Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
n (18.001-18.100)
-
ljubę́zniti se, -ę̑znim se, vb. impf. liebeln, ogr.- C.
-
ljubeznìv, -íva, adj. liebenswürdig; lj. otrok, ljubeznivo vedenje.
-
ljubeznı̑včək, -čka, m. dem. ljubeznivec; der Liebenswürdige, Mur.; der Liebling, V.-Cig.
-
ljubeznı̑vəc, -vca, m. liebenswürdiger Mensch, Ravn.
-
ljubeznívost, f. die Liebenswürdigkeit.
-
ljubeznǫ̑ča, f. = 2. ljubeznost, ogr.- C.
-
1. ljúbəznost, f. die Lieblichkeit, die Liebenswürdigkeit, V.-Cig., Cig. (T.), C.
-
2. ljubę̑znost, f. die Liebe, ogr.- Valj. (Rad); bratinska lj., ogr.- C.
-
ljubeznóta, f. = 2. ljubeznost, ogr.- C.
-
ljȗbkanje, n. das Liebkosen, die Liebkosung, Cig., nk.
-
ljubljánka, f. neka hruška, Ponikve na Goriškem- Erj. (Torb.).
-
ljúbljenčək, -čka, m. dem. ljubljenec; der Liebling, das Schoßkind, Cig., Jan.
-
ljúbljenčič, m. = ljubljenček, C.
-
ljúbljenəc, -nca, m. der Liebling, der Favorit, Cig., Jan., nk.
-
ljúbljenik, m. der Liebling, Cig., Mik.
-
ljúbljenje, n. das Lieben; — das Liebkosen, Cig.
-
ljúbljenka, f. 1) die Liebste, der ( weibl.) Liebling, die Favoritin, Cig., Jan.; — 2) die Maßliebe (bellis perennis), C.; die große Maßliebe (chrysanthemum leucanthemum), Kres.
-
ljúbljenost, f. die Beliebtheit, Cig.
-
ljúbnik, m. der Amant, der Buhle, Pohl.- Valj. (Rad).
-
ljúbniti, ljȗbnem, vb. pf. = poljubiti, Mur.
-
ljubodı̑nstvọ, n. die Wohllust, Habd.- Mik., Jan.; — prim. stsl. ljubodêjstvo.
-
ljuboglásən, -sna, adj. lieblich klingend, Zora.
-
ljubohlę́pən, -pna, adj. kokett, Jan. (H.).
-
ljubohlę̑pnica, f. die Kokette, Jan. (H.).
-
ljubohlę́pnost, f. der Liebesdurst, die Koketterie, Jan. (H.).
-
ljubomǫ́rən, -rna, adj. eifersüchtig, Jan., C.; — hs.
-
ljubosúmən, -mna, adj. eifersüchtig, Mur., Cig., Jan., nk.
-
ljubosȗmnež, m. der Eifersüchtige, Cig., Jan., M.
-
ljubosȗmnica, f. die Eifersüchtige, Jan. (H.).
-
ljubosȗmnik, m. der Eifersüchtige, Jan., M.
-
ljubosúmnost, f. die Eifersucht, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
-
ljubováłən, -łna, adj. buhlerisch, Jan. (H.).
-
ljubovȃnje, n. die Liebelei, die Buhlerei, Cig., Jan., Npes.- M., C.; ljúbovanje, Valj. (Rad).
-
ljubǫ́vən, -vna, adj. = ljubaven, Jan.
-
ljubǫ́vnica, f. = ljubica, Jan.; — hs.
-
ljubǫ́vnik, m. der Geliebte, Cig., Jan., C., Zv.; — hs.
-
ljubožéljnost, f. das Verlangen nach Liebe, kajk.- Valj. (Rad).
-
ljudȃn, -dnà, adj. = ljuden 2), leutselig: lj. človek, Lašče- Levst. (Rok.).
-
ljúdən, -dna, adj. 1) = ljudnat, V.-Cig.; na ljudnem, an einer frequenten Stelle, Savinska dol.; — 2) = priljuden, leutselig, Mur., Cig.
-
ljudnàt, -áta, adj. bevölkert, volkreich, Jan., C., nk.
-
ljudnátost, f. die starke Population, Zora; die Population, C., nk.
-
ljȗdnik, m. = ljudnjak, Mur., Jarn.
-
ljȗdnjak, m. der Menschenkoth, Guts.- Cig.
-
ljúdnost, f. 1) = ljudnatost, Cig., Jan.; — 2) = priljudnost, die Leutseligkeit, Mur.
-
ljudočŕtən, -tna, adj. menschenfeindlich, Cig.
-
ljudočŕtnost, f. die Menschenfeindlichkeit, Cig.
-
ljudojẹ́dən, -dna, adj. menschenfresserisch, Jan. (H.).
-
ljudoljúbən, -bna, adj. menschenfreundlich, human, Cig., nk.; ljudoljȗbni nazori, Levst. (Pril.).
-
ljudoljúbnost, f. die Menschenfreundlichkeit, Cig., nk.
-
ljudomǫ́rən, -rna, adj. menschenmörderisch, Z.
-
ljudomǫ̑rnica, f. die Menschenmörderin: ječa l., der Vernichtungskerker, C.
-
ljudomǫ̑rnik, m. = ljudomorec, C.
-
ljudomŕzən, -zna, adj. misanthropisch, Jan.
-
ljudomŕznost, f. die Misanthropie, Jan. (H.).
-
ljudonǫ́sən, -sna, adj. Menschen tragend: ljudonosni vozovi, Personenwagen, DZ.
-
ljudoodrtník, m. = ljudoderec, Jan. (H.).
-
ljudopísən, -sna, adj. demographisch: ljudopı̑sni ali demografski podatki, LjZv.
-
ljudosẹ́čən, -čna, adj. Menschen niedermachend, C.
-
ljudovládən, -dna, adj. republikanisch, Cig., Jan., nk.; demokratisch, Cig. (T.).
-
ljudovǫ́zən, -zna, adj. Menschen führend: ljudovozni vlak, der Personenzug, DZ.
-
ljudoznȃnje, n. die Volkskenntnis, Zv.
-
ljȗdstvən, -vəna, adj. Volks-, M., C.
-
ljúljčən, -čna, adj. 1) Lolch-; — 2) vom Lolch betäubt, Mik.
-
ljun, m., Cig., Jan., pogl. lunj.
-
ljutína, f. der Aerger, Dol.- Cig.; — die Schärfe, die Härte, Valj. (Rad).
-
ljȗtnik, m. ein grausamer Mensch, der Tyrann, Mur., C.
-
lobánja, f. 1) die Hirnschale, Cig. (T.), Erj. (Som., Ž.); — 2) die Anhöhe, die Bergkammgegend, Poh.- C.; — prim. stsl. lъbъ, die Hirnschale.
-
lǫ̑bnica, f. neka hruška, Mariborska ok.- Erj. (Torb.).
-
lobodína, f. = loboda, C.
-
locȃnj, -cȃnja, m. = locən, Mur., Cig., Jan., Levst. (Sl. Spr.), Mik., Notr., Dol.; (tudi: lócanj, -ȃnja, Dol.); polhove škatle na l. narejene, Slc.
-
locánja, f. der Handkorb, Dol.- Cig., Jan.
-
locánjica, f. dem. locanja, V.-Cig., Dol.
-
locẹ̑n, m. = locən, Mik., vzhŠt.; 'Mam locena Dva lesena, Danj. (Posv. p.).
-
lócən, -cna, m. gebogener Stab, der Bogen, der Bügel; die Handhabe an einem Handkorbe; — der Bogen am Ochsenjoch, Cig., Laško ( Št.); — locen v dimljah, der Schamring, Mur., Cig.; — die Bügeldohne (eine Art Vogelschlinge), Mur., V.-Cig., Jan.; l. ptičem nastavljen, Cig.; — locni = krplje, das Futter- oder Laubnetz, C., vzhŠt.
-
lǫ́cənj, -cnja, m. = locen, Habd.- Mik., Mur., Cig., Jan., C.; — die gebogene Rebe, BlKr.; ukrivljena palica pri pletenici, Ip.- Erj. (Torb.).
-
locnáč, m. der Henkelkorb, C.
-
locnáča, f. der Henkelkorb, C.
-
lócnast, adj. = locnat, Mur.
-
locnàt, -áta, adj. mit einem Henkelbogen versehen; locnata košara.
-
lǫ̑cnja, f., Z., pogl. locen.
-
locnjáča, f. der Henkelkorb, Dol.- Cig., C.
-
locnjáčəc, -čca, m. dem. locnjak, C.
-
locnjȃčka, f. = locen, der Henkel, Jan. (H.).
-
locnják, m. = locnjača, C.
-
locnjȃvka, f. = locnjača, C., BlKr.
-
locnǫ́vka, f. = locnjača, Savinska dol.
-
lǫ̑čbən, -bəna, adj. chemisch, Jan. (H.).
-
lǫ̑čbənica, f. die chemische Küche, DSv.
-
ločbənína, f. ločbenine, Chemicalien, Jan., Cig. (T.).
-
1. lǫ́čən, -čna, adj. 1) Bogen-: en lǫ̑čni streljaj daleč, Dalm.; ločna stopinja, der Bogengrad, Cel. (Geom.); — 2) geschmeidig, biegsam, Cig., Šol., C., M.; l. les, Cig.
-
2. lǫ́čən, -čna, adj. 1) Trennungs-: lǫ̑čni list, der Scheidebrief, Dict., Kast.; — 2) leicht zu trennen, Burg. (Rok.).
-
lǫ́čenəc, -nca, m. der Getrennte: der geschiedene Ehegatte, Cig.; — der Schismatiker, Cig.; zedinjenci in ločenci, die Unierten und Nichtunierten, Cv.
-
lǫ́čenje, n. das Scheiden, das Trennen.
-
lǫ́čenka, f. die geschiedene Ehegattin, Cig.; — die Schismatikerin, Cv.
-
ločíłən, -łna, adj. trennend, scheidend: ločı̑łno gorstvo, pogorje, das Scheidegebirge, Cig. (T.), Jes.; ločilna ploskev, die Trennungsfläche, Žnid.; ločilno znamenje, das Unterscheidungszeichen, Jan.; ločilni stavki, Disjunctivsätze, Jan.
-
ločı̑łnik, m. der Scheidepunkt in der Schrift, Cig.
-
ločína, f. 1) die Gattung, die Classe, C.; — die Secte, Cig., Jan., nk.; protestantske ločine, Cv.
-
ločı̑tən, -tna, adj. Scheide-, Mur., Cig.; ločitni list, der Scheidebrief, Dalm., Jap. (Sv. p.); ločitna tožba, die Ehescheidungsklage, Cig.
-
lǫ̑čnat, adj. voll Binsen, Binsen-, Mur., Cig., Jan.
-
1. lǫ̑čnica, f. 1) die Scheidelinie, Cig., Jan.; l. večnega snega, die Schneegrenze, Cig. (T.), Jes.; — 2) das Theilungszeichen, Cig.; — 3) das Scheidewasser, Cig., C., Sen. (Fiz.), DZ.
17.501 17.601 17.701 17.801 17.901 18.001 18.101 18.201 18.301 18.401
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani