Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
n (10.001-10.100)
-
dȓsałnica, f. 1) die Eisbahn, Cig., Jan.; — 2) die Riese, Cig.
-
dȓsanje, n. das Rutschen; das Schleifen auf dem Eise.
-
drskȃłnica, f. = brizgalnica, C., Vod. (Izb. sp.).
-
dȓskanje, n. 1) das Schleifen auf dem Eise; — 2) das Knistern, das Schnarren, Cig., M.
-
dŕskniti, dȓsknem, vb. pf. 1) glitschen, Z.; — 2) spritzen, Cig.
-
dȓsnik, m. die Wagenschleife, Nov.
-
dŕsniti, dȓsnem, vb. pf. 1) gleiten, rutschen, Cig., C.; — streifen, Cig.; — 2) — einen schnarrenden Laut hervorbringen, C.
-
dŕsten, m. = drstelj, Rihenberk- Erj. (Torb.).
-
drstníca, f. 1) der Laichfisch, C., Svet. (Rok.); — 2) der Näsling (chondrostoma nasus), Zidani Most- Erj. (Torb.).
-
drtína, f. = drobtina, die Brosame, das Brösel, ogr.- C.; der Brocken, das Bruchstück, Fr.- C., vzhŠt.; — nekatere drtine časa, einige Augenblicke, C.; — pl. drtine, das Sägemehl: z drtinami zadelan, mit Sägemehl eingefüttert, DZ.
-
drtı̑nčica, f. dem. drtinka, vzhŠt.
-
drtínica, f. dem. drtina; solnčnemu prahu podobna d., SlN.
-
drtı̑nka, f. dem. drtina, vzhŠt.
-
drtı̑nščica, f. eine Art bitteres Pflanzengewächs, C.; (morda: das Ruhrkraut [gnaphalium], Z.).
-
drugáčən, -čna, adj. anders beschaffen; ves d. je zdaj.
-
drugáčešnji, adj. = drugačen, Z.
-
drugáčnost, f. die verschiedene Beschaffenheit.
-
drugákšən, -šna, adj. = drugačen, Cig., Notr.; sonstig, Mur.
-
drúgičnji, adj. zweitmalig: drugičnja izkušnja, Ravn.; drugičnje, zum wiederholtenmale, Ravn.- C.
-
drúginja, f. = družica 1), C.
-
drugọ̑čən, -čna, adj. = drugokraten, C.
-
drugǫ́dnji, adj. anderwärtig (pravilno nam. drugoten, Cig.).
-
drugogórən, -rna, adj. Flötz-, drugogorni vapnenec, der Flötzkalk, Cig. (T.).
-
drugojezíčən, -čna, adj. eine andere Sprache redend, anderssprachig, nk.
-
drugokrátən, -tna, adj. abermalig, zweitmalig, Mur.
-
drugonárodnik, m. der einer anderen Nation Angehörige, nk.
-
drugorę́dən, -dna, adj. zweiten Ranges: drugoredna država, SlN.; — secundär, Cig. (T.).
-
drugorǫ́dən, -dna, adj. einer anderen Nation angehörig, Raič (Slov.); drugorodni del škofije, Cv.; — fremdartig, Cig.
-
drugorójen, -jéna, adj. zweitgeboren, Cig., Jan., M., nk.
-
drugorojénəc, -nca, m. der Zweitgeborne, Jan.
-
drugosǫ́rtən, -tna, adj. von anderer Art, M.
-
drugospółən, -łna, adj. von anderem Geschlecht, C.
-
drugostránski, adj. zur anderen Seite gehörig, anderseitig, Cig., nk.
-
drugótən, -tna, adj. secundär; Neben-, Cig., Jan., Cig. (T.); drugotni naglas, der Nebenton, d. pojem, der Nebenbegriff, d. tok, der Nebenstrom, der Inductionsstrom, d. rek, der Nebensatz, d. del reka, der Nebensatztheil, Cig. (T.).
-
drugovŕstən, -stna, adj. kar je druge vrste: drugovrstna barka, Vod. (Izb. sp.); — fremdartig, Cig.
-
druhȃłən, -łna, adj. Pöbel-: druhalna vlada, die Ochlokratie, Jes.
-
drúščina, f. die Gesellschaft; v druščini se je pomenkovala nesramno, LjZv.; druščino komu delati, jemandem Gesellschaft leisten, Svet. (Rok.).
-
društvę̑n, adj. Vereins-, Cig., Jan., C., nk.; društvena pravila, die Vereinsstatuten, nk.
-
društveník, m. das Vereinsmitglied, Cig., Jan., nk.
-
društvenína, f. die Vereinsgebür, der Vereinsbeitrag, C., nk.
-
društvovȃnje, n. die Bethätigung des Vereinslebens, C., nk.
-
družábən, -bna, adj. die Gesellschaft betreffend, Gesellschafts-, social, Jan., nk.; razmere v družabnem in državnem življenju, Jurč.; stebri našega družabnega življenja, Str.; družabne čednosti, Cv.; — einer Gesellschaft, einem Vereine angehörig: verni družabni ( nam. družabniki), Slom.
-
družȃbnik, m. 1) der Gesellschafter: bil je blaga duša, vesel družabnik, Str.; — 2) das Gesellschafts- oder Vereinsmitglied, Jan., Levst. (Nauk).
-
družbàn, -ána, m. = družabnik, Jan., Slom.
-
družbȃnj, m. der Brautführer, Št.- Mur., Cig., Danj.- Mik.
-
družbę̑n, adj. = družaben, Cig.; družbeni račun, die Gesellschaftsrechnung, Cig. (T.), Cel. (Ar.); — hs.
-
družbę̑nik, m. = družabnik, das Gesellschafts- oder Vereinsmitglied, Cig., C., nk.; — hs.
-
družbína, f. = družba, Jan., C.; — hs.
-
družbı̑nski, adj. Gesellschafts-, social, nk.
-
drúžčən, -čna, adj. = družen 2), M.
-
drúžən, -žna, adj. 1) gesellschaftlich, gesellig, Cig., Jan., C.; družno življenje, das gesellige Leben, Cig. (T.); — gemeinschaftlich, C.; družno delati, Zv.; družno podpisane države, die mitunterzeichneten Mächte, DZ.; — 2) die Gesellschaft liebend, gesellig; d. človek, Svet. (Rok.); družen človek ljubi družbo, DSv.
-
drúženje, n. die Gesellung, Cig.; d. s kom, der Umgang, Cig.
-
družíłən, -łna, adj. vereinigend, Cig.
-
družı̑łnik, m. der Instrumental ( gramm.), Jan., Levst. (Sl. Spr.).
-
družína, f. 1) die Hausgenossen, Mur., Cig.; — 2) die Familie; veliko družino imeti; za družino skrbeti; — 3) das Gesinde, die Dienerschaft; veliko družine imeti; z družino jesti, mit den Leuten essen; devetero družine, neun Dienstboten, Cig.; družina mu je nezvesta; pa tudi: družina so mu nezvesti, Met.- Mik.
-
družínčad, f. = družina 3), LjZv.
-
družínče, n. der Dienstbote; četvero družinčet.
-
družı̑nəc, -nca, m. 1) der Hausgenosse, C.; — 2) = družinče, Jan.
-
družínica, f. dem. družina; kleine Familie, M.
-
družı̑nski, adj. 1) Familien-, Cig., Jan.; — 2) Dienstboten-, Gesinde-; družinska soba.
-
družı̑nstvọ, n. das Gesindewesen, C.
-
drúžkinja, f. die Gefährtin, Hal.- C.
-
družníca, f. = družabnica, ZgD.
-
družník, m. der Compagnon, Cig., Jan.; družnik pridobitnega podjetja, DZkr.; der Genosse, C.; občinski d., DZkr.; das Gesellschafts- oder Vereinsmitglied, Cig., Jan., C.
-
drúžnost, f. die Geselligkeit, Cig., Jan., C.
-
drvánja, f. die Holzgegend, Danj.- Mik.
-
drvarína, f. die Holzgebür, Cig., M., DZ.
-
drvárjenje, n. das Holzen.
-
drvárnica, f. die Holzhütte, die Holzlege.
-
drváščina, f. das Recht, Holz zu schlagen, das Holzservitut, Cig., Jan.; mernik ovsa za drvaščino dati, Svet. (Rok.); v tem gozdu imam drvaščino, Rib.
-
drvę̑n, adj. hölzern, Cig., Jan.; d. most, Zora.
-
drvę̑nəc, * -nca, m. der Holzstein, Erj. (Min.).
-
drvenẹ́ti, -ím, vb. impf. = dreveneti, C.
-
drveníca, f. 1) die Holzlege, die Holzhütte, C., DZ.; — 2) = drvača, SlGor.- C., BlKr.
-
drvenják, m. die Holzlege, Valj. (Rad).
-
drvẹ́nka, f. = drevenka, der Metzen (eigentl. hölzernes Maß), Mik.; (pol vagana, Ormož).
-
drvína, f. = drvarina, Cig.
-
drvníca, f. 1) die große Holzhacke mit langem Stiel, C., BlKr., Gor., Savinska dol.; — 2) = drvarnica, Gor., DSv.
-
drvník, m. der Holzplatz, Cig.
-
drvnína, f. das Holzgeld, die Holzabgabe, Cig., C.
-
drvnjáča, f. die Holzaxt, C., Mik., Valj. (Rad), vzhŠt.
-
drvnják, m. 1) der Holzplatz, Hal.- C.; — 2) der Holzhüttenmist, ogr.- C.
-
drvotan, m., pogl. drvoton.
-
drvotòn, -tǫ́na, m. der Platz, wo Holz gespalten wird, die Holzlege, C., Valj. (Rad); (drvóton), Mur.; (drvotan), ogr.- Raič ( Nkol.).
-
drvotǫ̑nščak, m. 1) der Block zum Holzspalten, vzhŠt.- C.; — 2) der Holzhüttenmist, C.
-
dŕvovnik, m. der Holzwald, C.
-
dŕvščina, f. = drvaščina, C.
-
drzȃłnica, f. = drzalica, Jan.
-
drzȃłnik, m. der Riffelbaum, Jan.
-
dŕzanje, n. das Scharren, M.; — das Hecheln, Mur.
-
dŕzən, -zna, adj. kühn, verwegen, keck; — frech, Jarn., Mur., Jan.
-
1. dŕzniti, dȓznem, vb. pf. schabend einen Zug thun, Z.; — prim. drzati.
-
2. dŕzniti, dȓznem, vb. pf. sich erkühnen, Mur., Cig., Mik.; ne drznem dalje, weiter wage ich es nicht, Cig.; nav. d. se, sich unterstehen, wagen; sich die Freiheit nehmen, Cig.; d. se vprašati, so frei sein zu fragen, Cig.
-
drzníti, -ním, vb. impf. ermuthigen, ogr.- C.
-
dŕznost, f. die Kühnheit, die Verwegenheit; — die Keckheit, Cig., Jan., C.
-
drzótən, -tna, adj. = drzen, Vrt.
-
drzovítən, -tna, adj. = drzovit, Jan.
-
drzovítnost, f. = drzovitost, C.
-
drzȗn, m. verwegener Mensch, C.
-
držȃłnica, f. die Pferdehalfter, C.
9.501 9.601 9.701 9.801 9.901 10.001 10.101 10.201 10.301 10.401
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani