mogočen (8)

1. mogǫ́čən, -čna, adj. 1) mächtig; m. kralj; mogočni gospodje; mogočna roka; gravitätisch: mogočno sedeti na prestolu; — wichtig thuend, groß thuend: kako si mogočen! jvzhŠt.; — 2) m. biti, imstande sein, fähig sein, C.; — 3) möglich, Mur., C.; mogočnejše je, es ist möglicher, Krelj.
2. nemogǫ́čən, -čna, adj. unmächtig, Cig.
3. premogǫ́čən, -čna, adj. zu mächtig; — überaus mächtig.
4. vsegamogǫ́čən, -čna, adj. = vsemogočen, allmächtig.
5. vsemogǫ́čən, -čna, adj. allmächtig, Jan., ogr.- M., C., nk.
6. mogǫ́tən, -tna, adj. = mogočen, Jan., Vrt.; mogotno bobneč, LjZv.; — stsl.
7. nárav, f. 1) die Natur, das Naturell, die Gemüthsart, Mur., Cig., Jan., Zv., nk.; — die natürliche Beschaffenheit, Cig. (T.); — 2) = natura, Habd.- Mik., Guts., Mur., V.-Cig.; Cela narav nas uči: Vsemogočen Bog živi, Danj.- Valj. (Rad).
8. vsegamogòč, -ǫ́ča, adj. = vsegamogočen, Krelj, Alas., Dalm., Jsvkr.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani