Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
n (13.701-13.800)
-
izpodpółzniti, -pȏłznem, vb. pf. ausgleiten, Šol., C.; da moje stopinje ne izpodpolznejo, Trub.; — tudi: i. se, C., Jan.
-
izpodrástən, -stna, adj. reproductiv, Cig.
-
izpodrȃščina, f. der Unterwuchs, das Unterholz (im Walde), Cig.
-
izpodŕčən, -čna, adj. tölpelhaft, ungeschickt (spodrčen), Dict., C. (morda izpoddrčen?).
-
izpodrę́janje, n. das Nachzüchten; i. gozdnega drevja, die Aufforstung, Cig.
-
izpodrę́pniti, -rę̑pnem, vb. pf. i. koga, jemandem etwas ( z. B. einen Prügel) nachwerfen, Cig.
-
izpodrezȃłnik, m. das Bienenmesser, C.
-
izpodríniti, -rı̑nem, vb. pf. von unten wegschieben, Cig., C.; — (die Unterlage) wegschieben, Cig.; dadurch stürzen machen, C.; — i. koga, jemanden verdrängen, aus dem Sattel heben ( fig.); i. koga iz službe, Cig., Jan., nk.
-
izpodrínjenəc, -nca, m. der Verdrängte, Vrt.
-
izpodŕkniti, -dȓknem, vb. pf., pogl. izpoddrkniti in prim. izpodleteti.
-
izpodŕsniti, -dȓsnem, vb. pf., pogl. izpoddrsniti in prim. izpodleteti.
-
izpodsnẹ̑mati, -mam, -mljem, vb. impf. ad izpodsneti, Cig.
-
izpodsnę̑tək, -tka, m. das unten weggenommene Stück, Z.
-
izpodsnę́ti, -snámem, vb. pf. von unten wegnehmen, Cig., C.
-
izpodsółnčən, -čna, adj. izpodsȏłnčni veter = podsolnčnik, Let.
-
izpodtəkníti se, -táknem se, vb. pf., Cig., pogl. spotekniti se.
-
izpodvezník, m. jermen, ki veže vožo s cepcem in ročnikom, BlKr.
-
izpodvŕniti, -vŕnem, vb. pf. umstürzen, Krelj; schief treten: izpodvrnjeno kopito, schiefer Huf, DZ.
-
izpogíniti, -gı̑nem, vb. pf. = poginiti, (spog-) Mik.
-
izpógniti, -pǫ́gnem, vb. pf. = upogniti, Cig.
-
izpǫ́janje, n. die Vertreibung, Let.
-
izpoklína, f. = razpoklina, die Ritze, die Spalte, C.
-
izpǫ̑knja, f. die Spalte, die Kluft, C.
-
izpokǫ́rən, -rna, adj. = pokoren, bußfertig, reumüthig, Mur., Cig., Jan.; Buß-: Cig., Jan.; izpokorna molitev, das Bußgebet, Cig.; nav. spokoren.
-
izpokorję́nəc, -nca, m. der Bußfertige, der Büßer, Mur., Cig., Jan., Ravn.- Valj. (Rad).
-
izpokorję́nka, f. die Bußfertige, die Büßerin, Mur., Cig.
-
izpokorjénost, f. die Bußfertigkeit, Cig.
-
izpokǫ́rnica, f. die Büßerin, Cig., Jan.
-
izpokǫ́rnik, m. der Bußfertige, der Büßer, Cig., Jan., Valj. (Rad).
-
izpokǫ́rnost, f. die Bußfertigkeit, Mur., Cig., Jan.
-
izpolȃganje, n. das Aussetzen (von Kindern), Vest.
-
izpolẹ́niti, -lẹ̑nim, vb. pf. in Scheite schlagen, Cig.
-
izpȏłnək, -nka, m. die Ausfüllung, der Lückenbüßer, Jan.
-
izpolnı̑təv, -tve, f. 1) die Ausfüllung; — 2) die Erfüllung; i. obljube; — der Vollzug, Cig., Jan.
-
izpółniti, -półnim, vb. pf. 1) voll machen, ausfüllen; i. sod; vollständig zurücklegen: 60. leto je izpolnil; ovce so zobe izpolnile, haben aufgehört Zähne zu setzen, Cig.; i. mesto, eine Stelle mit einer Ziffer besetzen ( math.), Cig. (T.); — 2) erfüllen; željo, voljo komu i.; dolžnost, obljubo, besedo i.; — vollziehen, vollstrecken: i. zapoved; — i. se, in Erfüllung gehen, verwirklicht werden.
-
izpołnjáča, f. das Gießschaff, C.
-
izpołnjávati, -am, vb. impf. = izpolnjevati, Mur., Mik.; sode izpolnjavamo, jvzhŠt.
-
izpołnjénje, n. 1) die Ausfüllung; — 2) die Erfüllung.
-
izpołnjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izpolniti; 1) ausfüllen; sode i.; — 2) erfüllen; zapovedi božje, nauke učiteljev i.
-
izpolnjevȃvəc, -vca, m. der Befolger, der Vollzieher, (-polnov-) Cig., Jan.
-
izpolnováti, -újem, vb. impf., Cig., Jan., pogl. izpolnjevati.
-
izpoložę́nəc, -nca, m. der Aussetzling, Cig.
-
izpoložénje, n. i. otroka, die Aussetzung, die Weglegung des Kindes, Cig., C.
-
izpółzniti, -pȏłznem, vb. pf. heraus-, hervorgleiten, Cig.; entgleiten: kaj gladkega lahko izpolzne iz rok, BlKr.; — ausgleiten, Z.
-
izponȃšati se, -am se, vb. impf. ad izponesti se; gut fortkommen, gedeihen, vonstatten gehen, Cig., Jan., M., Vrtov. (Km. k.).
-
izponésti se, -nésem se, vb. pf. gerathen, gedeihen, (spon-) Cig., Jan., C., Nov., ZgD.; trta se je izponesla, Vrtov. (Vin.).
-
izpopȏłnək, -nka, m. die Vervollkommnung, C.
-
izpopółniti, -im, vb. pf. vervollständigen, C.; vervollkommnen, zur Vollkommenheit bringen, Cig., Jan.
-
izpopolnjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izpopolniti, (-polnov-) Cig., Jan.
-
izpopolnjevȃvəc, -vca, m. der Vervollkommner, (-polnov-) Cig.
-
izpopółzniti, -pȏłznem, vb. pf. ausgleiten, Trub.
-
izporíniti, -rı̑nem, vb. pf. hinausschieben; zmoršo i., den Kopfstein setzen, Cig.
-
izpǫ́rniti, -im, vb. pf. = izprazniti, Cig., Soška dol.- Erj. (Torb.); hlev i., (sp-) Vrtov. (Km. k.); — prim. poren.
-
izporočník, m. 1) der Testator, C.; — 2) d. Bote, C.
-
izposlánəc, -nca, m. der Aussendling, Cig.; če je narod rajši poslušal vaše odposlance, nisem kriv jaz, Jurč. (Zb. sp.).
-
izposlovȃnje, n. die Erwirkung, nk.
-
izposǫ́jenka, f. das Lehnwort, Cig. (T.).
-
izpostávljanje, n. das Aussetzen, das Exponieren, nk.
-
izpostávljenje, n. die Aussetzung, C.
-
izpotę́gniti, -tę̑gnem, vb. pf. hervorziehen, Jan. (H.).
-
izpotę̑znica, f. der Hervorzieher (neka mišca), Erj. (Som.).
-
izpovẹdȃłnica, f. = izpovednica, C., Mik.
-
izpovẹ́danec, -nca, m. das männliche Beichtkind, Cig., Jan., C.
-
izpovẹ́danje, n. das Bekenntnis, Mur., Valj. (Rad).
-
izpovẹ́danka, f. das weibliche Beichtkind, Cig.
-
izpọ̑vẹdən, -dna, adj. Beicht-: izpovedni listek, izpovedni dan.
-
izpovẹdníca, f. der Beichtstuhl.
-
izpovẹdník, m. der Beichtvater.
-
izpovẹdnína, f. das Beichtgeld, Cig.
-
izpovẹdnı̑štvọ, n. das Amt des Beichtvaters, nk.
-
izpovẹdovȃłnica, f. = izpovednica, Cig.
-
izpovẹdovánec, -nca, m. das Beichtkind, Cig.
-
izpovẹdovȃnje, n. das Beichthören; — das Beichten.
-
izpovẹdovánka, f. das Beichtkind, Cig.
-
izpralína, f. izpraline, Erosionsformen, ( min.), h. t.- Cig. (T.).
-
izpranína, f. gewaschene Wäsche, C.
-
izpraskávanje, n. das Radieren, DZ.
-
izprásniti, -prȃsnem, vb. pf. durch ein einmaliges Kratzen herausbringen, auskratzen, Cig.; — nam. izpraskniti.
-
izpraševáłən, -łna, adj. zum Ausfragen, Prüfen, Verhören gehörig: izpraševȃłna komisija, die Prüfungscommission, Cig., Jan., nk.; — katechetisch, Cig., Jan.; izpraševalno učenje, die Katechese, Cig.
-
izpraševȃłnica, f. das Verhörzimmer, Cig.
-
izpraševánec, -nca, m. der Prüfling, der Examinand, Cig., Jan., nk.; der Inquisit, der Verhörte, Cig., Jan.
-
izpraševȃnje, n. das Ausfragen, das Prüfen; k izpraševanju iti, zur Prüfung aus der Religionslehre (vor der Osterbeicht) gehen; das Verhören; i. vesti, die Gewissenserforschung.
-
izpraševánka, f. die Geprüfte, die Verhörte, die Inquisitin, Cig., Jan.
-
izprávən, -vna, adj. correct, Cig. (T.); — hs.
-
izprávnost, f. die Correctheit, die Richtigkeit, Cig. (T.), DZ.; — prim. izpraven.
-
izpraznílọ, n. die Erledigung (einer Stelle), DZ.
-
izprázniti, * -prȃznim, vb. pf. leer machen, ausleeren, entleeren; i. kupico, sobo; evacuieren ( chem.), Cig. (T.); — i. se, sich entleeren, leer werden; cerkev se je izpraznila; električna plošča se izprazni, entladet sich, Sen. (Fiz.); — i. se, vacant werden; izpraznjena služba, erledigte Stelle, Cig., nk.
-
izpráznjenje, n. die Entleerung, Cig.
-
izpraznjevȃnje, n. das Ausleeren.
-
izpraznjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izprazniti; leeren, entleeren.
-
izpraznjevȃvəc, -vca, m. der Auslader, Sen. (Fiz.).
-
izpražnjeváti, -ȗjem, vb. impf. = izpraznjevati, Mur., Št.
-
izpreblẹdovȃnje, n. das Farbenwechseln, die Entfärbung, Cig.
-
izprečę́dniti se, -čę̑dnim se, vb. pf. klug werden, Danj.- C.
-
izprečíniti, -čı̑nim, vb. pf. ausreitern: ausschimpfen: i. koga, C.; — prim. prečiniti.
-
izprečinjávati, -am, vb. impf. ad izprečiniti, C.
-
izpredŕzən, -zna, adj. = predrzen, (spre-) Cig.
-
izprę́ganje, n. das Ausspannen.
-
izpreglę́danje, n. 1) das Oeffnen der Augen; — die Enttäuschung, Cig.; — 2) das Sehendwerden; — 3) die Nachsicht, die Dispens; — 4) das Uebersehen.
-
izpregledovȃnje, n. das Nachsehen; das Uebersehen, i. t. d. prim. izpregledovati.
13.201 13.301 13.401 13.501 13.601 13.701 13.801 13.901 14.001 14.101
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani