.
-
domoljúbən, -bna, adj. patriotisch, Cig., Jan., nk.
-
domoljȗbnik, m. = domoljub, Guts.
-
domoljúbnost, f. patriotische Gesinnung, Cig., Jan.
-
domorǫ́dən, -dna, adj. 1) einheimisch, Cig., Jan., M.; — 2) = domoljuben, Cig., Jan., Nov.; v tem pomenu se rabi morda po zgledu besede: bogoroden.
-
domorǫ̑dkinja, f. = domorodka 2), Jan., nk.
-
domorǫ̑dnik, m. der Eingeborne, Šol., DZ.
-
domorǫ́dnost, f. 1) die Eingeburt, Cig.; — 2) = domoljubnost, Cig.
-
domotǫ́žən, -žna, adj. heimkrank, Jan., nk.
-
domotǫ́žnost, f. = domotožje, Jan., M., nk.
-
domovȃnje, n. 1) das Domicilieren; — 2) das Domicil, Dict., Cig., Jan., C.; na svetu nimamo stanovitnega domovanja, Škrinj.; d. imeti, wohnhaft sein, C.; Po svojem svetem raji, Po svojem svetem domovanji, Npes.- Kres; Ukaz želj vleče v tvoje domovanje, Preš.
-
domǫ́vən, -vna, adj. 1) Haus-: domovna najmarina, die Hauszinssteuer, Levst. (Nauk); — 2) Heimats-: domovna občina, die Heimatsgemeinde, Nov.; heimatlich, Cig.
-
domovína, f. 1) das heimische Haus sammt den Grundstücken, Haus und Hof, Mur.; dajte mi jo za ženo, da mi ona domovino zgospodinji, kakor je prav, Jurč.; — 2) die Heimat; — das Vaterland.
-
domovı̑nəc, -nca, m. 1) = domačin, domar, der Hausgenosse, C.; — 2) der derselben Heimat Angehörende: občinski domovinci, Gemeindeangehörige, Levst. (Nauk); — der Landsmann, der Inländer, C., Let.; — 3) = domoljub, V.-Cig.
-
domovı̑nski, adj. Heimats-, Vaterlands-, heimatlich, vaterländisch; domovinska pravica, das Heimatsrecht, d. list, der Heimatschein, Levst. (Nauk); domovinska ljubezen, Preš.
-
domovı̑nstvọ, n. das Heimatsrecht, C., Nov., DZ., Levst. (Nauk).
-
domǫ̑vnica, f. der Heimatschein, Cig., Jan., nk.
-
domǫ̑vnik, m. = domačin, domar, der Hausgenosse, C.
-
domoznȃnstvọ, n. die Heimatskunde, die Vaterlandskunde, Cig. (T.).
-
domožéljnost, f. = domotožje, Cig., Jan.
-
dǫ̑n, m. hallender Ton, Cig., Jan.; dumpfer Laut, das Dröhnen, C.; Belina in Čarta Razlega se don, Vod. (Pes.); — prim. doneti.
-
donasípati, -pljem, vb. impf. ad donasuti; nachschottern: v začetku je cesto močneje in češče donasipati, Levst. (Cest.).
-
donašáč, m. der Zuträger, C.
-
donȃšanje, n. die Zubringung.
-
donȃšati, -am, vb. impf. ad donesti; zubringen, Cig., Jan.; — bringen, eintragen, tragen, Cig., Jan., Dol.; — mit sich bringen: red bi donašal, Raič ( Let.).
-
donašȃvəc, -vca, m. der Zubringer, Cig., Jan.; — pren. der Zuträger: šeptavi d., C.
-
donašȃvka, f. die Zubringerin, die Zuträgerin, Cig., Jan.
-
donȃšək, -ška, m. to, kar zemljišče donaša, das Erträgnis, Dol.
-
dǫ̑nda, f. 1) die Puppe, Mur., Cig., Jan., C. ( Vest.), Valj. (Rad); — 2) dickes, großes Mädchen; daste li vašo dondo našemu telebanu? Ljubljanska ok.; taka donda bi si že lahko sama kruha rezala, Z.; — 3) = doda, Z., Erj. (Rok.); — prim. hs. dunda, debela, čvrsta ženska.
-
dǫ̑ndarica, f. = donda 3), doda, Cig.
-
dǫ̑ndast, adj. dondi podoben, Cig.
-
dǫ̑ndati, -am, vb. impf. faulenzen, C., Z.
-
dǫ̑ndəc, -dca, m. der Tölpel, Z., C.; — prim. donda.
-
donę́čnost, f. die Volltönigkeit: dopadala se je pesen po svoji donečnosti, Zv.; — prim. doneti.
-
donẹ̑nje, n. das Hallen, das Dröhnen, Mur., Cig., nk.
-
dónes, adv., pogl. danes.
-
donȇsba, f. die Zustellung, C.
-
donȇsək, * -ska, m. 1) der Beitrag, Cig., Jan., nk.; — 2) der Ertrag, Jan.; prim. donašek.
-
donésti, -nésem, vb. pf. 1) zu einem Ziele bringen: moja puška ne donese, trägt nicht bishin, Z.; — 2) dazubringen: donesi detelje, krava je še nima dosti; — 3) aufhören Eier zu legen: kokoš je donesla; — 4) d. se, abgenutzt werden, Št.- C.; — 5) (po hs.) = prinesti, Cig., Jan., nk.
-
donẹ́ti, -ím, vb. impf. hallend tönen, dröhnen, Mur., Cig., Jan., C., Met., Mik., Kos., nk.; ( Levstik meni, da je ta beseda tujka; prim. LjZv. I. 572.).
-
donẹ́vati, -am, vb. impf. zu hallen pflegen, Jan., Zora.
-
doníšče, n. der Resonanzboden, Cig., C., Vest.
-
donòs, *** -nǫ́sa, m. 1) die Hinterbringung, Cig.; — 2) der Ertrag, DZ., Nov.
-
donósiti, -nǫ́sim, vb. pf. zuende tragen: (ein Kind) austragen, Cig.; žena je donosila, die Frau ist der Entbindung nahe, Z.; abtragen: obleka je donošena, Cig.
-
dopádanje, n. das Wohlgefallen, Dict., Jan., Dalm., Kast., nk.
-
dopádən, -dna, adj. = dopadljiv, C.
-
dopadénje, n. = dopadanje.
-
dopeljevȃnje, n. = dovažanje, dovajanje, die Zufuhr, das Zubringen, Cig.
-
dopę̑tnica, f. = dopetača, C.; — pl. dopetnice, die Pantalonhose, Jan.
-
dopijȃnčevati, -ujem, vb. pf. das Saufen beendigen.
-
dopı̑snica, f. die Correspondenzkarte, C., DZ., nk.
-
dopı̑snik, m. der Correspondent (po češ.), Cig., Jan., C., nk.
-
dopisovȃnje, n. das Correspondieren (po češ.), Cig., Jan., nk.
-
dopisȗn, m. = dopisnik ( zaničlj.), nk.
-
dopȏłdan, m. = dopoldne II., der Vormittag, Mur., Cig., Jan., Gor.; (dopołdȃn, gen. -dnę̑va, -dnę̑, Mur.).
-
dopołdánji, adj. vormittägig, Cig., Jan.
-
dopołdánjica, f. die Vormittagsjause, M.
-
dopołdánski, adj. vormittägig; d. čas, Navr. (Let.).
-
dopołdánščina, f. die Tageszeit bis Mittag, M.
-
dopołdánšnji, adj. = dopoldanski, Mur.
-
dopȏłdne, I. adv. = do poldne, vormittags; — II. subst. n. indecl. der Vormittag: tisto dopoldne, celo dopoldne; (beseda se tudi sklanja ( gen. -dna, Št.), ali kakor dopoldan).
-
dopȏłdnək, -dnəka, m. ein Morgen Landes, ein Joch, C.
-
dopołdnę́vən, -vna, adj. vormittägig, Mur.
-
dópołn, m. die Ergänzung, die Nachfüllung (= doliv), ogr.- Valj. (Rad).
-
dopȏłna, adv. = do polna, vollends, ogr.- C.
9.001 9.101 9.201 9.301 9.401 9.501 9.601 9.701 9.801 9.901
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani