meč (146-245)

146. mehlji, adj. compar. ad mehek, BlKr.- Mik.; nam. mečji, mehkejši.
147. métati, mę́čem, vb. impf. 1) werfen; kamenje, puščice m.; — s kamenjem koga m., steinigen, Vrt.; — ogenj m., Feuer speien; iz sebe m., sich erbrechen; kri m., Blut ausbrechen; — ausbrechen: ovca, konj meče zobe, Cig.; — božje ali božjast ga meče, er hat die Fallsucht, er hat einen epileptischen Anfall; tudi samo: meče ga; — m. komu kaj na oči, Vorwürfe machen, C.; = m. v oči, Cig.; — bob v steno m. = tauben Ohren predigen; pšenico k plevam m. = das Kind mit dem Bade ausgießen, Cig.; — m. se, sich gegenseitig zu Boden zu werfen suchen, ringen; — 2) m. se, sich ergießen: potok se meče iz preduha črez steno, Glas.; — 3) m. se, in Samen schießen, Aehren ansetzen, C.
148. metljȃj, m. ein Geschwür, Cig., Lašče- Levst. (Rok.), Polj.; — der Fingerwurm, Notr.; metljaji so neki mozolji, ki se človeku na nogah po mečah delajo, Ig (Dol.); nav. pl. metljaji, die Egelkrankheit der Schafe, Cig., Jan., Notr., BlKr.; metljaji v jetrih, Strp.
149. 2. míčən, -čna, adj. weich: mično sadje, mürbes, abgelegenes Obst, Guts.; — milde, sanft, Guts., Jarn.; — nam. mečen?
150. motoháviti se, -ȃvim se, vb. impf. sich hin und her zerren: motohavijo se, kadar se mečejo, Dol.
151. mučkáti, -ȃm, vb. impf. = mečkati, Guts., Mur.
152. nabrúsiti, -im, vb. pf. scharf schleifen, schärfen; nabrušen nož, meč; — nabrušen jezik, eine scharfe Zunge; — n. koga, aufhetzen, C.
153. nadomẹ̑tək, m. = nameček, Jan. (H.).
154. namétati, -mę́čem, I. vb. pf. in einer gewissen Menge werfen: n. kamenja v jamo; n. prsti v grob; snopov namečejo po obeh straneh poda, Ravn. (Abc.); — n. jih komu po plečih, jemanden abprügeln, Jurč.; — n. nasip, einen Wall aufwerfen, Cig.; — II. namẹ́tati, -mẹ̑tam, -čem, 1) vb. impf. ad navreči, nametati II., Dol.; — 2) (sneg) nameta, es stöbert, Ig, Gor.
155. namẹ̑tək, * -tka, m. = nameček, BlKr.- M., Mik.
156. nasadíti, -ím, vb. pf. 1) ansetzen: n. kokoš, eine Henne zum Brüten auf die Eier setzen; — jajca n. kokoši, einer Henne die Eier zum Brüten unterlegen; — n. ribe v ribnik, ribnik n. z ribami, den Teich mit Fischen besetzen, V.-Cig.; — 2) pflanzen, anpflanzen; drevje, cvetice n.; — 3) aufsetzen, anstecken; n. vrata, okno, die Thüre, das Fenster in die Angeln einhängen; n. bajonet, aufpflanzen, Cig.; n. mlinski kamen, den Mühlstein aufsetzen, Cig.; auf einen Stiel stecken, mit einem Stiele versehen; bestielen; n. sekiro, lopato, nož; n. na kol, aufpfählen; n. meso na vilice, aufgabeln; n. se na meč, sich ins Schwert stürzen, Ravn.; — nasadil se bo, er wird anrennen, Jan.; — n. se, sitzen o. stecken bleiben, auf den Grund stoßen (o ladji), Cig.; — 4) n. snope, die Garben zum Dreschen zurecht legen; — 5) n. koga, aufbringen, erzürnen, Cig.; tako govorjenje ga je zopet nasadilo, DSv.; nasajen biti, zornig, gereizt, übelgelaunt sein; — kratko nasajen, kurz angebunden, Erj. (Izb. sp.); razjezil sem tebe, ki si na kratko nasajen, Zv.; — 6) eine gewisse Menge anpflanzen, setzen; n. cvetlic po vrtu; veliko krompirja n.; — bepflanzen; n. vrt s cvetlicami; Polno je (vrtec) rožic nasajen, Npes.-K.
157. nasmetíti, -ím, vb. pf. irgend eine Menge ungehöriger, unnützer Dinge, Unrath anstreuen = smeti napraviti; z rezljanjem n. po sobi ali n. sobo; nasmečen, voll Kehricht, C.
158. nastáviti, -stȃvim, vb. pf. 1) ansetzen, anstücken, Mur.; — n. govorjenje o čem, eine Rede anknüpfen, Cig.; n. govor o čem, etwas zur Sprache bringen, M.; — fortsetzen, Zora; — 2) zu einem bestimmten Zwecke hinstellen, aufstellen; n. kako posodo, da kdo kaj v njo da; — n. past, zanko, mrežo, vado, strup; — n. topove; n. komu meč na prsi, ansetzen; — n. sod, anzapfen; — n. uho, das Ohr näher bringen, um besser zu hören oder zu horchen; — n. komu nogo, jemandem ein Bein halten, damit er falle; — n. se, sich zu einem bestimmten Zwecke hinstellen; — 3) gründen, C.; n. zidanje, den Grund zu einem Gebäude anlegen, Cig.; — n. svetstvo, das Sacrament einsetzen, ogr.- C.
159. nebę̑škati, -am, vb. impf. otročja igra, pri kateri dva platiča kvišku mečejo in potem, kakor padata, na vsajeni veji ključice kvišku pomikajo, Ljub., Gor.; — prim. Zora IV., 128.
160. nǫ́žnica, f. 1) die Messerscheide, die Scheide, bes. die Schwert- oder Säbelscheide, Meg., Guts., Mur., Cig., Jan., Dol.; nav. pl. nožnice, Alas., Guts., Mur., Cig., Krelj, Hip. (Orb.); meč iz nožnic izdreti, Dalm.; — das Futteral: (n. za britvo), Dict.; (n. za naočnike), Cig.; (n. za knjigo), Savinska dol.; — listna n., die Blattscheide, Cig. (T.), Tuš. (B.); — 2) die Erbsenschote, Mariborska ok.- C.; — 3) pl. nožnice, bei der Stampfe die durchlöcherten Bretter, durch deren Löcher die Stampfschäfte (pahi) gehen, Dol.; — 4) neka skoljka: die Messerscheide (solen vagina), Erj. (Ž.); — tudi: nožníca.
161. òb, (okrajšana oblika: ò), I. praep. A) c. acc. 1) s krajevnim pomenom na vprašanje: kam? um; kača se je ob palico ovila, ob potok (den Fluss entlang) smo vrbe nasadili, Levst. (Sl. Spr.); — pri glagolih, ki pomenjajo zadevanje, udarjanje: an, auf; ob mizo udariti, auf den Tisch schlagen; ob tla treščiti, zuboden schmettern; ( fig.) ob tla je, er ist zugrunde gerichtet; ob kamen zadeti ali spotekniti se, an einen Stein stoßen; bodisi z loncem ob kamen ali s kamenom ob lonec, težko je loncu, Npreg.- Jan. (Slovn.); ob grm je obrsnil, es hat ihn der Busch gestreift, Levst. (Sl. Spr.); drgniti se ob kaj, sich an etwas reiben; ( fig.) ob mene se briše, = er schiebt die Schuld auf mich, Z.; ob mene se huduje, er ärgert sich über mich, Jurč.; jezike brusiti ob koga, Levst. (Zb. sp.); metati kaj ob zadaj (= vnic, črez glavo nazaj), Navr. (Let.); — ob ono stran, jenseits, Krelj; — 2) s časovnim pomenom: ob dan, bei Tage, Habd.- Mik.; ob noč, bei der Nacht, Mik.; über Nacht, Mur., Zv.; In svet ob noč pozabi kraj, Greg.; — 3) pomenja vzrok: ob to (obto), deshalb, Trub., Dalm.; ob kaj? (obkaj?), warum, Trub.; ob vašo stran, eurethalben, Krelj; — 4) ob glavo mu gre, es geht ihm um den Kopf, Ravn.- Mik.; ob pamet mu gre, er ist in Gefahr, den Verstand zu verlieren, Cv.; — (po nem.) ob kaj priti, um etwas kommen, es verlieren; pripraviti koga ob kaj, jemanden um etwas bringen; ob glavo dejati, enthaupten; krava je ob mleko, die Kuh ist um die Milch gekommen; obenj je, es ist um ihn geschehen, Cig.; — B) c. loc. 1) s krajevnim pomenom: längs, an; Paša stopa o potoci, Npes.-K.; ob potoci (potoku) lovec hodi, Levst. (Sl. Spr.); ob hribu hoditi, am Berge hin gehen, Cig.; ob hiši stoji drevje, Levst. (Sl. Spr.); pesek ob morju, der Sand am Meere, Ravn.- Mik.; ob bedru meč visi, Mik.; ob niti viseti, Mik.; palica ob zidu sloni, Levst. (Sl. Spr.); strah je v sredi otel, ob krajih ga pa nič ni, Npreg.- Jan. (Slovn.); težko mi je ob srcu, Vrt.; — 2) s časnim pomenom: zur Zeit, um, zu; o pravem času, zur rechten Zeit; ob nečasu, zur Unzeit, V.-Cig.; o kugi, zur Pestzeit; o lepem vremenu, bei schönem Wetter; o deževju, zur Regenzeit; o žetvi, zur Erntezeit; o božiču, zu Weihnachten; o sv. Juriju, zu Georgi; o kresi se dan obesi, Npreg.- Jan. (Slovn.); — o poldne, o polnoči (o poludne, o polunoči, nk.), zu Mittag, um Mitternacht; ob kolikih? = obkorej? um wieviel Uhr? Mur., vzhŠt.; ob eni (enih), um ein Uhr; ob sedmih, ob sedmi uri, um sieben Uhr; ob pol(u)sedmih, um halb sieben Uhr; — ob enem, zugleich; ob prvem, ob tretjem = prvič, tretjič, C.; — deček ob desetih letih, ein zehnjähriger Knabe, Vrt.; — ob uri, zur bestimmten Stunde; — ob sedmem dnevi, jeden siebenten Tag, Dalm.; — ob petkih, an Freitagen; ob časih, zeitweise, Cig.; — = za, zur Zeit: ob cesarju Avgustu, Levst. (Sl. Spr.); ob Mojzesu, Vrt.; — binnen, in: ob tednu, ob letu; — 3) znači okoliščine: ob zgodnjem trpljenju, o preganjanju in obrekovanju, o tujščini in ječi si delal iz Jožefa tako blazega moža, Ravn.; ob tem takem, unter solchen Umständen, Cig.; ob samotni hoji črez goro premišljevati kaj, Ravn.; — 4) kaže to, česar se dejanje tiče: in Betreff, von, über ( lat. de); (v tem pomenu stoji v knjigah nav.: o, redkeje: ob, narod pa rabi: od); o kom (čem) govoriti, pisati, peti, meniti, dvomiti itd.; pesem o Pegamu in Lambergarju; nauk o pesništvu; — kaj se vam zdi ob takem prevzetju? Krelj; veselje ob enem grešniku, Krelj; pravi mi ob edinem sinu mojem, Levst. (Sl. Spr.); — 5) kaže to, iz česar je kaj izdelano, aus: klobuke delati ob svili, Vrt.; ti zidovi so ob opeki, Vrt.; ob suknu je narejeno oblačilo, Levst. (Rok.); — 6) kaže to, kar h kakemu dejanju pomaga: o (ob) palici, o (ob) berglah hoditi, an einem Stocke, auf Krücken gehen; ob kruhu in vodi živeti, von Brot und Wasser leben; o preji ga je živila, sie nährte ihn mit Spinnen, Ravn.- Mik.; ob svojem živeti, von seinen eigenen Mitteln leben; naj le dobro živi, saj ima ob čem, (er hat ja die Mittel dazu); ob svojih, očetovih troških, auf eigene, des Vaters Unkosten; ob tem brašnu ne prideš do Trsta, mit dieser Reisezehrung kommt man nicht bis Triest; izučiti se česa ob nemškem jeziku, mittelst der deutschen Unterrichtssprache etwas erlernen, Levst. (Nauk); ob malem opraviti, mit Wenigem auskommen, Cig.; ti se ob velikem trudiš, du hast viel Mühe, Krelj; ob kratkem kaj povedati, sich kurz fassen; — 7) sam ob sebi, von selbst, aus eigener Macht: kadar je sila, more sam ob sebi dajati zapovedi, Levst. (Nauk); — samo ob sebi se umeje, es versteht sich von selbst, Levst. (Nauk), nk.; — ob svoji glavi, sam ob sebi je storil, er that es aus eigenem Antriebe, von freien Stücken, Levst. (Sl. Spr.), C.; — to ni samo ob sebi, das geht nicht mit rechten Dingen zu, Levst. (Sl. Spr.); — ob sebi an und für sich, C.; — II. adv. v sestavi z adjektivi, katerim slabi pomen: osiv, etwas grau, otemen, etwas finster etwas dunkel, vzhŠt.- C.; — III. praef. znači, 1) da se dejanje vrši okoli predmeta: um-; obviti, umwickeln, obvezati, umbinden, ozreti se, sich umsehen, opasati, umgürten, obstopiti, umringen, objeti, umfassen, umarmen; — 2) da dejanje zadeva predmet, če tudi ne od vseh strani: be-; obiti, beschlagen, obdarovati, beschenken, obrekavati, verleumden, obgovoriti, anreden; — 3) da kdo (kaj) ostane v začetem stanju: obležati, obsedeti, obstati, liegen, sitzen, stehen bleiben; — 4) izgubo: oblistovati se, die Blätter verlieren; — 5) dela iz imperf. glagolov perfektivne: ogreti, oslabeti.
162. oblȃst, f. 1) das beherrschte Gebiet, Cig., Jan., Mik.; Na vojsko brž na mejo vstan, Na kraj oblasti dunajske, Npes.-K.; — der Besitz, C.; der Bauerngrund, C.; — 2) die Gewalt, die Macht, die Befugnis; kraljeva, očetovska o.; sodnja o., die Gerichtsbarkeit, Cig.; pod svojo oblast spraviti; v svoji oblasti imeti; — o. si vzeti, sich die Freiheit nehmen, Litija- Svet. (Rok.); božja o., die Epilepsie; (iz tega: božjast); božja o. ga meče, Dict.; taiste je ozdravil, katere je božja oblast metala, Jsvkr.; — oblast te udari! o. te meči! (kletvice), Prim.; — 3) die Behörde, die Obrigkeit, Cig., Jan., ogr.- C.
163. òd, I. praep. c. gen. kaže 1) pri besedah, ki pomenjajo kako ločenje, to, od česar se kdo (kaj) loči: von; duša se loči od telesa; od doma iti; šel je od nas; od sebe iti z voli, nach rechts die Ochsen lenken, jvzhŠt.; od strehe kaplja; delo gre od rok (geht vonstatten); odvrni vse hudo od nas; pritrgati si od ust, an seinem Munde ersparen, Cig.; od sebe dati glas, pismo, einen Laut von sich geben, eine Urkunde ausstellen; — rešiti od zlega, Met.- Mik.; očistiti od pregrehe, Ravn.- Mik.; nehati od dela, Ravn.- Mik.; n. od tožbe, Meg.- Mik.; n. od greha, Levst. (Rok.); od bolezni okrevati, Levst. (Rok.); — prostost od poštarine, Levst. (Nauk); — od kod (odkod)? woher? od tod, von hier; od tamtod, dort her, Cig., Jan.; od onod (ondod), von dorther; od daleč, von ferne her; vstane od kjer je sedel (= od tam, kjer), Levst.- M.; — 2) od česar je kaj oddaljeno: von; tri milje od Ljubljane; od šuma in napak sveta živeti, ferne vom Lärm und den Verkehrtheiten der Welt leben, Ravn.- Mik.; od rok, abwegs; unbequem gestellt oder gelegen; — 3) osebo, od katere kaj zahtevamo, dobimo, zvemo i. t. d.; von; izprositi od koga kaj; to imam od očeta; — 4) v prostoru, kje se začenja kaj: von; od prvega do zadnjega; od konca do kraja; od enega kraja do druzega; od kraja začeti, von neuem anfangen; — od hiše do hiše; od besede do besede; — 5) v času, kje se kaj začenja: von; od začetka, anfänglich; od mladih nog, von Jugend an; od petih do šestih, von fünf bis sechs Uhr; od zdaj, od sih dob (odsihdob), von nun an; od nekdaj, von jeher; od kar (odkar) svet stoji, seitdem die Welt besteht; — 6) primerjano osebo ali reč za komparativom: als; solnce je večje od zemlje; eden od druzega lepši, Cig.; večkrat od enok (= enkrat), ogr.- C.; letos smo bolj zdravi od lani, Z.; — 7) izvor kake reči: von; otroci od prve žene; ne jẹ́ se meso od vsake živali; duh od sena; izvirati od hudodelstva, DZ.; privolitve od deželnega zbora je treba, Levst. (Nauk); troški od občinskega užitka, Ausgaben, welche für das Gemeindegut zu bestreiten sind, Levst. (Nauk); — 8) tvarino, iz katere je kaj narejeno: von, aus, nk.; venec od trnja, Levst. (Rok.); od železa se jeklo izdeluje, Erj. (Min.); premog je nastal od organskih tvarin, Erj. (Min.); — 9) predmet govorjenju (v narodnem govoru): von; govoriti, pripovedovati od česa (v književnem jeziku: o čem); — 10) pri trpni obliki osebo, katera provzročuje dejanje: von; bil je od očeta tepen; — 11) posredni ali neposredni vzrok: von, vor; od lakote konec jemati; od ognja voda vre; drevo se šibi od sadja; od veselja, od strahu; od dolzega časa se mu zdeha; od starosti ne vidi, od žalosti ne spi, Levst. (Rok.): od toče, od paleža je sad tako slab, Levst. (Rok.); — sam od sebe, aus eigenem Antriebe, von selbst; — 12) način: von; od srca želeti kaj; von Herzen, herzlich wünschen; od škode biti komu; zum Schaden gereichen, Cig.; to je od sile, das ist zu arg; — 13) celoto, h kateri kak del spada: von; od nas nihče ni padel; pet od sto, fünf Procente; — pos. pri stvareh, ki so deli kake celote, takrat, kadar so ločeni od celote: ključ od vrat, kamba od jarma, osnik od kolesa, brada od sekire, Levst. (Zb. sp. IV. 132.); — 14) kraj, kjer se kaj godi; pojem oddaljevanja in oddaljenosti se je izgubil: od spodaj, od zgoraj, unterhalb, oberhalb (— nav. odspodaj, odzgoraj); meč od obeju platu oster, Trub.- Mik.; pišejo imena sv. treh kraljev na velika vrata od zunaj in od znotraj, Navr. (Let.); — II. praef. znači 1) oddaljanje, ločenje: oditi, weggehen, odvezati, losbinden, odgristi, abbeißen, odzebsti, abfrieren, odpreti, aufmachen, odkriti, aufdecken, odvaditi se, sich entwöhnen; — odžvižgati, odpiskati, = žvižgaje, piskaje oditi; — 2) nehanje, končanje: odkositi, odvečerjati, das Mittagsmahl, das Nachtmahl beenden; odcvesti, verblühen; zvon je odpel, die Glocke hat aufgehört zu tönen; — 3) vračanje dejanja z enakim dejanjem: odgovoriti, antworten; odpevati, respondieren; odpisati, schriftlich antworten; — postavljanje v prejšnji stan: odvihniti hlače, die aufgestreifte Hose wieder zurückstreifen; odviti, aufwickeln.
164. 2. oddȃjati, -am, vb. impf. o. kravo = umečevati vime pred molžo, potegniti nekolikokrat po sescih, Podkrnci- Erj. (Torb.); — prim. dojiti.
165. odmę́kniti, -mę̑knem, vb. pf. 1) weich werden, Jan., C., Pohl. (Km.); aufthauen, Cig., Jan.; odmeknilo je, = jug je nastopil, da je (po zimi) vreme zopet "mečje", Lašče- Erj. (Torb.); — 2) erschlaffen, Mur.; — 3) nachlassen, aufhören (o bolečini), Povir (Kras)- Erj. (Torb.); bolečina, otok odmekne, C.
166. ognję̑n, adj. Feuer-, feurig; ognjena kepa, der Feuerball; ognjena elektrika, die Pyroelektricität, Cig. (T.); ognjeni meč, das Flammenschwert; ognjena gora, der Vulcan, Cig., Jan.; ognjena barva, die Feuerfarbe, Cig.; — eifrig, hitzig, Cig., Jan., nk.
167. ogràd, -gráda, m. ein umzäunter o. eingefriedeter Platz, Jan., Zora, ogr.- Valj. (Rad); — der Hof hinter dem Hause: na ograd mečejo smeti in drugo šaro, Gor.; — eine umzäunte Viehweide, SlGradec- C.; — der Garten, Jan., Mik., Luče ( Št.)- Erj. (Torb.), vzhŠt.; bes. der Gemüsegarten, Poh.; vinski o., der Weingarten, Rez.- C.; — tudi: ógrad (ǫ́grad), -gráda, ogr.- Valj. (Rad); ógrad, ógrada, Erj. (Torb.).
168. okọ̑, očę̑sa, n. 1) das Auge; pl. očę̑sa (oka, ogr., kajk.); očı̑, f. pl. das Augenpaar lebender Wesen, die Augen; več vidijo oči od očesa, Jan. (Slovn.); medlo oko, ein müdes Auge, Cig.; debelo o., das Glotzauge, Cig.; bistro o., ein lebhaftes Auge; vdrte oči, hohle Augen; krvavo oko, das Blutauge, Cig., C.; solzne oči, thränenfeuchte Augen; z vprtimi očmi, mit unverwandten Augen, Cig.; z golim očesom, z golimi očmi, mit bloßen, unbewaffneten Augen; = s praznimi očmi, jvzhŠt.; na oči, dem Augenscheine nach, Vrt.; na oči je kakor novo, LjZv.; = na oko, C.; na ọ̑kọ, Valj. (Rad); = po očeh, Cig.; na oko, nach dem Augenmaße: na o. preceniti, DZ.; = na oči, Cig.; = kakor oči kažejo, Cig.; na prve oči, auf den ersten Anblick, C.; na oko vzeti (dejati) koga, einen aufs Korn fassen, Cig.; na očesu imeti, auf dem Korne haben, Cig.; pod oči dobiti koga, jemanden zu Gesichte bekommen, Danj. (Posv. p.); pred očmi biti komu, jemandem vorschweben; izpred oči izginiti, aus den Augen schwinden; oko se je prijelo česa, das Auge haftet an etwas, Cig.; povsod oči imeti, auf alles achtgeben; oko (oči) imeti na kaj, ein Augenmerk auf etwas haben, Cig. (T.), DZ.; oči obračati v koga, jemandem Blicke zuwerfen, Cig.; o. vpreti v koga, jemanden mit den Augen fixieren, Cig. (T.); očesa ne zgeniti, mit unverwandtem Auge hinblicken; oči pasti, die Augen weiden; oči pobesiti, den Blick senken; = oči po sebi vreči, Ravn.; oči kam vreči, einen Blick irgendwohin werfen, jvzhŠt.; A mladenič na devico, Ona meče nanj oči, Levst. (Zb. sp.); z očmi streljati, feurige Blicke werfen, C.; vse se godi pod njegovim očesom (unter seiner Controle), Levst. (Močv.); oči komu obrniti na kaj, jemanden auf etwas aufmerksam machen, DZ.; oko imeti obrnjeno na kaj, einer Sache Aufmerksamkeit schenken, Levst. (Nauk); v oči biti, hervortreten, Cig. (T.); zelene rože preveč v oči mahajo, Jurč.; to je preveč na očeh, das ist zu auffallend, Svet. (Rok.); blisk oči vzame (jemlje), der Blitz blendet, C., Vrt.; svetloba oči jemljoča, Ravn.; iz oči v oči, von Angesicht zu Angesicht, Cig., Jan., C.; niti iz ọ̑či v ọ̑či nikogar ne pogleda, Jurč.; v oči povedati komu kaj, jemandem etwas offen, ins Gesicht sagen, C.; iz oči v oči povedati, offen sagen, V.-Cig., Jan.; iz oči (z oči) v oči psovati koga, Mik.; povedimo si resnico iz oči v oči, Levst. (Zb. sp.); dokoder oči neso, so weit das Auge reicht, LjZv.; za oči se zgrabiti, = zu weinen anfangen, C.; oči tiščati = weinen, Bas.; na oči komu kaj reči = v obraz povedati, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); imeti večje oči kakor želodec = mehr verzehren wollen, als der Magen verträgt, Cig.; dal bi mu oko iz glave = er gäbe ihm das Herz aus dem Leibe, Cig.; ne da mu več lepega očesa, er gönnt ihm keinen freundlichen Blick mehr, Ravn., LjZv.; ne dado jim dobrega očesa, Jap. (Prid.); imeti malo očesa za koga, jemanden ziemlich gerne sehen, Jurč.; — 2) slepa oka, die Schläfe, Mur.; — 3) kurje oko, das Hühnerauge (am Fuße); kurja očesa imeti na nogi; = žabje oko, Mur.; — 4) das Auge (auf der Karte, dem Würfel), Cig.; — 5) der Fingerringstein, C.; — rakova oka, die Krebssteine, C. ( Vest.); — 6) das Auge (an den Reben, Bäumen u. dgl.), die Blatt- o. Blütenknospe; pl. očesa: vinska trta je pognala očesa, Ravn.- Mik.; (tudi: oka, trsova, drevesna oka, C. [ Vest.]); — 7) die Narbe (im Ei), der Hahnentritt, Cig. (T.); — die Narbe (bei Hülsenfrüchten), der schwarze Keim (an den Bohnen), Cig.; — der Spiegel ( zool.), Cig. (T.); — 8) die Masche (in Netzen, im Strickwerk), die Schlinge am Seil, V.-Cig.; oka v mreži, Zv.; — 9) rastline: volovsko o., die weiße Wucherblume o. Orakelblume (chrysanthemum leucanthemum), Cig., Jan., Tuš. (R.); — pasje o., das Flohkraut (pulicaria), Dict.; tudi: das Mückenkraut (inula conyza), C.; — hudičevo o., die Einbeere (paris quadrifolia), Z., C.; — kurje o., das Gauchheil (anagallis), Pjk. (Črt.); — ptičja očesa, die Becherblume (poterium polygamum), Josch; — mačje oči, das Sumpf-Vergissmeinnicht (myosotis palustris), Cig., Jan., Tuš. (R.).
169. opásati, -pȃšem, vb. pf. umgürten: meč o.; — (eine Schürze) umbinden, Cig.; — o. se, den Gürtel anlegen, sich gürten; — umschließen (wie mit einem Gürtel), Cig., Jan.; z gozdi opasan, umwaldet, Cig.; umzingeln, belagern, ogr.- M.; — umfassen: te smreke trije možje ne morejo opasati, Ben.- Erj. (Torb.).
170. 2. opọ̑rək, -rka, m. 1) die Krause bei Kleidern, C.; — 2) das Gekröse (mesenterium), vzhŠt.- C.; tudi pl. oporki, C.; — 3) die Gebärmutter der Sau, vzhŠt.- C.; — 4) salo okoli slezene pri svinji, Valj. (Rad); — 5) svinjska kožica, ki se meče v sir, kateremu pravijo potem remenjak, Valj. (Rad); — 6) ein Lappen, am Schuh, woran die Schnalle oder die Schnur befestigt ist, Rez.- C.
171. ožę̑mnica, f. = mečkalnica, die Traubenquetschmaschine, C.
172. pádeč, adj. padeča bolezen, die Fallsucht, Dict., BlKr.- M.; = padeča nevolja, BlKr.- M.; tudi samo: padeča, Jan.; padeča ga meče, BlKr.- M.
173. pālaš, m. nekakšen meč, der Pallasch, Cig., Jan., ogr.- C.
174. parādən, -dna, adj. zur Parade dienend, Parade-, Cig., nk.; paradni meč, Cig.
175. pəhníti, páhnem, vb. pf. 1) einen Stoß versetzen ( bes. mit einem länglichen Gegenstande); z drogom me je pehnil, (pahnil) Mur.; vol z rogmi koga pahne, Dalm.- C.; v oko me je pehnil, er ist mir mit einem spitzigen Gegenstande ins Auge gefahren, Mur.; p. (pahniti) koga od sebe, s konja, s prestola, Cig.; v ječo koga p., Ravn.; — stechen; z iglo koga v glavo p., Guts. (Res.); z nožem koga p., C., Št.; meč v koga p., C.; — 2) hervorwachsen lassen, treiben: žito bo več stebel pehnilo, (pah-) Cig.; rž bo vnovič pehnila, (pah-) Vrtov. (Km. k.); — 3) pahnjen = prismojen, verrückt, Mur., C., vzhŠt.
176. plamenı̑t, adj. flammend, C.; plameniti meč, das beflammte Schwert, Cig.
177. plámnast, adj. Flammen-, flammig: plamnast meč, plamnaste temnice, Guts. (Res.); pogl. plamenast.
178. plȃt, -ı̑, f. 1) die durch Zerspalten eines Ganzen erhaltene Hälfte: orehova p., Bolc- Erj. (Torb.); das Scheit von einem der Länge nach zerspaltenen oder zersägten Baumholz, das Halbholz, Cig., C.; ena p. obla, die eine Halbkugel, Cig. (T.); ritna p., der Hinterbacken, Dict., Blc.-C.; — ena plat vrat, der eine Thürflügel, Cig.; — 2) = platišče (pri kolesu), C., BlKr.; — 3) die eine von zwei entgegengesetzten Seiten: strešna plat, die Dachseite, Cig.; na to, na ono plat obrniti; die Blattseite, Jan., C.; na obe plati oster meč; omahovati v obe plati, Ravn.- Mik.; (v) p. zvona biti, die eine Seite der Glocke anschlagen, die Feuerglocke, die Sturmglocke ziehen; na dobro, na hudo p. se obrniti; v dve plati govoriti, doppelzüngig sein, Cig.; die Partei, Cig., C.; nisem na nobeno p., ich bin neutral, Z.
179. 1. plȃt, plȃta, platȗ, m. = plat f., 1) das durch Zerspalten entstandene Stück Holz, V.-Cig., vzhŠt.- C.; — 2) die Seite: na dva "plati", od obeju "platu" oster meč, Trub.- Mik.; vsako reč zna na oba "plati" obrniti, Jap. (Prid.); duri, ki se na dva plata odpirajo, Dict.; od farizejcev platu, Dalm.; od onega platu, Polj.; on plat vode, C.; na nobeden p. nič reči, nicht ja, nicht nein sagen; — za platom, seitwärts, s platom iti, an der Anhöhe (Kante) hin gehen, Hal.- C.
180. plẹ̑vnica, f. 1) der Spreubehälter, Habd.- Mik., Mur.; — jama, v katero se pleve o mlatvi mečejo, BlKr.; — 2) der Spreusack (als Unterbett), Mur., C., Valj. (Rad), Goriš.- Štrek. (Let.), Notr., BlKr., Gor.
181. podȃjščina, f. kar se podaja, Mur.; podajači so imeli v eni roki meč, z eno so podajščino nosili, Ravn.
182. pódlanka, f. spodnja, mečja in manjša dlaka na živalski koži, das Grundhaar, (morda nam. "podvlanka, podvolnka"), Lašče- Erj. (Torb.), Erj. (Som.).
183. pohvȃla, f. die Belobung, das Lob; die Anerkennung; pohvale vreden, anerkennungswert; Bog je hvale vreden, človek pa pohvale, Npreg.- Jan. (Slovn.); hrumeča p., rauschender Beifall, Cig.
184. pokmę́titi, -kmę̑tim, vb. pf. bäuerisch machen, verbauern lassen: p. slovstvo, Zv.; p. se, ein Bauer werden, verbauern; pokmečen grajski sin, Jurč.
185. pomučkáti, -ȃm, vb. pf., C., pogl. pomečkati.
186. poravnáti, -ȃm, vb. pf. 1) eben machen, ebnen; pot p.; — glatt machen, platt legen, Cig.; p. vse perilo, die getrocknete Wäsche platt zusammenlegen, jvzhŠt.; sukno v pole p., das Tuch auftafeln, Cig.; zurecht richten: p. si zmečkano obleko; p. se, sich zurecht richten; — 2) gerade machen: krivo železo p.; p. se, sich gerade strecken; — 3) ausgleichen, begleichen; p. prepir, dolg, škodo, račune; vse p., alles ins Reine bringen; reč je poravnana, die Sache ist berichtigt; — p. se s kom, sich mit jemandem ausgleichen; z lepo p. se, sich gütlich vergleichen.
187. poríniti, -rı̑nem, vb. pf. einen Schub geben, hinschieben, stoßen; v stran p. koga; voz p. naprej; meč p. si v srce, das Schwert ins Herz stoßen, C.
188. potę́gniti, -nem, vb. pf. einen Zug thun, ziehen; konj neče p.; iz kupice dvakrat p., zwei Züge aus dem Glase thun; iz vode koga p.; vina p. iz soda, Wein (mit dem Heber) aufheben; — koren p., eine Wurzel ausziehen ( math.), Cel. (Ar.); — meč p., das Schwert ziehen; — denar p., Geld beziehen; p. britev po kamenu (abziehen); z roko p. črez kaj, mit der Hand etwas überfahren, Cig.; p. črto, eine Linie ziehen; — sapa potegne, ein Windhauch erfolgt; kakor veter potegne, wie der Wind bläst; — ausstrecken, dehnen, Cig., Jan.; dan se je potegnil, der Tag ist länger geworden, Z., jvzhŠt.; — wiegen, Cig. (T.); koliko potegne to blago? Z.; močno p., schwer in die Wagschale fallen, Cig.; = dosti p., C.; — ako letina dobro potegne (gut ausfällt), SlN.; — na kislo p., sauer zu schmecken anfangen, zicken, Cig.; — p. jo, Reißaus nehmen, sich davon machen; kam jo je neki potegnil? — p. se kam, sich davonschleichen, Cig., M.; bolezen se kam potegne (versetzt sich), Cig.; — p. s kom, auf jemandes Seite treten, jemandes Partei nehmen; z nasprotniki je potegnil; — p. se za koga, kaj, sich jemandes, einer Sache annehmen; p. se za prijatelja, za resnico; p. se za svojo kožo, sich seiner Haut wehren, Cig.
189. požmę́titi, -im, vb. pf. erschweren, C.; — požmeti se mi kaj, es fällt mir etwas beschwerlich, ogr.- C.; — beschweren: požmečena duša, ogr.- Let.
190. praznovı̑t, adj. müßig: le-tukaj ta meč nema praznovati ni praznovit biti, Trub. (Post.); praznovita, nestanovita srca, Trub. (Post.).
191. prebósti, -bódem, vb. pf. durchstechen, durchbohren; z mečem koga p.; gleda me, kakor da bi me hotel z očmi p.; tvoje besede so mu prebodle srce (drangen ihm durchs Herz), Cig.
192. predrẹ́ti, -dérem, -drèm, vb. pf. 1) durchreißen, durchbrechen; voda je jez predrla; zid, vrata p.; danka predrta! unersättlicher Vielfraß! Dol.; — durchbohren: p. koga z mečem; trebuh komu s sulico p.; — predrt, mit einem Leibschaden behaftet, C., Dalm.; — ( fig.) to mi je srce predrlo; — (ein Geschwür) aufstechen; p. tvor; — p. se, sich durch einen Riss öffnen, sich aufreißen; jez se je predrl, der Damm ist ausgebrochen, Cig.; led se je predrl, das Eis ist eingebrochen, Cig.; aufbrechen (von Geschwüren): tvor se mi je predrl; — 2) hindurchdringen; svinčenka ni predrla, Cig.; voda je v hlev predrla, das Wasser ist in den Stall eingedrungen, Cig.; p. skozi vrste sovražnikov, durch die Feinde brechen, Cig.; tihi um, dobra, sveta volja najpred do resnice predereta, Ravn.- Valj. (Rad); — 3) predrt, = presnet, verwünscht, verdammt; predrta reč! Z.; dekle mu je predrto všeč, SlN.
193. prepəhníti, -páhnem, vb. pf. 1) durchstoßen, durchstechen; z mečem koga p., C.; glava s trnjem prepahnjena, Guts. (Res.); z žreblji prepahnjene svete kite, Jap. (Prid.); — 2) (mit dem Stoßhobel) überhobeln, Z.; überfalzen, Cig.; — 3) hinüberstoßen; — konj si je žilo prepehnil, das Pferd hat sich eine Ader verstoßen, verrückt, Cig.; — dolg p., eine Schuld assignieren: dolg smo prepehnili, t. j. tako smo naredili, da tisti, ki bi imel meni plačati, plača mojemu upniku, Svet. (Rok.); — 4) überfüllen, überfüttern, Kr.; p. se, den Magen mit Speisen überfüllen, Cig.
194. prẹ́sẹka, f. 1) eine durchgehauene, gelichtete Strecke im Walde, der Durchhau; preseko izkrčiti v gozdu, LjZv.; — 2) die Hecke, lebendiger Zaun (besonders im Felde), C., Svet. (Rok.); vrabci trumoma letajo po presekah (preskah), Bes.; — 3) ein Graben zur Ansammlung von Wasser, Mik.; z. B. in Weingärten: trtje je po presekah razdeljeno, vanje mečejo rezje, BlKr.; — 4) das Querthal, Cig., Jan., Cig. (T.), Jes.; — 5) ein Fass mit großem, viereckigem Loche zum Überführen der gelesenen Trauben (menda zato, ker ima zgoraj doge presekane), C., BlKr.; — tudi: presẹ̑ka, Valj. (Rad).
195. presúniti, -sȗnem, vb. pf. 1) durchstoßen; z mečem koga p., Cig.; — ( fig.) durchdringen, ergreifen, Cig., Jan., C., nk.; p. koga; p. komu srce, Cig.; ta zgodba grozno presune očeta, Ravn.; — 2) = prekucniti, umstürzen, Gor., Tolm.; p. otroka = z glavo k tlom ga obrniti in tako poškodovati, Gor.; — 3) p. se, sich überfressen, C.
196. priję́ti, prímem, vb. pf. 1) erfassen, ergreifen; veliki obeti, malo prijeti = viel versprechen, wenig halten, Z.; z roko, s kleščami p. kaj; trdo, napak p. kaj; p. koga za roko, za ušesa, jemanden bei der Hand, bei den Ohren nehmen; p. se za nos = sich an seiner Nase zupfen; majoliko p. za roče; p. za meč, za orožje, zum Degen, zu den Waffen greifen; narobe p. za kaj, etwas verkehrt anfassen; — p. za delo, Hand ans Werk legen; v hiši ni prijel za nobeno delo, Erj. (Izb. sp.); festnehmen, einfangen, p. tatu; konj je ušel, pa so ga kmalu prijeli; — einen Angriff thun, angreifen; sovražnika p.; — trdo koga p., jemanden hart hernehmen; = v strah p. koga, Jan.; za besedo p. koga, jemanden beim Worte nehmen; — befallen; mrzlica, krč me prime; — p. se, sich packen, handgemein werden; psa se primeta, vojski se primeta; — 2) p. se, etwas erfassen und daran haften o. hangen bleiben: p. se za vejo; s kremplji se p., sich ankrallen, Cig.; pijavka se je prijela, der Blutegel hat sich fest angesogen, Cig.; p. se kakor klop, sich wie eine Zecke anhängen; prah se prime posode, obleke; prime se ga vse kakor smole = er ist ein Dieb, Cig.; — Wurzeln treiben, greifen: posajene rastline, cepljena drevesa se primejo; — bolezen se človeka prime (steckt einen an), Cig.; ime se ga je prijelo, der Name blieb ihm, Z., Jurč.; nič se ga več ne prime, bei ihm verfängt nichts mehr; srca se p., zum Herzen gehen, Jan.; — p. se koga, sich jemandem anschließen u. sich an ihn halten, Cig.; — p. se česa, Hand an etwas legen, in Angriff nehmen: dela se p.; — 3) = prejeti, empfangen, Alas., Jan.; tako ima le-ta Gospod prijet biti na zemlji, Trub.; p. krst, Krelj; v svojo hišo koga p., Krelj; Bog te primi! sei gegrüßt! Alas., Dict.; prijel sem pismo, Npr.- Erj. (Torb.).
197. primę̑tək, -tka, m. = primeček, kajk.- Valj. (Rad).
198. primrzíti se, -ím se, vb. pf. Ekel, Überdruss erregen, zuwider werden, C., BlKr.; primrzil mu se je ves svet, LjZv.; primrzila sta se mu meč in puška, LjZv.
199. pripásati, -pȃšem, vb. pf. um den Leib binden, angürten; p. prednik, sich umschürzen, Cig.; p. si meč, sabljo, sich das Schwert umgürten; konju sedlo p., Cig.
200. prirǫ́čən, -čna, adj. 1) handsam, bequem; sekira je priročna, BlKr.- M.; meč priročneje opasati, Jurč.; bequem gelegen: priročna njiva, BlKr.- M.; — 2) geschickt, Mur.; — 3) Hand-: prirǫ̑čna knjiga, das Handbuch, Jan., nk.; — 4) links eingespannt: priročni konj; ( opp. odročni).
201. razbǫ̑jnski, adj. = razbojniški, Guts.- Cig., Mur.; r. meč, Dalm.; razbojnska jama, Jsvkr.
202. ročíca, f. 1) dem. roka; das Händchen; bele ročice; — 2) die Wagenrunge, die Wagenkipfe; — 3) die Handhabe, der Griff, Cig., Jan., C.; r. na meču, Dict.; — die Kurbel, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Sen. (Fiz.), DZ.; — der Hebearm in den Mühlen, in der Stampfe, Cig., Notr.; — die Pflugsterze, Cig., Jan., Vrt.; — 4) die Ranke, der Schlingfaden, Cig., Jan.; ročice na vinski trti, Dict.; — 5) del strešnega odra: der Pfettenbug, Vas Krn- Erj. (Torb.); — 6) rǫ̑čica, das Handkrüglein, Mur.
203. 2. rožjè, n. = orožje, die Waffe(n), C., ogr.- Valj. (Rad); meč ali drugo rožje, Rec.; rǫ̑žje, Levst. (Zb. sp.).
204. samẹ́ti, -ím, vb. impf. einsam sein: sameč, vereinsamt, Zora; ondi je samela bela hiša, Zv.
205. sę́či, sę́žem, vb. pf. den Arm nach einem Ziele ausstrecken, langen; s. pod posteljo, pod mizo; z roko v žep s., mit der Hand in die Tasche fahren; v roko s. komu, jemandem die Hand reichen; v roke sva si segla, wir reichten uns die Hände; memo s., fehlgreifen; s. črez kaj, überlangen; s. po kaj, po čem, nach etwas greifen, langen; seči po klobuk; seči po meč, Preš.; po tujem s., fremdes Gut angreifen; s. komu na blago, jemandes Gut confiscieren, Dict.; k delu s., zugreifen, Fr.- C.; — s. komu v besedo, jemandem ins Wort fallen; s. komu v delo, v opravilo, einem andern ins Handwerk, ins Amt greifen, Cig.; s. v tuje pravice, einen Eingriff thun in fremde Rechte; — s. do dna, bis zum Boden langen: ne sežem do dna; globoko s., tief hinein greifen; daleč s., weit ausholen; — reichen; daleč s., weit reichen; s. do —, bis — reichen; tvoje usmiljenje seže do nebes, Trav.- Valj. (Rad); naša pamet tako daleč ne seže, Škrb.- Valj. (Rad); — s. v srce, zu Herzen gehen.
206. sẹnomèt, -mę́ta, m. priprava, skoz katero v hlevih seno mečejo s podstrešja v hlev, der Futtertrichter, Kamnik ( Gor.).
207. smə̀kniti, -nem, vb. pf. 1) eig. streifen: einen Zug thun, ziehen, ogr.- C.; meč s., das Schwert ziehen, ogr.- Valj. (Rad); — 2) stechen: s. v rebro, ogr.- C.; — prim. smukniti.
208. srę́ča, f. das Glück: 1) = das Geschick; s. je opotočna, das Glück ist kugelrund; = s. na razpotju sedi, Mur., Cig.; s. ima spredaj lase, zadaj je gola, Cig.; bojna s., das Waffenglück, Cig., Jan.; slepa s., blinder Zufall, Cig.; dobre sreče biti, Glück haben, Cig., C.; dobra s., das Gelingen, C.; Bog daj dobro srečo! (tako pozdravljajo posebno ljudi, ki so pri kakem delu; tudi samo z besedama: dobro srečo! srečo dobro!); dati kaj za dobro srečo (ein Geschenk z. B. des Weinkäufers an die Hausfrau), Kr.; srečo dati komu, jemanden begrüßen, ihm die Hand reichen; srečo si dati = posloviti se, KrGora; na dobro srečo, C.; na srečo, aufs Gerathewohl, Cig.; = na slepo srečo, Jan.; na srečo vreči, metati, losen, ogr.- C.; srečo vreči, srečo izkusiti, das Glück versuchen, das Los über etwas werfen, Cig.; sreča pade na koga, das Los fällt auf jemanden, C.; — 2) = das günstige Geschick; prva sreča gre za peč sest, prima fortuna fallax, V.-Cig.; sreča te čaka, es steht dir ein Glück bevor; sreča njegova je bila, es war sein Glück; vsa sreča, da —, ein Glück, dass —; po vsej sreči, zum größten Glück; po sreči, k sreči, zum Glück, glücklicherweise; po sreči iti, glücklich vonstatten gehen; po sreči se iziti, einen glücklichen Ausgang nehmen; to je po sreči, ne po umeči, er hat mehr Glück wie Verstand, Ist.- Cig.; v sreči in nesreči; ako Bog da srečo; ima srečo; nima sreče; sreča mu streže, godi, das Glück ist ihm geneigt, Cig.; = sreča mu je mila, Cig.; vpili bodo: sreča bodi, sreča bodi! (Glück zu!) Dalm.; sreča bodi kralju Salomonu! Dalm.; — (srenča, na zapadu- Mik.).
209. strmčína, f. = strm svet: das Grabeland (strmečina), Cig.
210. súkati, -kam, -čem, vb. impf. 1) drehen; s. niti, zwirnen, Cig.; sukan, gezwirnt, DZ.; sukana svila, die Zwirnseide, Cig.; s. si brke, sich den Schnurbart drehen; sukano črevo, der Krummdarm ( zool.), Cig. (T.); s. se, sich drehen; s. se v krog; dekle se urno suče pri plesu; s. na kaj, aufdrehen, Cig.; na cevko s., aufspulen, Cig.; — s. meč, den Säbel schwingen; — herumtreiben, herumtummeln, Cig., Jan.; s. se, sich herumtummeln; kaj se sučeš vedno okoli mene? urno s. se po hiši, sich flink im Hause herum bewegen; — drillen, quälen, vexieren, Cig.; — 2) hin und her fahren: bliski sukajo po nebu, Vrt.
211. svȃljək, -ljka, m. 1) etwas zwischen den Händen Zusammengerolltes, Zusammengeknetetes, ein Klößchen; mati požveči otroku svaljek kruha, Gor.; dete, ki ne raste, je kakor svaljek, Gor.; Danijel vzame smole, sala in las, napravi svaljkov in jih drakonu meče, Ravn.- Valj. (Rad); — svaljki, die Stopfnudeln, Cig.; — 2) ein Knöllchen im Brot, eine nicht ausgebackene Stelle, Cig.; — 3) die Pille, Cig., Jan., DZ.; — 4) das Haarwülstchen, ein Wutzel Haare, Cig.; s. volne, Cig.; pri obleki se med podvlako in suknom delajo svaljki, Levst. (Rok.); svaljki, die von Unflat zusammengeklebte Wolle, die Klunkern, Cig.; — 5) das Büschel: nekaj svaljkov prediva, LjZv.; s. sena, Notr.
212. svísli, f. 1) der überhangende Theil des Dachbodens an der Giebelseite, das Dachgesimse, C., Št., Notr.; — 2) an der Außenwand des Hauses angebrachtes Stangenwerk, um daran Kukuruz, Fisolen u. dgl. zum Trocknen aufzuhängen, Mur., C.; — 3) der oberste inwendige Theil des Dachraumes, Savinska dol., Prim.; — 4) der Strohboden, meist an oder über der Dreschtenne angebracht: mlatiči pomečejo premlačeno in zmedeno slamo skozi vrata s skednja v svisli, Kamnik; pastir se zarije v slamnate svisli, Kod. (Mar.); — = senica, der Heuboden (navadno del drugega poslopja), Dol., Gor.; — = senica na oddaljenem travniku, Idrija; — 5) die Scheuer, Trub.; ptice ne zbirajo v svoje svisli, Trub.
213. ščipȃvka, f. 1) die Zwickerin, Cig.; — 2) na koncu preklana palica, s katero se meče kamenje, der Schleuderstab, Goriška ok., Ip.- Erj. (Torb.); — s ščipavko se prijemajo tudi ježice, GBrda; — 3) die Krebsschere, Guts., C.; — 4) pl. ščipavke, die Zange, Guts.; — 5) = strigalica, Notr.; — 6) neka smokva, od nje kože ščepe (peko) ustna, Kanal ( Goriš.)- Erj. (Torb.).
214. 2. šlẹ́viti, -im, vb. impf. 1) = vesti se kakor šleva: ohne Zweck herumschleichen oder sich zu schaffen machen, Cig., M., C., BlKr.; kod si šlevil vso noč? Gor.; kaj šleviš tam po grmovju? BlKr.- Let.; — = mečkati, unschlüssig sein, lavieren, Cig.; — š. se, sich wichtig machen wollen, ohne es zu können, Levst. (Rok.); — sich tölpelhaft stellen, Z.; — 2) das š nicht recht aussprechen, C.; ( prim. šlekati).
215. tantáti, -ȃm, vb. impf. = mečkati: t. komu kaj, jemandem etwas vorspiegeln, Cig.
216. tantúzati, -am, vb. impf. = mečkati, hinter dem Berge halten, Hal.- C.
217. tesák, m. nekak meč, ogr.- C.; ( "Dusack", V.-Cig., "Duseck", Hip. [Orb.]).
218. trǫ̑mba, f. 1) die Trompete, Cig., C.; dober dušni pastir je grmeča tromba grešnikom, Slom.; — 2) die Wasserröhre, C.; — das Brunnenrohr, Rez.- C., Vrtov. (Km. k.); — die Pumpe, Cig., Nov.; — 3) das Stiefelrohr, Rez.- C.; — 4) ein hölzerner Mörser, C.; — 5) morska, peščena t., die Wasser-, Sandhose, Jan. (H.); pogl. troba 3); — prim. it. tromba, die Trompete, die Wasserpumpe.
219. umíliti, -im, vb. pf. 1) in eine weiche Stimmung versetzen, rühren, C.; vino ga je umililo (= omečilo mu je srce), LjZv.; — 2) u. se: meni se je umililo, ich bin gerührt, es thut mir weh, Mik.; umililo se mi ga je, es jammert mich sein Unglück, Jan.; komu se ne umili nad ljubim Jezusom? Ravn.; — 3) u. se: umilil se je očetu, er fand Erbarmen, Gnade vor dem Vater, V.-Cig.; — u. se, lieb werden, Vrt.; — 4) u. se, sich demüthigen; vrni se spet k svoji gospe in umili se njej pod nje roke, Dalm.; umiljen, demüthig, C.
220. umírati, -mı̑ram, vb. impf. ad umreti; 1) sterben; im Sterben liegen, in den letzten Zügen liegen; umirajočemu človeku svečo dati v roke; ljudje od žeje, od lakote umirajo; kdor meče izdira, od njih umira, Notr.- Žnid. ( Let.); — luč umira, das Licht ist im Auslöschen begriffen; — 2) u. za čim, sich nach etwas stark sehnen, Cig.
221. usvẹ́titi, -im, vb. pf. glänzend machen: meč je nabrušen in usvečen, da se ima lesketati, Dalm.
222. vdı̑lj, adv. 1) nach der Länge, ogr.- C., Mik.; = vzdolž, ogr.- Raič ( Nkol.); ( praep. längs: v. potoka, C.); — 2) in einem fort, ohne Unterbrechung: vdilj naprej razbijate, Dalm.; = vse vdilj; Mik.; svoje mreže vse vdilj vunkaj mečejo, Dalm.; vse vdilj (vse v en dilj) gre dež, Lašče- Erj. (Torb.); — 3) lange Zeit: vdilj zvoni, rekše, v nedeljo k maši prvič "vabi", ker tedaj res vrlo dolgo zvoni, Št.- Erj. (Torb.).
223. vihtẹ́ti, -ím, vb. impf. schwingen; meč v.
224. vihtíti, -ím, vb. impf. = vihteti, Dict.; Vihtil je bridki meč, Str.; — v. se nad kom, sich jemandem gegenüber wichtig machen, Levst. (Rok.).
225. visẹ́ti, -ím, vb. impf. hangen; v. na čem; v. na vislicah; v. ob niti; ob bedru mu meč visi, Mik.; v jamo v., dem Grabe (Tode) nahe sein, Dict.; — schweben; v. v zraku; — geneigt, abhängig sein; svet visi; cesta je tu malo visela, Jurč.; — abhängen: na le-tem kratkem času visi ali večno živenje ali večna smrt, Kast.; v. o čem, Cig. (T.); ( hs.); — tudi: vísẹti ( nav. vísiti) vı̑sim, Dol., Št., kajk.- Valj. (Rad).
226. zabòd, -bóda, m. der Stich, Cig.; z. z mečem, Cig., C.; z. z iglo, nk.
227. zamáhniti, -mȃhnem, vb. pf. 1) anschwingen, Cig.; z. meč, das Schwert schwingen, M.; vsi so imeli sablje zamahnjene, Erj. (Izb. sp.); z. s čim v kaj, etwas hineinschwingen, Cig.; z. s šibo, Z.; z. z roko, eine Handbewegung machen, Zora; mit der Hand schlagen, M.; — dahinsinken, Jarn.; — 2) z. se, sich verhauen ( z. B. beim Fechten), Cig.
228. 2. zamẹ́tati, -mẹ̑tam, -čem, vb. impf. I. ad zavreči; 1) verwerfen, wegwerfen, verschmähen; brez potrebe denarje z., Jsvkr.; živina klajo zameta, Cig.; kam sam sebe zamečeš, neumni človek! Kast.; celo posli so ga zametali, Jurč.; ablehnen, abweisen, Cig., Jan.; tožbo z., Jan.; — 2) z. se = samo ob sebi nastajati, Erj. (Torb.); tvori se zamečejo, Blutschwäre bilden sich, Blc.-C., Notr.- Z.; sadje se zameče, die Fruchtknospen bilden sich, Z., C.; — II. ad 2. zamesti; verschneien; sneg zameta pote, gazi, Cig., C.; — stark schneien, stöbern: jelo je zelo z., LjZv.
229. zamučkáti, -ȃm, vb. pf., Z., pogl. zamečkati.
230. zapȃrica, f. 1) neka bolezen na parkljih pri goveji živini, Notr.; — 2) = soparica, C.; — jed se (v zaprti posodi) v zaparici (im Dunst) meči, Vod. (Izb. sp.).
231. zapíkniti, -pı̑knem, vb. pf. = zapičiti, C.; v zemljo zapiknjena sablja, Let.; meč se je v deblo zapiknil, Glas.
232. zarjavẹ́ti, -ím, vb. pf. rostig werden, verrosten; železo, ki se ne rabi, rado zarjavi; zarjaveli meči, zarjavelo železo.
233. zasmetíti, -ím, vb. pf. mit Ungehörigem (Staub, Abschnitzel u. dgl.), mit Kehricht bedecken; zasmečena tla.
234. zatrdı̑təv, -tve, f. 1) die Befestigung: z. močno se lomečih bregov, DZ.; — 2) die Betheuerung, Cig.
235. zavíhniti, -vı̑hnem, vb. pf. 1) aufstülpen; zurückbiegen; — nos z., die Nase in die Höhe werfen, rümpfen, Cig.; — 2) schwingen: meč z., C.; — z. se na konja, sich aufs Pferd schwingen, Cig.
236. zavihtíti, -ím, vb. pf. = zavihteti, schwingen, Dict.; meč z., Cig., C.; z. koga na konja, jemanden aufs Pferd werfen, C.; koš detelje z desnico na ramo z., Str.; z. se, sich schwingen, Cig.
237. zažvę́nkniti, -žvę̑nknem, vb. pf. einen Klang geben, erklingen, Cig.; (o meču), Dalm.
238. 1. zmèt, -mę́ta, m. kar se zmeče: die Collecte (bei Hochzeiten), Kor.- Jarn. (Rok.).
239. 4. zmétati, zmę́čem, I. vb. pf. das Herabwerfen, Wegwerfen, Hinwerfen beendigen: vse seno smo z voza zmetali; kamenje s travnikov na cesto z.; oblačila s sebe z., Cig.; — II. zmẹ́tati, -mẹ̑tam, -čem, vb. impf. ad 4. zmétati, (zmečem) I., Dol.- Levst. (Zb. sp.).
240. 5. zmétati, zmę́čem, I. vb. pf. zusammenwerfen; vse na en kup z.; vse je zmetano, es liegt alles über einem Haufen, Cig.; — II. zmẹ́tati, -mẹ̑tam, -čem, vb. impf. ad 5. zmetati (-mečem) I.; zusammenwerfen, Dol.- Levst. (Zb. sp.).
241. 6. zmétati, -mę́čem, I. vb. pf. in die Höhe werfen, Cig.; — II. zmẹ́tati, -mẹ̑tam, -čem vb. impf. ad 6. zmetati (-mečem) I.; — ( nam. vzm-).
242. zmetávati, -am, vb. impf. ad 4., 5., 6. zmetati (-mečem) I.; herab-, hinwerfen; — zusammenwerfen; — hinaufwerfen.
243. zmetováti, -ȗjem, vb. impf. ad 4., 5., 6. zmetati (zmečem) I., Cig.
244. zmučkáti, -ȃm, vb. pf. = zmečkati, C.
245. žvenkèt, -ę́ta, m. das Geklingel, das Geklirre, Jan., nk.; mečev se čuje žvenket, Zv.

   1 46 146

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani