možev (14)

1. moževáti, -ȗjem, vb. impf. 1) sich als Mann benehmen, mannhaft auftreten, imponieren, paradieren, Jan., C., Navr. (Let., Kop. sp.); — ernste Reden führen, berathschlagen (von Männern), Gor.; župan možuje s soseščani, Zv.; — 2) sich brüsten, prahlen, stolz sein, Mik., Jan.; — 3) sich wohlergehen lassen, Cig.; možuje = dobro se mu godi, Cig.
2. možę́vən, -vna, adj. Mannes-: moževna starost, Danj. (Posv. p.); — mannhaft, Mur., C.
3. moževína, f. das Verlangen nach einem Manne: m. jo prime, Gor.
4. moževítən, -tna, adj. mannhaft, Guts.
5. moževı̑tost, f. die Mannhaftigkeit, Guts.- Cig., Zora.
6. moževka, f. die Männin, Jarn.; le-ta bo moževka imenovana, zakaj ona je od moža vzeta, Jap. (Sv. p.).
7. možę́vnost, f. die Mannhaftigkeit, Mur.
8. omoževáti, -ȗjem, vb. impf. ad omožiti = možiti, (Frauenzimmer) verheiraten, Z.
9. pomoževáti, -ȗjem, vb. pf. sich nach Männer Art in ein ernstes, verständiges Gespräch einlassen: mož je zgovoren, prav rad pomožuje, Gor.; s svojimi znanci in prijatelji kaj pomoževati, Bes.
10. zamoževáti, -ȗjem, vb. pf. verprassen, Cig.
11. dẹvę̑r, -rja, m. 1) der Mannesbruder (d. je ženi možev brat), Meg., Rihenberk, Ben.- Erj. (Torb.); Erodias zakon prelomi s svojim deverjem, Dalm.; dẹ́ver, gen. dẹ́vera, Mur., Cig., Met., BlKr.; — 2) dẹ́ver, der Beistand und Zeuge der Braut, Mur., C., vzhŠt., BlKr.
12. možíca, f. die Männin (o Evi), Krelj; — prim. moževka.
13. svȃst, -ı̑, f. die Schwägerin: der Gattin Schwester, Cig., Jan., Valj. (Rad); moje žene sestra je moja svast, Vod. sp., BlKr.- DSv.; — des Mannes Schwester: žena reče moževi sestri svast, Idrijsko pri Kobaridu- Erj. (Torb.); — (svest, Dalm.).
14. visočína, f. 1) die Höhe; izmeriti nebeško visočino, Npr.- Kres; — 2) die Anhöhe, Cig., Jan.; — 3) der Stolz: čudi se visočini in slobodnosti moževi, Vod. (Izb. sp.).

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani