n (93.441-93.540)

93441. želẹ́zọ, n. 1) das Eisen; surovo, lito, kovno ž., Roh-, Guss-, Schmiedeisen, Erj. (Min.); ž. v šibah, Stabeisen, Cig.; = ž. v šibicah, Jan.; = ž. v šibkah, Cig. (T.); — 2) ein eiserner Gegenstand: rezno ž., die Klinge, C.; dvojerezno ž., die Zweischneide, Cig.; — plužno ž., die Pflugschar, SlGor., ogr.- C.; — ein eisernes Gewicht, C.; — das Bügeleisen, C.; — der Magnet, vzhŠt.- C.; — železa, eiserne Fesseln, Dict., Jarn. i. dr.
93442. želẹzolı̑jəc, -jca, m. der Eisengießer, Jan.
93443. želẹzolı̑vəc, -vca, m. der Eisengießer, Jan. (H.).
93444. želẹ́zovəc, -vca, m. der Eisenstein, Cig., Jan., Cig. (T.); rjavi ž., der Brauneisenstein, glinovnati (rusi, rjavi) ž., der Thoneisenstein, luskavi ž., der Eisenglimmer, Erj. (Min.); zeleni ž., der Grüneisenstein, Cig. (T.); magnetni ž., der Magneteisenstein, Cig. (T.).
93445. želẹzovı̑t, adj. eisenhältig, C.
93446. želẹ́zovka, f. das Eisenerz; blatna ruda železovka, das Raseneisenerz, Cig. (T.); iglasta ž., der Pyrrhosiderit, h. t.- Cig. (T.).
93447. žélič, m. mozol na obrazu, das Hitzbläschen, Spodnja Idrija- Erj. (Torb.).
93448. žę́lik, adj. indecl. = želčen 1), Jarn.; nisem ž. vina, Kor.- M.; ( nam. želək?).
93449. žèlj, žélja, m. = iz vej pletena košarica s povrazom, Koborid- Erj. (Torb.); — iz furl., Štrek. (Arch.).
93450. žélja, f. der Wunsch, das Verlangen; to je moja srčna ž., das ist mein Herzenswunsch; daj mi za željo kruha (= nur soviel, um das Verlangen zu stillen, ein wenig), Z.; črešenj bo le za željo (= malo), Prim.; v želji je kaj, es ist vielbegehrt (= selten), C.; želja mi pride, želja me obide, es ergreift mich das Verlangen; želja me je minila, die Lust ist mir vergangen; želja me je po čem, mich verlangt nach etwas, V.-Cig.; želje mi gredo, ich habe Verlangen, C.
93451. žę́ljati, -am, vb. impf. = žoljati, Malhinje- Erj. (Torb.).
93452. žélje, n. = želja, das Verlangen, Jarn., Mur.; od velikega želja, Jsvkr.
93453. žéljič, m. dem. želj, Tolm.
93454. žę̑łka, f. die Schnitterin, Kras- Erj. (Torb.), Mik.; (žę̑vka?).
93455. žélọ, n. der Stachel ( z. B. der Bienen).
93456. žélod, -ǫ́da, m. 1) die Eichel; okrogli ž., die Harzeichel, Cig.; podolgasti ž., die Dachseichel, Cig.; — coll. Eicheln: letos je malo želoda; svinje z želodom pitati; — die Eichel (im Kartenspiel), Cig., Jan.; — 2) želǫ́d = hrast, Plužna- Erj. (Torb.).
93457. želǫ̑dar, -rja, m. hrast ž., ein beeichelter Eichenbaum, Cig.
93458. želǫ́dast, adj. eichelförmig, Cig., Jan.
93459. želǫ̑dčək, -čka, m. dem. želodec; ein kleiner Magen; — das Kalbslab, Cig.
93460. želǫ̑dčevka, f. eine Art Lysimachie (lysimachia), SlGor.- C.
93461. želǫ̑dčič, m. der Vormagen ( zool.), Cig. (T.).
93462. 1. želǫ̑dəc, -dca, m. der Magen; ž. si pokvariti; dober ž. imeti.
93463. 2. želǫ̑dəc, -dca, m. die eicheltragende Eiche ( opp. cer), Fr.- C.
93464. 2. želǫ̑dək, -dka, m. dem. želod; eine kleine Eichel, Z.; = čeljustni ž., die Backendrüse, Cig.
93465. želǫ́dov, adj. Eichel-; želodova kapica, der Eichelkelch, Cig., Jan.; želodova paša, die Eichelmast, Jan.; — Eichel- (im Kartenspiel): ž. kralj, želodova desetica, der Eichelkönig, der Eichelzehner, Cig.
93466. želováti, -ȗjem, vb. impf. begehren, sich sehnen, Trub., Krelj- M.
93467. žèłt, žę́łta, adj. = žolt, Cig., Jan., Navr. (Let.).
93468. žę́łtav, adj. = žaltav, Mur., Jan.
93469. žę̑łva, f. 1) die Schildkröte, Habd.- Mik., Guts., Mur., Cig., Jan., Erj. (Ž.); morska ž., die Riesen-Seeschildkröte (chelonia Midas), Erj. (Ž.); — 2) die Fistel, Št.- Mik.; — pl. želve, die Scropheln, Mur., Cig., vzhŠt.- C.; (žovę̑, vzhŠt.); fistulöse Geschwüre, Z.
93470. žę̑łvast, adj. 1) schildkrötenartig, Cig.; — 2) scrophulös, Z.
93471. žę̑łvji, adj. Schildkröten-, Cig.; želvja črepina, SlN.
93472. žemə̀k, -mkà, m. = usirjena tvarina, katera se v sirove hlebčke ožema, Notr.
93473. žę̑mlja, f. die Semmel; — iz nem.
93474. žèp, žépa, m. der Sack an einem Kleidungsstück, die Tasche; v ž. seči, in die Tasche greifen; žepe prazniti komu; — prim. tur. džéb, Mik. (Et.).
93475. žȇpəc, -pca, m. dem. žep; gorski ž., der Färbeginster (genista tinctoria), C.
93476. 1. žȇpək, -pka, m. dem. žep; das Täschlein.
93477. 2. žȇpək, -pka, m. = ožepec, Cig., C., Senožeče- Erj. (Torb.), Medv. (Rok.).
93478. žépič, m. dem. žep; das Täschchen; tudi: žę̑pič.
93479. žę̑pka, f. = žep, die Tasche, ogr.- Valj. (Rad).
93480. žéplọ, n. = žveplo.
93481. žeporẹ̑zəc, -zca, m. der Beutelschneider, DSv.
93482. žę̑r, m. = žir, ogr.- C.
93483. žerȃk, žerkà, adj. = žerek, žarek, Gor.
93484. žerȃvəc, -vca, m. das Rosenkraut (pelargonium roseum), C., LjZv.; — ( hs. nam. žerjavec (?); prim. žerjavec 2)).
93485. žerȃvica, f. = izgaga, das Sodbrennen, Jan.
93486. žérəc, -rca, m. der Fresser, Jan.; pastirji skačejo okolo ognja in kriče: Živi ogenj, jari žerec, kožoderec itd., Ščav.- Trst. ( Nov.); — prim. Pjk. (Črt. 132.).
93487. žérək, -rka, adj. von brennend herbem Geschmack, bitter, herbe, Cig., Jan.; ranzig: žerko maslo; žerko požirati, den Verdruss hinnehmen, Z.; — prim. žarek 2).
93488. žerẹ́lọ, n., nam. žrelo: das Ofenloch, M.; — das Flugloch des Bienenstockes, M., Čb.- Valj. (Rad).
93489. žerẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) = žareti: glühen, Cig.; Kupec zdaj po matere gre Z lanci prežerečimi, Npes.-Vraz; — 2) einen beißenden, brennenden Geschmack haben, Jan., Mik.; po grlu mi žeri, Z.; — brennen: dim žeri v očesu, Cig.; pogl. žareti 2).
93490. žèrf, žérfa, m. = žerh, die Gruft, Jan.
93491. žèrh, žérha, m. die Gruft, Dict.; (žrh, der Sarg, Mik.); — prim. stvn. sarch, saruch, Mik. (Et.).
93492. žeríca, f. = žer, žir, Jan.; tod najlepša je žerica, DSv.
93493. žerjàł, -jála, m. = žerjav, Jan., Notr.- Erj. (Torb.), Erj. (Ž.).
93494. žerjȃł, -li, f. = nastava ali progla v ptičjo lov, Erj. (Torb.).
93495. žerjálast, adj. = žerjavast, Jan.
93496. žerjàv, -áva, m. 1) der Kranich (grus cinerea); — 2) der Krahn (Kranich), die Winde, die Schiffswinde, V.-Cig., Cig. (T.), C., DZ., Bes.
93497. žerjàv, -áva, adj. glühend, Mik. (Et.); ( pren.) žerjava želja, C.; — glühendroth: žerjavo grozdje, Fr.- C.; — roth, ogr.- Mik.
93498. žerjȃvar, -rja, m. der Krahnzieher, Cig.
93499. žerjávast, adj. kranichfarbig, Cig.
93500. žerjȃvəc, -vca, m. 1) = škrjanec, Nov.- C.; — 2) = prisadnik, der Storchschnabel (geranium), C.
93501. žerjȃvica, f. glühende Kohlen, das Glühfeuer, die Glut; sedeti kakor na žerjavici, Cig.
93502. žerjáviti se, -ȃvim se, vb. impf. glühen, röthlich schimmern, C.; žerjavi se nebo, ogr.- Valj. (Rad).
93503. žerjȃvka, f. = žerjavica, Habd.- Mik., Mur., Cig., Jan., jvzhŠt.; na žerjavki se peči, Cv.
93504. žerjávov, adj. 1) Kranich-: žerjavovo pero, Npes.-Vraz; — 2) Krahn-, Cig.; žerjavovo bruno, der Krahnbalken, Cig., DZ.
93505. žérkast, adj. = nekoliko žerek, herblich, Cig.
93506. žerúh, m. der Vielfraß, Cig., Jan.
93507. žę́slọ, n., Jan., pogl. žezlo.
93508. žestíka, f. eine Art Ahorn, Notr.- Z., Slc.- C.; — prim. žestilj.
93509. žestílj, m. französischer Ahorn (acer monspessulanum), hrv. Primorje- Erj. (Torb.).
93510. žestòk, -ǫ́ka, adj. 1) heftig, arg, C.; ž. boj, SlN.; ( hs.); — 2) muskulös, Habd.- Mik.
93511. žę̑təc, -tca, m. der Schnitter, Mur., Danj.- Mik.
93512. žę́tək, -tka, adj., Dict.- Mik., BlKr.- Let., pogl. židek.
93513. žę̑təv, -tve, f. der Getreideschnitt, die Getreideernte; ob žetvi, zur Schnittzeit; pšenična, ajdova ž., die Weizen-, Heidenernte.
93514. žéti, žánjem, vb. impf. mit der Sichel abschneiden; schneiden; pšenico, travo, praprot ž.
93515. žę́tje, n. das Abschneiden mit der Sichel.
93516. žę̑vəc, -vca, m. = žənjec, der Schnitter, Jan., Notr.- Z.
93517. žę̑vka, f. = ženjica, die Schnitterin, Jan., Mik., Kres, Kras.
93518. žézla, f. = žežel, Ljubušnje ( Goriš.)- Štrek. (Let.).
93519. žę́zlọ, n. der Scepter, Cig., C.; (po drugih slov. jezikih).
93520. žę̑ža, f. eine langsame, langweilige, thörichte Person, SlGor.- C.; — prim. 2. žuža.
93521. žežáti, -ȃm, vb. impf. = žužati, C., Z., BlKr.
93522. žéžəł, -žla, m. die Aschen- oder Feuerschaufel, Cig., C., Kras- Erj. (Torb.); (žèžəł, Štrek.); — iz bav. schüssel, Štrek. (Arch.), ali morda iz it. sessola, die Schöpfkelle.
93523. žəžljáti, -ȃm, vb. impf., V.-Cig., BlKr.; pogl. žužljati.
93524. žéžoł, -ǫ́la, m. = žežel, GBrda.
93525. žgalíšče, n. = mesto, kjer rudo žgejo in čistijo, der Platz, wo ein Haufe von Erz und Holz oder Kohlen errichtet wird, das Rostbett ( mont.), Cig.
93526. žgȃłka, f. die große Herbstheuschrecke: ž. strže, vzhŠt.- C.
93527. žgálọ, n. das Brennmittel, Cig.; das Brenneisen, C.
93528. žgáti, žgèm, vb. impf. brennen ( trans.); tobak ž., Tabak rauchen, Cig., Št.; apno, opeko, olje ž., Kalk, Ziegel, Kohlen brennen; žgan svinec, kositer, Bleiasche, Zinnasche, V.-Cig.; rudo ž., das Erz durch Rösten zubrennen, Cig.; žgana ruda, geröstetes Erz, Cig.; kavo ž.; Kaffee rösten; iz žita i palinko žgejo, ogr.- Valj. (Rad); na gladko ž., glatt brennen ( techn.), Cig. (T.); lase ž., die Haare brennen; — ein brennendes Gefühl veranlassen: solnce žge, die Sonne brennt; kopriva žge; v prsih me žge, Mur.; žgoči veter, der Glutwind, Cig. (T.); žgoč, brennend, heiß, Jan.; ( prim. žgeč); — ( pren.) žgoč humor, kaustischer Humor, Cig. (T.); — žgala sta jo, sie sind gehörig gelaufen, UčT.
93529. žgȃvəc, -vca, m. eine Person, die etwas brennt, der Brenner, Cig., C.
93530. žgavíca, f. die Nessel, Guts.- Cig.
93531. žgèč, žgę́ča, adj. brennend, heiß; žgeča kopriva, Mik.; žgeča voda, Mur.; — nam. žgoč.
93532. žgəčkáti, -ȃm, vb. impf. = ščegetati, kitzeln, Dol., KrGora, jvzhŠt.
93533. žgətáti, -ətȃm, žgáčem, vb. impf. = ščegetati, Cig., Mik.; ( inf. tudi: zgátati).
93534. žgę̑təc, -tca, m. = ščegetec: očesni ž., der Augenkitzel, Cig.
93535. žgolẹ́ti, -ím, vb. impf. zwitschern, Jan., Mik., Zora, LjZv.; — prim. žvrgoleti.
93536. žíba, f. tako zovejo gosi in race, vzhŠt., ogr.- C.
93537. žibara, f. ? pijan je kot žibara, Kr.- Valj. (Rad).
93538. žı̑bək, -bka, m. das Gänschen, C.; žibek pivče, ogr.- Valj. (Rad).
93539. žı̑brc, m. das Kreuzblümchen (polygala chamaebuxus), Josch.
93540. žı̑brje, n. das Weidenröslein (epilobium angustifolium), C., Nkol.

   92.941 93.041 93.141 93.241 93.341 93.441 93.541 93.641 93.741 93.841  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani