Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

n (93.341-93.440)

žálọ, n. = želo, Rib.- Mik.
žalóba, f. das Trauern, der Schmerz, C.; — die Wehmuth, Jan., Cig. (T.), C.; das Bedauern, Jan., C.; žalobo izreči, Levst. (Močv.).
žaloígra, f. das Trauerspiel, die Tragödie, nk.
žalospẹ̀v, -pẹ́va, m. der Klagegesang, Jan.
žálost, f. die Traurigkeit, die Trauer; ž. in veselje; v hiši je bila velika ž. po smrti gospodarjevi; srčna ž., der Seelenschmerz, Cig., C.; na (v) veliko mojo žalost, zu meinem großen Leidwesen, Cig., nk.; na žalost! leider, Cig. (T.), DSv.
žalostíti, -ím, vb. impf. betrüben; — ž. se, sich betrüben, sich kränken, sich grämen, Cig., M.
žalostljìv, -íva, adj. = žalostilen, Mur., C.
žalostováti se, -ȗjem se, vb. impf. trauern, sich grämen, Mur., ogr.- C.
žalováti, -ȗjem, vb. impf. 1) trauern; ž. po kom, nach jemandem trauern, den Verlust jemandes betrauern; — Leid tragen, Cig., nk.; — ž. po domu, Heimweh haben, Z.; ž. nad čim, nad kom, sich über jemanden oder etwas betrüben, etwas, jemanden beklagen, Cig.; tudi: ž. črez kaj; ž. koga, betrauern, um jemanden trauern, Cig., Jan., C.; neverniki mene žalujo, Trub.; Sedem let sem čakala, Sedem ga bom žal'vala, Npes.-K.; — bereuen: grehe ž., C., Krelj, ogr.- Valj. (Rad); — 2) = žaliti 1), kränken, Mur., C.
žalovȃvəc, -vca, m. der Trauernde, Cig., Ravn.- Valj. (Rad), nk.
žalovȃvka, f. die Trauernde, Z.; das Trauerweib, die Klagefrau, Cig., Jan., C.
žalovȃvski, adj. Trauer-, Cig.; ž. ovoj, die Trauerbinde, V.-Cig.; žalovavska pesen, das Trauergedicht, Cig.
žalovı̑t, adj. trauervoll: ž. dan, ein Trauertag, Ravn.- C.; žalovito, jammervoll, Cig. (T.); — hs.
žáłta, f. 1) die Herbe (des Speckes, Fettes), der ranzige Geschmack, C.; — 2) ein widerwärtiger Mensch, Cig., M.; psovka: žalta človečja! Cig.; — 3) die Sommersprosse, kajk.- Valj. (Rad).
žáłtav, adj. ranzig; žaltava mast, Cig.; žaltavo olje, C.; — ( pren.) missmuthig, Cig.; — misslich, Kr.; to bi bilo žaltavo! Jurč.; danes je žaltava, heute geht es schlecht, Kr.
žałtavẹ́ti, -ím, vb. impf. ranzig sein, Jan., Hip.- C.
žáłtavost, f. die ranzige Beschaffenheit, das Ranzigsein, der hantige Geschmack, Cig., Bes.
žalȗjka, f. = vrba žalostnica, Cig., Zv.
1. žámar, -rja, m. 1) der Säumer: Kranjci so vsi kramarji, Ziljani pa vsi žamarji, Npes. ( Kor.)- Kres; — 2) ein Scheltwort für Kinder, C., Mariborska ok.- Kres.
2. žámar, -rja, m. = tesar, KrGora.
žámati, -am, vb. impf. (ein Brett, einen Balken) nach der Schnur behauen, C., Z.; — žamane deske so povsod lepo gladke, SlGor.- C.; — prim. nem. säumen (?), C.
žámetarstvọ, n. die Sammtweberei, Cig.
žámetast, adj. sammtartig, Cig., Jan.; — sammten.
žámetov, adj. aus Sammt, sammten; žametova kapa.
žamolẹ̀z, -lẹ́za, m. neki grm, vzhŠt.- C.; — prim. zimolez.
žamǫ́riti, -ǫ̑rim, vb. impf. säuseln, Jan.; le še hlastni pošepeti so žamorili, Jurč.; — prim. hs. žamor, das Gelispel.
žámplaka, f., C., pogl. žantlaka.
žȃr, m. 1) die Glut, die Gluthitze, Jan., Habd.- Mik., ogr.- Mik.; žar do rdečega, die Rothglut, die Rothglühhitze, Cig. (T.); — die Lohe (des Feuers), V.- C.; — die strahlende Wärme, Cig. (T.); — ( fig.) die Glut, Jan., nk.; žar ljubezni, das Feuer der Liebe, Cig.; — 2) der Glutschein, der Feuerschein; žar se vidi na nebu po noči, kadar kje gori, C.; večerni žar, die Abendröthe, Cig., Jan., M.; ž. gorečih sveč, C.; — 3) = žarek, der Lichtstrahl, Mur., Cig.
žȃr, žára, adj. glutroth, Cig.; — žara osipa, der Nesselausschlag, Jan. (H.).
1. žára, f. die Art, der Charakter, C., Z.; po očini žari ali šegi, Boh.; neumno žaro imeti, Notr.; sin očetovo žaro goni, der Sohn artet nach seinem Vater, Dol.- Cig.; ženske žare, weibisch, Meg.; mnogotere žare človeki, Dict.; bil sem dete dobre žare, Dalm.; izkušam vašo ljubezen, ako je prave žare, Dalm.; — prim. 1. šara 2).
2. žára, f. die Vase, die Urne, Jan., Ist.- C., Rut. (Zg. Tolm.); — prim. it. giara, Urne, Štrek. (Arch.).
žárast, adj. urnenförmig, Cig.
žarbráti, -ȃm, vb. impf. sich tummeln: ugledal je množico ljudi žarbrajoč ("er sah das Getümmel des Volkes"), Krelj; — prim. žebrati (?).
žarčẹ́ti, -ím, vb. impf. = žareti 2), ranzig sein, Jan.
žárək, -rka, m. der Lichtstrahl, der Strahl; solnčni žarki, die Sonnenstrahlen.
žárək, -rka, adj. 1) glühend, Habd.- Mik.; žarki ogenj, žarko solnce, nebo, ogr.- C.; — žarko gledati, einen feurigen Blick haben, C., Z.; žarka barva, eine brennende Farbe, Cig.; — žarka bolečina, brennender Schmerz, Cig.; — 2) = žerek, von scharfem, bitterem Geschmack, ranzig, Cig., Jan., vzhŠt.- C., jvzhŠt.; žarko maslo, Cig., BlKr.; — herbe, Jan., Danj.- Mik.; Pelin, pelinkovec, Ti si žarko cvetje, Npes.-K.; — unfreundlich, bitter: žarke besede, Z.; komu žarke praviti, jemandem bittere Wahrheiten sagen, C.; žarko gledati koga, unfreundlich anblicken, vzhŠt.; žarko = bridko, Npes.-Vraz.
žarẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) glühen, Jan., Cig. (T.); solnce, pesek žari, glüht, brennt, Cig.; — strahlen, Jan.; vse iz njega žari, Lašče- Levst. (M.); — feuern (von der See), Cig. (T.); — 2) brennen (wie Brennesseln), Cig.; — = žereti 2), einen bitterscharfen, ranzigen Geschmack haben, Jan.
žárica, f. dem. 2. žara; die Vase, Jan.; die Urne, Ist.- Cig., Jan.
žaríšče, n. der Brennpunkt, Sen. (Fiz.).
žaríti, -ím, vb. impf. 1) glühend machen, Mur., Cig., Jan., Mik., Cig. (T.); kos gobe ž., Zora; — glühendroth machen, röthen, Cig.; večerno solnce žari hribe, Cig.; — ž. se, glühen, sich röthen; nebo se žari, es ist ein Schein am Himmel zu sehen, der Himmel röthet sich; oblaki se žarijo, Z.; nocoj se žari, jutri bo lepo; — žareč, glühend, glutstrahlend, feuerroth; žareč ogenj, žareče lice, žareč pogled; — 2) ž. (se), strahlen, Cig. (T.); žareča toplota, strahlend Wärme, Cig. (T.); — 3) an der Glut braten: žari se jed nad žarjavico, Vod. (Izb. sp.).
žárja, f. die Glut, ogr.- C.; der Schein am Himmel ( z. B. von einem Brande), C.
žarjàv, -áva, adj. = žerjav, glühend, loh, Jan.; žarjavo (v)ogelje, Danj. (Posv. p.).
žarjavẹ́ti, -ím, vb. impf. = žerjaveti, glühen, Mur.- Cig., Jan.; v apnenici žarjaveč kamen, Danj. (Posv. p.).
žarjȃvica, f. = žerjavica, Mur., Jan., DZ.
žarjȃvka, f. = žerjavica, Jan.
žarkóba, f. = žarkost, Jan.
žarkolòm, -lǫ́ma, m. die Strahlenbrechung, C.
žarkomèr, -mę́ra, m. das Aktinometer ( phys.), Cig. (T.).
žárkost, f. 1) die Glutröthe, Cig.; ( hs.); — 2) die scharfe Herbe, ein ranziger Geschmack, Cig., Jan.
žarkóta, f. = žarkost 2), Jan.
žárkov, adj. ranzig, Jan.; ( nam. žarkav?).
žarljìv, -íva, adj. ausstrahlend, Jan. (H.).
žarljívost, f. das Strahlungsvermögen, Jan. (H.).
žaróta, f. die Glut: dušna ž., Levst. (Zb. sp.).
žarovı̑t, adj. glutvoll, glühend, Bes.
žátlaka, f. die kurzstielige Handaxt der Zimmerleute, die Bartaxt, Cig.; — ( "soll 'Schlachthacke' sein", Mik. (V. Gr. I. 357.)); (žatloga, Dict.; žatloka, Kras, Gor.).
žȃžica, f. dem. žaga, das Säglein, Cig., C.
žbíca, f. das Nägelchen, Cig.; — nageljnova ž., die Gewürznelke, Cig.; = klinčeva ž., Jan.; — prim. žrebelj.
ždẹ́ti, -ím, vb. impf. unbeweglich, vor sich hinbrütend dasitzen, hocken oder liegen, kauern; tiho sem za-se ždel, Jurč.; mi drugi smo tiho ždeli vsak v svojem kotu, Erj. (Izb. sp.); — warten, lauern, C.; — kümmerlich leben, vegetieren, Jan., Notr.- C.
ždìč, -íča, m. = naslonjač ob peči, kjer sede posebno stari ljudje, der Sorgenstuhl, Tolm.- Erj. (Torb.); — rak čemi v svojem ždiču (in seinem Versteck), Erj. (Izb. sp.); — prim. zdič.
žè (žę̑), adv. schon; že zdaj; že velja, es gilt schon; že vem, ich weiß es schon; (iz: uže); — prim. vže.
žebati, -am, vb. impf. kratzen, Jarn.
žẹbíce, f. pl. Gewürznelken, Lašče- Erj. (Torb.).
žebráti, -ȃm, vb. impf. herplappern, M., C.; žebrali so njemu na čast svoje molitve, LjZv.; — beten, Guts., Mur., Cig., Slom., Kor., Gor., Št.
žebrȃvka, f. die Beterin, die Betschwester, Mur.
žədẹ́ti, -ím, vb. impf. = ždeti, Lašče- Erj. (Torb.), Notr.; kaj žediš in tuhtaš? Zv.; — ruhig daliegen: plotom in ogradam ostanki so žedeli tam pa tam, Let.; žedela je dobrava, Bas.
žę́ga, f. 1) brennende Sonnenhitze, Valj. (Rad); — 2) die Senge, Št.- Jan. (H.).
žę̑gəc, -gca, m. ein starker Kerl, Cig., Z., Notr.
žəgətáti, -ətȃm, -áčem, (-ę́čem), vb. impf. kitzeln, C., Z., jvzhŠt.; ("žigitati", Meg.); — pogl. ščegetati.
1. žegljáti, -ȃm, vb. impf. rieseln, Cig.; sanft rauschen, C.; dež prijetno žeglja, Z., BlKr.; — zwitschern, C.; piščanci žegljajo (žigljajo), Z.; — wispeln, Jan.; — prim. ščegljati.
2. žəgljáti, -ȃm, vb. impf. kitzeln: bolha me žeglja (žiglja), Z.
žę́hək, -hka, adj. von bitter brennendem, ranzigem Geschmack, C., Z.; žehko maslo, BlKr.; herbe, V.-Cig., C.
žèht, žę́hta, m. der Dunst vom Weine im Fasse, Cig.; — prim. žehteti.
žę̑hta, f. das Einweichen der Wäsche in Lauge, die Beuche (die "Sechtel"); danes imamo žehto; v žehto dejati.
žę̑htar, -rja, m. posoda, v katero se molze, die Melkgelte; — prim. nem. der Sechter; stvn. sehtari, lat. sextarius, Mik. (Et.).
žehtȃrka, f. = žehtar, die Melkgelte, jvzhŠt.
2. žę̑htati, -am, vb. impf. in der Lauge beizen, beuchen, sechteln; — ( fig.) ž. ga, gehörig zechen; — prim. žehtar in nem. sechteln.
žehtẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) glühen, Gluthitze ausstrahlen; peč je tako vroča, da žehti, Lašče- Erj. (Torb.); lice od plesa žehteče, Levst. (Zb. sp.); — 2) ausdünsten, ausdampfen, Z.; — duften ( v. Wein), Cig.; — ( fig.) 'Z prsi veselje na kvišku žehti, Npes.-K.
žę̑j, m. = žeja: od žeja umreti, ogr.- Valj. (Rad).
žę́ja, f. der Durst; huda ž.; pekoča, žgoča ž., brennender Durst, Cig., Jan.; na žejo piti; žejo si ugasiti, potolažiti.
žę̑jati, -am, vb. impf. 1) dürsten, ogr.- Valj. (Rad); — 2) žeja me, es dürstet mich; — mojo dušo žeja po močnem, živem Bogu, Ravn.- Valj. (Rad); žeja me česa, ogr., kajk.- Valj. (Rad).
žę́jav, adj. dursterregend: žejava jed, C.
žę̑javəc, -vca, m. der Durstige, Mur., C.; ž. hrepeni po mrzli vodi, Ravn.- Valj. (Rad).
žę̑ł, -ı̑, f. die Getreideernte, der Schnitt, Mur., Met., Mik., Valj. (Rad).
želár, -rja, m. der Inwohner, der Häusler, der Keischler, Mur., Cig., Jan., Mik., vzhŠt.; einer, der zwar ein Haus aber wenig oder keinen Acker besitzt, Cig.; — = kdor ima pol "pušče" (kmetije), Trst. ( Glas.); — prim. avstr.-nem. söller, sölner, Häusler, Štrek. (Arch.).
želaríca, f. die Inwohnerin, die Häuslerin, die Keischlerin, Jan.
žeları̑ja, f. 1) die Inwohnerschaft, die Keischlerei, Mur., kajk.- Valj. (Rad); — 2) eine halbe Hube, SlGor.- C.; oče mu mora želarijo prepustiti, ker je najstarejši sin, Slom.
želárski, adj. Inwohner-, Häusler-: ž. sin, SlN.
želȃrstvọ, n. das Inwohnerwesen, der Häuslerstand, Cig., vzhŠt.
žéłce, n. dem. želo; ein kleiner Stachel, Cig.
želẹ́ti, -ím, vb. impf. wünschen, verlangen; ž. česa (kaj); Marija hladne vodice želi, Npes.- Mik.; ž. si bogastva, denarjev; česa (kaj) želite? še enkrat ga videti želim; ž. si kam, irgendwohin zu kommen wünschen, tja si želi, kjer ni nadlog; domov si želi; želim, da bi se ti vse po sreči izšlo; ž. komu vsega hudega (vse hudo), jemandem alles Schlechte aufwünschen, Cig.; dobro jutro ž. komu, jemandem einen guten Morgen wünschen, Cig.; — (želẹ̑m, ogr., kajk.- Valj. (Rad); želẹ̑jem, kajk.- Valj. (Rad), ob gorenji Soči- Glas.).
želẹ̑zar, -rja, m. der Eisenhändler, Cig., Jan.; — der Eisenarbeiter, Jan. (H.).
želẹ̑zarica, f. neko jabolko, Bolc- Erj. (Torb.).
želẹzarı̑ja, f. der Eisenhandel, Cig.
želẹzáriti, -ȃrim, vb. impf. den Eisenhandel betreiben, Cig.
želẹ̑zarski, adj. Eisenhändler-; — železarska obrtnost, die Eisenindustrie, Cig. (T.).
želẹ́zast, adj. eisenartig, Cig., Jan.; — eisenfärbig, Cig., Jan.; — železasta prst, die Eisenerde, Cig.
želẹ́zce, n. ein kleiner eiserner Gegenstand ( z. B. die Achse der Spule, die Lanzenspitze, C.); ein Stückchen Eisen, M.
želẹzı̑t, adj. eisenhältig: železita voda, das Stahlwasser, Cig. (T.).
želẹ̑zje, n. coll. eiserne Gegenstände; Eisenstücke; die eisernen Bestandtheile ( z. B. beim Wagen); — eiserne Fesseln; v železje koga dejati; v železju mora delati, Mur.

92.841 92.941 93.041 93.141 93.241 93.341 93.441 93.541 93.641 93.741

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA