Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
n (22.101-22.200)
-
okı̑nčati, -am, vb. pf. = okrasiti, olepšati; ausschmücken, verzieren, Cig., Jan., nk.
-
okinčeváti, -ȗjem, vb. impf. ad okinčati, Z., nk.
-
okínčiti, -kı̑nčim, vb. pf. = okinčati, Cig., ogr.- M.
-
okíniti, -kı̑nem, vb. pf. = oveniti (o rožah), Ip., GBrda; — prim. kiniti 2).
-
okíniti se, -kı̑nem se, vb. pf. = okidati se, Rib.- Levst. (M.).
-
okı̑njak, m. das Luftloch am Plafond des Zimmers, das Rauchloch, C., vzhŠt.- Kres; — ein kleines Fenster ohne Glas, Mur.
-
okı̑sanəc, -nca, m. = okis, Cig., Jan., Vrtov. (Km. k.), Nov.
-
okísanje, n. die Säuerung; — die Oxydation, Cig., Jan., Sen. (Fiz.).
-
okı̑sbən, -bəna, adj. Oxydations-: okisbena stopnja, die Oxydationsstufe, Cig. (T.).
-
okísən, -sna, adj. säuerlich, Guts.- Cig., C.
-
okislína, f. = okis, Cig.
-
okisljánəc, -nca, m. = okisec, Vrtov. (Km. k.).
-
okísniti, -kı̑snem, vb. pf. sauer werden, versauern, Mur.- Cig., Mik., nk.
-
okisovȃłnik, m. der Ansäuerungsbottich, DZ.
-
oklȃnjati se, -am se, vb. impf. ad okloniti se; ausweichen, meiden: o. se koga, česa, Cig., BlKr.- M.
-
oklę́kniti, -nem, vb. pf. umfallen (von Saaten), C.
-
oklèn, -klę́na, m. das Band, Mik.; — o. v vratu, der Halsrheumatismus, Z.; — prim. okleniti.
-
oklę̑n, adj. = jeklen, stählern, Notr.; — gediegen, kernig, compact, V.-Cig., Cig. (T.), C.; okleno pšenično zrno, Ravn., Svet. (Rok.); — fest, stark: oklene kosti, C.; — oklen dovtip, ein kerniger Witz, Bes.
-
okléniti, -klę́nem, vb. pf. umklammern, umschließen, umfassen; — einklammern ( gramm.), Cig. (T.); — o. se koga (česa), sich an jemanden (etwas) klammern; okleni se mene, halte dich an mich; umfassen: kolena se oklene, Ravn.
-
oklenjénje, n. die Umklammerung, Z.; — o. vratu, der Halsrheumatismus, C.
-
oklẹ́panje, n. die Umschließung, Cig.
-
oklę́pən, -pna, adj. einschließend: oklę̑pnọ gorovje, das Randgebirge, Cig. (T.), Jes.
-
oklę̑pnica, f. das Panzerschiff, C., SlN.
-
oklę̑pnik, m. ein bepanzerter Krieger, der Kürassier, Cig., Jan., M.
-
oklẹščı̑nje, n. coll. kar se naklesti, abgehackte Äste, C.
-
oklẹ̑ščnica, f. eine Handvoll halbgebrechelten Hanfes oder Leines, C., Z.
-
oklẹ́vanje, n. = obotavljanje, LjZv.; — prim. oklevati.
-
oklicávanje, n. das Verkündigen; — das Aufbieten (eines künftigen Ehepaares).
-
oklíčən, -čna, adj. Verkündigungs-: oklı̑čni list, der Verkündschein, C.
-
oklínčiti, -klı̑nčim, vb. pf. pflockförmig zuspitzen, C., Z.
-
oklı̑nək, -nka, m. ein Stück Leinwand, das an einem Ende oder an beiden spitz zuläuft, die Gehre, V.-Cig.; — ein spitzer Winkel, Z.
-
oklíniti, -klı̑nim, vb. pf. 1) pflockförmig zuspitzen, Cig.; — 2) auspflöcken, Cig. (T.).
-
oklínjati, -am, vb. impf. ad okliniti, Z.
-
oključína, f. die Enclave, SlN.
-
okljȗčnik, m. das Winkelmaß, Cig.
-
okljȗnje, n. die Schnabelhaut, Cig.
-
oklobučíniti, -ı̑nim, vb. pf. mit Filz besetzen.
-
oklòn, -klóna, m. = ovinek, die Windung (eines Flusses), C.
-
oklóniti se, -klǫ́nim se, vb. pf. o. se koga, jemandem ausweichen, ihm aus dem Wege gehen, Cig., BlKr.- M.
-
oklǫ̑pnica, f. 1) das Panzerschiff, nk.; — 2) ribe oklopnice, Panzerwangen (cataphracti), Erj. (Ž.).
-
oklǫ̑pnik, m. 1) der gepanzerte Soldat, der Kürassier, Jarn., Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); — 2) = pasanec, das Armadill, das Panzerthier, Cig.; — brazdasti o., die gefurchte Käferschnecke (chiton sulcatus), Erj. (Ž.).
-
oklútən, -tna, adj. abscheulich, C.; — prim. neskluten.
-
oknár, -rja, m. = prežar, der Schmarotzer (bei Hochzeiten), C.
-
oknaríce, f. pl. = oknice, C., Z.
-
óknast, adj. fensterartig; oknaste duri, die Glasthüre, Jan. (H.).
-
oknę̑n, adj. Fenster-: okneno železo, C.
-
okneníca, f. der Fensterbalken, C.
-
ọ́knica, f. 1) der Fensterladen, Notr.; nav. pl. oknice, die Fensterläden, die Jalousien, Cig., Jan., Kras- Erj. (Torb.); o. na potezo, regulierbare Jalousien, Levst. (Pril.); — 2) der Fensterflügel, Jan.
-
ọ́knik, m. = oknica, Notr.
-
okninjak, m., Mur., pogl. okinjak.
-
oknják, m. obstranski kamen pri oknu, C.
-
óknọ, n. 1) das Fenster; o. natekniti, sneti, das Fenster einhängen, ausheben; pod ọ́kna hoditi, fenstern gehen; okna imeti na ribnik, die Aussicht auf den Teich haben, Levst. (Pril.); — slepo okno, blindes Fenster, Cig., Jan.; die Nische, Polj.; — 2) eine fensterähnliche Öffnung: das Visier an einem Helme, V.-Cig.; — ein ins Eis gehauenes Loch, Cig.; — die Bodenthür am Fasse, Cig.; — die Kluft im Liegenden ( mont.), Cig.; — der Schacht, Cig.; = rudniško o., Jan. (H.); — der Nabel einer Kuppel, Cig. (T.); — 3) der Theil einer Getreideharfe zwischen zwei Säulen, C.; imam tri okna pšenice in dve okni ječmena, Tolm.- Erj. (Torb.); tudi mera za njive, t. j. toliko njive, da s pridelkom napolni eno okno kozolca, Temljine ( Tolm.)- Štrek.; — die Abtheilung eines Zaunes zwischen zwei Säulen, C.; der Brückenbogen zwischen zwei Pfeilern: most na trinajst oken, Navr. (Let.).
-
oknovína, f. das Fenstergeld, Cig.
-
óknovka, f. der Fensterladen, Vrtov. (Vin.).
-
okọ̑lən, -lna, adj. herum befindlich, Mur.; umliegend, C.; okolne vasi, Cig., Jan., Cig. (T.); okolni gozdi, Levst. (Močv.); okolna zemlja, Levst. ( LjZv.); — okolna pot, der Umweg, Cig.; — okolnocepek, peritom ( min.), Cig. (T.); — Rund-: okolni razpis, das Rundschreiben, das Circulare, Cig.; okolna vožnja, die Rundreise, DZ.
-
okọ̑ličan, m. der Bewohner der Umgebung ( z. B. einer Stadt), der Anwohner; okoličani, die Bewohner eines Territoriums ( z. B. des Triester Territoriums); tudi: okoličàn, -ána.
-
okọ̑ličanski, adj. Territorial-: okoličanski (ali: okoličȃnski) bataljon, Trst.
-
okọ̑ličən, -čna, adj. zur Umgebung gehörig.
-
okọ̑ličnica, f. = lokalizem, Jan.
-
okọ̑ličnost, f. der Umstand, C.; prav nenavadne okoličnosti, Cv.
-
okolína, f. 1) die Rundung, C.; — 2) die Umgegend, Cig. (T.), C.; v okolini, im Umkreise, Cig.; — das Gebiet, der Bezirk, C., Slom., DZ., Vrt.; kak posel opravljati po svoji okolini (in seinem Sprengel), Levst. (Nauk); — 3) der Umstand, Cig., C.
-
okolíšanje, n. Umschweife, C.; brez okolišanja, ohne Umstände, Zora.
-
okọ̑liščina, f. 1) die Umgegend, Ravn.- Valj. (Rad); die Umgebung: začel sem ti obrisovati svojo okoliščino, Jurč.; — 2) der Umstand, Mur., V.-Cig., Jan., nk.; okoliščine so nanesle, die Umstände erfordern es, Cig.; po okoliščinah, nach der Lage der Dinge, Cig.; — 3) okoliščine, Umschweife: z okoliščinami povedati, Svet. (Rok.); okoliščin išče, er macht Umstände, Svet. (Rok.).
-
okolı̑ščnice, f. pl. = obod pri mlinskem kamenu, Cig.
-
okolíšən, -šna, adj. Districts-, Jan. (H.).
-
okọ̑lišnji, adj. in der Umgebung befindlich, umliegend, C.; angrenzend, (okolšen) Jan.
-
okoljàn, -ána, m. der Bewohner der Umgegend, Nov.
-
okọ̑lnica, f. = okrožnica, das Rundschreiben, C.
-
okọ̑lnik, m. = okolnica, das Circulare, DZ.
-
okọ̑lnost, f. der Umstand, Mur., Cig., Jan., DZ., kajk.- Valj. (Rad), nk.; — iz češ. (?)
-
okolščina, f., Jan., nk., pogl. okoliščina.
-
okǫ̑n, m. der Barsch, C.; — prim. okak.
-
okončȃnje, n. die Beendigung.
-
okončáti, -ȃm, vb. pf. beendigen.
-
okončávati, -am, vb. impf. = okončevati, beendigen; — o. se, auslauten, Cig.
-
okȏnčək, -čka, m. der Ausgang (eines Wortes), Cig.
-
okončeváti, -ȗjem, vb. impf. ad okončati; beendigen, Z.
-
okončína, f. okončine, die Extremitäten, Cig. (T.), Erj. (Som.).
-
okonjáti, -ȃm, vb. pf. betrügen (iz it.: ingannare), Senožeče- Erj. (Torb.).
-
okopávanje, n. das Umgraben.
-
okopavína, f. sadeži, ki se skopavajo, die Hackfrucht (repa, zelje i. t. d.), Cig., C., Nov.
-
okópən, -pna, adj. Schanz-: okǫ̑pnọ delo, die Schanzarbeit, Jan.
-
okopnẹ́ti, -ím, vb. pf. aufthauen (o snegu), Jan. (H.).
-
okopník, m. der Schanzengräber, Cig.; der Pionnier, Jan. (H.).
-
okopnı̑ški, adj. Pionnier-, Jan. (H.).
-
okopovȃnje, n. das Umhauen, das Umgraben.
-
okopúniti, -ȗnim, vb. pf. 1) kapaunen, kappen, Z.; — 2) (durch Verhexung) unbrauchbar machen: o. britvo, koso, Fr.- C.
-
okǫ́rən, -rna, adj. 1) steif, starr, Cig., Jan., Levst. (M.); — 2) stützig, verstockt, halsstarrig, Meg., Cig., M., C.; trdovratni ali okorni grešniki, Krelj; — 3) plump, linkisch, unbehilflich, Mur., Cig., Jan., nk.; — rauh ( stil.), okorna pisava, Cig., Jan., nk.
-
okorenẹ́ti, -ím, vb. pf. Wurzel fassen, C.; pustil si vinograd okoreneti, Trub. (Psal.).
-
okoreníčiti se, -ı̑čim se, vb. pf. = okoreniniti se, nk.
-
okoreníniti se, -ı̑nim se, vb. pf. = okoreniti se, Zv.
-
okoreníti, -ím, vb. pf. 1) ( eig. bewurzeln), stark machen: srce komu o., Trub.- Let. 1891, 150.; — 2) o. se, sich bewurzeln, C., Z.; Wurzeln fassen, C.; ti si pustil, da se je (vinska trta) okorenila, Dalm.; okorenjen, eingewurzelt, C.
-
okǫ̑rnež, m. ein schwerfälliger, plumper Mensch, Cig., Jan., nk.
-
okǫ̑rnik, m. = okornež, C.
-
okǫ́rnost, f. 1) die Steifheit; — 2) die Hartnäckigkeit, Mur., Cig., C.; — 3) die Schwerfälligkeit, die Plumpheit, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
-
okornováti, -ȗjem, vb. impf. 1) linkisch sein, M.; — 2) o. se, störrig oder halsstarrig sein, Trub.
-
okostenẹ́ti, -ím, vb. pf. verknöchern, Cig., Jan.
-
okọ̑stnica, f. das Skelet, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Erj. (Som.).
-
okostnják, m. = okostnica, C.
-
okoščenẹ́ti, -ím, vb. pf. = okosteneti, Cig., Jan., Let.
21.601 21.701 21.801 21.901 22.001 22.101 22.201 22.301 22.401 22.501
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani