Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

n (23.601-23.700)

  1. ovı̑nčən, -čna, adj. voll Windungen, Z.; ovinčna cesta, Nov.- C.
  2. ovı̑nək, -nka, m. 1) die Windung ( z. B. einer Straße); die Krümmung: na ovinku sva se srečala; der Umweg; po ovinkih hoditi; — der Umschweif; brez ovinka, Levst. (Cest.); ( nav.) brez ovinkov, ohne Umschweife; — die Ausflucht, die Ausrede, Cig., Jan.; — 2) der Schlich, die List: zaviti ovinki, Schönl.- Valj. (Rad); z ovinkom, schlau, Cig.; brez ovinkov in zvijač, Ravn.- Valj. (Rad).
  3. ovíniti, -im, vb. pf. berauschen, Cig., Jan.; o. se, sich berauschen, Cig., Levst. (Zb. sp.).
  4. ovı̑nkast, adj. 1) voll Windungen: črez Ljubelj drži ovinkasta cesta, Z.; — ausschweifend, weitschweifig: o. govor, Cig.; — 2) ovinkasta beseda, ein zweideutiges Wort, C.; — 3) ränkevoll, C.
  5. ovı̑nkati, -kam, -čem, vb. impf. hin- und herspringen: zajec ovinče, C.; — herumschwärmen (von jungen Leuten), Fr.- C.
  6. ovı̑nkoma, adv. auf Umwegen, mit Umschweifen, ausweichend, C.
  7. oviráłən, -łna, adj. hindernd, hemmend, Jan.
  8. ovı̑ranje, n. das Verhindern, die Hinderung, die Hemmung, Cig., nk.
  9. ovírən, -rna, adj. hemmend, hindernd, Cig., Jan.
  10. ovláženje, n. die Befeuchtung, Cig.
  11. ǫ́vlen, adv. = tukaj, ogr.- C.
  12. ovnár, -rja, m. der Widderhirt, Cig.
  13. ovnìč, -íča, m. dem. oven; 1) das Bocklamm, Cig., C.; — 2) die Schraubenmutter, V.-Cig.; — der Kelterbaum, vermittelst dessen die Schraube angezogen wird, Cig., Jan.; prim. oven 3); — 3) der Schlägel zum Feststoßen des Pflasters, Cig.; — 4) das Ringelwidderchen oder der Weißfleck (syntomis phegea), Erj. (Ž.); — ovniči, die Widderschwärmer, Cig. (T.).
  14. ovnı̑čək, -čka, m. dem. ovnič; 1) das Bocklamm, Cig.; — 2) neka trta, Dol.
  15. ovnína, f. das Schaffleisch, C.
  16. ovnjáč, m. = oven, der Widder, Nov.
  17. óvnov, adj. Widder-, Cig., Jan.; ovnova glava, der Aaskopf (in der Baukunst), Cig.
  18. ovnovína, f. das Schaffleisch, Mur.
  19. óvnovski, adj. Widder-, Schöpsen-, Mur., Rez.- C.
  20. ovǫ́čən, -čna, adj. Obst-: ovǫ̑čni cuker, der Schleimzucker, Cig. (T.); — prim. ovočje.
  21. ovodenẹ́ti, -ím, vb. pf. zu Wasser werden, wässerig werden, Jan. (H.).
  22. ovójən, -jna, adj. zum Umwickeln dienend, Cig.; Umhüllungs-, Umschlags-: ovǫ̑jna pola, der Umschlagsbogen, Jan. (H.).
  23. ovółgniti, -nem, vb. pf. feucht werden, ( n. pr. o lesu), vzhŠt.- C., Blc.-C.
  24. ovrátən, -tna, adj. den Hals umgebend: ovratna ruta, das Halstuch, das Busentuch (der Weiber), Cig.
  25. ovrȃtnica, f. das Halstuch, die Halsbinde, Cig., Jan., DZ.; das Collare der Priester, C.
  26. ovrȃtnik, m. der Halskragen, Cig., Jan., Nov.- C., nk.; — das Halsband, Mur., Cig., Jan.; pasji o., das Hundehalsband, Z., C.; — die Halsbinde, Cig., Jan.; — der Ringelstreifen am Halse ( z. B. bei Vögeln), Cig.
  27. ovratnína, f. der Halsschmuck, Cig.
  28. ovŕniti, -nem, vb. pf. verkehren, C.
  29. ovŕšən, -šna, adj. Scheitel-: ovȓšni kot, der Scheitelwinkel, C.
  30. ovrteníca, f. neki star naroden ples, Jurč.
  31. ovŕžən, -žna, adj. 1) abweislich, Jan.; Cassations-: ovȓžnọ sodišče, das Cassationsgericht, DZ.; — ovržni spis, die Gegenschrift, Jan.; — 2) umstoßbar, widerlegbar, nk.
  32. ovŕženje, n. = ovržba, Cig.
  33. ovsę̑n, adj. Hafer-: o. kruh, ovsena slama.
  34. ovsę̑nast, adj. haferähnlich, Cig.
  35. ovsę́nək, -nka, m. neko jabolko, Sv. Duh pri Krškem- Erj. (Torb.).
  36. ovseníca, f. 1) das Haferstroh; — 2) die Hafertruhe, DZ.; — 3) die Haferbirne, Cig.; — 4) der Glatthafer, das französische Raigras (arrhenaterum avenaceum), Z., Nov.- C.
  37. ovseníšče, n. das Haferfeld nach der Ernte.
  38. ovsenı̑ščnica, f. die Haferbirne, Mur.
  39. ovsenják, m. das Haferbrot.
  40. ovsę́nka, f. 1) neka hruška, Mariborska ok., Sv. Duh pri Krškem- Erj. (Torb.); die Haferbirne, Cig.; — neko jabolko, C., Mariborska ok.- Erj. (Torb.); — 2) oves s pšenico pomešan, Gor.
  41. ovsína, f. oves z ržjo zmešan, Gor.- DSv.
  42. ovznọ̑žje, n. die Gegend am Fuße eines Berges, C.
  43. ozakǫ́niti, -ǫ̑nim, vb. pf. verehelichen, C.
  44. ozȃnkati, -am, vb. pf. mit Schlingen umgeben, beschlingen, Mur., Cig.
  45. ozávanje, n. = oklicavanje, die Verkündigung, das eheliche Aufgebot, ogr.- C.
  46. ozbíljən, -ljna, adj. = resen, resnoben, Jan., Jurč., nk.; — hs.
  47. ozdę̑nčje, n. das Brunnenwerk, Cig.
  48. ozdrávən, -vna, adj. 1) die Heilung betreffend: ozdrȃvni namen, der Heilzweck, DZ.; — 2) heilbar, Levst. (Pril.), Žnid., nk.
  49. ozdravẹ̑nje, n. die Genesung, Cig.
  50. ozdrávljanje, n. das Gesundmachen, das Curieren, die Heilung.
  51. ozdrȃvljenəc, -nca, m. der Wiedergenesene, der Geheilte, Mur., Cig., Jan., C., Ravn.- Valj. (Rad).
  52. ozdravljeník, m. der Arzt, Dalm., Schönl., Jap., Škrb., Guts. (Res.); — der Heiland, Krelj.
  53. ozdravljénje, n. 1) die Heilung; — 2) = ozdravenje, die Genesung.
  54. ozdrȃvljenka, f. die Genesene, die Geheilte, Mur.
  55. ozdravljúhinja, f. die Curpfuscherin, Jan. (H.).
  56. ozdravník, m. der Arzt, Škrinj.- Valj. (Rad); za svet vprašati ozdravnike, Vod. (Izb. sp.).
  57. ozeblína, f. die Frostwunde, die Frostbeule.
  58. ozę́bniti, -zę̑bnem, vb. pf. = ozebsti, M.
  59. ozelenẹ́ti, -ím, vb. pf. grün werden; spomladi drevo ozeleni.
  60. ozelenẹ́vati, -am, vb. impf. ad ozeleneti, Jan.
  61. ozeleníti, -ím, vb. pf. grün machen, begrünen, Cig., Jan., M.
  62. ozídən, -dna, adj. = obziden: ozı̑dni lišaj, die Mauerflechte, Cig.
  63. ozímən, -mna, adj. Winter-, Jarn., Cig., Jan., Notr.; ozı̑mna pšenica, o. dlaka, Jan.
  64. ozimína, f. die Herbstsaat, das Wintergetreide.
  65. ozimı̑nəc, -nca, m. = ozimec, die Winterfrucht, M.
  66. ozimı̑nka, f. die Winterfrucht, M.
  67. ozı̑mnica, f. 1) = ozimica 2), C.; — 2) die Winterbirne, C., Notr.; — 3) die Winterblume (eranthis), C.
  68. ozı̑mnik, m. der Winterapfel, Cig.
  69. ozı̑mščina, f. coll. Winterfrüchte, Z.
  70. ozı̑n, m. = mora, der Trud, der Alp: o. ga tlači, Buče ( Št.)- C.
  71. ozíniti, -zı̑nem, vb. pf. den Mund nach etwas aufsperren, Mur.; veliko ozinil, malo požrl, Npreg.- Met.
  72. oziráłən, -łna, adj. beziehend, relativ ( gramm.), Cig., Jan., nk.
  73. ozı̑ranje, n. das Umherblicken; das Umsehen, das Zurückblicken.
  74. ozírən, -rna, adj. 1) rücksichtsvoll, Cig. (T.), nk.; — 2) Beziehungs-, relativ, Cig., Jan., C.; ozı̑rna velikost, die relative Höhe, Jes.; — respectiv: iz ozirnih podložnikov kdo, einer ihrer respectiven Unterthanen, DZ.
  75. ozírnost, f. 1) ein rücksichtsvolles Vorgehen, die Discretion, Cig., nk.; — 2) die Bezüglichkeit, die Relativität, Cig., Jan., C.
  76. ozkolíčən, -čna, adj. schmalbäckig, Cig.
  77. ozkonòs, -nǫ́sa, adj. schmalnasig: ozkonose opice, Erj. (Z.).
  78. ozkopŕsən, -sna, adj. engbrüstig, Jan., M.
  79. ozkosŕčən, -čna, adj. engherzig, Cig., nk.; (po nem.).
  80. ozkosŕčnost, f. die Engherzigkeit, Cig., nk.; (po nem.).
  81. ozkotírən, -rna, adj. schmalspurig: ozkotirna železnica, SlN.
  82. ozlína, f. die Verknotung: živčna o., das Ganglion ( zool.), der Nervenknoten, Cig. (T.).
  83. ozlı̑nstvọ, n. živčno o., das Gangliensystem, Cig. (T.).
  84. ozmerjáłən, -łna, adj. Schelt-, Jan. (H.).
  85. označájiti, -ȃjim, vb. pf. = označiti, charakterisieren, Cig. (T.), C.
  86. oznȃčba, f. die Bezeichnung, DZ.; brez daljnje označbe, ohne weitere Charakterisierung, Žnid.
  87. oznáčən, -čna, adj. bezeichnend, marquant, Levst. (Pril.).
  88. oznáčenje, n. die Bezeichnung, C., nk.
  89. označevȃnje, n. das Kennzeichen, das Charakterisieren, nk.
  90. označeváti, -ȗjem, vb. impf. ad označiti, Z., nk.
  91. označíłən, -łna, adj. = značilen, bezeichnend, charakteristisch, Jan. (H.).
  92. oznáčiti, -znȃčim, vb. pf. kennzeichnen, bezeichnen, Jan.; charakterisieren, C., nk.; — determinieren ( z. B. eine Pflanze), Cig. (T.); — definieren, Cig.
  93. oznȃk, m. das Abzeichen, C.
  94. oznȃka, f. das Zeichen, die Signatur ( z. B. eines Bibliothekswerkes), Navr. (Let.).
  95. oznȃmba, f. die Definition, Cig.
  96. oznameníłən, -łna, adj. charakteristisch, Cig. (T.).
  97. oznamenílọ, n. die Bezeichnung, die Signatur, Cig. (T.); sodno o., die gerichtliche Bezeichnung, DZ.; obkrajno o., die Marginalbezeichnung, DZkr.; poznatno o., eine leicht erkennbare Bezeichnung, DZ.
  98. oznameníti, -ím, vb. pf. marken, Cig.; bezeichnen, Cig. (T.), DZ.; oznamenimo si na stekleni plošči kako mesto, Žnid.
  99. oznamenjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad oznameniti, (-novati) Cig. (T.).
  100. oznámiti, -znȃmim, vb. pf. = oznameniti, bezeichnen, Cig.; kennzeichnen, Jan.; — definieren, Cig.

   23.101 23.201 23.301 23.401 23.501 23.601 23.701 23.801 23.901 24.001  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA