Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

n (93.141-93.240)

zverjȃd, f. coll. wilde Thiere, das Wild, ogr.- M.; das Raubwild, Cig., Jan.
zverják, m. ein wildes Thier männlichen Geschlechtes, M., C., Lašče- Levst. (Rok.).
zverjáški, adj. nach Art der wilden Thiere, Jarn.- M.; — grausam, Cig.
zverjè, n. coll. wilde Thiere, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad).
zveročȃstje, n. der Thierdienst, Cig. (T.).
zverokrȃdba, f. der Wilddiebstahl, Cig., Nov.- C.
zverokrȃdəc, -dca, m. der Wilddieb, Jan.
zverokrȃdstvọ, n. die Wilddieberei, Jan.
zverokròg, -krǫ́ga, m. der Thierkreis, Cig. (T.), Sen. (Fiz.).
zverǫ̑vščəc, -ščəca, m. der Speik (valeriana celtica), SlGor.- C.
zvę̑rski, adj. den wilden Thieren eigen, sie betreffend; — wild.
zveselíti, -ím, vb. pf. erfreuen; nobena reč jih ne more zveseliti, Dalm.; vino zveseli srce človeku, Met.; — ( nam. vzv-).
zvẹ̑st, -ı̑, f. 1) das Gewissen, C., Mik.; — das Bewusstsein: v zvesti = v svesti, Vod. (Nov.); ( prim. svest); — 2) die Treue, Dalm., Krelj, Ravn.; — sod je za zvest (fest, stark) napravljen, vzhŠt.; — 3) die Kunde: na zvest dati, kund geben, ogr.- Valj. (Rad).
zvẹ̑st, adj. 1) treu, getreulich; z. biti komu; zvesto služiti koga; zvesto opraviti vse po naročilu; zvesto Bogu služiti; na zveste roke dano, fidei commissum, auf Treue und Glauben gegeben, Dict.- Mik., Svet. (Rok.); — 2) zvesto poslušati, moliti, mit gesammeltem Geiste, aufmerksam, andächtig zuhören, beten; zvesto gledati, aufmerksam zusehen; zvesto delati, alle Gedanken bei der Arbeit haben.
zvésti, zvédem, vb. pf. 1) durch Verkauf anbringen, verkaufen, Dict., C., Mik., Svet. (Rok.); svoje blago drago z., Trub.; komaj sem kravo zvedel, Ravn.- M.; veliko blaga z., Jurč.; dvesto veder vina z., LjZv.; — anbringen: hčere z., LjZv.; wegschaffen, loswerden, Meg., Dict.; — (z. se, ein gutes Geschäft abgeben, GBrda); — 2) auf etwas zurückführen, reducieren, Cig. (T.); vsi barvni občutki se dade z. na tri glavne občutke, Žnid.; na isto ime z., auf gleiche Benennung bringen ( math.), Cig. (T.).
zvẹ́ti, -vẹ̑jem, vb. pf. aufwehen, aufwirbeln, Cig.; — ( nam. vzv-).
zvę̑z, -ı̑, f. 1) die Verbindung, Cig.; — 2) ein gekrümmter Haken in der Baukunst, der Anker, Cig.; — 3) der Mittelstrich, V.-Cig.
zvę̑za, f. 1) die Verbindung; — 2) das Band; die Fessel: zveze na njegovih rokah so se raztrgale, Dalm.; zveze raztrgati, Jap. (Sv. p.); — 3) die von Personen geschlossene Verbindung, das Bündnis, Cig., Jan., nk.; z. za boj in odboj, bojna in odbojna z., das Schutz- und Trutzbündnis, Cig. (T.); der Bund, die Föderation, Mur., Cig., Jan., C., Cig. (T.), nk.; ( prim. zaveza); — z. s kom, das Verhältnis mit jemandem, C.; — der Zusammenhang, der Connex, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; z. misli, namenov, vzrokov, Cig.; v zvezi biti, in Zusammenhang stehen, verknüpft sein, Cig., nk.
zvę́zati, -žem, vb. pf. zusammenbinden, miteinander verbinden; z. kolje v butaro; roke z. tatu; z. tatu, den Dieb in Bande legen; lonec z., den Topf (mit Draht) beflechten; knjigo z., ein Buch einbinden; pse z., die Hunde koppeln; z. zid, die Mauer binden, verankern, Cig.; tesarji so zvezali hišo na tleh (sie haben das Gebäude zugelegt), Cig.; — ves sem zvezan (gelähmt), Z.; zvezan hoditi, engschrittig gehen, Z.; — zvezana toplota, gebundene Wärme, Cig., Jan., Cig. (T.); zvezana gorkota, Vrtov. (Km. k.); — zvezane državne zadolžnice, vinculierte Staatsobligationen, DZ.; — ( fig.) vereinigen, verbünden, alliieren, z. se, sich mit jemandem verbinden, eine Verbindung schließen, Cig., nk.
zvezȃva, f. das Band, Trub.
zvę̑zčək, -čka, m. dem. zvezek; das Paketchen, Cig.; — das Bändchen, das Heft, Cig., nk.
zvẹ́zda, f. 1) der Stern; jutrna, večerna z.; severna z., der Polarstern, Cig.; lasata z. = repatica, Meg.- Dict.; zvezde svetijo, die Sterne leuchten; zvezda se je utrnila, es fiel eine Lichtschnuppe; (= se je potočila, Jan.); — v zvezde kovati koga, jemanden bis zu den Sternen erheben, Cig., nk.; ( hs.); — eine Blässe an der Stirn einer Kuh, Cig.; — Name einer mit einer Blässe an der Stirn gezeichneten Kuh, Cig.; — kozje ime, Podmelci- Erj. (Torb.); — 2) der Augenstern, Dol.- Z., C.; — 3) das Fettauge auf der Brühe, C.; — 4) morska z., der Seestern (asterias), C., Erj. (Ž.).
zvẹzdár, -rja, m. 1) der Sterngucker, der Astrolog, Alas., Cig., Jan., Dalm.; — = zvezdoslovec, der Astronom, Mur., Cig. (T.); — 2) zvezdarji, die Strahlenthiere (radiata), Jan., Cig. (T.), Erj. (Ž.).
zvẹzdárski, adj. astronomisch, Cig. (T.); z. daljnogled, Žnid.
zvẹ́zdast, adj. sternförmig, Mur., Cig., Jan., nk.
zvẹzdáš, m. die rundsternige Sternkoralle (astraea rotulosa), Erj. (Ž.).
zvẹzdàt, -áta, adj. gestirnt; zvezdato nebo.
zvẹ́zdica, f. dem. zvezda; 1) das Sternchen; — (als Zeichen im Buch): z. zvezdico zaznamenovati; — 2) das Spornrädchen, C.; — 3) očesna z., der Augenstern, Cig.; — 4) der Fettropfen auf der Brühe, vzhŠt.- C. ( Let.); — 5) das Marienblümchen (bellis), C.
zvẹ́zdičje, n. coll. die Asteroiden, Cig.
zvẹzdíšče, n. der Sternenhimmel, Jarn., Mur.; — das Gestirn, Meg.
zvẹ̑zdje, n. 1) das Sternensystem, Cig. (T.); — 2) = ozvezdje, das Sternbild, das Gestirn, Mur., Jan.
zvẹzdocvẹ̑tka, f. zvezdocvetke, Sternblumen (dialypetalae), Cig. (T.), Tuš. (R.).
zvẹzdočȃstje, n. der Gestirndienst, Cig., Jan., Cig. (T.).
zvẹzdoglȃvka, f. die Knopfblume (knautia), C.
zvẹzdoglèd, -glę́da, m. 1) der Sterngucker, Cig., Jan.; lažnjivi zvezdogledi, Preš.; — der Astrolog, Cig. (T.); — = zvezdoslovec, der Astronom, Cig., Jan.; — 2) neka riba: der Sterngucker (uranoscopus), Erj. (Z.).
zvẹzdoglę̑dstvọ, n. die Astroskopie, Cig.
zvẹzdokàz, -káza, m. die Sternkarte, die Himmelskarte, Jan., Cig. (T.), Jes.
zvẹzdomèr, -mę́ra, m. das Astrolabium, Cig., Jan.
zvẹzdomǫ̑ləc, -lca, m. der Gestirnanbeter, Jan.
zvẹzdorı̑łəc, -łca, m. der Sternmaulwurf (condylura), Erj. (Z.).
zvẹzdoslǫ̑vəc, -vca, m. der Astronom, Jan., nk.
zvẹzdoslǫ̑vje, n. die Astronomie, Jan., nk.
zvẹzdovı̑t, adj. gestirnt, sternenreich, Cig.; zvezdovito nebo, der Sternenhimmel, Cig. (T.).
zvẹzdǫ̑vje, n. = zvezdje, das Sternensystem, Cig. (T.).
zvę̑zək, -zka, m. 1) etwas Zusammengebundenes: das Bündel, das Bund; das Fascikel, Cig.; das Paket, Cig., Jan.; das Reisebündel, C.; z. ključev, ein Bund Schlüssel, Jan., C.; der Strauß, Cig., M.; z. lepih rož, Slom.- C.; der Palmbusch, Slom.- C.; — 2) der Band (als Theil eines größeren Druckwerkes), Cig., Jan., nk.
zvezílọ, n. = vezilo, das Band, Kremp.- C.; — die Fessel, Guts. (Res.).
zvezı̑t, adj. zvezita števila, verbundene Zahlen ( math.), Cig. (T.).
zvezı̑tost, f. die Verbundenheit ( phil.), Cig. (T.).
zvę̑zljaj, m. = zvezek, das Gebund, Cig.
zvezolǫ̑mstvọ, n. der Bundesbruch, Cig., Jan.
zvę̑žčič, m. dem. zvezek; das Heftchen, nk.
zvẹ́žiti, -im, vb. pf. verkrümmen, verbiegen, schief machen, Mur., Cig.; solnce je desko zvežilo, die Sonne hat das Brett krumm gezogen, Cig.; z. se, sich verziehen, sich werfen, Cig., Jan.; deska se je zvežila, zvežena deska, Cig., Polj.; sleme se je upognilo in streha zvežila, Glas.; zvežena glava, ein verschrobener Kopf, Jurč.; — prim. izvežiti se.
zvídẹti se, -vı̑di se, vb. pf. zvidi se mi, zvidelo se mi je, ich finde, ich fand (mich bewogen), DZ., nk.; — ( nam. vzv-).
1. zvíhati, -ham, -šem, vb. pf. 1) zusammenbiegen, Cig.; zvihana glasovnica, zusammengefalteter Stimmzettel, DZ.; — 2) zvihan = zvit, verschmitzt, V.-Cig.
2. zvíhati, -ham, -šem, vb. pf. aufbiegen, Cig.; — ( nam. vzv-).
zvı̑hi, m. pl. = golenice, ki se dajo vihati, Ig (Dol.).
1. zvihráti, -ȃm, vb. pf. 1) krumm biegen, M.; nož z. (verbiegen), Z.; koso z., die Schneide der Sense verbiegen; — 2) in Eile zusammenstümpern: nezrel zdelek, zvihran s tako naglico, Levst. ( LjZv.).
2. zvihráti, -ȃm, vb. pf. sich stürmend erheben, aufstürmen, Cig., Jan.; — aufschießen (von Pflanzen), Cig.; — ( nam. vzv-).
zvihteljíti se, -ím se, vb. pf. = vihtelj ostati, verbutten (vom Kraut), Cig.
zvijáč, m. der Verdreher, Cig.; — der Listige, der Betrüger, Cig.; — der Ränkeschmied, Mur., Cig.
zvijáča, f. die List, der Kniff, der Kunstgriff; — die Hinterlist, Cig., Jan., Svet. (Rok.); die Chicane: zvijače plesti, delati, Cig.
zvijáčast, adj. listig, Lašče- Levst. (M.).
zvijáški, adj. listig, Mur., Cig., Jan.; — hinterlistig, Cig., Jan.; — tückisch, ränkevoll, Cig., Jan.
zvijȃštvọ, n. die Listigkeit, Cig.; — die Rechtsverdreherei, Cig.
zvíjati, -am, vb. impf. ad zviti; 1) zusammenwickeln, zusammenrollen; — 2) verdrehen; palico z.; ( pren.) besedo, pravico, postavo z., Cig.; — winden, schlängeln, Mur.; glavo z., den Kopf herumdrehen, Cig.; z. repom z., mit dem Schweife wedeln, Z.; glas ali z glasom z., mit der Stimme abwechseln, sie modulieren, Cig.; — z. se, sich winden, sich schlängeln; z. se kakor črv; z. se od bolečin; z. se pred kom, vor jemandem Katzenbuckel machen, Cig.; — les se zvija, das Holz wirft sich, Cig., Jan.
zvíjavica, f. die Zuckung, die Convulsion, Cig., Jan., DZ.; pl. zvijavice, eine Art Krankheit, C.
zvı̑k, m. der Gebrauch, die Sitte, Kor.- M., Mik.
1. zvı̑rati, -am, vb. impf. ad zvreti; siedend aufwallen, sieden; Korenjiče je zviralo, Npes.-Vraz; — ( nam. vzv-).
2. zvı̑rati, -am, vb. impf. (die Schuld auf andere) wälzen: on vse na-me zvira, Krka, Lašče, Ig- Erj. (Torb.), BlKr.
zvı̑rati se, -am se, vb. impf. ad zvreti se; sich unanständig strecken, Cig., Jan., C., BlKr.; — prim. izvirati se.
zvísiti, -vı̑sim, vb. pf. erhöhen, ogr.- M., ogr.- Let.; — ( nam. vzv-).
zvı̑ša, adv. = zviškoma 1), Ben.- Kl.
zvı̑šati, -am, vb. pf. erhöhen; — ( nam. vzv-).
zvišȃva, f. die Erhöhung: z. taks, DZ.; — ( nam. vzv-).
zvišávati, -am, vb. impf. = zviševati, Mur., ogr.- Let.
zvı̑šč, m. der Enzian, Mur.; — pogl. svišč 2).
zvíščati, -ím, vb. pf. sauer werden, verderben: vino zvišči, kadar je na malem v posodi, Z.; (vino se zvišči, BlKr.); zviščalo vino, Z.; (zviščano, Hip.- C.); zviščal človek, ein Sauertopf, Z.; — prim. svišč, Enzian.
zviščẹ́ti, -ím, vb. pf. = zviščati: zviščel, sehr sauer, ("zveščel") Met.; — zviščel človek = skopuh, Cig., Lašče.
zvı̑šək, -ška, m. etwas Erhöhtes: die Erhöhung, die Erhabenheit, Cig.; — ( nam. vzv-).
zviševáti, -ȗjem, vb. impf. ad zvišati; — ( nam. vzv-).
zvı̑škoma, adv. 1) von oben herab, V.-Cig., M., Polj.; — 2) plötzlich: kar zviškoma, Jan., Levst. (M.); pobegnili so zviškoma, Jurč.
zvı̑tčək, -čka, m. dem. zvitek; das Gewinde: z. niti, ein Gewinde von Fäden, C.
zvı̑tək, -tka, m. etwas Zusammengerolltes, die Rolle, Cig.; die Düte, Cig.
zvíti, zvíjem, vb. pf. zusammenwickeln, zusammenrollen, zusammendrehen; z. rep; z. polo papirja; lase v kodre z., das Haar locken, Cig.; kača se je zvila v klobček, Cig.; iz trte z. ( n. pr. izgovor), (einen Vorwand) vom Zaun brechen, Cig., Nov.; izgovor je dober, če je iz bukove trte zvit, Npreg.- Glas.; Rada bi ga imela, Pa ga ni; 'Z trte bi ga zvila, Se ne st'ri, Npes.-K.; — verdrehen, verkrümmen; krč ga je zvil, er bekam einen Krampfanfall, Cig.; ključ z., einen Schlüssel verdrehen, Cig.; — deska se je zvila (hat sich geworfen), Cig.; — pravico z., das Recht verdrehen, Cig.; — beugen, Cig.; žalost ga je zvila, die Trauer hat ihn niedergebeugt, Cig.; — überwältigen: spanje ga je zvilo, trud ga je zvil, Cig.; sovražnik me je zvil, Cig.; — z. koga, jemandem eine wächserne Nase drehen, Cig.; — z. kaj, etwas durchsetzen, Cig.; prekanjeno jo z., etwas listig ausführen, C.; — zvit, listig, schlau, verschlagen; zvita buča, ein Schlaukopf; zvito odgovarjati; zvito narediti kaj; z. je kakor grča, kača, kozji rog, lisica, Cig.; z. kakor ovnov rog, Levst. (Zb. sp.); arglistig, tückisch, Cig., Jan.
zvítje, n. z. člena, die Verstauchung, Strp.
zvı̑tkarica, f. die Skarnitzel- oder Dütelblume (Richardtia aethiopica), Tuš. (R.).
zvitorèp, -rę́pa, adj. = zvit, schlau, durchtrieben, Cig., Jan., Lašče- Levst. (Zb. sp.).
zvitorę̑pəc, -pca, m. 1) = zvitorep, zvit človek, der Schlaukopf, Jan., Levst. (Zb. sp.); — 2) rjavi z., der braune Rollschwanz- oder Winselaffe (cebus Apella), Erj. (Ž.).
zvitorę̑pka, f. 1) die Listige, Jan. (H.); — 2) = zvitorepec 2), Cig., Jan., C.
zvitoròg, -rǫ́ga, adj. krummhörnig, Jan.
zvı̑tost, f. die Listigkeit, die Schlauheit, die Verschlagenheit; — die Arglistigkeit, Cig.
zvízdati, -am, vb. impf. = žvižgati, pfeifen, Mur., Cig., Jan., Mik.; — zischen: kače zvizdajo, V.-Cig.
zvláčiti, -im, vb. pf. durch Schleppen zusammenbringen, zusammenschleppen; drva na kup z.
1. zvlẹ́či, -vlẹ́čem, vb. pf. ziehend herab-, hinschaffen; z. srobotino s hrasta; komaj sem ga domov zvlekel.
2. zvlẹ́či, -vlẹ́čem, vb. pf. zusammenziehen; hitro z. kaj, etwas schnell vernähen, jvzhŠt.; sukno se je zvleklo (ist zusammengeschrumpft), Z.; zusammenschleppen: otrok je vse cunje zvlekel na kup.
3. zvlẹ́či, -vlẹ́čem, vb. pf. ziehend hinaufbringen; z. zvon v zvonik; — ( nam. vzv-).
zvočílọ, n. das Schallmittel, der Schallerreger, Cig. (T.), Sen. (Fiz.), Zora.
1. zvọ̑d, m. 1) der Hebel, Cig., C., M.; — ein Instrument, um einen Zahn auszuheben, C., M.; — 2) die Hebewinde, vzhŠt.- C., Valj. (Rad); — 3) das cylinderförmige Mangeholz, C.; — ( nam. vzv-).
2. zvòd, -vǫ́da, m. 1) die Reduction ( math.), Cig. (T.); — 2) der Absatz (von Waren), DZ.; ( prim. zvesti); — 3) der Betrug, Jan.; ( prim. zvoditi).
zvóditi, -vǫ́dim, vb. pf. 1) verführen, Mur., Cig., Jan.; — 2) anführen, hintergehen, betrügen, Cig., Jan., C.; o goljuf, dvakrat me je že zvodil! Ravn.

92.641 92.741 92.841 92.941 93.041 93.141 93.241 93.341 93.441 93.541

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA