Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
n (22.801-22.900)
-
opọ̑rnik, m. = opornica 1), Jan., Bes.
-
opọ̑rnja, f. die Stütze: drevesce brez opornje, Ravn.; vejam pri sadnem drevju, kadar so zelo polne, dajo opornje, Gor.; tudi stebri pri lesenem kozolcu, na samem na vetru stoječem, opro se z opornjami, Polj.
-
opornják, m. das Gekröse, Cig. (T.), Erj. (Som.); — hs.
-
opǫ́rnost, f. die Stützigkeit, der Trotz, Mur., C.; — die Stetigkeit (o konjih), Nov., Strp.
-
oporǫ̑čən, -čna, adj. Testaments-, testamentarisch, Cig., Jan.; oporočni pristavek, das Codicill, Cig., Jan.; oporočni dedič, der Testamentserbe, Cig., Jan.
-
oporočník, m. der Testator, Cig., Jan.
-
opǫ̑rščina, f. die Stütze, C.
-
opošténiti, -im, vb. pf. s tem si je opoštenil ime, das gereicht ihm zur Ehre, Cig. (T.).
-
opotákniti se, -táknem se, vb. pf. = opotekniti se.
-
opotę́čən, -čna, adj. = opoteč, opotočen, Z.
-
opotəkníti se, -táknem se, vb. pf. mit den Füßen anstoßen, straucheln, Mur., Boh.; o. se ob kamen, Dalm., Trub.; o. se in pasti, Dalm.; ako kdo hodi po dnevi, ta se ne opotakne, Trub.
-
opotíkanje, n. 1) das Vorwerfen, Jan. (H.); — 2) das Straucheln, das Stolpern.
-
opǫ̑tnik, m. = trpotec, der Wegerich (plantago), Dol.
-
opotǫ́čən, -čna, adj. unbeständig: sreča je opotočna, Mur., Cig., Met.
-
opoviráłən, -łna, adj. hindernd, hinderlich, C.
-
opovı̑ranje, n. die Hemmung, Cig.
-
opoznáti se, -znȃm se, vb. pf. sich orientieren, Cig. (T.).
-
opozníti se, -ím se, vb. pf. sich verspäten, Cig.
-
opráskniti, -prȃsknem, vb. pf. = oprasniti, Cig.
-
oprásniti, -prȃsnem, vb. pf. o. koga, durch einmaliges Streifen oder Kratzen jemandem eine Wunde beibringen, kratzen, ritzen.
-
oprȃščanje, n. das Verzeihen, kajk.- Valj. (Rad).
-
opraševȃnje, n. das Herumfragen, Cig.
-
opravarína, f. die Provision, Levst. (Cest.).
-
oprȃvčən, -čna, adj. reich an Geschäften, Jan.; opravčen in razboten dan, Ravn.
-
oprȃvən, -vna, adj. 1) = opravilen 1), Jan. (H.); — 2) Adjustierungs-: opravni predpis, DZkr.
-
opravı̑čenəc, -nca, m. = upravičenec, der Berechtigte, Cig., Jan.
-
opravíčenje, n. 1) die Rechtfertigung; v svoje o., zu seiner Rechtfertigung, nk.; — 2) die Legitimation, Cig.
-
opravičeváłən, -łna, adj. Rechtfertigungs-, Entlastungs-, Cig., Jan.
-
opravičevȃnje, n. das Rechtfertigen, die Rechtfertigung(en).
-
opravíłən, -łna, adj. 1) geschäftlich, Jan.; Geschäfts-: opravı̑łni red, die Geschäftsordnung, Levst. (Nauk), nk.; — ämtlich, Amts-, Cig.; opravilni dan, der Amtstag, Cig.; — 2) geschäftig, thätig, C., Z., Dalm.
-
opravı̑łnica, f. das Geschäftslocale, DZ.; die Factorei, Cig., Jan.; — das Amtshaus, C.
-
opravı̑łnik, m. 1) der Functionär, Cig., Levst. (Pril.); — španski opravilnik na ruskem dvoru, Vod. (Izb. sp.); — der Schaffner, Cig.; der Geschäftsführer, Jan.; — der Agent, DZ.: kupčijski o., der Handelsagent, Cig.; — 2) das Rituale, V.-Cig.; — das Geschäftsnormale, Jan. (H.).
-
opravíłnost, f. die Geschäftigkeit, Jan. (H.).
-
oprávljanje, n. 1) das Verrichten, die Geschäftsbesorgung; o. službe, das Versehen eines Dienstes oder Amtes; o. cerkvenih obredov; — das Entrichten; — das Ausrüsten, das Ausstatten; — 2) das Ankleiden; — 3) das Ausrichten, die üble Nachrede, das Verleumden.
-
opravníca, f. 1) die Besorgerin: perilna o., die Wäschebesorgerin, Levst. (Pril.); — die Verwalterin, Cig.; — 2) oprȃvnica = opravilnica, das Geschäftshaus, C.; — 3) das Zeughaus, Cig.; die Geschirrkammer, Cig.
-
opravník, m. der Functionär, C., DZ.; občinski opravniki, die Gemeindeorgane, Levst. (Nauk); — der Geschäftsleiter, Jan.; obrtovni o., Levst. (Pril.); der Factor, Cig., Jan.; der Commissionär, der Disponent, Cig.; der Manipulant, C.; der Geschäftsträger, Jan.; der Agent, Cig., Jan., DZ.; konzulski o., der Consularagent, DZ.; trgovski o., der Handelsagent, Cig., Jan.; — = upravnik, der Verwalter, Cig.; — oprȃvnik, gospodar in velitelj v planinskem stanu ter ob enem tudi sirnik, Tolm.- Erj. (Torb.).
-
opravnína, f. 1) die Besorgungsgebür, Cig.; die Provision, C., Cel. (Ar.); — 2) das Schirrgeld, Cig.; — 3) die Bekleidungsgebür, DZ.
-
opravnı̑ški, adj. = opravnika se tičoč, nk.
-
opravnı̑štvọ, n. opravniški posel, opravniška služba, nk.; das Verwalteramt, Cig.; = upravništvo, die Administration, nk.
-
ópraznik, m. = sopraznik, Mariborska ok.- C.
-
oprę̑dnica, f. das Spinnermahl, Jan.
-
oprẹ̑dnik, m. die Schürze, Jan.
-
oprę́dniti, -prę̑dnem, vb. pf. = 2. opresti, umsinken, C.
-
oprẹ́sən, -sna, adj. 1) ungesäuert; opresen kruh; ob opresnem kruhu živeti, von ungesäuertem Brote leben, Ravn.- Mik.; opresno zelje, frisches, ungesäuertes Kraut, Mur., Cig., Pohl. (Km.); opresna repa, Ravn. (Abc.); — opresno mleko, frische Milch, Notr.; — 2) grob; opresno platno, Kr.; — opresno oblečen = preprosto, vsednje oblečen, Notr.; — opresen zid = zid brez malte, GBrda.
-
oprẹsnáča, f. = opresnik, Cig.
-
oprẹ̑snik, m. ungesäuertes Brot, Mur., Cig., Jan., Dalm., Trub., Jap. (Sv. p.), Burg.
-
oprẹsnína, f. Ungesäuertes, Mur., Ravn.- Valj. (Rad); frisches Gemüse, Cig., C., Ravn. (Abc.); — frisches Grünfutter, C.
-
oprę̑šnik, m. die Leinöldrüse, die Leinöltrester, Gor.; — tudi neka psovka malopridnemu človeku: zopet ne bo nocoj domu mojega oprešnika, Glas.
-
oprę́zən, -zna, adj. vorsichtig, Jan., Šol., C.; z opreznimi stopinjami, oprezni in strašljivi ljudje, Jurč.; oprezni molk, die Zurückhaltung, die Reserve, Cig. (T.); umsichtig, Cig. (T.); — hs.
-
oprę́znost, f. die Vorsicht, die Behutsamkeit, Jan., Cig. (T.), DZ.; — hs.
-
oprę́zovanje, n. 1) das Lauern; o. na vreme, das Beobachten des Wetters, Cig.; — 2) das Zögern, Cig., Jan.
-
oprę̑ženica, f. der Schleieraffe (colobus guereza), Erj. (Ž.).
-
oprhnẹ́ti, -ím, vb. pf., Cig.; pogl. oprhniti.
-
opŕhniti, -pȓhnem, vb. pf. 1) moderig, schimmelig werden, Cig., C., Mik.; hruške, bob, grah in drugo tako rado oprhne, če se dovolj ne posuši, tako tudi pšenica, če ni na suhem spravljena, Notr., Polj.; — 2) einen Ausschlag bekommen, Gor.; — 3) trta oprhne, die Rebenblüten fallen ab, Vrtov. (Vin.).
-
opríčən, -čna, adj. gegenwärtig, Trub.- Mik.
-
oprijẹ̑manje, n. das Umgreifen; — die Anhaltung (an etwas), Cig.
-
opriję́mən, -mna, adj. umgreifbar: oprijemno drevo, ein junger Baum, den man mit einer Hand umfassen kann, ein eingreifiger Baum, V.-Cig.
-
oprı̑mnica, f. der Griff beim Hufeisen, Levst. (Podk.).
-
óprnje, f. pl. bolezen v prsih, SlGor.; die Grippe, Jan.
-
opróstən, -stna, adj. oprǫ̑stni list, der Freizettel, Cig.
-
oprostíłən, -łna, adj. befreiend, Frei-: oprostı̑łne marke, Freimarken, DZ.; oprostilna razsodba, ein freisprechendes Erkenntnis, DZ.
-
oprostı̑łnica, f. die Enthebungskarte, Jan. (H.).
-
oprǫ̑stnica, f. der Befreiungsschein, C.
-
oprostnína, f. die Befreiungstaxe, Jan. (H.).
-
oproščę́nəc, -nca, m. der Befreite, Cig., Jan., Levst. (Nauk); der Freigesprochene, Cig.; — der Freigelassene, Cig.
-
oproščénje, n. 1) die Befreiung, Cig., Jan., nk.; — 2) die Verzeihung, kajk.- Valj. (Rad).
-
oprovrgávanje, n. die Widerlegung, h. t.- Cig. (T.); — prim. oprovreči.
-
oprovŕgniti, -vȓgnem, vb. pf. umstoßen ( fig.), C.; — prim. oprovreči.
-
oprovŕžən, -žna, adj. widerlegbar, Cig. (T.); — prim. oprovreči.
-
opŕsən, -sna, adj. um die Brust oder an der Brust befindlich, Brust-, Jan. (H.), nk.
-
opȓsnica, f. 1) das Brustfell (pleura), Jan., Cig. (T.); — 2) das Brustblatt (beim Pferdegeschirr), Cig.
-
opȓsnik, m. das Brustkleid, die Weste, Cig., Jan., C.
-
oprstenẹ́ti, -ím, vb. pf. zu Erde werden, Z.
-
opȓstnik, m. 1) der Überzug eines Fingers, der Fingerling, Cig.; — 2) = podplat, die Schuhsohle, Rez.- C.
-
opŕtavən, -vna, adj. oprtavni koš = oprtni koš, Jan. (H.).
-
opŕtavnica, f. 1) das Tragband, der Traggurt, der Tragriemen, Cig., pri Fari- Štrek. (LjZv.); — 2) der Hosenträger, Cig.; da mu hlače niso uhajale, branila je usnjata oprtavnica, Jurč.
-
opŕtən, -tna, adj. was auf dem Rücken an Tragbändern getragen wird: opȓtni koš, der Rückenkorb.
-
opȓtnica, f. 1) das Tragband, das Tragseil, der Tragriemen, Cig., Jan., Dol., Notr., Tolm.- Štrek. (LjZv.); — 2) der Hosenträger, Ip.- Svet. (Rok.).
-
opȓtnik, m. der Rückenkorb, Svet. (Rok.), Štrek. ( Goriš.).
-
oprtnják, m. = oprtnik, LjZv., Ip.
-
ōptičən, -čna, adj. k optiki spadajoč, optisch, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
-
opúhanje, n. das Anblasen, Habd.
-
opuhlína, f. der Ausschlag, C.; ( nam. opəhlína?).
-
opúhniti, -pȗhnem, vb. pf. 1) anblasen, anwehen: opuhne ga zrak, SlN.; — opuhnila ga je strela, SlN.; — 2) schwammig werden (o repi, redkvi), C.; — 3) = vzduti se, anschwellen (o testu), C.
-
opústən, -stna, adj. Unterlassungs-: opȗstni greh, Jan.
-
opȗstnik, m. der Unterlasser, Jan. (H.).
-
opustošénje, n. die Verwüstung, die Verödung, Cig.
-
opúščanje, n. 1) das Aufgeben, das Auflassen, Cig.; — 2) die Unterlassung, Cig. (T.); o. dobrih del, Valj. (Rad).
-
opuščávanje, n. die Verheerung, ogr.- Valj. (Rad).
-
opuščénje, n. 1) die Verwüstung, C.; opuščenjè, ogr.- Valj. (Rad); — 2) die Auflassung, Cig., Jan.; — 3) die Unterlassung, Cig., Jan.; greh po opuščenju, eine Unterlassungssünde, Cig.; dejanje ali opuščenje, DZkr.
-
oráłən, -łna, adj. zum Pflügen gehörig: orȃłna priprava, die Ackergeräthe, Cig.; oralni konj, vol, Cig.; — ackerbar, pflügbar, urbar, Cig., Jan.; oralna zemlja, Ackerland, Cig.; oralno polje, Mur.
-
orȃłnik, m. 1) = lemež, das Pflugeisen, die Pflugschar, Cig., C.; — 2) eine Art Pflug: der Exstirpator, C.
-
orȃmenik, m. der Traggurt, Cig.
-
orȃmnik, m. 1) = oramenik, C.; — 2) das Schulterblech, Cig.; — 3) das Mieder, Dol.
-
orangūtang, m. der Orang-Utang (pithecus satyrus), Erj. (Ž.).
-
oraníca, f. das Ackerland: senožeti in oranice, LjZv.
-
oranı̑təv, -tve, f. die Verwundung, Jan.
-
orániti, -rȃnim, vb. pf. verwunden, Mur., Cig.
-
oranı̑tva, f. = oranitev, DZ.
-
orȃnje, n. das Ackern, das Pflügen.
22.301 22.401 22.501 22.601 22.701 22.801 22.901 23.001 23.101 23.201
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani