Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
n (13.301-13.400)
-
izgəníti, -gánem, vb. pf. verrenken, Guts.; nogo, ročico si i., Gabrije pod Krasom- Erj. (Torb.).
-
izgíniti, -gı̑nem, vb. pf. verschwinden; izginil je kakor kafra, jvzhŠt.; izginil je, da nihče ne ve kam; sneg je že povsod izginil.
-
izgínjati, -am, vb. impf. ad izginiti, verschwinden.
-
izgínjenje, n. das Verschwinden, Cig.
-
izginjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izginiti.
-
izginljìv, -íva, adj. schnell vergehend, flüchtig, Cig., Jan.
-
izginováti, -ȗjem, vb. impf. ad izginiti, Mur., Mik.; pogl. izginjevati.
-
izgladovȃnje, n. die Aushungerung, Mur.
-
izglájenost, f. die Glätte, Cig. (T.).
-
izgnȃnəc, * -nca, m. 1) der Vertriebene, der Verbannte, Cig., Jan.; — 2) der Auswuchs bei Pflanzen (ogrbec, šiška), Bes.
-
izgnȃnje, n. die Austreibung, die Verbannung, Mur., Cig., Jan.
-
izgnȃnka, * f. die Verbannte, Cig.
-
izgnȃnstvọ, n. die Verbannung, Cig., Jan.
-
izgnáti, -žénem, vb. pf. heraustreiben, herausjagen; (živino) na pašo i., das Vieh auf die Weide austreiben, Cig.; koga iz dežele i., jemanden des Landes verweisen, Cig.; iz postelje i., aus den Federn jagen, Cig.
-
izgnę́čiti, -im, vb. pf. herausquetschen, Mur., Cig.
-
izgnésti, -gnétem, vb. pf. herausdrücken, herausdrängen; ausquetschen: i. kaj iz česa, Cig.; — i. se, sich herausdrängen; pren. durchkommen, aus einer Verlegenheit herauskommen, Cig.
-
izgnẹ́vati se, -gnẹ̑vam se, vb. pf. auszürnen, auswüthen, Mur.
-
izgníti, -gníjem, vb. pf. verfaulen und ausfallen, Mur., Cig.
-
izgnívati, -am, vb. impf. ad izgniti, Cig.
-
izgnojíti se, -ím se, vb. pf. aufhören zu eitern, auseitern, ausschwüren, Cig.
-
izgnȗsək, -ska, m. tudi pl. izgnuski, die Darmentleerung, Mur.; der Unrath von Bienen, C.
-
izgodnjáti, -ȃm, vb. pf. reif machen, reif werden lassen, Cig.; kokoš jajca izgodnja in iznese, Nov.; i. se, zur Reife kommen, reif werden, Cig.; (o lanu), Mur.; (o ptičih), flügge werden, Mur., Cig., Jan., Št.; izgodnjan, gereift: izgodnjani in porabni možje, SlN.
-
izgòn, * -góna, m. 1) der Austrieb, Cig.; — die Ausweisung, die Verbannung, Cig. (T.); i. iz dežele, DZ.; — 2) der Triebweg für das Vieh, Cig., Notr.- Svet. (Rok.), vzhŠt., BlKr.- Let.
-
izgóniti, -gǫ́nim, vb. pf. 1) abhetzen: izgonjena živina, Kr.; — 2) i. se, das Brunften beenden, Z.; — 3) i. se, sich durch Schwärmen schwächen, Z.; izgonjen, verbuhlt, ausgemergelt, Cig., C., Gor.; — 4) izgonjen, läufig, Cig.; — geil, Cig.; — ausgelassen, muthwillig, Cig.; izgonjeni otroci, Polj.
-
izgǫ̑nje, f. pl. = izgon 2), gonje, Cig., Svet. (Rok.), Polj.
-
izgǫ́njenəc, -nca, m. ein geiler Mensch, Cig.; — = razposajen otrok, Polj.
-
izgǫ́njenica, f. = izgonjenka, C.
-
izgǫ́njenka, f. ein geiles, unzüchtiges Frauenzimmer, Cig.
-
izgǫ́njenost, f. die Geilheit, Cig.
-
izgorína, f. das Verbrennungsproduct, Cig. (T.), Sen. (Fiz.).
-
izgovarjáłən, -łna, adj. Entschuldigungs-, Jan., nk.
-
izgovȃrjanje, n. 1) das Aussprechen: die Aussprache, die Elocution; čisto i. besed; — 2) das Entschuldigen, die Entschuldigung(en), die Beschönigung; — 3) die Beschwörung, die Besprechung ( z. B. einer Krankheit), Cig.
-
izgovǫ̑rnik, m. der Auszügler, ogr.- C.; vzhŠt.; — prim. izgovor 3).
-
izgrbánčiti se, -ȃnčim se, vb. pf. völlig runzelig werden, Cig.
-
izgrebę̑nati, -am, vb. pf. auskrämpeln, Cig.
-
izgrę̑dnik, m. der Excedent, Jan. (H.), nk.
-
izgréniti, -grę́nem, vb. pf. herausscharren, herauskrabbeln, Cig.
-
izgrízniti, -grı̑znem, vb. pf. ausbeißen, Cig.
-
izgublję́nəc, -nca, m. der Verlorene, C.; izgubljenec se je spet našel, Ravn.; — tavali so sem ter tja kakor izgubljenci, LjZv.
-
izgubník, m. der verlustig geworden ist, DZ.
-
izhȃjanje, n. 1) das Hervorgehen, der Ausgang, Cig., M.; — 2) das Auskommen.
-
izhlapẹ̑nje, n. die Verdunstung, die Verflüchtigung, Cig.
-
izhlapẹ́vanje, n. das Verdunsten ( nam. -ivanje, nk.).
-
izhlíniti, -hlı̑nim, vb. pf. erheucheln, Cig.
-
izhǫ́dən, -dna, adj. 1) Ausgangs-, Jan. (H.); — 2) = vzhoden, Jan. (H.).
-
izhrákniti, -hrȃknem, vb. pf. = izhrkniti, Z.
-
izhŕkniti, -hȓknem, vb. pf. beim Räuspern herauswerfen, Cig.
-
izímən, -mna, adj. exceptiv, ausnahmsweise, Ausnahms-, Jan., Cig. (T.); izimni slučaji, Levst. (Pril.), SlN.
-
iziskávanje, n. = iziskovanje: i. slovanskih jezikov, LjZv.
-
iziskovȃnje, n. die Untersuchung, die Forschung, Cig.
-
izjágnjiti se, -jȃgnjim se, vb. pf. ablammen, Cig.
-
izjásniti, -jȃsnim, vb. pf. 1) ausheitern: i. se, sich ausheitern; — 2) klar machen, erklären, erläutern, Cig.; — prim. razjasniti.
-
izjẹ́dina, f. = izjed: mišja i., Cig., Nov.; pl. izjedine, Kr.- Valj. (Rad).
-
izjednáčiti, -ȃčim, vb. pf. = izenačiti, SlN., Cel. (Ar.).
-
izję́mən, -mna, adj. exceptionell, Ausnahms-, Cig., Jan., nk.; izjẹ̑mni stan, der Ausnahmszustand, Cig., Jan., C.; izjemno, ausnahmsweise, Cig., Jan., C., nk.; — prim. izimen.
-
izję̑mnica, f. die Auszüglerin, vzhŠt.
-
izję̑mnik, m. der Auszügler, vzhŠt.
-
izkadúnjčiti se, -ȗnjčim se, vb. pf. schief werden (o lesu), Cig.; — prim. kadunja.
-
izkȃpanje, n. das Ausgraben, Mur., jvzhŠt.
-
izkázanje, n. die Erweisung, die Bezeigung.
-
izkázən, -zna, adj. 1) Ausweis-, Legitimations-: izkȃzno pismo, Cig., Jan., DZkr.; — 2) erweislich: izkazna škoda, DZ.
-
izkȃznica, f. die Legitimationskarte, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ., Levst. (Nauk), DZkr.; živinska i., der Viehpass, DZ.
-
izkazník, m. der Verderber, (sk-) Guts., Cig.
-
izkazovȃnje, n. das Erweisen.
-
izkažénje, n. Verderbung; die Verstümmelung: i. samega sebe, DZ.
-
izkažénost, f. die Verderbtheit, die Corruption, Cig. (T.).
-
izkíhniti, -kı̑hnem, vb. pf. bei einem Nieser herauswerfen, herausniesen, Cig.
-
izklȃdanje, n. das Ausladen, C.
-
izkladarína, f. die Ausladegebür, DZ.
-
izklenı̑təv, -tve, f. die Ausschließung, Cig., Jan., nk.
-
izkléniti, -klę́nem, vb. pf. 1) aus dem Joche spannen, ausjochen, Cig.; i. vole, jvzhŠt.; i. se, sich aus dem Joche losmachen, Dict., Cig.; vol se je izklenil, jvzhŠt.; — 2) ausschließen, Mur., Cig., Jan., C., nk.
-
izklẹpáłən, -łna, adj. exclusiv, Jan.
-
izklepovȃłnik, m. = kotlarski bet, Cig.
-
izklíčən, -čna, adj. Ausrufs-: izklı̑čna cena, (-cna) Cig.
-
izklínčati, -klı̑nčam, vb. pf. klinčaje izgotoviti, nk.
-
izklínčiti, -klı̑nčim, vb. pf. mit Pflöcken ausstecken, Z.
-
izkljúčən, -čna, adj. = izključljiv, DZ., nk.
-
izkljúčenje, n. die Ausschließung, nk.
-
izključeváłən, -łna, adj. Ausschließungs-: izključevȃłni razlogi, Ausschließungsgründe, DZkr.
-
izključíłən, -łna, adj. ausschließlich, nk.
-
izknjı̑žba, f. die Extabulation, Cig., Jan., nk.
-
izknjı̑žbən, -bna, adj. die Extabulation betreffend, Jan. (H.).
-
izknjíženje, n. die Extabulation, nk.
-
izknjížiti, -knjı̑žim, vb. pf. extabulieren, Cig., Jan., nk.
-
izknjižnína, f. die Extabulationstaxe, Jan.
-
izkobíniti se, -ı̑nim se, vb. pf. verderben: sod starine se mi je izkobinil, LjZv.
-
izkopanína, f. etwas Ausgegrabenes, ausgegrabener Gegenstand, SlN., nk.; das Fossil, Vrtov.- Cig.
-
izkopávanje, n. das Ausgraben.
-
izkǫ́pən, -pna, adj. die Ausgrabung betreffend, Ausgrabungs-, Jan. (H.).
-
izkopína, f. das Ausgegrabene, izkopine, die Ausgrabungen, Let.
-
izkopljína, f., nk., pogl. izkopanina, izkopina.
-
izkopnẹ́ti, -ím, vb. pf. = skopneti, Z.
-
izkoreníniti, -ı̑nim, vb. pf. entwurzeln, ausrotten, austilgen, Cig., C.
-
izkorenı̑təv, -tve, f. die Ausrottung, Cig.
-
izkorę́niti, -ę̑nim, vb. pf. = izkoreniniti, Jan.
-
izkorę́njati, -am, vb. impf. ad izkoreniti; strasti i., Cv.
-
izkorenjevȃnje, n. die Ausrottung, ZgD.
-
izkorenjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izkoreniti, Jan.
-
izkótniti, -kǫ̑tnem, vb. pf. = izkotiti: izkotnilo se je tele, vzhŠt.
-
izkrájnji, adj. äußerst, Vrt., Levst. (Pril., Močv.); Mejnik izkrajnji stvarjenja, Levst. (Zb. sp.); i. rok, DZ.; — prim. skrajnji.
12.801 12.901 13.001 13.101 13.201 13.301 13.401 13.501 13.601 13.701
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani