motika (9)

1. motı̑ka, f. 1) die Haue, die Hacke zur Bearbeitung des Erdbodens; — turška motika! (Sapperment!) take druščine ne bi se bil nadejal, Zv.; — = dvozoba pralica, Notr.- Levst. (Rok.); mọ́tika, Št., ogr.- Valj. (Rad); — 2) feigwurzliger Hahnenfuß (ranunculus ficaria), Ben.- Erj. (Torb.).
2. motíkati, -am, vb. impf. mit der Haue hauen, Rez.- C.
3. 2. kópən, -pna, adj. zum Hauen gehörig: kopna motika, C.
4. krampíca, f. die Reuthaue: ozka motika = rovnica, Dol.; die Jäthaue, die Gartenhaue, C.
5. motı̑čica, f. dem. motika; kleine Haue; — = pralica, Gor.
6. motı̑kica, f. dem. motika, nam. motičica; — der Feldrittersporn (delphinium consolida), Št. Peter pri Gorici- Erj. (Torb.).
7. 2. šápa, f. = motika, die Haue, Ip., Klanec ( Ist.)- Erj. (Torb.); — prim. it. zappa, die Haue, Mik. (Et.).
8. škríliti, -im, vb. impf. 1) pflastern, C.; — 2) die aufgegrabene Erde mit dem Rechen gleich machen, Jan., C.; den gesäeten Samen durch Rechen in die Erde bringen, C., vzhŠt.; s prosom posejano njivo škrilijo, t. j. prekopavajo jo z motikami in posekavajo plevel, Dol.
9. 2. tȃčka, f. dem. taca; 1) das Pfötchen; — 2) = obrabljena motika, C.; — 3) neka goba (auricula muris minor), C.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani