Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
n (23.201-23.300)
-
osnážiti, -snȃžim, vb. pf. 1) den Schmutz von einer Sache entfernen: säubern, putzen, reinigen; o. obleko, otroka; — o. se, sich entleeren, misten, Cig.; — 2) schmücken, zieren, verschönern, M.; kralj ga osnaži z vrvco zlato okoli vratu, Ravn.
-
osnȃžki, m. pl. = očedki, očinki, C.
-
ósne, ósən, f. pl. der Spannstock oder Spannstab beim Webstuhl, Bolc- Erj. (Torb.).
-
osnẹževáti, -ȗjem, vb. impf. ad osnežiti, Jan. (H.).
-
osnẹžíti, -ím, vb. pf. mit Schnee bedecken, beschneien, Mur., Cig., Jan.
-
osník, m. 1) der Achsennagel am Wagenrad; — 2) der Achsenlochbohrer (sveder, s katerim se osniku prevrta luknja), Lašče- Erj. (Torb.).
-
1. osnják, m. das Achsenblech, C.
-
2. osnják, m., Mur., Glas., pogl. osinjak.
-
ǫ́snọ, n. 1) = osten, der Stachel, Meg.- Mik., C.; — 2) das Spanneisen am Webstuhl, Jarn., Cig.
-
osnòv, -snǫ́va, m. = osnova 3), der Entwurf (tudi: ósnov), ogr.- Valj. (Rad).
-
osnǫ̑v, f. = osnov m., Jan.
-
osnǫ̑va, f. 1) der Aufzug (Zettel, Kette am Webstuhl), Habd.- Mik., Mur., Cig., Jan., DZ.; prejo viti za osnovo, Zv.; — 2) die Gründung, die Errichtung, Cig., Jan., nk.; — die Organisation, Jan. (H.); — 3) der Anschlag, die Anzettelung, Cig., Jan., nk.; — 4) der Grundriss, der Entwurf, Cig., Jan.; — 5) das Fundament, die Grundlage, die Basis, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — (po rus.) der Grundstoff, die Base ( chem.), Cig. (T.); — der Stamm ( gramm.), Jan. (H.).
-
osnováłən, -łna, adj. Gründungs-: osnovȃłni odbor, nk.; Organisations-, Jan. (H.).
-
osnovȃnje, n. 1) die Anzettelung, C.; — 2) die Ausbildung, C.
-
osnovȃtelj, m. der Begründer, der Anstifter, nk.
-
osnováti, -snújem, vb. pf. 1) das Garn anzetteln, Mur., Cig., Jan.; kdor veliko osnuje, malo potka = wer viel beginnt, endet wenig, Cig.; — 2) den Grund legen, gründen, errichten, Mur., Cig., Jan., nk.; organisieren, Jan. (H.); — 3) skizzieren, entwerfen; o. načrt, Cig.; s pikami o., punktieren, Cig.; — 4) anzetteln, anstiften, Cig., Jan., nk.
-
osnovȃvəc, -vca, m. der Gründer, Cig.
-
osnovȃvka, f. die Gründerin, Jan. (H.).
-
osnǫ̑vən, -vna, adj. Grund-, Fundamental-: osnovna barva, die Grundfarbe, Žnid.; osnovna ploskev, die Grundfläche, Cig. (T.); osnovna enačba, die Fundamentalgleichung, Cig. (T.); osnovna pravica, das Fundamentalrecht, Cig. (T.), nk.; osnovni zakon, das Grundgesetz, Cig. (T.); osnovno pravilo, die Grundregel, Zv.; osnovni številniki, die Hauptzahlwörter (cardinalia), Cig. (T.); — osnovno delo, die Vorarbeit, osnovna šola, die Vorschule, Jan. (H.); — basisch ( chem.), Cig. (T.).
-
osnǫ̑vica, f. die Kette am Webstuhl, Cig.
-
osnovíti, -ím, vb. pf. 1) gründen, C.; — 2) gestalten, formen, ausbilden, C.; v maternem telesu sem bil osnovljen, C.
-
osnǫ̑vnica, f. die Grundlinie, Cel. (Geom.), Erj. (Som.); — das Grundbein (os basilare), Erj. (Som.); — (beseda) o., das Grundwort, Jan. (H.).
-
osnovník, m. der Gründer, ogr.- C.
-
osnovotvòr, -tvǫ́ra, m. der Basenbildner ( chem.), h. t.- Cig. (T.).
-
osnȗj, m. = osnutek 1), C.
-
osnȗtək, -tka, m. 1) der Aufzug (Zettel, Kette) am Webstuhl; — 2) der Grundriss, der Entwurf, die Disposition, Cig., Jan.; das Concept, Cig., DZ.; das Project, Levst. (Pril.); die Punctationen, DZ.; — die Elemente einer Wissenschaft, Cig.; — 3) das Angezettelte, die Anstiftung, Cig.; — die Fügung: božji o., Gottes Fügung, Ravn.
-
osǫ̑bən, -bna, adj. = oseben, Personal-, persönlich, Jan., nk.
-
osobẹ́njək, -njka, m. = osebenjek, (osobenək) Jan. (H.).
-
osobẹnjevȃnje, n. = osobenjstvo: čas mojega osobenjevanja ("meiner Pilgrimschaft"), Dalm.
-
osobẹnjeváti, -ȗjem, vb. impf. ( eig. Inwohner sein): ein Pilger sein, pilgern, Dalm.- Z., C.
-
osobẹ́njica, f. = osebenjica, die Inwohnerin, C., Št. Jernej ( Dol.).
-
osobẹ́njik, m. der Inwohner, (osobenik) Dict., Trub., Dalm., Krelj, Jap.- M., C.
-
osobẹ́njkovati, -ujem, vb. impf. = osebenjkovati, Jurč., Dol.
-
osobẹ́njski, adj. Inwohner-, Svet. (Rok.).
-
osobẹ́njstvọ, n. = osebenjstvo, die Inwohnerschaft, der Inwohnerstand, C.
-
osobẹ́njščina, f. = osebenjščina, osobenjstvo, C., Svet. (Rok.).
-
osobı̑nski, adj. Privat-: "o. a ne obeč pašnjak" Erj. (Torb.); osobinski učenjak, ein Privatgelehrter, LjZv.; osobinske šole, DZkr.
-
osobítən, -tna, adj. besonders geartet, eigenthümlich, charakteristisch: o. kamen, ein charakteristisches Gestein, Erj. (Min.); svoje vrste, in še prav osobitne, Erj. (Izb. sp.); — prim. osobit.
-
osǫ̑bnik, m. 1) der Inwohner, C.; — 2) der einzelne Ankömmling (ohne Verwandte), C.; — 3) der Privatmann, C.
-
osobnína, f. das Personengeld, DZ.
-
osǫ̑bnost, f. = osebnost, die Persönlichkeit, Jan., nk.
-
osobújən, -jna, adj. ein besonderer: osobujna milost sv. duha, Krelj.
-
osǫ́dən, -dna, adj. verhängnisvoll, nk.
-
osǫ̑dnik, m. der Schiedsrichter, C.
-
osojávanje, n. das Aburtheilen, ogr.- Valj. (Rad).
-
osójən, -jna, adj. absonnig, schattenseitig, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Kras- Mik.; ( opp. prisojen); leži na osojnem (liegt absonnig), Cig.; — prim. osoj.
-
osǫ́jenica, f. neka gibanica iz koruzne moke, abgeschmalzene Polenta, Rez.- C.; — prim. osoditi 3).
-
osǫ̑jina, f. die Schattengegend, die nordseitige Gegend, Cig., C.; travnik je v osojini, C., Notr.; samo po osojinah je še ležal sneg, Erj. (Izb. sp.); — prim. osoj.
-
osójnast, adj. = osojnat, Cig.
-
osǫ̑jnat, adj. = osojen, Cig., Notr.
-
osǫ̑jnica, f. 1) ein absonniger Platz, C., Nov.; — 2) die zweiblättrige Schattenblume (majanthemum bifolium), Z.
-
osǫ̑jnik, m. 1) die Schattengegend, C.; — 2) der auf der Schattenseite Wohnende, Jan. (H.).
-
osolję́nka, f. eine Art Salzkuchen, C., ZgD.
-
osółnčiti, -sȏłnčim, vb. pf. umsonnen, besonnen, Cig.
-
osȏłnčje, n. das Sonnensystem, Cig., Jan., Cig. (T.), Jes.
-
osoníti, -ím, vb. pf. "navdati koga s strupom uže od daleč, i ne doteknivši se ga, rekel bi sè samim dahom", Podkrnci- Erj. (Torb.).
-
osonj, f., V.-Cig., pogl. osonje.
-
osǫ̑nje, n. = osoje, Cig., Jan., Mik.
-
osǫ́rən, -rna, adj. rauh: o. kraj, C.; unfreundlich, schlimm, barsch, schroff; osorno gledati, govoriti; osoren človek = malobeseden č., Mik.
-
osorẹ́nji, adj. dermalig, jetzig, M.
-
osọ̑rnica, f. = sovra pri vozu, Tolm.- Erj. (Torb.).
-
osǫ̑rnik, m. der Barsche, der Schroffe, Jan. (H.).
-
osǫ́rnost, f. die Rauheit, die Barschheit, die Schroffheit, Mur., Cig., nk.
-
osóvən, -vna, adj. = osojen, Jan., C.
-
1. osovína, f. das Wagenachsengestell, Cig., Z.
-
2. osovína, f. = osoje, Cig.
-
osramočénje, n. die Beschämung, (-tenje) Mur., Cig., Jan.
-
osranè, -ę́ta, m. = osranec, Cig.
-
osránəc, -nca, m. der Scheißkerl, der Scheißer, Cig., Jan., M.; ósranec, Notr.- Levst. (Rok.); (preprosta psovka).
-
osranják, m. = osranec, Mur.
-
osránka, f. psovka na žensko, Mur.; — prim. osranec.
-
osrčevȃnje, n. das Ermuthigen, Jan., nk.
-
osȓčnik, m. der Herzbeutel (pericardium), Cig. (T.), Erj. (Som.).
-
osrečeváłən, -łna, adj. beglückend, Cig., Jan., nk.
-
osrẹ́dən, -dna, adj., Jan. (H.), pogl. osrednji.
-
osrẹ̑dnji, adj. was in der Mitte oder um die Mitte herum ist, C.; Central-, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; osrednje gibanje, die Centralbewegung, Cig. (T.); o. odbor, der Centralausschuss, Cig., nk.; — osrednja gož, der Drischelriemen, M.
-
ostȃjanje, n. das Bleiben; — das Verharren; — das Zurückbleiben; — das Übrigbleiben; na ostajanje, im Überfluss; ima vsega na o.; dela je na o., Zora.
-
ostalína, f. 1) der Nachlass, der Verlass, die Verlassenschaft, C., DZ., Levst. (Nauk); rokopisna o., handschriftlicher Nachlass eines Verstorbenen, Cig. (T.); — 2) die Mutterlauge ( chem.), Cig. (T.), C.
-
ostalı̑nski, adj. Verlassenschafts-, DZ.; ostalinski spisi, ostalinski oskrbnik, Navr. (Spom., Kop. sp.); ostalinska razprava, die Verlassenschaftsabhandlung, Levst. (Nauk).
-
ostȃłščina, f. der Rest, das Überbleibsel, C.
-
ostȃnčək, -čka, m. dem. ostanek, das Restchen, Cig.
-
ostȃnək, -nka, m. 1) das Überbleibsel, der Rest; ostanki, die Überreste; ostanke pobirati; — der Rechnungsrest, Jan., Cel. (Ar.); — ostanki (svetnikov), die Reliquien, Cig.; — ostanki, die Nachkommen, ogr.- C.; — do ostanka, im Überfluss: vsega ima do ostanka, Zv.; — 2) das Bleiben, Cig., Jan.; tukaj mi ni ostanka, Cig.; — der Aufenthalt, Cig., Jan.; o. imeti, sich aufhalten, Cig.
-
ostániti, -stȃnem, vb. pf. = ostati, vzhŠt.
-
ostànj, -ánja, m. = osten, C., Z., ǫ́stanj, -ánja, Štrek.
-
ostanovíti, -ím, vb. pf. befestigen, C.
-
óstarən, -rna, adj. ältlich, C.
-
ostaríčən, -čna, adj. alt (von Bäumen): ostaričen les, überständiges Holz, Z., Nov.
-
ostárniti, -stȃrnem, vb. pf. alt o. altersschwach werden, C.
-
ostȃvnikar, -rja, m. cvek v črevljih na "ostavo", Tolm.- Erj. (Torb.).
-
ostȃvščina, f. = ostalina, der Nachlass, die Verlassenschaft, SlN., Vest.; — hs.
-
ostẹ̑jnik, m. das Luftloch über dem Ofenloch, C.
-
ostəklenẹ́ti, -ím, vb. pf. zu Glas werden, glasähnlich werden, verglasen, Cig., C.; oči so mu osteklenele, C.; — erstarren, Cig.
-
ostəkleníti, -ím, vb. pf. glasieren, Cig.
-
ostəklína, f. die Glasur, h. t.- Cig. (T.).
-
ǫ́stən, -stna, m. 1) der Stachel, der Treibstachel, Cig., Trub., Dalm.; palica z železnim šilom na koncu, s katerim se tu ter tam zbadajo in poganjajo voli, Erj. (Torb.); tebi bo težko, zoper ostne brcati, Dalm., Trub.; — 2) der Trokar (ein chirurgisches Instrument), Cig., Jan.; — 3) der Peitschenstiel, Goriš.- Erj. (Torb.); óstən, KrGora.
-
óstən, -stna, adj. spitzig: topi in ostni kavlji, Strp.
-
ostę̑n, adj. spitzig, C.; — stachelig, Šol.
-
ostẹ̑nək, -nka, m. die Gefäßwand, DZ.; — die Verkleidung des Schiffes, die Bordwand, der Bord, Cig., Jan.; na vnanjem ostenku, DZ.; — die Seitenwand, Cig. (T.); ostenki, die Seitenwände einer Dreschtenne, Dol.; — die Felsenwand, Cig., Bohinj- M.
-
ostẹ̑njak, m. der Wandanwurf, C.
-
ostẹ̑nje, n. die Wände eines Raumes, DZ., Bes., Zora, SlN.; leseno o., Jurč.
22.701 22.801 22.901 23.001 23.101 23.201 23.301 23.401 23.501 23.601
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani