Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
n (21.101-21.200)
-
obžalovánəc, -nca, m. der Bedauerte, Cig.
-
obžalovȃnje, n. das Beklagen, das Bedauern.
-
obžgánəc, -nca, m. ein angebranntes Stück Holz, C.
-
obžínjati, -am, vb. impf. ad obžeti, Z.
-
obžı̑včnica, f. die Nervenscheide, Cig. (T.); ( češ.).
-
obžvę́nkniti, -žvę̑nknem, vb. pf. umklingen: — v zvoniku zdaj kladivo brenkne, Prikazen ogrodno čudno obžvenkne, Levst. (Zb. sp.).
-
ocaríniti, -ı̑nim, vb. pf. verzollen, Cig. (T.), DZ.; — prim. carina.
-
ocarinjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad ocariniti; verzollen, DZ.
-
ōcean, m. vesoljno morje, der Ocean.
-
ocẹłn, -łna, adj. = jeklen, ob Muri-Caf ( Vest. II. 61.); — ocelno zrnje, Ščav.- C.
-
ocẹ̑na, f. die Würdigung ( z. B. einer Schrift), die Kritik, die Recension, Jan., Cig. (T.), nk.
-
ocẹnı̑təv, -tve, f. die Würdigung, die Kritik, nk.
-
ocẹ́niti, -im, vb. pf. schätzen, Z.; dem Werte nach beurtheilen, würdigen, Cig. (T.), nk.; recensieren, nk.
-
ocẹ́njati, -am, vb. impf. ad oceniti; würdigen, Cig. (T.); recensieren, nk.
-
ocẹnjeváti, -ȗjem, vb. impf. = ocenjati, nk.
-
ocẹnjevȃvəc, -vca, m. der Kritiker, der Recensent, nk.
-
ocę́rjanje, n. die Grimasse, Habd.- Mik.
-
ǫ́cətən, -tna, adj. Essig-, Jan.; ocetna kislina, die Essigsäure, Cig. (T.).
-
ocigániti, -ȃnim, vb. pf. prellen, bevortheilen, begaukeln; o. koga za kaj.
-
oclę̑n, adj. = jeklen, Mur.
-
octárnica, f. die Essigfabrik, Jan., Cig. (T.).
-
očȃlnica, f. 1) das Brillenfutter, Cig.; — 2) pl. očalnice, = očali, Mur., Jan.
-
očàn, -ána, m. der Gevatter, C.
-
očȃnəc, -nca, m. ein wackerer, älterer Hausvater, Kr.; najstarejši vaški očanec je odmolil roženkranc, Jurč.; — der Erzvater, Krelj- M.
-
očȃnka, f. die Gevatterin, C.
-
očȃnstvọ, n. 1) das väterliche Erbe, Meg., Dalm.; — 2) das Vaterland, Trub.- Mik.
-
1. ọ̑čən, -čna, adj. = očesen, Jan., C.
-
2. óčən, -čna, adj. väterlich, Meg.; na očnem stolu sedeti, Zv.
-
očenàš, -náša, m. 1) das Vaterunser; — 2) das Paternoster, der Rosenkranz, Notr.- M., Z., Ist..
-
očenȃšəc, -šca, m. dem. očenaš, Jurč.
-
očenȃšək, -ška, m. dem. očenaš; — tudi: das Paternoster, der Rosenkranz, BlKr.- M.
-
očę̑sən, -sna, adj. Augen-; očesna bolezen, die Augenkrankheit; očesna leča, die Augenlinse, Cig. (T.).
-
očesnáti, -ȃm, vb. pf. mit Knoblauch würzen, Cig.
-
očę̑snik, m. der Augenzahn, C.
-
očę́tən, -tna, adj. Vater-, väterlich, V.-Cig.; očę̑tna dežela, Preš.; očetna hiša, LjZv.; v očetnem jeziku, Levst. (Zb. sp.); očetna ("očetina") ljubezen, Krelj; pod očetno ("očetino") oblastjo, Dict.; — nam. očetnji. (?)
-
očę́tin, adj., Dict., Krelj; pogl. očetnji.
-
očetína, f. das väterliche Erbe, C., Z.
-
očetı̑nstvọ, n. das väterliche Erbe, Cig.
-
očetnína, f. 1) das väterliche Erbe, M.; — 2) das Vaterland, M.
-
očetnı̑nski, adj. vaterländisch, heimatlich, Cig.
-
očetnjȃva, f. das Vaterland, Cig., Jan., M., Valj. (Rad).
-
očę̑tnji, adj. des Vaters, väterlich, (očetji) Mur.; — prim. očeten.
-
očetomǫ̑rnik, m. = očetomorec, Cig.
-
očetovína, f. das väterliche Gut, Z.; — = domačija, C.
-
očevídən, -dna, adj. = očividen, Jan., Cig. (T.).
-
očevína, f. 1) das väterliche Erbe, das Patrimonium, Cig., Jan., C., ogr.- M., Zora; — 2) die Heimat, C.
-
ǫ́čin, m. = očim, Meg., vzhŠt., ogr.- C.
-
óčin, adj. des Vaters, Mur., V.-Cig., Jan., Mik., Trub., Dalm., Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.), Tolm.; Prva duša očina, Npes.-Vraz; očina ljubezen, Skal.- Let.; na očine domove, Vod. (Izb. sp.); besede očine, Jurč.
-
očína, f. das väterliche Haus, die Heimat, C.; — das Vaterland, Cig., C., Jurč. (Tug.).
-
očı̑nəc, -nca, m. das Edelweiß (gnaphalium leontopodium), Jan.
-
očı̑nək, -nka, m. očinki = občinki, Dict.- Mik., Cig.
-
očíniti, -čı̑nim, vb. pf. 1) žito o. = občiniti, Cig.; — 2) jed o. = začiniti, C.
-
očínjati, -am, vb. impf. = občinjati, Cig.
-
očı̑nski, adj. väterlich, Habd.- Mik., Mur., Cig., ogr.- M.
-
očı̑nstvọ, n. 1) das väterliche Erbe, Alas., Cig., Jan., Dalm.- M., Svet. (Rok.); cesarsko o., die Cameralgüter, C.; — 2) = očetovstvo, die Vaterschaft, Cig., Jan., C.
-
očístən, -stna, adj. Reinigungs-: očı̑stni dar, das Reinigungsopfer, Cig.
-
očistíłən, -łna, adj. Reinigungs-, DZ.
-
očíščanje, n. das Reinigen.
-
očiščávanje, n. die Reinigung, M.; o. blažene device Marije, C.
-
očíščenje, n. die Reinigung, Mur., Cig.
-
očiščeváłən, -łna, adj. reinigend, Reinigungs-: očiščevȃłna moč, Navr. (Let.).
-
očiščevȃłnica, f. die Reinigungsanstalt, Jan. (H.); die Raffinerie, DZ.
-
očiščevȃnje, n. das Reinigen.
-
očitáłən, -łna, adj. Vorwürfe enthaltend, C.
-
očítanje, n. das Vorwerfen.
-
očítən, -tna, adj. 1) in die Augen fallend, ansehnlich, stattlich, Cig., Gor.; ni kaj očiten človek, er ist ein unansehnlicher Mann, Cig.; zelo očitna krava, eine recht stattliche Kuh, Ig; kmetska prebivališča, očitna kakor nekdaj grajske pristave, LjZv.; najočitnejša krasotica, LjZv.; — 2) öffentlich; očı̑tna izpoved, die öffentliche Beichte; očiten grešnik, ein öffentlicher Sünder; — 3) offenbar, unverkennbar, evident, augenscheinlich; očitna resnica, die helle Wahrheit, Cig.; o. sovražnik, ein abgesagter Feind, Cig.; očitno gre na dan, es geht ganz deutlich hervor, Navr. (Kop. sp.); očitno je, kakor beli dan, es liegt klar am Tage, Cig.; — 4) offen, aufrichtig, Svet. (Rok.); očitno povedati, Kr., vzhŠt.
-
očítnica, f. die öffentliche Sünderin, Valj. (Rad).
-
očítnost, f. 1) die Stattlichkeit, Gor.; — 2) die Oeffentlichkeit; — 3) die Augenscheinlichkeit, die Unverkennbarkeit, die Evidenz; — 4) die Offenheit, Kr.
-
očitosŕčən, -čna, adj. = odkritosrčen, Vrtov. (Vin.).
-
očitovȃnje, n. die Äußerung, die Demonstration, Jan.
-
očivẹ́stən, -stna, adj. 1) augenscheinlich, offenbar, zweifellos, C., ogr.- Mik., BlKr.; — 2) aufrichtig, Mur.
-
očivẹ́stnost, f. die Augenscheinlichkeit, C.
-
očivídən, -dna, adj. augenscheinlich, offenbar, Cig., Jan., nk.
-
očivídnost, f. die Augenscheinlichkeit, Cig. (T.), nk.
-
očlẹníti, -ím, vb. pf. begliedern, Cig.
-
očlẹ̑nje, n. die Gliederung, DZ.; die Articuliertheit, h. t.- Cig. (T.).
-
óčman, m. = očim, Štrek., Kras, Ip., Ist.- Erj. (Torb.).
-
očníca, f. 1) die Augenhöhle, Jan., Žnid.; — 2) das Augenglas, Vrtov. (Km. k.), DZ.; pl. očnice, Augengläser, Mur., Cig., Jan., DZ.; pogl. naočniki; — 3) zelena o., das grüne Augenthierchen (euglena viridis), Erj. (Ž.); — 4) das Vergissmeinnicht (myosotis sp.), Žabče ( Tolm.)- Erj. (Torb.); — das Edelweiß (gnaphalium leontopodium), za Krnom- Erj. (Torb.).
-
ọ̑čnik, m. der Augenzahn, Jan., C.
-
očnják, m. 1) der Augenzahn, Cig. (T.), Erj. (Z.); — 2) die Augenkoralle (oculina), Erj. (Z.).
-
očonkljáti, -ȃm, vb. pf. zustutzen, ogr.- M.; — verstümmeln, ogr.- C.
-
očrẹ̑pnica, f. die Schädelhaut, Cig.
-
očrljenẹ́ti, -ím, vb. pf. roth werden, erröthen, C.
-
óčrn, adj. etwas schwarz, Dict., C.
-
očrnẹ́ti, -ím, vb. pf. schwarz werden, Cig., C.
-
očŕniti, -im, vb. pf. 1) schwarz machen, abschwärzen, Mur., Cig.; — 2) anschwärzen, in üblen Ruf bringen; o. koga pri kom a. komu.
-
očȓnkast, adj. etwas schwärzlich: očrnkasto oblačilo, C.
-
očȓnkljast, adj. etwas schwärzlich, Dict.
-
očúhniti, -čȗhnem, vb. pf. 1) in sich zusammensinken, geringer werden: zelje očuhne, rana očuhne, Z., C.; — 2) bolečina očuhne, der Schmerz gibt nach, Z.
-
1. očȗn, m. = očim, C.
-
2. očȗn, m. die Herbstzeitlose, ogr.- C.; — prim. okun.
-
očútən, -tna, adj. empfindbar, sinnenfällig, Cig. (T.).
-
očuténje, n. petero o., die fünf Sinne, Krelj.
-
odȃjnik, m., pogl. oddajnik 2).
-
odátən, -tna, adj., pogl. oddaten.
-
odbácniti, -bácnem, vb. pf. = odbecniti, C.
-
odbəcníti, -bácnem, vb. pf. wegstoßen, C.
-
odbẹ́gniti, -bẹ̑gnem, vb. pf. entfliehen, M.; — überlaufen: k sovražniku o., Cig.; — od poti o., vom Wege abweichen, Cig.
-
odbẹ́žən, -žna, adj. centrifugal, h. t.- Cig. (T.).
-
odbijáłən, -łna, adj. zurückschlagend: odbijȃłni udar, der Prellschlag, Cig.; odbijalna moč, Let.; — reflectierend ( phys.), Cig.; — defensiv, Jan.
20.601 20.701 20.801 20.901 21.001 21.101 21.201 21.301 21.401 21.501
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani