mrtvičen (3)

1. mrtvíčən, -čna, adj. 1) scheintodt, Jan.; halbtodt, Met.; — schlafsüchtig, lethargisch, Cig., Jan.; tak je, ko bi bil mrtvičen (kadar je človek zdelan), Notr.; mrtvično in klavrno smo sem prilezli, Vrtov. (Sh. g.); m. pustež, LjZv.; — 2) gelähmt: m. ud, Ig (Dol.); — gichtisch, M.
2. mrtvíčenje, n. die Abtödtung: m. svojega telesa, Cv.
3. omrtvíčən, -čna, adj. gelähmt: omrtvično prase, SlGosp.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani