Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
n (11.001-11.100)
-
genētičən, -čna, adj. postanka se tičoč, genetisch, Cig. (T.).
-
gēnij, m. 1) neko božanstveno bitje, der Genius, Cig. (T.); — 2) veleum, das Genie, Cig. (T.), nk.
-
genijālən, -lna, adj. veleumen, genial, Cig. (T.), nk.
-
genijālnost, f. die Genialität, nk.
-
gəníti, gánem, vb. pf. 1) bewegen, Mur.; nič ga ne gane, nichts bringt ihn von der Stelle, Z.; — g. se, sich rühren; ne g. se z mesta; cena se ne gane; der Preis steht, Cig.; weichen: junak se sovražniku ne gane, Z.; — 2) rühren, einen Eindruck machen; ne ganejo ga ne prošnje ne solze; Ostrovrhar ji srce nedolžno gane, Preš.; — g. se zgledom, sich durch Beispiele rühren lassen, Krelj; — 3) eine Bewegung machen; ne g. z jezikom, nicht mucken, Cig.; nisem genil z mazincem, LjZv.; — crepieren, Fr.- C.; — 4) vb. impf.: vsa že s črvi gane, wimmelt von Würmern, Kast.
-
gənljìv, -íva, adj. rührend, Mur.; — prim. ginljiv.
-
geognōst, m. kdor se z geognozijo peča, der Geognost, Cig. (T.).
-
geognozı̑ja, f. nauk o zemlji, kakšna je, die Geognosie, Jan., Cig. (T.); prim. zemljeznanstvo.
-
geognozı̑jski, adj. die Geognosie betreffend, geognostisch, Cig. (T.).
-
geogonı̑ja, f. teorija o postanku zemeljske skorje, die Geogonie, Cig. (T.).
-
geogrāfičən, -čna, adj. = geografski, Jan., nk.
-
geolōgičən, -čna, adj. = geološki, Cig. (T.), nk.
-
geomētričən, -čna, adj. geometrisch, Jan.
-
georgīna, f. die Georgine (Dahlia variabilis), Tuš. (R.).
-
germanīzəm, -zma, m. po svojstvu nemškega jezika narejen izraz ali rek, der Germanismus, Cig. (T.), nk.
-
gerūndij, m. das Gerundium ( gramm.).
-
gestrı̑n, m. nekak povoden mož, ob Dravi- Glas.
-
gibáłən, -łna, adj. bewegend, Cig., nk.; gibalna moč, Cig.
-
gíbałnica, f. die Rege am Vogelherde, C.
-
gibánəc, -nca, m. die Falte, der Bug, jvzhŠt.
-
gibánica, f. eine Art Kuchen (razblinjeno testo, s sirom in drugimi rečmi debelo namazano in potem zavihano), Cig., Jan., vzhŠt.; — prim. Pjk. (Črt. 60.).
-
gibáničar, -rja, m. kdor gibanice peče, Cig.
-
gibáničnik, m. jerbas za gibanice, SlGor.- C.
-
gibáničnjak, m. = gibaničnik, C., Z.
-
gíbanje, n. die Regung, die Bewegung; pojemalno, pospeševano g., verzögerte, beschleunigte Bewegung, Sen. (Fiz.); valovito g., die Wellenbewegung, Jan.; odsevno g., die Reflexbewegung, Erj. (Som.); — narodno g., die nationale Bewegung, nk.; dušno g., die Regungen der Seele, Cig., Jap.- C.
-
gíbčən, -čna, adj. leicht beweglich, gelenksam; rührig; na stare dni človek ni več tako gibčen; ima gibčne prste za spletanje las, jvzhŠt.
-
gíbčnost, f. die Beweglichkeit, die Gelenksamkeit.
-
gíbən, -bna, adj. Bewegungs-: gibni živci, die Bewegungsnerven, Cig. (T.).
-
gíbičən, -čna, adj., Dict., vzhŠt., pogl. gibčen.
-
gı̑bnik, m. der Bewegungsnerv, Cig. (T.).
-
gībon, m. neka opica: der Gibon (hylobates), Erj. (Z.).
-
giljotīna, f. glavosečna priprava, die Guillotine, Jan.
-
gimnāst, m. telovadec, der Gymnast, Jan.
-
gimnāstičən, -čna, adj. telovaden, gymnastisch, Jan., nk.
-
gimnāstika, f. telovadba, die Gymnastik.
-
gimnāzij, m. = gimnazija, Cig., Jan., Cig. (T.).
-
gimnāzija, f. das Gymnasium, Jan., Cig. (T.), nk.
-
gimnazijāləc, -lca, m. der Gymnasialschüler, Cig., Jan., nk.
-
gimnazijálən, -lna, adj. Gymnasial-, Cig., Jan., nk.
-
gimnāzijski, adj. Gymnasial-, Cig., Jan. (naglaša se tudi: gimnazījski).
-
gína, f. die Halsbräune (angina), Jurč.; = pl. gine, SlGor.- C.; — iz lat. angina.
-
gı̑ncati se, -am se, vb. impf. sich unruhig hin und her bewegen, Lašče- Levst. (M.).
-
ginẹ́vati, -am, vb. impf., nk., pogl. 1. giniti.
-
gíngati, gı̑ngam, vb. impf. schwanken, Fr.- C.
-
gíngav, adj. 1) schwach: gingava šiba, ogr.- C.; ovce so jako gingave stvari, ogr.- Valj. (Rad); schwächlich, kränklich, ogr.- C., Ščav.; — 2) träge, Dict.
-
gíngavəc, -vca, m. der Schwächling, ogr.- C.
-
gíngavost, f. die Schwächlichkeit, ogr.- C., SlN.
-
gíngljav, adj. = gingav, Fr., ogr.- C.
-
1. gíniti, gı̑nem, vb. impf. dahinschwinden; od žeje g., vor Durst vergehen, Cig.; g. za čim, nach etwas schmachten, Cig. (T.).
-
2. gíniti, gı̑nem, vb. pf. rühren, Cig., Jan.; koga ne gine ta božja milost? Ravn.; — prim. geniti.
-
1. gínjenje, n. das Schwinden, Cig.
-
2. gínjenje, n. die Rührung, Cig., Jan.
-
gínjenost, f. das Gerührtsein, die Rührung, nk.
-
ginljìv, -íva, adj. rührend, Cig., Jan., nk.
-
gipsovína, f. die Gipsware, Cig.
-
girin, m. = gir, Rez.- C.
-
gizdalı̑n, m. der Zieraffe, der Geck, der Stutzer, Cig., Jan., M., nk.
-
gizdalı̑nka, f. hoffährtiges, putzsüchtiges Weib, C., Z.; die Stutzerin, Zora.
-
gizdávən, -vna, adj. = gizdav, Mur.
-
gizdoljúbən, -bna, adj. = gizdav, Cig., Jan.
-
gizdovína, f. der Schmuckgegenstand, Erj. (Som.); — prim. gizda 2).
-
gladčína, f. die Glätte, Cig., Jan., Cig. (T.); svinčena g., die Bleiglätte, DZ.
-
glȃdən, -dna, adj. hungrig; g. biti česa, etwas heftig verlangen; gladno leto, das Hungerjahr, Z.
-
gladíłən, -łna, adj. zum Glätten dienend, Polier-, Cig.; gladilno jeklo, der Polierstahl, Cig.
-
gladı̑łnica, f. 1) die Glättmaschine, Cig., Jan.; — die Rolle, die Rollmange, C.; — 2) die Glättstube, Cig.
-
gladı̑łnik, m. 1) = gladež, das Bügeleisen, Nov.; — 2) der Streichriemen, Jan.
-
gladína, f. glatte Fläche, C.; morska g., der Meeresspiegel, Cig., Jan., Cig. (T.), Jes., nk.
-
gladkokǫ́žən, -žna, adj. gladke kože, nk.
-
gladkolíčən, ** -čna, adj. glattwangig, nk.
-
glȃdnež, m. der Hungrige, nk.
-
gladník, m. das Falzbein, Blc.-C.; — der Glättkolben, Cig.
-
gladnják, m. der Hungerleider, Habd.- Mik.
-
glȃdnost, f. die Hungrigkeit.
-
gladovȃnje, n. das Hungerleiden, Jarn., M.; die Hungersnoth, Cig.
-
gladǫ́vən, -vna, adj. heißhungrig, Mur., Cig., Jan.; gladovna krava, gefräßige Kuh, Polj.; gierig, habgierig, Mur., Cig., Jan., C., Gor.; g. na sadje, na denar, Gor.; — gladovno leto, das Hungerjahr, Vest.
-
gladǫ̑vnež, m. der Habgierige, Cig.
-
gladǫ́vnik, m. 1) der Nimmersatt, Mur., Cig.; der Habgierige, Cig., C.; — 2) die Ochsenzunge (rumex obtusifolius), vzhŠt.- C.; — tudi: das Hirtentäschel (capsella bursa pastoris), Josch.
-
gladovnjáča, f. die Hungrige, C.
-
gladovnják, m. der Hungrige, C.; — der Habsüchtige, Cig.
-
gladǫ́vnost, f. die Hungrigkeit, die Essgier, Mur., Jan.; — die Habgier, Mur., Cig., Jan.
-
glāgolən, -lna, adj. Verbal-, Cig. (T.).
-
glāgolnik, m. das Verbalsubstantiv, Cig.
-
glájenje, n. 1) das Glätten; — 2) das Streicheln.
-
glasȃn, glasnà, adj. = glasen.
-
glȃsbən, -sbna, (-sbəna), adj. zur Tonkunst gehörig, Musik-, nk.; glasb(e)ne vilice, die Stimmgabel, glasb(e)no učilišče, Cig. (T.).
-
glasbę̑n, adj. = glasbən, nk.
-
glȃsbənik, m. der Tonkünstler, Str., nk.
-
glasboljúbən, ** -bna, adj. musikliebend, Zora.
-
glásən, -sna, adj. laut; glasno govoriti, laut sprechen; glasni ste, ihr lasset euch sehr hören.
-
glaskovȃłnica, f. die Lautiertafel, SlGosp.- C.
-
glaskovȃnje, n. das Lautieren, die Lautiermethode, Jan.
-
glȃsnica, f. 1) das Lautzeichen, Cig., Jan.; — 2) = samoglasnik, Cig., Jan.; — 3) (luknje) glasnice, Schallöcher, Cig. (T.); — 4) glasníca, die Verkünderin, Bes.
-
glȃsnik, m. 1) das Lautzeichen, Cig., Jan.; — 2) = samoglasnik, Cig., Jan.; — 3) glasník, der Verkünder, der Bote, der Herold, Cig., Jan., Cig. (T.); čvrst g. besede božje, Cv.; ni glasa ni glasnika (= nič ni slišati) o njem, BlKr.; državni g., der Reichsherold, DZ.
-
glȃsništvọ, n. = glasoslovje, Jan. (H.).
-
glasnjáča, f. der Resonanzboden, Cig. (T.).
-
glásnost, f. die Lauttönigkeit, die Lautstimmigkeit.
-
glasolíčən, -čna, adj. den Klang nachahmend: glasolična beseda, das Klangwort, Cig.
-
glasonǫ́sən, -sna, adj. 1) = glasan: glasonosna trobenta, Levst. (Zb. sp.); — 2) berichtend, Jan. (H.).
-
glasonǫ́ša, m. der Bote, Nov.- C.; — hs.
-
glasoslǫ́vən, -vna, adj. die Lautlehre betreffend, phonetisch, nk.
10.501 10.601 10.701 10.801 10.901 11.001 11.101 11.201 11.301 11.401
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani