Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
n (7.401-7.500)
-
brodnár, -rja, m. = brodnik, Dict., Mur., Cig., Danj.- Valj. (Rad); Brodnarja je zaklicala, Holaj, holaj, brodnarič mlad! Npes.-Vraz.
-
brodnárič, m. mlad brodnik; prim. brodnar.
-
brodnárski, adj. = brodniški, M.
-
brodníca, f., pl. ptice brodnice, die Watvögel, Cig. (T.), Erj. (Z.).
-
brodník, m. 1) der Fährmann (bei einer Ueberfuhr), der Ueberführer; der Schiffsknecht, der Schiffer; brodniki, die Schiffsleute; brodniki so po Savi v ladjah žito vozili; — brodniki = mornarji, Dalm.; — 2) das Schiffsboot (nautilus pompilius), Erj. (Ž.).
-
brodnína, f. die Ueberfuhrgebür; — die Frachtgebür, der Fuhrlohn (am Wasser), Cig.
-
brodnı̑ški, adj. Ueberführer-, Schiffsknecht-, Schiffer-; — Schiffahrt-: brodniška policija, DZ.
-
brǫ̑dnja, f. die Fahrt zu Schiffe, C.
-
brǫ́dnost, f. = plovnost, Cig.
-
brodonǫ́sən, -sna, adj. Schiffe tragend, schiffbar, Jan., Zora; — po hs.
-
brodovína, f. die Ueberfuhrgebür; — der Fuhrlohn am Wasser, das Schiffsgeld, Mur., Dict., C., Dalm.
-
brójən, -jna, adj. numerisch, Cig. (T.); — prim. broj.
-
brōmnat, adj. Brom-: bromnata voda, das Bromwasser, Jes.
-
brōmnica, f. = bromnata voda, Jes.
-
bròn, -óna, m. die Bronze, Mur., Cig., Jan., Dalm., Ravn., nk.
-
bronár, -rja, m. der Bronzegießer, C.
-
bronárnica, f. die Bronzegießerei, nk.
-
brónast, adj. bronzen, Mur., Cig., Jan., nk.
-
brončár, -rja, m. = bronar, C.
-
brončę̑n, adj. bronzen, Dict., Let., ZgD.; brončena kača, brončen lok ("ehern"), Dalm.
-
brónəc, -nca, m. die Bronze, M., SlGor., C.; bučeč b., Schönl.
-
bronę̑n, adj. = brončen, C.
-
bronína, f. das Bronzemetall, C.
-
bronovína, f. = bronina, Jan.
-
broščína, f. = brošč, C.
-
brovníka, f., Cig.; pogl. dobrovita.
-
bŕsən, -sna, adj., Cig., Pivka- M.; pogl. brsten.
-
bȓskanje, n. 1) das Wegschnellen, M.; — 2) das Scharren.
-
bŕskniti, bȓsknem, vb. pf. wegschnellen, C.
-
bŕsniti, bȓsnem, vb. pf. = brcniti, Cig., Met.; Nalašč jezik njemu zdrsnil, Da Slovana spet je brsnil, Levst. (Zb. sp.); konj je detetu oko in zobe vun brsnil, ogr.- Valj. (Rad).
-
bŕstən, -tna, adj. 1) knospig; knospenvoll, Cig., Jan.; — 2) üppig (o žitu), Cig.; ječmen brstno raste, Trnovo- Erj. (Torb.); brstni travniki, Erj. (Izb. sp.); (tudi o človeku), Koborid- Erj. (Torb.).
-
brstę̑n, adj. knospenreich, GBrda; brstena pomlad, C.
-
brstẹ̑nje, n. die Knospung, Cig. (T.).
-
brstína, f. coll. Ruthenholz, Reiser, Z.; moramo slabe vrhove in brstino pobirati, grajščaka pa čaka debelina, Bes.
-
brstnàt, -áta, adj. 1) knospig, brstnata vejica, Cig.; — 2) üppig: brstnata pšenica, brstnato drevo, C.
-
brstnátiti se, -ȃtim se, vb. impf. = brstje dobivati, C.
-
brstník, m. 1) = popkar, der Gimpel, Cig., Jan., C., Frey. (F.); — 2) das Haselhuhn (tetrao bonasia), Novake pri Cerknem- Erj. (Torb.).
-
brstovína, f. = brstina, Cig.
-
brščę̑n, adj. = brsten, voll Knospen: drevo je brščeno, Polj.; brščena ("bršena") pomlad, Vod. (Pes.).
-
brščína, f. neka vinska trta, Rihenberk ( Goriš.)- Erj. (Torb.).
-
bršlẹ̑n, m. = bršljan, Mur., Jan., Mik. (Et.), Gor.- Navr. (Let.).
-
bršlı̑n, m. = bršljan, Cig., Jan., BlKr., Št.
-
bršljȃn, m. der Epheu (hedera helix).
-
bršljȃnov, adj. Epheu-.
-
bršljȃnovəc, -vca, m. bršljanovci, Epheuarten (araliaceae), Tuš. (R.).
-
bršljȃnovica, f. die Cissoide, die Epheulinie ( math.), Cig. (T.).
-
brtávsniti, brtȃvsnem, vb. pf. plump niederwerfen, Z.
-
bȓtnik, m. der Waldhonigzeidler, C.; — prim. brt.
-
brúhanje, n. das Auswerfen, das Speien; — das Husten mit Auswurf, Cig., C.
-
brúhniti, brȗhnem, vb. pf. 1) mit Gewalt herauswerfen, erbrechen; krvi b., Cig., Jan., M., C.; napačno besedo b. (aussprechen), Zora; osorno pogleda — ter bruhne (und brach in die Worte aus), LjZv.; — 2) hervorbrechen: kri bruhne iz rane, Št.; losbrechen: b. v koga, Kr.
-
brúmən, -mna, m. der Monat Jänner, Rez.- C.; — prim. it. bruma, härtester Winter.
-
brúmən, -mna, adj. = pobožen, fromm; — = priden, C.; — iz nem.; prim. stvn. fruma, Nutzen, bav. frumm, fromm.
-
brúmnost, f. = pobožnost.
-
brȗn, adj. braun: bruna krava, C.; röthlich, falb (o zrelem žitu, sadju), C.; — prim. stvn. brun, it. bruno, C.
-
brȗna, f. braune Kuh, C.
-
brȗnast, adj. balkig, Cig.
-
brùnc, brúnca, m. = bron, M., C., Danj. (Posv. p.), Jan., M.
-
1. brȗnda, f. 1) die Maultrommel, BlKr., Valj. (Rad); — 2) = volk (Schnurre), Cig., C.
-
2. brȗnda, f. dickes Frauenzimmer, Štrek.
-
brundálọ, n. das Schnarrwerk, Cig.
-
brundáš, m. der Maultrommelspieler, M.
-
brȗndati, -am, vb. impf. na orodje gosti, ki brni, SlGor.; die Maultrommel schlagen, Cig., M., BlKr., Valj. (Rad).
-
brunẹ́ti, -ím, vb. impf. bräunlich werden, reifen (o žitu); oves, silje bruni, vzhŠt.- C.; — prim. brun.
-
brȗnkati, -kam, -čem, vb. impf. brummen: obad brunče, C.
-
brunketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. tönen: struna brunkeče, C.
-
brȗnọ, n. der Balken, starke Bohle; — nam. brvno.
-
brȗnovje, n. das Balkenwerk, LjZv.
-
brusárnica, f. die Schleiferei, die Schleiferwerkstätte, Cig.
-
brúsən, -sna, adj. zum Schleifen gehörig: brusni kamen, der Schleifstein.
-
brusı̑łnica, f. die Schleiferwerkstätte, Cig.; — die Schleifmühle, Jan.
-
brusína, f. 1) koritce, v katerem teče okrogli brusni kamen, Gor.; — 2) das Schleifsel, Cig.
-
1. brusníca, f. 1) das Schleifsteingestell, Mur., Cig., C., Štrek., Št.; — 2) das Schleifwasser, Mur.
-
2. brusníca, * f. die Preiselbeere o. rothe Heidelbeere (vaccinium vitis idaea), Cig., Jan., Tuš. (R.) *; — rus., češ.
-
brusník, m. 1) der Schleifer, Mur., Cig.; — 2) der Schleifstein, Cig., M., C.; — 3) die Grauwacke, rdeči b., rother Sandstein, Frey. (Rok.); — der Wetzschiefer, V.-Cig., Cig. (T.), Erj. (Min.).
-
brusnína, f. das Schleifsel, V.-Cig.
-
brusnják, m. der Schleifstein, Cig. (T.).
-
brúšenje, n. das Schleifen, das Wetzen.
-
brȗšnja, f. das Schleifen, Valj. (Rad).
-
brvȃnje, n. coll. vsaj po večem že obtesani hlodi, BlKr.; die Balken, das Gebälke, Jan.; das Bauholz, Cig.; — prim. brvno.
-
brvən, ** brvna, m. = brvno, bruno, BlKr.
-
bȓvnọ, n. = bruno, der Balken, Mur., Mik., ogr. in kajk.- Valj. (Rad), SlGor., BlKr.; (pomni: "bruvan" nosači, Balkenträger, Krelj).
-
brzamı̑n, m. = berzamin, ( it. marzemino), Štrek.
-
brzdȃnje, n. das Zäumen; das Bezähmen.
-
brzdnína, f. das Zaumgeld, Cig.
-
bŕzən, -zna, adj. hurtig, flink, frisch, Mur., Cig., C.; tudi: brzȃn, brznọ̑: Odpri, Alenčica, brzno! Npes.-K.; b. k delu, C.; b. konj, ein freudiges Pferd, Cig.; = 2) hübsch, wacker schön, C., Kor.; brzno dekle, C.; b. gospod, Ziljska dol.; brzno poje zvon, Mik.
-
brzína, f. die Schnelligkeit, die Geschwindigkeit, Valj. (Rad); b. obteka, vrtnje, pada, meta, širjenja, die Umlaufs-, Umdrehungs-, Fall-, Wurf-, Fortpflanzungsgeschwindigkeit, b. raste, pojemlje (pada), nimmt zu, nimmt ab, Cig. (T.); — hs.
-
brzinomèr, -mę́ra, m. der Geschwindigkeitsmesser, Cig.
-
brzlína, f. = trohlina, der Moder, C.
-
brznẹ́ti, -ím, vb. impf. = prhneti, modern, faulen: les, truplo brzni, C.; ogelj brzni, verwandelt sich in Asche, C.
-
brzníca, f. das Schnellschiff, Cig.
-
brznọ̑st, f. die Hurtigkeit, die Fertigkeit, Cig., C.
-
brzojávən, -vna, adj. telegraphisch, nk.
-
brzonòg, -nǫ́ga, schnellfüßig, Jan.; brzonoga srna, Zora.
-
brzopísən, -sna, adj. die Schnellschrift betreffend, stenographisch, M.
-
brzosǫ́dən, -dna, adj. vorlaut, Cig. (T.).
-
brzostrẹ́łən, -łna, adj. geschwindschützig, Jan.
-
brzotísən, -sna, adj. Schnelldruck-, M.; brzotisni stroj, Zora.
-
brzoústən, -tna, adj. vorlaut, Cig. (T.).
-
brzovǫ́zən, -zna, adj. schnellfahrend, Zora; brzovozno blago, Eilgut, Jan.
-
brzovǫ̑znik, m. der Schnellfahrer, Jan.
6.901 7.001 7.101 7.201 7.301 7.401 7.501 7.601 7.701 7.801
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani