meč (245)

1. mę̑č, -ı̑, f. = 1. meč m., Goriš.- Erj. (Torb.).
2. 1. mę̑č, m. 1) das Abliegen des Obstes: klasti jabolka v meč, hruška je trdega meča ("dolgo jej treba ležati, da se zmeči"), Goriš.- Erj. (Torb.); — 2) der Spielball, Z.; — prim. meča 3).
3. 2. mèč, méča, m. 1) das Schwert; lovski m., der Hirschfänger, Cig.; sekalni m., der Haudegen, Cig.; pod meč dejati, über die Klinge springen lassen, Cig.; vse pod meč pripraviti, Jsvkr.; — po meču, in väterlicher Linie, Cig.; — 2) die Siegwurz (gladiolus communis), Gorjansko na Krasu- Erj. (Torb.).
4. mę́ča, f. 1) das Weiche von einer Sache: das Weiche am menschlichen Körper, bes. die Wade; — das Ohrläppchen: ušesna m., Meg., Guts.- Cig., Dalm.; mečo obeh ušes prebadati, Cv.; — živčna m., das Nervenmark, Erj. (Som.); — das Fleisch von saftigem Obst, von Kürbissen, C., Dol., Polj.; hruška goste, redke meče, Dol., Polj.; — = sredica, die Brotkrume, C., Mik., SlN.; mečo pojesti, skorjo pa pustiti, Št.; — das weiche, flüssige Schweinefutter, C., BlKr.; — 2) das Abliegen des Obstes, das Lager des abliegenden Obstes, die Mauke: v mečo dejati jabolka, imam veliko mečo hrušek, Gor.; — 3) der Spielball, Železniki ( Gor.).
5. mę́ča, n. pl. = meče, die Waden, Polj.; od solnca so mu ogorela lica, roke in meča, Erj. (Izb. sp.).
6. mečȃj, m. 1) der Schub beim Kegelspiel, Dol.; — 2) die Epilepsie, die Fallsucht, Cig., Jan.
7. mečák, m. das Kirschenpech, C.
8. mečár, -rja, m. der Schwertschmied, Meg., Guts., Cig.; mečar, meče je na prodaj delal, Jsvkr.; der Schwertputzer, der Schwertfeger, Mur., Cig., Jan.
9. 1. méčast, adj. schwertförmig, Cig.
10. 2. mę́čast, adj. dickwadig, Jan. (H.).
11. 1. méčati, -am, vb. impf. = metati, Z., Štrek.
12. 2. mę́čati, -am, vb. impf. Ball spielen, Železniki ( Gor.).
13. mę́čati, -ím, vb. impf. weich werden, Kropa ( Gor.).
14. méčati se, -am se, vb. impf. fechten, Cig.
15. 1. mečȃva, f. 1) das Weiche am Körper, Mur.; die Fontanelle, die weiche Stelle des Hauptes an neugeborenen Kindern, Cig., Jan.; — das Obstfleisch, Z.; — 2) der Morast, Cig., Jan., V.-Cig.
16. 2. mečȃva, f. feuchtes Südwetter, C.; — prim. hs. mećava.
17. mečę́čən, -čna, adj. erweichend, Cv.
18. méčək, -čka, adj. = mehek, Guts.- Cig., Jan.
19. 1. mę̑čək, -čka, m. der Spielball, Cig., Vrt.
20. 2. méčək, -čka, m. dem. 2. meč; 1) das Schwertchen; der Dolch, Mur., Cig.; — 2) die Siegwurz (gladiolus communis), Cig., Z.
21. mę́čən, -čna, adj. Waden-: mečna mišica, der Wadenmuskel, Erj. (Som.).
22. mečénje, n. das Weichmachen, das Aufweichen.
23. mečenǫ̑səc, -sca, m. der Schwertträger, Cig., Jan.
24. mečẹ́ti, -čím, vb. impf. meckern, Jan.
25. 1. méčev, adj. Schwert-, Degen-; mečev gumb, der Degenknopf, Cig., Jan.; = mečeva glavica, Cig.; mečeva ploskev, die Degenfläche, Cig., Jan.; mečeva nožnica, die Schwertscheide ("tako pravi kmet"), Levst. (Zb. sp.); m. vitez, der Schwertordensritter, nk.
26. 2. mečę̑v, adj. m. kruh = črn kruh od slabejše, mešane moke, Tolm.- Erj. (Torb.); — prim. mlačev.
27. mečevȃnje, n. das Fechten, Jan., DZ.
28. mečeváti se, -ȗjem se, vb. impf. fechten, Cig., Jan., C., nk.
29. mečevína, f. die Binsen, C.; — prim. 2. mečič.
30. mečevı̑nje, n. coll. Binsen, C.
31. méčevje, n. = 2. meček 2), Jan. (H.).
32. 1. mę́čica, f. dem. 1. meča; das Wädchen, Mur., Cig.; — das Ohrläppchen, Dalm.
33. 2. mečíca, f. die Epilepsie, Cig.
34. 1. mę̑čič, m. dem. 1. meč 2), = meča 3), der Spielball, Jan. (H.).
35. 2. mečìč, -íča, m. = 2. bič, bičje, Cig. (?); prim. mečiček.
36. mečı̑čək, -čka, m. der Rohrkolben (typha latifolia), Z., Medv. (Rok.), Dol.; mečiček rabi se posušen v ovijanje čepov in veh, tudi v pletenje "cekrčkov", Dol.; prim. rogoz; — = trst, Cig., Tuš. (R.).
37. mečı̑čevje, n. = mečičje, Cig.
38. mečı̑čje, n. coll. Rohrkolben (typha latifolia), Medv. (Rok.), Dol., Gor.; — = trstje, Cig.
39. mečíka, f. die Schwertlilie (iris), C.
40. mečíłən, -łna, adj. erweichend, Mur., Cig.; mečı̑łnọ zdravilo, Cig.; — abführend, purgierend, Cig., Jan.
41. mečı̑łnik, m. der Ort, wo das Obst abliegt: vsak otrok ima svoj mečilnik, Otaleže- Štrek. (Let.).
42. mečílọ, n. 1) das Erweichungsmittel, Cig., Jan.; — das Abführmittel, Cig., Jan.; — 2) die Mauke: sadje v mečilo dejati, das Obst in die Mauke (zum Abliegen) legen, Cig.; — prostor, kjer meče orehe, da oblatovje razpoka, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
43. mečína, f. das weiche Fleisch der Früchte, Jan.
44. məčínək, -nka, adj. sehr klein, C.; — mečinko, ein klein wenig, Met.- Mik.
45. mečír, -rja, m. = mečar, der Schwertfeger, Guts., Mur.
46. mečíšče, n. das Schwertheft, C.
47. mečı̑təv, -tve, f. die Erweichung, die Aufweichung, Cig.
48. mečíti, -ím, vb. impf. weich, mürbe machen, aufweichen; v vodi m., im Wasser beizen, Cig.; — sadje m., das Obst abliegen lassen, Cig., Jan.; — abführen, Cig., Jan.; — zu erweichen, zu rühren suchen, Cig.; srce, človeka m., Cig.; nachgiebig zu machen suchen: že zdaj se meči prihodnji občni zbor, Levst. (Zb. sp.); — m. se, weich, mürbe werden, aufweichen, Cig., Jan.; abliegen (vom Obst), Cig., Jan.; — srce se mi je žalosti mečilo, Levst. (Zb. sp.).
49. mę̑čka, f. das zum Einrühren gebrauchte Mehl, Mur.; — prim. podmetati.
50. məčkȃł, m., Kr., pogl. mečkalo 2).
51. məčkálast, adj. säumig, Cig.
52. məčkáłen, -łna, adj. zum Quetschen dienend, Quetsch-, Cig.; mečkȃłna priprava, die Quetschvorrichtung, Cig.
53. məčkálọ, n. 1) die Quetschmaschine, das Quetschwerkzeug, Cig., M.; grozdno m., Nov.; — 2) der Säumige, der Zögerer, Cig.
54. məčkáti, -ȃm, vb. impf. 1) quetschen, zusammendrücken, weichdrücken; grozdje m., knittern, knüllen; papir, obleko m.; — 2) langsam arbeiten, säumig sein; vedno le mečka, pa nikoli nič ne izgotovi.
55. məčkàv, -áva, adj. säumig, zauderhaft, Cig., Jan., M.
56. məčkȃvəc, -vca, m. 1) der Quetscher, Cig., Jan.; — 2) ein langsamer, säumiger Arbeiter.
57. məčkȃvka, f. 1) die Quetscherin, Cig.; — 2) eine langsame, säumige Arbeiterin.
58. məčkávost, f. die Säumigkeit, Cig.
59. məčkę̑, f. pl., KrGora, pogl. nečke.
60. məčkǫ̑n, m. der Säumige, der Unbehilfliche, Cig.
61. məčkúlja, f. eine langsame, säumige Arbeiterin, Jan.
62. mečníca, f. die Schwertscheide, Mur., V.-Cig., Jan., C.; tiho so meče poteknili v mečnice, Glas.
63. mečník, m. die Saudistel (sonchus oleraceus), C.
64. mečnják, m. ein Gefäß für das Schweinefutter, C.; — prim. meča 1).
65. mečúš, m. 1) ein Ei ohne harte Schale, Jan., C.; — 2) der Mieterkrebs, Jan.
66. izmẹ̑čək, -čka, m. das Ausgeworfene, der Auswurf; i. tega sveta, Pohl.- Valj. (Rad).
67. izmečíti, -ím, vb. pf. weich machen, i. se, weich werden, Cig.
68. izmečkáti, * -ȃm, vb. pf. durch Quetschen etwas herausbringen, ausquetschen, Cig.
69. kmę̑čki, adj., nam. kmetiški, = kmetski; prim. Cv. (VII. 3.).
70. kopjemę̑čəc, -čca, m. der Speerwerfer, Šol.
71. namẹ̑čək, -čka, m. was man an Ware beim Verkauf obendrauf gibt, die Zugabe; za n. dati kaj; vino se prodaja z namečkom: en bokal namečka na vedro, Dol.; — tudi: námeček, BlKr., jvzhŠt.
72. namečíti, -ím, vb. pf. = namehčati, Jan. (H.).
73. odmẹ̑čək, -čka, m. = odmetek 2): tebi bo pa kaj odmečka vrgel, Jurč.
74. odmečíti, -ím, vb. pf. weich machen, V.-Cig.
75. omę́čən, -čna, adj. erweichbar, Jan. (H.).
76. omečeváti, -ȗjem, vb. impf. ad omečiti; weich machen, erweichen, Cig., Jan.
77. omečíłən, -łna, adj. erweichend, Jan. (H.).
78. omečílọ, n. das Erweichungsmittel, Z.
79. omečı̑təv, -tve, f. die Erweichung, Cig., Jan.
80. omečíti, -ím, vb. pf. weich machen; o. se, weich werden; — erweichen, abführen, Cig.; — erweichen, rühren, Mur., Cig., Jan.; o. komu srce, Cig.; Ako mor'te, omečite Neusmiljeno srce, Preš.; — o. koga, jemanden mürbe machen, Cig.; — mildern, lindern, Cig.; kazen o., Trub.
81. omečı̑tva, f. die Erweichung, Cig.
82. omę̑čje, n. der weite Theil des Strumpfes, der Beinling, V.-Cig.
83. omečljìv, -íva, adj. = omečen, erweichbar, Cig., Jan.
84. podmę̑ča, f. otrobi, s katerimi se svinjska kuha pomeša ("podmete"), BlKr.
85. podmẹ̑čək, -čka, m. ein unterschobenes Ding, Cig.; — = podložena krpa, Dol.
86. pomečíti, -ím, vb. pf. weich machen, Cig.
87. pomečkáti, * -ȃm, vb. pf. verknüllen, verknittern, zerquetschen; medved je žito pomečkal, der Bär hat das Getreide niedergeschlagen, Cig.; obleko si p.; sadje p.; — p. kako reč, eine Sache vertuschen.
88. požmę́čati, -am, vb. impf. ad požmetiti, C.
89. požmečávati, -am, vb. impf. = požmečati, schwer machen, erschweren, C.; — beschweren, C.
90. preməčkáti, -ȃm, vb. pf. durchquetschen, durchknüllen.
91. primẹ̑čək, -čka, m. die Zugabe, der Zuschuss, Cig., Jan.; dati komu 10% primečka, jemandem 10% mehr geben, DZ.; najprej iščite božje kraljestvo in njega pravico, in vse drugo bo primeček, Ravn.- Valj. (Rad).
92. priməčkáti, -ȃm, vb. pf. dazuquetschen, Cig.
93. razmečíti, -ím, vb. pf. zerweichen, weich machen.
94. razməčkáti, -ȃm, vb. pf. zerquetschen; zerknittern.
95. smę̑čnik, m. = smetíšče, C.
96. smečnják, m. = smetíšče, C.
97. trdomę́čən, -čna, adj. = trde meče, von hartem Fleisch: trdomečna hruška, Gor.
98. umẹ́ča, f. to je po sreči ne po umeči, er hat mehr Glück als Verstand, Ist.- Cig.
99. umečíti, -ím, vb. pf. erweichen, Boh.- M.
100. umečljìv, -íva, adj. erweichlich, Jan. (H.).

1 101 201  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani