Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
n (14.501-14.600)
-
jezeràn, -ána, m. der Kaiserschwamm (agaricus caesareus), C.
-
ję̑zerən, -rna, adj. See-, Cig., Jan.
-
jezerína, f. der Morast, Mur.
-
ję̑zernat, adj. seereich, Cig., Jan.; — morastig, moorig, Mur., C.
-
ję̑zernatən, -tna, adj. = jezernat, C.
-
ję̑zernica, f. das Seewasser, Cig. (T.).
-
ję̑zernik, m. der Befehlshaber über tausend Mann: j. vojske, ogr.- Valj. (Rad); der Major, V.-Cig.
-
ję̑zerščina, f. das Seewasser, Jes.
-
jezíčən, -čna, adj. 1) Zungen-; jezı̑čne bradavičice, Zungenwärzchen, Cig. (T.); — 2) Sprach-, sprachlich: jezična oblika, die Sprachform, Cig. (T.); — 3) zungenfertig, geschwätzig, Mur., Cig., Jan.; zanksüchtig, Mur.; z jezičnim (človekom) se nikar ne prepiraj, Ravn.- Jan. (Slovn.); schmähsüchtig, Cig.; j. biti, eine lose Zunge haben, C.; — jezični dohtar = advokat, Preš., Kr.
-
jezíčenje, n. das Zungenwetzen, Dict.
-
jezı̑čnica, f. 1) der Zungenbuchstabe, Cig.; — 2) jezičnice, zungenblütige Pflanzen (liguliflorae), Tuš. (R.); — 3) zungenfertiges Weib, die Schwätzerin, Cig., Jan., BlKr.- M., Valj. (Rad), LjZv.
-
jezı̑čnik, m. der Zungendrescher, der Schwätzer, Dict., Cig., Jan., M., LjZv., Notr.; bobotači, jezičniki, Jap. (Prid.).
-
jezíčnost, f. die Zungenfertigkeit, die Geschwätzigkeit, Mur., Cig., M.; j. starih majk, Jurč.
-
jezíkanje, n. die Zungendrescherei, das Nachreden, das Widersprechen, Cig., vzhŠt., ogr.- C.
-
jezikoslǫ́vən, -vna, adj. linguistisch, Cig., Jan., nk.
-
jezikotvǫ́rən, -rna, adj. sprachbildend: jezikotvorna doba, Vest.
-
jezikovȃnje, n. das Zungenwetzen, Cig.
-
jezikoznȃnəc, -nca, m. = jezikoslovec, Cig., Jan., Cig. (T.).
-
jezikoznȃnski, adj. = jezikosloven, jezikoslovski, Jan.
-
jezikoznȃnstvọ, n. = jezikoslovje, Jan.
-
jezikoznȃvəc, -vca, m. der Sprachkenner, der Sprachforscher, Cig. (T.).
-
jezljȃnje, n. = jezikanje, Dict., V.-Cig., C.
-
jẹzníca, f. deska, ki vodo jezi, das Schwellbrett, Guts.; — prim. jez.
-
jẹzník, m. der Deichgräber, Cig.
-
jẹznína, f. das Deichgeld, Cig.
-
jeznopèt, -pę́ta, adj. = jezav, jezljiv, Bes.
-
jeznopę́tost, f. = jezavost, jezljivost, Bes.
-
jeznorìt, -ríta, adj. (preprosto) — jezav, jezljiv.
-
jeznorítən, -tna, adj. = jeznorit, Jan. (H.).
-
jẹzovína, f. das Dammgeld, DZ.
-
jẹ́žən, -žna, adj. Reit-, Jan.
-
jẹ́ženje, n. das Reiten, Valj. (Rad).
-
ježevína, f. die Igelhaut, Cig., Jan., C.
-
ježevnják, m. der Igelstein, der Echinit, Cig.
-
ję́žinja, f. das Igelweibchen, C.
-
jẹ̑žnica, f. die Reitschule, V.-Cig.; — pogl. jezdarnica.
-
jẹžnína, f. das Rittgeld, C.
-
jigna, f., LjZv., pogl. jegno.
-
jǫ́čən, -čna, adj. vom Weinen: jočna solza, ogr.- C.
-
johotȃnje, n. das Wehklagen, Jan.
-
jojmeníkati, -am, vb. impf. "joj meni!" rufen, C.
-
jokȃnje, n. das Weinen; tudi: jǫ́kanje, ogr.- Valj. (Rad).
-
jǫ́kavən, -vna, adj. = jokav, C.
-
jōna, f. der Bundtram (am Dachstuhl), Krn- Erj. (Torb.); — tudi: juna, iz furl., Štrek. (Arch.).
-
jubilānt, m. der ein Jubelfest feiert, der Jubilant.
-
júdinja, f. die Jüdin.
-
júdovščina, f. 1) die Judenschaft, Cig.; vse je križem šlo po judovščini, Ravn.; — 2) die Taufgebür (zastarela beseda, v starih krstnih knjigah na Gorenjskem).
-
juftę̑n, adj. Juchten-, Jan.
-
juftína, f. = juftovína, Cig., Jan.
-
juftovína, f. das Juchtenleder, die Juchtenware, Cig., Jan.
-
júgniti, jȗgnem, vb. pf. aufthauen, C. ( Vest.).
-
júgnọ, n. = gumno, Dict.; prim. jegno.
-
jugovína, f. das Thauwetter, Cig., C.
-
jugovzhǫ́dən, -dna, adj. südöstlich, nk.
-
jugozahǫ́dən, -dna, adj. südwestlich, Jan., nk.
-
jugozahǫ̑dnik, m. der Südwestwind, Jan.
-
jugozapádən, -dna, adj. südwestlich, nk.
-
jugozapadnják, m. der Südwestwind, Cig.
-
júhniti, jȗhnem, vb. pf. mucksen, Jan., M., vzhŠt.; ne juhni mi več! SlGor.; kakor bi juhnil = kakor bi trenil, Glas.
-
juhtę̑n, adj. = juften, Jan.
-
juhtenína, f. = juftovina, Jan.
-
juhtína, f. = juftovina, Cig.
-
juhtovína, f. = juftovina, Vrt.
-
julijānski, adj. julianisch: j. koledar, Cig. (T.).
-
jȗn, júna, adj. jung: koliko je trpel, predno jih je spravil iz telet do junih volov! Jurč.
-
junáčək, -čka, m. kleiner Held: poznali bi radi tega dobrega junačka, Ravn.
-
junáčən, -čna, adj. tapfer, Meg.; = junaški, Cig., C.
-
junáčenje, n. die Bravour, Cig.
-
junačeváti, -ȗjem, vb. impf. 1) in kleinen Haufen fechten, scharmützeln (scharmuzieren): šarmucirajo ali junačujejo, Hip. (Orb.); — 2) junáčevati = fantovati, vasovati, Gor.
-
junačíca, f. = junakinja, Jan.
-
junáčič, m. der Jüngling, der Bursche, C.
-
junáčiti, -ȃčim, vb. impf. 1) ein Held sein, Jan. (H.); — 2) j. se, sich wie ein Held geberden, auf seine Stärke pochen, Mur., Cig.
-
junȃd, f. das Jungvieh, Z., DZ.
-
junák, m. 1) der Jüngling, lediger Bursche, ogr.- C., Valj. (Rad), Goriš.; — 2) der Bräutigam, C.; der Geliebte, Rez.- Baud.; — 3) der Held, der Recke, Jan.; — 4) tega nisem junak narediti, storiti, ich bin nicht imstande, nicht Mannes genug, dies zu thun, Jan., Tolm.- Štrek. (Let.).
-
junákinja, f. die Heldin.
-
junakorǫ́dən, -dna, adj. heldenzeugend, Cig., Jan.
-
junakovȃnje, n. das Heldenleben, Cig. (T.).
-
junakováti, -ȗjem, vb. impf. sich als Held hervorthun, ein Heldenleben führen, Bes.
-
junákovica, f. lepo vzrastla in zajetna deklina, Vas Krn- Erj. (Torb.).
-
junáški, I. adj. heldenmäßig, heldenmüthig, Helden-; junaška dela, Heldenthaten; junaška pesem, das Heldenlied, Cig., nk.; — II. adv. heldenmäßig: junaški obladati, Dalm.
-
junȃštvọ, n. 1) das Jünglingsalter, ogr.- C.; — die Junggesellschaft, C.; — 2) das Heldenthum, der Heldenmuth, die Tapferkeit; — die Bravour, Cig. (T.); — die Heldenthat, Dalm.- Valj. (Rad); — gremo na j., wir ziehen in den Kampf, C.
-
junčár, -rja, m. der Ochsenfuhrmann, vzhŠt.
-
junčárnica, f. der Ochsenstall, ogr.- C.
-
júnče, -eta, n. das Oechslein, das Stierkalb, Mik.
-
júnčək, -čka, m. dem. junec, = junče.
-
junčevína, f. das Faselgeld, die Sprungtaxe, Cig., DZkr.
-
júnčič, m. = junček, Mik.
-
jȗndž, m. = džundž, C.
-
junè, -ę́ta, n. tele, ki se je začelo past hoditi, Gor.
-
júnəc, -nca, m. 1) junger Ochs; — der Ochs, Št.- Mur.; — 2) der Stier, kravo k juncu gnati; — 3) divji j., der Hirschkäfer (lucanus cervus), SlGor.
-
júngati, -am, vb. impf. = jugati, gugati, KrGora.
-
juníca, f. die Färse, die Kalbe, die junge Kuh.
-
juníčica, f. dem. junica, das Färsenkalb, Dict.
-
junı̑čka, f. das Färsenkalb, C.
-
jūnij, m. der Monat Juni.
-
jūnijev, adj. Juni-: j. mlaj, Cig.
-
jūnijski, adj. Juni-.
-
júnoš, m. 1) der Edelknabe, C.; — 2) der Lehrjunge, ogr.- C.
-
junóta, f. coll. junge Leute, C.
-
júrijevščnica, f. = jurijevka (caltha p.), C.; — neka zgodnja goba, C.
14.001 14.101 14.201 14.301 14.401 14.501 14.601 14.701 14.801 14.901
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani