meč (101-200)

101. zamẹ̑čək, -čka, m. 1) das Verworfene, der Ausschuss, Cig., Jan.; — 2) = slabša izlega perotnine, Dol.
102. zamečeváti, -ȗjem, vb. impf., nam. 1. zametovati, Jan., Trub., Dalm.
103. zaməčkáti, -ȃm, vb. pf. 1) verknüllen, Z.; — 2) vertändeln, Z.; čas z., Cig.; — z. se pri kakem delu, sich verschustern, Cig.
104. zmečíti, -ím, vb. pf. weich machen, erweichen, aufweichen, Cig., Jan., ogr.- M.; pšenično zrnje v kljunu z., ogr.- Valj. (Rad); z. se, weich werden, Cig.
105. zməčkanína, f. = zmečkano sadje, der Matsch, Cig.
106. zməčkȃnje, n. die Zerquetschung, Cig.
107. zməčkáti, -ȃm, vb. pf. 1) zusammendrücken, zusammenknittern, knüllen; obleko, klobuk z.; zerdrücken, zerquetschen; muho med prsti, hruško z roko z.; — 2) = mečkaje kaj narediti, langsam, säumig etwas zustande bringen, Z., Kr.
108. zməčkávati, -am, vb. impf. ad zmečkati, Jan. (H.).
109. zmečljìv, -íva, adj. erweichlich, Jan. (H.).
110. žmę́ča, f. die Schwere, die Last, eine schwere Bürde, C., M., Danj.- C., vzhŠt., ogr.
111. žmečȃva, f. = teža, die Last, C.; ž. grehov, ogr.- C.; = težava, die Schwierigkeit, ogr.- C., Mik.; (žmę́čava, ogr.- Valj. [Rad]).
112. bȃt, m. 1) der Kolben, Mur., Cig., Jan., Sen. (Fiz.); der Kolbenstock, die Keule, C.; Pripravil je že meč 'no bat, Omamil je je z batom vse, Danj.; das Scepter, kraljevi b., Mur.; b. i kraljestvo, kajk.- Valj. (Rad); z batom živeti, auf großem Fuße leben, C.; — 2) der Holzschlägel, der Holzhammer, Dict., Cig., jvzhŠt.; — 3) der Fruchtkolben, koruzni b., C.; bàt, Valj. (Rad); — prim. bet.
113. bọ̑g, * bogȃ, m. 1) der Gott; lažnjivi, krivi bogovi, die falschen Götter, Götzen; služite drugim bogom, Dalm.; — pomni: zlega boga uživa z menoj vred, es geht ihm schlecht, wie mir, BlKr.- M.; — Bog, Gott (der Christen); Boga moliti, beten; Bogu služiti, Gott dienen; Bog oče, Gott Vater; Bog človek, Bog in človek, der Gottmensch, Jan.; — tak hrup je, da ni grmečega Boga slišati (čuti), ^*von zu großem Lärm hört man den Donner nicht, Z., Levst. (Zb. sp.); — v rekih o pozdravljanju: (prihajajočemu ali sploh temu, s katerim smo se sešli): Bog te sprimi, (vzprimi), grüß dich Gott! Cig., Jan.; ( prim. Bog vas primi! Alas.; "buge waz primi gralva Venus!" tako je pozdravil l. 1227. koroški knez s svojimi vitezi Ulrika Lichtensteinskega, ki je kot Venera oblečen potoval, Kres 1882, 177.); (pri ločitvi:) z Bogom! adieu! lebe wohl! Bog te obvaruj! behüt' dich Gott! Bog s teboj! Bog z vami! Gott befohlen! Cig.; ("Bog z vami" je odgovor na "Bog vas primi", Alas.); z Bogom ostani, Gott befohlen! (pri srečevanju:) dobro jutro Bog daj! odzdrav je: Bog ga daj! (tudi samo: Bog! Levst. [M.]); zato: Boga povedati, C.; komu Boga dati (davati), grüßen: srečal me je, ali ni mi Boga dal, Z., Npes.-Vraz; (delavcem:) Bog daj dobro srečo! Bog daj srečo! Glück zu! Glück auf! (uživajočim kako jed:) Bog blagoslovi (žegnaj)! (počivajočim:) Bog daj srečo k počivanju! Bog daj dober počitek! (o napivanju:) Bog živi! Gott erhalte! mozi ti Bog! ("masti bog") Guts.; prim. moči; (ako kdo kihne:) Bog pomagaj! zur Genesung! (v vzklikih:) Ti moj Bog! Bog pomagaj, da si tako nagle jeze! Bog mu daj zdravje, on mi je veliko dobrega storil! Bog mu daj dobro, tam kjer je! hvala Bogu! bodi ga Bog zahvaljen! Gott sei Dank dafür! Boga zahvali, da si toliko dobil! skrajšano: "Bog", za: "Bog bodi hvaljen", ali kaj takega: Bog, da je tako, gottlob (ein Glück, ich bin froh, ich bin zufrieden), dass es so ist; Bog, da si prišel! Bog, da te ni videl! sam Bog, da nisem tega izgubil! Levst. (M.); še Bog, da je toliko; gottlob, dass es so viel ist, jvzhŠt.; Kruha b' ti dala, Ajdov je. "Ljubica moja, Bog, da je!" Vod. (Pes.); še Bog, če mu bomo hoteli žlico dati, LjZv.; Bog se usmili! Bogu se smili! Gott erbarme sich! tak je bil, da se Bogu smili! er sah aus, dass es Gott erbarme! bodi Bogu potoženo! Gott sei es geklagt! Bog hotel! wollte Gott! Bog dal, da bi bilo tako, gebe Gott, dass es sich so verhalte! Bog daj! geb' es Gott! Bog pomozi! helfe Gott! ako (če) Bog da! so Gott will! naj pa bo z Bogom! so sei es denn in Gottes Namen, Levst. (M.); Bog ve! weiß Gott! Bog ve, kdo, Bog ve, kam itd.; vedi si ga Bog, kje vedno tiči! Bog sam vedi, kaj bo iz tega! nosi se, kakor bi bila Bog si jo vedi kaj, Vrt.; Bog ne daj! Bog ne zadeni! Bog obvaruj! Bog prenesi! Bog odvrni! Gott behüte! Gott bewahre! Bog tega varuj! das verhüte Gott! (Bognasvaruj, subst.; der Gottseibeiuns, Jurč.; strah imeti pred čim, kakor Bognasvaruj pred križem, SlN.); Bog in sv. božji križ! Bog bodi pri nas in sveti vtorek! (sreda itd., kakeršen dan si je tedaj, kadar se to govorí; a tako govore največ tedaj, kadar odvračajo od sebe čarodejsko moč, in to se imenuje "dan izgovoriti", Levst. [Rok.]); za Boga svetega! za Boga milega! za Boga! um Gottes Willen! (poglej vsaj, skozi Bog! Dalm.; za skozi Bog! Prim., Kras; po it. "per Dio!" napačno narejeno); (o zagotavljanju, zaklinjanju:) Bog in duša! bei meiner Treue! Cig.; Bog me! (bogme!) = so wahr mich Gott strafe! bei Gott! Bog me, da je res! Bog mi je priča! — "pod milim Bogom" se pristavlja v podkrepljanje kakega nikanja; n. pr. nima pod milim Bogom nič opraviti; er hat auf Gottes Erdboden nichts zu thun; — v Boga ime (vbogajme) dati kaj, ein Almosen geben; rad v Boga ime daje; — 2) die geweihte Hostie: župnik je nekam šel z Bogom, (gieng versehen); — 3) das Gottesbild: držiš se, kakor lipov bog! = du thust so hölzern! bogove prodajati, Kruzifixe verkaufen; — 4) bog stari, die Gottesanbeterin (mantis religiosa), Kras- Erj. (Torb.).
114. boríłən, -łna, adj. zum Kämpfen, Fechten gehörig, Cig., nk.; borilni meč, das Fechtschwert, Cig.
115. brániti, -im, vb. impf. 1) vertheidigen, beschützen; z mečem koga b., levinja svoje mladiče pogumno brani; b. trdnjavo; b. svoje poštenje; redko z gen.; kaštigaj hude, brumnih brani, Krelj; b. koga komu (čemu), jemanden gegen jemanden (etwas) vertheidigen, schützen: tuj mož nas je pastirjem branil, Ravn.; b. koga muham, Cig.; isto oglje brani hišo streli, a žito črvom, Navr. (Let.); tudi: čredo b. volkov, domovino b. nesreč, zoper sovražnike, proti sovražnikom; psi branijo živino od tatov i divjačine, ogr.- Valj. (Rad); b. se, sich vertheidigen, sich wehren: hrabro so se vojaki branili; nima se s čim b., er hat nichts, womit er sich wehren könnte; b. se s čim, sich auf etwas berufen ( Cig.), etwas vorschützen, Jan.; — 2) wehren, verwehren; nihče ti ne brani tukaj stati; b. komu, da ne more črez most, jemandem den Uebergang über die Brücke wehren; živini b. v škodo, das Vieh vom Schadenmachen abhalten; to brani kačam k hlevu, k hramu, Pjk. (Črt.); zverinam na njive b., das Wild vom Felde fernhalten; Meni k Minkici branijo, Npes.-Schein.; komu kaj b., jemandem etwas verwehren; tega ti nihče ne brani, das ist dir unverwehrt, das verbietet dir niemand; — b. se česa, sich gegen etwas wehren: branili smo se teh davkov, pa se jih nismo mogli ubraniti; b. se darila, das Geschenk nicht annehmen wollen; kruha se ni braniti, Brot darf man nicht verschmähen; b. se komu, čemu, Cig.; Kdor klobas po zimi hrani, Se po leti muham brani, Vod. (Pes.); — sich weigern: kaj se braniš vzeti denar? brani se toliko plačati; — 3) = branati, Jan.
116. 1. brúsiti, -im, vb. impf. 1) schleifen; nož, meč b.; abwetzen: črevlje b. (beim Gehen); pete b. za koga, für jemanden herumlaufen; piti zna in b. pete (= plesati), LjZv.; zobe si b. na kaj, sich auf etwas Rechnung machen, Cig., Št., ogr.- Valj. (Rad); = b. se: uže več dni se je brusil na pijačo, ki ga v svatovski dan čaka, Jurč.; jezik b., die Zunge wetzen; — 2) — schwätzen: voznikom in mesarjem brusim po vozniško in mesarsko, LjZv.; kaj zopet to brusiš? SlN.; — divji petelin brusi, balzt, SlN.; — b. kroglo, = kegljati, Svet. (Rok.).
117. cẹdíti, -ím, vb. impf. seihen, durchschlagen; filtrieren, Cig., Jan., Cig. (T.); tako so mušice cedili in kamele požirali, Krelj; c. med, den Honig seimen, Cig.; — to sta jo cedila! die sind gelaufen! UčT.; triefen, rinnen; znoj se mu cedi po obrazu, es rinnt ihm der Schweiß von der Stirne, Cig.; kri se je cedila po meču, das Schwert blutete, Cig.; — sline cedim po čem, ali: sline se mi cede po čem, der Mund wässert mir nach einer Sache, ich lüstere darnach.
118. čȃsar, -rja, m. kdor čas prodaja, der Pflastertreter, Kr.; — tudi: človek, ki je počasen, ki mečka, Gor.
119. dẹ́kla, f. 1) das Mädchen (hlapica, die Magd), ogr.- C.; — 2) die Magd; za deklo služiti, als Magd dienen; kuhinjska d., die Küchenmagd; kravja d., die Kuhmagd; mala dekla, die Beimagd, Cig.; — 3) božja dekla, neko bajeslovno bitje, C.; božja dekla = smrt: prej bi bila omečila božjo deklo, belo smrt, Zv.; v vzklikih: božja dekla! jvzhŠt.; divje dekle, nekake Vile, Pjk. (Črt. 33.); — 4) die Dame im Schachspiel, Cig.; — 5) der Bandhaken, die Klammer der Böttcher, Cig.; — 6) neko orodje, s katerim se razbeljen žrebelj prijema, Železniki ( Gor.).
120. dovȓžək, -žka, m. kar se dovrže, = nameček, Z., Valj. (Rad).
121. drę̑mšati, -am, vb. impf. s kolom, ki ima na koncu kake tri rogljiče, grozdje v kadi mestiti in mečkati, quetschen, Dol.
122. 1. dr̀n, dŕna, m. der Rasen, Guts., Jarn., Cig., Jan., Mik., Fr.- C., Erj. (Min.); drni morajo biti vsi zagniti, Jarn. (Sadj.); z drnom pokriti kaj, Levst. (Cest.); Vihar strašan — Črez drn in strn (über Wies' und Feld) grmeč prihruje, Greg.
123. drǫ̑g, m. die Stange, Mur., Cig. (T.); na drogu, ogr.- Valj. (Rad); pos. die Ruderstange, die Schiffstange; (ribičev sin) vzame vesla in drog, Jurč.; — der Spieß, C.; brez meča in droga, Dalm.; — merilni d., die Messstange, DZ.; (telovadni) d., das Reck, Cig. (T.), Telov.; majalni d., das Schwebereck, Telov.; sesalni d. pri strelovodu, die Auffangstange, Sen. (Fiz.); — der Leiterbaum: lestvica ima dva droga, ogr.- Valj. (Rad).
124. drȏžci, m. pl. kar vino skozi veho iz soda izmeče, kadar vre, die Spundhefen, jvzhŠt.
125. fȗcati, -cam, vb. impf. neka igra, pri kateri denar z obrnjeno roko kvišku mečejo in ugibajo ali bo obležavši kazal "moža" ali "cifro", Ljub.
126. fúrovž, m. zmečkan krompir z mlekom, Gor.; — prim. furež.
127. gòł, góla, adj. kahl, nackt, unbewachsen; goli vrh, gola zemlja; unbehaart: gola glava, kahles Haupt; gola brada; bartloses Kinn; gola miš, eine kahle Maus, Z.; unbefiedert: gol ptič; laublos, zweiglos: golo drevo; — entblößt, unbekleidet, bloß: gola koža, gola roka; z golo glavo, entblößten Hauptes; gol in nag, fadennackt, Cig., Jan.; gol in bos, ohne Kleider und Beschuhung; na golih tleh klečati; goli meč, das blanke Schwert; gola kost, ein Bein ohne Fleisch; z golo lučjo se približati, mit unverwahrtem Licht, Levst. (Nauk); z golimi rokami si kruh služiti (mit den bloßen Händen), Fr.- C.; z golim očesom, mit freiem, unbewaffnetem Auge, Z.; pod golim nebom, unter freiem Himmel, Cig.; bloß, lauter; možje niso goli ljudje — angelci so bili, Ravn.; gola resnica, reine Wahrheit; gola laž, eine blanke Lüge; gola nedolžnost, lautere Unschuld; iz golega sovraštva, aus bloßem Hass; gola ponižnost ga je, er ist die Demuth selbst; iz gola (izgola), nur, C.; prim. zgolj.
128. goljùf, -úfa, m. 1) der Betrüger; — 2) der Bauernstrumpf ohne Fußsack, C.; goljufe so nosili, da niso golih meč kazali, Kr., Savinska dol.; — 3) das Vorhemd, Ljub.; — 4) die Lamprete (petromyzon fluviatilis), Frey. (F.); — prim. it. gaglioffo, der Schelm, Mik. (Et.).
129. grǫ̑t, m. 1) der Trichter, die Gosse in der Mühle, Habd.- Mik., Cig., Jan., Cig. (T.), BlKr.- Nov., Valj. (Rad); — 2) der Rumpf der Weinpresse, BlKr.; — 3) der Trichter im Stalle (skozi grot mečejo seno s poda v hlev), Vrt.; — 4) der Abgrund, Jan.; — prim. stvn. grant, krant, Gefäß für Flüssigkeiten, Mik.; bav. grand, der Trog, C.
130. hítati, hı̑tam, -čem, vb. impf. 1) rauben, Npes.- Cig.; — 2) werfen, Jan., C., Mik., kajk.; h. se, sich balgen, Cig.; fantje se hitajo = mečejo, BlKr.; — 3) h. se, sich beeilen, eilen: noge imam dobre, če je treba hitati se, Zv.; kako se hitajo ter nabirajo, zadnja noče biti nobena, Zv.
131. 2. hódən, -dna, adj. rupfen; hodno platno, rupfene Leinwand (die gröbste Leinwand); hodna kodelja, Vrt.; — grob: hodna obleka, grobes Kleid, das Werktagskleid, Cig., BlKr., Cv.; le h kmečki ženitnini naj kdo hoden (im Alltagskleid) pride, že bi bilo grdo, Ravn.; — mladina riše tu svoja hodna imena na zid, LjZv.; — prim. nem. Hede = Werg von Flachs und Hanf, hedene Leinwand.
132. imę̑, -ę̑na, n. 1) der Name; krstno i., der Taufname; rodovinsko i., der Familienname; kako ti je ime? wie heißest du? (tako se navadno povprašuje po krstnem imenu); Peter mi je ime, ich heiße Peter; i. komu dati; tudi: i. zdeti, nadeti, einen Namen geben, benennen, Jan.; po imenu, dem Namen nach; le po imenu poznati koga; mož, po imenu I., ein Mann mit Namen I.; tam stoji vas, Vrh po imenu, Levst. (Zb. sp.); po imenu koga klicati, jemanden beim Namen rufen, Met.- Mik.; po imenu, namentlich, besonders, Cig., ogr.- C.; na isto ime spraviti, auf gleiche Benennung bringen ( math.), Cig. (T.); v imenu imeti koga = govoriti o kom, Dol.- Cv.; v mojem, sodnikovem imenu, in meinem, des Richters Namen; pojdi v imenu božjem, geh' in Gottes Namen! v Boga ime (vbogajme) prositi, dati, um ein Almosen bitten, ein Almosen geben; v božje i. dati, Meg.; — 2) der Titel; prazno ime, leerer Titel, Cig.; — pravno ime, der Rechtstitel, erworbenes Recht, DZ.; oprostilno ime, der Befreiungstitel, DZ.; v prisežno ime povedati, an Eidesstatt aussagen, Svet. (Rok.); — 3) das Nomen ( gramm.), nk.; samostalno i., das Hauptwort (substantivum), Jan., nk.; — 4) das Ansehen: v imenu biti, eine große Rolle spielen, Cig., Šol.; v ime priti, zu Ansehen kommen, Šol.; pravdati se z možmi, ki imajo nekaj imena, Jurč.; — 5) der Leumund, der Ruf: v dobrem, slabem imenu biti, in gutem, schlechtem Rufe stehen; dobro ime izgubiti, den guten Namen verlieren.
133. izdı̑rati, -am, vb. impf. ad izdreti; 1) herausreißen; meč i., das Schwert zu ziehen pflegen, Trub., Dalm.; kdor meč izdira, pod mečem umira, wer mit dem Schwerte umgeht, wird durch das Schwert umkommen, Cig.; — 2) i. se, schreien, Mik.
134. izdrẹ́ti, -dérem, vb. pf. 1) herausreißen; zob i. komu, jemandem einen Zahn reißen; meč i., das Schwert aus der Scheide reißen, entblößen; nož iz rok komu i., jemandem das Messer aus der Hand entreißen; — 2) aufreißen: voda je breg izdrla; izdrt breg, zerrissene Küste, Cig. (T.).
135. izlı̑kati, -am, vb. pf. ausglätten, Cig., Jan.; auspolieren, Z.; izlikani in nabrušeni meči, Jap.- C.; izlikani predalniki, politierte Kästen, LjZv.; — i. perilo, plätten, Cig.; i. sukno, appretieren, Cig.; putzen, Jan.; — durchbilden, Cig.; = olikan, fein, Cig.
136. izmę́kati, -am, vb. impf. ad izmečiti, Cig.
137. 1. izmétati, -mę́čem, I. vb. pf. 1) das Herauswerfen beenden; i. kamenje iz jame; veliko krvi iz sebe i.; — i. zobe, ausbrechen, die letzten Lamm- oder Füllenzähne verlieren (o ovcah in konjih), Cig.; — 2) i. se, in die Kolben schießen: sirek se je izmetal, Vrsno- Erj. (Torb.); — II. izmẹ́tati, -mẹ̑tam, -čem, vb. impf. ad izvreči, izmetati I., 1) auswerfen, Cig., Mik.; ausschließen: izmetajoč vzrok, ein Ausschließungsgrund, Levst. (Pril.); — 2) i. se, Aehren ansetzen: ječmen se je izmetal, Dalm.; — tvor se izmeče, bildet sich, Z.; — žužki se izmečejo, kriechen aus, Vrt.
138. izzà, praep. c. gen. 1) hinter—hervor; Izza hriba gre rumeno solnce, Npes.- C.; izza mize vstati, die Tafel aufheben, Jan.; izza pasa meč potegniti, Npes.- Mik.; Izza nohtov kri kaplja, Npes.- C.; — 2) seit: izza nekoliko časa, seit einiger Zeit, Zora; izza mladih let, LjZv.; — 3) wegen: izza edinščine neredno življenje, Zv.; infolge, LjZv.
139. káj, I. pron. interr. 1) v vprašanju direktnem in indirektnem: was? kaj bo dobrega? was bringst du Gutes? po čem? wie theuer; ne vem, kaj mi je storiti, ich weiß nicht, was ich anfangen soll; — warum? kaj se smeješ? kaj bi molčal? — čemu, k čemu? zu welchem Zwecke? warum? čemu srditi se nad ljudstvom? Ravn.; — včasi je treba nekaj dopolniti: wie? kaj? celo sovražniki njegovi ga hvalijo? Cig., (= kaj praviš?); — kaj, ko bi zdaj prišel? wie, wenn er jetzt käme? Cig.; (= kaj bi bilo, kaj bi se zgodilo, ko ...?); — dogovorili se bomo, kaj in kako, wir werden das Was und Wie besprechen, Cig.; svarim ga, ali kaj (aber was hilft es), ker me ne posluša; — 2) v vzkliku: kaj meni za to! was geht das mich an! kaj pa (pak)! kaj pa (pak) da! allerdings! freilich! natürlich! das will ich meinen! kaj pa da! tako bi že utegnilo biti prav, Str.; tudi: kajpada = seveda, Cv., nk.; balo je imela, veliko balo, kajpada! LjZv.; prvi namen mu je kajpada čednost priporočati mladini, Cv.; kaj še! warum nicht gar! pa kaj še! (doch, was sage ich!) desetkrat pametnejših besedi je od tebe, Cig.; kakor rosa vročino hladi, tako de dobro lepa beseda, kaj! od velicega daru boljša je lepa beseda, Ravn.; kaj bi! kaj bi tisto! lassen wir das! ali si govoril ž njim? — kaj govoril! še videl ga nisem! ich habe ihn nicht einmal gesehen, geschweige denn gesprochen; — "kaj" se rabi za vprašalno besedico; kaj ne? nicht wahr? kaj tako mi vračaš mojo ljubezen? so also vergiltst du mir meine Liebe? kaj me nič več ne poznaš? kennst du mich denn nicht mehr? — II. pron. indef. kàj, 1) etwas; povej nam kaj, erzähle uns etwas! kaj lepega, etwas Schönes; — on je za kaj, taugt zu etwas; (čemu človek = priden, vreden č., ogr.- Raič [ Let.]); imaš kaj denarjev? hast du ein Geld? — eno leto ali kaj, beiläufig ein Jahr; — v vprašanjih: kako je kaj? wie geht es? kam pa kaj zahajaš? wo pflegst du hinzugehen? — (beseda "kaj" je poudarjena) za glagolom "imeti": nimam ti kaj povedati, ich habe dir nichts zu sagen; nimam mu kaj dati, ich habe nichts, was ich ihm geben könnte, ich kann ihm nichts geben; ima s čim plačati, er hat die Mittel es zu bezahlen; kdor ima s čim, lahko gre v Rim, Npreg.- Cig.; nimam s čim dolg plačati, ich habe nicht die Mittel, das Geld, die Schuld zu bezahlen; — ne morem kaj komu (čemu), ich kann jemanden nicht meistern, eine Sache nicht bewältigen; misli, da ne more kaj tolikemu opravilu, Ravn.; sam ji ne morem kaj, allein kann ich ihrer nicht Herr werden, Vrt.; ne morem vsemu kaj, ich kann nicht alles bewältigen, Levst. (M.); tudi mati ni mogla vsemu kaj, auch die Mutter vermochte nicht alles, Vrt.; ne morem si kaj, da ne bi —, ich kann nicht umhin —; — 2) kaj = etwas Bedeutendes: da je kaj, daß es eine Pracht, eine Freude ist; voli so debeli, da je kaj; peli smo, da je bilo kaj; ljudstva je bilo, da je bilo kaj; — besonders viel, recht viel: bilo je kaj ljudstva na bregu, C.; letos je bilo kaj gob, Lašče- Levst. (Rok.); — sehr, recht; kaj malo, gar wenig, Cig.; to je kaj lepo, das ist recht schön, C., Levst. (Rok.); to mi kaj diši, das schmeckt mir köstlich, Cig.; tega smo kaj namlatili! den haben wir gehörig geprügelt, C.; ni mi nič kaj dobro, es ist mir nicht recht wohl, Z.; — III. 1) pron. rel. = kar, na vzhodu; kaj so najhujše mogli, Krelj; kaj več — s tem manje, Krelj; kaj goder = kar koli Ev. tirn.-Mik.; — 2) conj. = da, na vzhodu; kaj pomeni to, kaj Peter in Johanes zraven tečeta, Krelj; rekel mi je, kaj bode prišel, Mik.; — = ker: zato me črti, kaj ga nisem hotela vzeti, BlKr.- Levst. (M.); — = kadar (ko): tisto leto, kaj sem k vam prišel, BlKr.- Levst. (Rok.); — s čim, sobald, brž ko, Cig., Jan., Levst. (Sl. Spr.); = čim, Levst. (Sl. Spr.); — čim — tem, je—desto; čim več, tem bolje.
140. 1. kopíca, f. 1) der Garben-, Stroh- oder Heuhaufen, der Schober; na kopico se mečejo, kadar žito mencajo (manejo), jvzhŠt.; — der Haufe; k. opek, ein Stoß Ziegel, C.; živa k. = k. ljudi, n. pr. otrok, jvzhŠt.; — kopice delati, Burzelbäume schlagen, C.; — 2) der Berggipfel: po gorskih kopicah lesketale so se bele cerkvice, Slovan; — 3) der Kegel, Šol.; — prim. 1. kopa.
141. lániti, lȃnem, vb. pf. aufbellen, C., Z.; — grob anfahren, kaj si lanil na me? Vrsno, Krn- Erj. (Torb.).
142. lína, f. das Dachfenster; ein Fenster, eine Lucke ohne Glasverschluss; bes. das Thurmfenster; slepe line, die blinden Fenster am Thurmdache, BlKr., Polj.; die Schießscharte, Z.; — ein Loch im Eise, C.; — die Oeffnung mit der Fallthür vor dem Sautrog, C.; — pl. line, das Fenster überhaupt, Dol.; Šla sta na ispe visoke Odperat line široke, Npes.-K.; Bratec pa zdaj v linah stoji, Npes.-K.; line zaluščiti, die Fenster zuschlagen, Pohl. (Km.); — line so tudi luknja, skozi katero se klaja iznad hleva meče v hlev, Nov.; — prim. stvn. hlina, lina, srvn. line, Balkon, Mik. (Et.).
143. maščevȃvski, adj. 1) dem Rächer gehörig, zukommend, Rache-, Cig., Jan.; m. meč, das Racheschwert, Cig.; — 2) rachsüchtig, Mur., Cig., Jan.
144. mę́cavəc, -vca, m. = mečkalo 2), C.
145. mę́hča, f. = meča, die weichen Theile am Körper, Mur.
146. mehlji, adj. compar. ad mehek, BlKr.- Mik.; nam. mečji, mehkejši.
147. métati, mę́čem, vb. impf. 1) werfen; kamenje, puščice m.; — s kamenjem koga m., steinigen, Vrt.; — ogenj m., Feuer speien; iz sebe m., sich erbrechen; kri m., Blut ausbrechen; — ausbrechen: ovca, konj meče zobe, Cig.; — božje ali božjast ga meče, er hat die Fallsucht, er hat einen epileptischen Anfall; tudi samo: meče ga; — m. komu kaj na oči, Vorwürfe machen, C.; = m. v oči, Cig.; — bob v steno m. = tauben Ohren predigen; pšenico k plevam m. = das Kind mit dem Bade ausgießen, Cig.; — m. se, sich gegenseitig zu Boden zu werfen suchen, ringen; — 2) m. se, sich ergießen: potok se meče iz preduha črez steno, Glas.; — 3) m. se, in Samen schießen, Aehren ansetzen, C.
148. metljȃj, m. ein Geschwür, Cig., Lašče- Levst. (Rok.), Polj.; — der Fingerwurm, Notr.; metljaji so neki mozolji, ki se človeku na nogah po mečah delajo, Ig (Dol.); nav. pl. metljaji, die Egelkrankheit der Schafe, Cig., Jan., Notr., BlKr.; metljaji v jetrih, Strp.
149. 2. míčən, -čna, adj. weich: mično sadje, mürbes, abgelegenes Obst, Guts.; — milde, sanft, Guts., Jarn.; — nam. mečen?
150. motoháviti se, -ȃvim se, vb. impf. sich hin und her zerren: motohavijo se, kadar se mečejo, Dol.
151. mučkáti, -ȃm, vb. impf. = mečkati, Guts., Mur.
152. nabrúsiti, -im, vb. pf. scharf schleifen, schärfen; nabrušen nož, meč; — nabrušen jezik, eine scharfe Zunge; — n. koga, aufhetzen, C.
153. nadomẹ̑tək, m. = nameček, Jan. (H.).
154. namétati, -mę́čem, I. vb. pf. in einer gewissen Menge werfen: n. kamenja v jamo; n. prsti v grob; snopov namečejo po obeh straneh poda, Ravn. (Abc.); — n. jih komu po plečih, jemanden abprügeln, Jurč.; — n. nasip, einen Wall aufwerfen, Cig.; — II. namẹ́tati, -mẹ̑tam, -čem, 1) vb. impf. ad navreči, nametati II., Dol.; — 2) (sneg) nameta, es stöbert, Ig, Gor.
155. namẹ̑tək, * -tka, m. = nameček, BlKr.- M., Mik.
156. nasadíti, -ím, vb. pf. 1) ansetzen: n. kokoš, eine Henne zum Brüten auf die Eier setzen; — jajca n. kokoši, einer Henne die Eier zum Brüten unterlegen; — n. ribe v ribnik, ribnik n. z ribami, den Teich mit Fischen besetzen, V.-Cig.; — 2) pflanzen, anpflanzen; drevje, cvetice n.; — 3) aufsetzen, anstecken; n. vrata, okno, die Thüre, das Fenster in die Angeln einhängen; n. bajonet, aufpflanzen, Cig.; n. mlinski kamen, den Mühlstein aufsetzen, Cig.; auf einen Stiel stecken, mit einem Stiele versehen; bestielen; n. sekiro, lopato, nož; n. na kol, aufpfählen; n. meso na vilice, aufgabeln; n. se na meč, sich ins Schwert stürzen, Ravn.; — nasadil se bo, er wird anrennen, Jan.; — n. se, sitzen o. stecken bleiben, auf den Grund stoßen (o ladji), Cig.; — 4) n. snope, die Garben zum Dreschen zurecht legen; — 5) n. koga, aufbringen, erzürnen, Cig.; tako govorjenje ga je zopet nasadilo, DSv.; nasajen biti, zornig, gereizt, übelgelaunt sein; — kratko nasajen, kurz angebunden, Erj. (Izb. sp.); razjezil sem tebe, ki si na kratko nasajen, Zv.; — 6) eine gewisse Menge anpflanzen, setzen; n. cvetlic po vrtu; veliko krompirja n.; — bepflanzen; n. vrt s cvetlicami; Polno je (vrtec) rožic nasajen, Npes.-K.
157. nasmetíti, -ím, vb. pf. irgend eine Menge ungehöriger, unnützer Dinge, Unrath anstreuen = smeti napraviti; z rezljanjem n. po sobi ali n. sobo; nasmečen, voll Kehricht, C.
158. nastáviti, -stȃvim, vb. pf. 1) ansetzen, anstücken, Mur.; — n. govorjenje o čem, eine Rede anknüpfen, Cig.; n. govor o čem, etwas zur Sprache bringen, M.; — fortsetzen, Zora; — 2) zu einem bestimmten Zwecke hinstellen, aufstellen; n. kako posodo, da kdo kaj v njo da; — n. past, zanko, mrežo, vado, strup; — n. topove; n. komu meč na prsi, ansetzen; — n. sod, anzapfen; — n. uho, das Ohr näher bringen, um besser zu hören oder zu horchen; — n. komu nogo, jemandem ein Bein halten, damit er falle; — n. se, sich zu einem bestimmten Zwecke hinstellen; — 3) gründen, C.; n. zidanje, den Grund zu einem Gebäude anlegen, Cig.; — n. svetstvo, das Sacrament einsetzen, ogr.- C.
159. nebę̑škati, -am, vb. impf. otročja igra, pri kateri dva platiča kvišku mečejo in potem, kakor padata, na vsajeni veji ključice kvišku pomikajo, Ljub., Gor.; — prim. Zora IV., 128.
160. nǫ́žnica, f. 1) die Messerscheide, die Scheide, bes. die Schwert- oder Säbelscheide, Meg., Guts., Mur., Cig., Jan., Dol.; nav. pl. nožnice, Alas., Guts., Mur., Cig., Krelj, Hip. (Orb.); meč iz nožnic izdreti, Dalm.; — das Futteral: (n. za britvo), Dict.; (n. za naočnike), Cig.; (n. za knjigo), Savinska dol.; — listna n., die Blattscheide, Cig. (T.), Tuš. (B.); — 2) die Erbsenschote, Mariborska ok.- C.; — 3) pl. nožnice, bei der Stampfe die durchlöcherten Bretter, durch deren Löcher die Stampfschäfte (pahi) gehen, Dol.; — 4) neka skoljka: die Messerscheide (solen vagina), Erj. (Ž.); — tudi: nožníca.
161. òb, (okrajšana oblika: ò), I. praep. A) c. acc. 1) s krajevnim pomenom na vprašanje: kam? um; kača se je ob palico ovila, ob potok (den Fluss entlang) smo vrbe nasadili, Levst. (Sl. Spr.); — pri glagolih, ki pomenjajo zadevanje, udarjanje: an, auf; ob mizo udariti, auf den Tisch schlagen; ob tla treščiti, zuboden schmettern; ( fig.) ob tla je, er ist zugrunde gerichtet; ob kamen zadeti ali spotekniti se, an einen Stein stoßen; bodisi z loncem ob kamen ali s kamenom ob lonec, težko je loncu, Npreg.- Jan. (Slovn.); ob grm je obrsnil, es hat ihn der Busch gestreift, Levst. (Sl. Spr.); drgniti se ob kaj, sich an etwas reiben; ( fig.) ob mene se briše, = er schiebt die Schuld auf mich, Z.; ob mene se huduje, er ärgert sich über mich, Jurč.; jezike brusiti ob koga, Levst. (Zb. sp.); metati kaj ob zadaj (= vnic, črez glavo nazaj), Navr. (Let.); — ob ono stran, jenseits, Krelj; — 2) s časovnim pomenom: ob dan, bei Tage, Habd.- Mik.; ob noč, bei der Nacht, Mik.; über Nacht, Mur., Zv.; In svet ob noč pozabi kraj, Greg.; — 3) pomenja vzrok: ob to (obto), deshalb, Trub., Dalm.; ob kaj? (obkaj?), warum, Trub.; ob vašo stran, eurethalben, Krelj; — 4) ob glavo mu gre, es geht ihm um den Kopf, Ravn.- Mik.; ob pamet mu gre, er ist in Gefahr, den Verstand zu verlieren, Cv.; — (po nem.) ob kaj priti, um etwas kommen, es verlieren; pripraviti koga ob kaj, jemanden um etwas bringen; ob glavo dejati, enthaupten; krava je ob mleko, die Kuh ist um die Milch gekommen; obenj je, es ist um ihn geschehen, Cig.; — B) c. loc. 1) s krajevnim pomenom: längs, an; Paša stopa o potoci, Npes.-K.; ob potoci (potoku) lovec hodi, Levst. (Sl. Spr.); ob hribu hoditi, am Berge hin gehen, Cig.; ob hiši stoji drevje, Levst. (Sl. Spr.); pesek ob morju, der Sand am Meere, Ravn.- Mik.; ob bedru meč visi, Mik.; ob niti viseti, Mik.; palica ob zidu sloni, Levst. (Sl. Spr.); strah je v sredi otel, ob krajih ga pa nič ni, Npreg.- Jan. (Slovn.); težko mi je ob srcu, Vrt.; — 2) s časnim pomenom: zur Zeit, um, zu; o pravem času, zur rechten Zeit; ob nečasu, zur Unzeit, V.-Cig.; o kugi, zur Pestzeit; o lepem vremenu, bei schönem Wetter; o deževju, zur Regenzeit; o žetvi, zur Erntezeit; o božiču, zu Weihnachten; o sv. Juriju, zu Georgi; o kresi se dan obesi, Npreg.- Jan. (Slovn.); — o poldne, o polnoči (o poludne, o polunoči, nk.), zu Mittag, um Mitternacht; ob kolikih? = obkorej? um wieviel Uhr? Mur., vzhŠt.; ob eni (enih), um ein Uhr; ob sedmih, ob sedmi uri, um sieben Uhr; ob pol(u)sedmih, um halb sieben Uhr; — ob enem, zugleich; ob prvem, ob tretjem = prvič, tretjič, C.; — deček ob desetih letih, ein zehnjähriger Knabe, Vrt.; — ob uri, zur bestimmten Stunde; — ob sedmem dnevi, jeden siebenten Tag, Dalm.; — ob petkih, an Freitagen; ob časih, zeitweise, Cig.; — = za, zur Zeit: ob cesarju Avgustu, Levst. (Sl. Spr.); ob Mojzesu, Vrt.; — binnen, in: ob tednu, ob letu; — 3) znači okoliščine: ob zgodnjem trpljenju, o preganjanju in obrekovanju, o tujščini in ječi si delal iz Jožefa tako blazega moža, Ravn.; ob tem takem, unter solchen Umständen, Cig.; ob samotni hoji črez goro premišljevati kaj, Ravn.; — 4) kaže to, česar se dejanje tiče: in Betreff, von, über ( lat. de); (v tem pomenu stoji v knjigah nav.: o, redkeje: ob, narod pa rabi: od); o kom (čem) govoriti, pisati, peti, meniti, dvomiti itd.; pesem o Pegamu in Lambergarju; nauk o pesništvu; — kaj se vam zdi ob takem prevzetju? Krelj; veselje ob enem grešniku, Krelj; pravi mi ob edinem sinu mojem, Levst. (Sl. Spr.); — 5) kaže to, iz česar je kaj izdelano, aus: klobuke delati ob svili, Vrt.; ti zidovi so ob opeki, Vrt.; ob suknu je narejeno oblačilo, Levst. (Rok.); — 6) kaže to, kar h kakemu dejanju pomaga: o (ob) palici, o (ob) berglah hoditi, an einem Stocke, auf Krücken gehen; ob kruhu in vodi živeti, von Brot und Wasser leben; o preji ga je živila, sie nährte ihn mit Spinnen, Ravn.- Mik.; ob svojem živeti, von seinen eigenen Mitteln leben; naj le dobro živi, saj ima ob čem, (er hat ja die Mittel dazu); ob svojih, očetovih troških, auf eigene, des Vaters Unkosten; ob tem brašnu ne prideš do Trsta, mit dieser Reisezehrung kommt man nicht bis Triest; izučiti se česa ob nemškem jeziku, mittelst der deutschen Unterrichtssprache etwas erlernen, Levst. (Nauk); ob malem opraviti, mit Wenigem auskommen, Cig.; ti se ob velikem trudiš, du hast viel Mühe, Krelj; ob kratkem kaj povedati, sich kurz fassen; — 7) sam ob sebi, von selbst, aus eigener Macht: kadar je sila, more sam ob sebi dajati zapovedi, Levst. (Nauk); — samo ob sebi se umeje, es versteht sich von selbst, Levst. (Nauk), nk.; — ob svoji glavi, sam ob sebi je storil, er that es aus eigenem Antriebe, von freien Stücken, Levst. (Sl. Spr.), C.; — to ni samo ob sebi, das geht nicht mit rechten Dingen zu, Levst. (Sl. Spr.); — ob sebi an und für sich, C.; — II. adv. v sestavi z adjektivi, katerim slabi pomen: osiv, etwas grau, otemen, etwas finster etwas dunkel, vzhŠt.- C.; — III. praef. znači, 1) da se dejanje vrši okoli predmeta: um-; obviti, umwickeln, obvezati, umbinden, ozreti se, sich umsehen, opasati, umgürten, obstopiti, umringen, objeti, umfassen, umarmen; — 2) da dejanje zadeva predmet, če tudi ne od vseh strani: be-; obiti, beschlagen, obdarovati, beschenken, obrekavati, verleumden, obgovoriti, anreden; — 3) da kdo (kaj) ostane v začetem stanju: obležati, obsedeti, obstati, liegen, sitzen, stehen bleiben; — 4) izgubo: oblistovati se, die Blätter verlieren; — 5) dela iz imperf. glagolov perfektivne: ogreti, oslabeti.
162. oblȃst, f. 1) das beherrschte Gebiet, Cig., Jan., Mik.; Na vojsko brž na mejo vstan, Na kraj oblasti dunajske, Npes.-K.; — der Besitz, C.; der Bauerngrund, C.; — 2) die Gewalt, die Macht, die Befugnis; kraljeva, očetovska o.; sodnja o., die Gerichtsbarkeit, Cig.; pod svojo oblast spraviti; v svoji oblasti imeti; — o. si vzeti, sich die Freiheit nehmen, Litija- Svet. (Rok.); božja o., die Epilepsie; (iz tega: božjast); božja o. ga meče, Dict.; taiste je ozdravil, katere je božja oblast metala, Jsvkr.; — oblast te udari! o. te meči! (kletvice), Prim.; — 3) die Behörde, die Obrigkeit, Cig., Jan., ogr.- C.
163. òd, I. praep. c. gen. kaže 1) pri besedah, ki pomenjajo kako ločenje, to, od česar se kdo (kaj) loči: von; duša se loči od telesa; od doma iti; šel je od nas; od sebe iti z voli, nach rechts die Ochsen lenken, jvzhŠt.; od strehe kaplja; delo gre od rok (geht vonstatten); odvrni vse hudo od nas; pritrgati si od ust, an seinem Munde ersparen, Cig.; od sebe dati glas, pismo, einen Laut von sich geben, eine Urkunde ausstellen; — rešiti od zlega, Met.- Mik.; očistiti od pregrehe, Ravn.- Mik.; nehati od dela, Ravn.- Mik.; n. od tožbe, Meg.- Mik.; n. od greha, Levst. (Rok.); od bolezni okrevati, Levst. (Rok.); — prostost od poštarine, Levst. (Nauk); — od kod (odkod)? woher? od tod, von hier; od tamtod, dort her, Cig., Jan.; od onod (ondod), von dorther; od daleč, von ferne her; vstane od kjer je sedel (= od tam, kjer), Levst.- M.; — 2) od česar je kaj oddaljeno: von; tri milje od Ljubljane; od šuma in napak sveta živeti, ferne vom Lärm und den Verkehrtheiten der Welt leben, Ravn.- Mik.; od rok, abwegs; unbequem gestellt oder gelegen; — 3) osebo, od katere kaj zahtevamo, dobimo, zvemo i. t. d.; von; izprositi od koga kaj; to imam od očeta; — 4) v prostoru, kje se začenja kaj: von; od prvega do zadnjega; od konca do kraja; od enega kraja do druzega; od kraja začeti, von neuem anfangen; — od hiše do hiše; od besede do besede; — 5) v času, kje se kaj začenja: von; od začetka, anfänglich; od mladih nog, von Jugend an; od petih do šestih, von fünf bis sechs Uhr; od zdaj, od sih dob (odsihdob), von nun an; od nekdaj, von jeher; od kar (odkar) svet stoji, seitdem die Welt besteht; — 6) primerjano osebo ali reč za komparativom: als; solnce je večje od zemlje; eden od druzega lepši, Cig.; večkrat od enok (= enkrat), ogr.- C.; letos smo bolj zdravi od lani, Z.; — 7) izvor kake reči: von; otroci od prve žene; ne jẹ́ se meso od vsake živali; duh od sena; izvirati od hudodelstva, DZ.; privolitve od deželnega zbora je treba, Levst. (Nauk); troški od občinskega užitka, Ausgaben, welche für das Gemeindegut zu bestreiten sind, Levst. (Nauk); — 8) tvarino, iz katere je kaj narejeno: von, aus, nk.; venec od trnja, Levst. (Rok.); od železa se jeklo izdeluje, Erj. (Min.); premog je nastal od organskih tvarin, Erj. (Min.); — 9) predmet govorjenju (v narodnem govoru): von; govoriti, pripovedovati od česa (v književnem jeziku: o čem); — 10) pri trpni obliki osebo, katera provzročuje dejanje: von; bil je od očeta tepen; — 11) posredni ali neposredni vzrok: von, vor; od lakote konec jemati; od ognja voda vre; drevo se šibi od sadja; od veselja, od strahu; od dolzega časa se mu zdeha; od starosti ne vidi, od žalosti ne spi, Levst. (Rok.): od toče, od paleža je sad tako slab, Levst. (Rok.); — sam od sebe, aus eigenem Antriebe, von selbst; — 12) način: von; od srca želeti kaj; von Herzen, herzlich wünschen; od škode biti komu; zum Schaden gereichen, Cig.; to je od sile, das ist zu arg; — 13) celoto, h kateri kak del spada: von; od nas nihče ni padel; pet od sto, fünf Procente; — pos. pri stvareh, ki so deli kake celote, takrat, kadar so ločeni od celote: ključ od vrat, kamba od jarma, osnik od kolesa, brada od sekire, Levst. (Zb. sp. IV. 132.); — 14) kraj, kjer se kaj godi; pojem oddaljevanja in oddaljenosti se je izgubil: od spodaj, od zgoraj, unterhalb, oberhalb (— nav. odspodaj, odzgoraj); meč od obeju platu oster, Trub.- Mik.; pišejo imena sv. treh kraljev na velika vrata od zunaj in od znotraj, Navr. (Let.); — II. praef. znači 1) oddaljanje, ločenje: oditi, weggehen, odvezati, losbinden, odgristi, abbeißen, odzebsti, abfrieren, odpreti, aufmachen, odkriti, aufdecken, odvaditi se, sich entwöhnen; — odžvižgati, odpiskati, = žvižgaje, piskaje oditi; — 2) nehanje, končanje: odkositi, odvečerjati, das Mittagsmahl, das Nachtmahl beenden; odcvesti, verblühen; zvon je odpel, die Glocke hat aufgehört zu tönen; — 3) vračanje dejanja z enakim dejanjem: odgovoriti, antworten; odpevati, respondieren; odpisati, schriftlich antworten; — postavljanje v prejšnji stan: odvihniti hlače, die aufgestreifte Hose wieder zurückstreifen; odviti, aufwickeln.
164. 2. oddȃjati, -am, vb. impf. o. kravo = umečevati vime pred molžo, potegniti nekolikokrat po sescih, Podkrnci- Erj. (Torb.); — prim. dojiti.
165. odmę́kniti, -mę̑knem, vb. pf. 1) weich werden, Jan., C., Pohl. (Km.); aufthauen, Cig., Jan.; odmeknilo je, = jug je nastopil, da je (po zimi) vreme zopet "mečje", Lašče- Erj. (Torb.); — 2) erschlaffen, Mur.; — 3) nachlassen, aufhören (o bolečini), Povir (Kras)- Erj. (Torb.); bolečina, otok odmekne, C.
166. ognję̑n, adj. Feuer-, feurig; ognjena kepa, der Feuerball; ognjena elektrika, die Pyroelektricität, Cig. (T.); ognjeni meč, das Flammenschwert; ognjena gora, der Vulcan, Cig., Jan.; ognjena barva, die Feuerfarbe, Cig.; — eifrig, hitzig, Cig., Jan., nk.
167. ogràd, -gráda, m. ein umzäunter o. eingefriedeter Platz, Jan., Zora, ogr.- Valj. (Rad); — der Hof hinter dem Hause: na ograd mečejo smeti in drugo šaro, Gor.; — eine umzäunte Viehweide, SlGradec- C.; — der Garten, Jan., Mik., Luče ( Št.)- Erj. (Torb.), vzhŠt.; bes. der Gemüsegarten, Poh.; vinski o., der Weingarten, Rez.- C.; — tudi: ógrad (ǫ́grad), -gráda, ogr.- Valj. (Rad); ógrad, ógrada, Erj. (Torb.).
168. okọ̑, očę̑sa, n. 1) das Auge; pl. očę̑sa (oka, ogr., kajk.); očı̑, f. pl. das Augenpaar lebender Wesen, die Augen; več vidijo oči od očesa, Jan. (Slovn.); medlo oko, ein müdes Auge, Cig.; debelo o., das Glotzauge, Cig.; bistro o., ein lebhaftes Auge; vdrte oči, hohle Augen; krvavo oko, das Blutauge, Cig., C.; solzne oči, thränenfeuchte Augen; z vprtimi očmi, mit unverwandten Augen, Cig.; z golim očesom, z golimi očmi, mit bloßen, unbewaffneten Augen; = s praznimi očmi, jvzhŠt.; na oči, dem Augenscheine nach, Vrt.; na oči je kakor novo, LjZv.; = na oko, C.; na ọ̑kọ, Valj. (Rad); = po očeh, Cig.; na oko, nach dem Augenmaße: na o. preceniti, DZ.; = na oči, Cig.; = kakor oči kažejo, Cig.; na prve oči, auf den ersten Anblick, C.; na oko vzeti (dejati) koga, einen aufs Korn fassen, Cig.; na očesu imeti, auf dem Korne haben, Cig.; pod oči dobiti koga, jemanden zu Gesichte bekommen, Danj. (Posv. p.); pred očmi biti komu, jemandem vorschweben; izpred oči izginiti, aus den Augen schwinden; oko se je prijelo česa, das Auge haftet an etwas, Cig.; povsod oči imeti, auf alles achtgeben; oko (oči) imeti na kaj, ein Augenmerk auf etwas haben, Cig. (T.), DZ.; oči obračati v koga, jemandem Blicke zuwerfen, Cig.; o. vpreti v koga, jemanden mit den Augen fixieren, Cig. (T.); očesa ne zgeniti, mit unverwandtem Auge hinblicken; oči pasti, die Augen weiden; oči pobesiti, den Blick senken; = oči po sebi vreči, Ravn.; oči kam vreči, einen Blick irgendwohin werfen, jvzhŠt.; A mladenič na devico, Ona meče nanj oči, Levst. (Zb. sp.); z očmi streljati, feurige Blicke werfen, C.; vse se godi pod njegovim očesom (unter seiner Controle), Levst. (Močv.); oči komu obrniti na kaj, jemanden auf etwas aufmerksam machen, DZ.; oko imeti obrnjeno na kaj, einer Sache Aufmerksamkeit schenken, Levst. (Nauk); v oči biti, hervortreten, Cig. (T.); zelene rože preveč v oči mahajo, Jurč.; to je preveč na očeh, das ist zu auffallend, Svet. (Rok.); blisk oči vzame (jemlje), der Blitz blendet, C., Vrt.; svetloba oči jemljoča, Ravn.; iz oči v oči, von Angesicht zu Angesicht, Cig., Jan., C.; niti iz ọ̑či v ọ̑či nikogar ne pogleda, Jurč.; v oči povedati komu kaj, jemandem etwas offen, ins Gesicht sagen, C.; iz oči v oči povedati, offen sagen, V.-Cig., Jan.; iz oči (z oči) v oči psovati koga, Mik.; povedimo si resnico iz oči v oči, Levst. (Zb. sp.); dokoder oči neso, so weit das Auge reicht, LjZv.; za oči se zgrabiti, = zu weinen anfangen, C.; oči tiščati = weinen, Bas.; na oči komu kaj reči = v obraz povedati, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); imeti večje oči kakor želodec = mehr verzehren wollen, als der Magen verträgt, Cig.; dal bi mu oko iz glave = er gäbe ihm das Herz aus dem Leibe, Cig.; ne da mu več lepega očesa, er gönnt ihm keinen freundlichen Blick mehr, Ravn., LjZv.; ne dado jim dobrega očesa, Jap. (Prid.); imeti malo očesa za koga, jemanden ziemlich gerne sehen, Jurč.; — 2) slepa oka, die Schläfe, Mur.; — 3) kurje oko, das Hühnerauge (am Fuße); kurja očesa imeti na nogi; = žabje oko, Mur.; — 4) das Auge (auf der Karte, dem Würfel), Cig.; — 5) der Fingerringstein, C.; — rakova oka, die Krebssteine, C. ( Vest.); — 6) das Auge (an den Reben, Bäumen u. dgl.), die Blatt- o. Blütenknospe; pl. očesa: vinska trta je pognala očesa, Ravn.- Mik.; (tudi: oka, trsova, drevesna oka, C. [ Vest.]); — 7) die Narbe (im Ei), der Hahnentritt, Cig. (T.); — die Narbe (bei Hülsenfrüchten), der schwarze Keim (an den Bohnen), Cig.; — der Spiegel ( zool.), Cig. (T.); — 8) die Masche (in Netzen, im Strickwerk), die Schlinge am Seil, V.-Cig.; oka v mreži, Zv.; — 9) rastline: volovsko o., die weiße Wucherblume o. Orakelblume (chrysanthemum leucanthemum), Cig., Jan., Tuš. (R.); — pasje o., das Flohkraut (pulicaria), Dict.; tudi: das Mückenkraut (inula conyza), C.; — hudičevo o., die Einbeere (paris quadrifolia), Z., C.; — kurje o., das Gauchheil (anagallis), Pjk. (Črt.); — ptičja očesa, die Becherblume (poterium polygamum), Josch; — mačje oči, das Sumpf-Vergissmeinnicht (myosotis palustris), Cig., Jan., Tuš. (R.).
169. opásati, -pȃšem, vb. pf. umgürten: meč o.; — (eine Schürze) umbinden, Cig.; — o. se, den Gürtel anlegen, sich gürten; — umschließen (wie mit einem Gürtel), Cig., Jan.; z gozdi opasan, umwaldet, Cig.; umzingeln, belagern, ogr.- M.; — umfassen: te smreke trije možje ne morejo opasati, Ben.- Erj. (Torb.).
170. 2. opọ̑rək, -rka, m. 1) die Krause bei Kleidern, C.; — 2) das Gekröse (mesenterium), vzhŠt.- C.; tudi pl. oporki, C.; — 3) die Gebärmutter der Sau, vzhŠt.- C.; — 4) salo okoli slezene pri svinji, Valj. (Rad); — 5) svinjska kožica, ki se meče v sir, kateremu pravijo potem remenjak, Valj. (Rad); — 6) ein Lappen, am Schuh, woran die Schnalle oder die Schnur befestigt ist, Rez.- C.
171. ožę̑mnica, f. = mečkalnica, die Traubenquetschmaschine, C.
172. pádeč, adj. padeča bolezen, die Fallsucht, Dict., BlKr.- M.; = padeča nevolja, BlKr.- M.; tudi samo: padeča, Jan.; padeča ga meče, BlKr.- M.
173. pālaš, m. nekakšen meč, der Pallasch, Cig., Jan., ogr.- C.
174. parādən, -dna, adj. zur Parade dienend, Parade-, Cig., nk.; paradni meč, Cig.
175. pəhníti, páhnem, vb. pf. 1) einen Stoß versetzen ( bes. mit einem länglichen Gegenstande); z drogom me je pehnil, (pahnil) Mur.; vol z rogmi koga pahne, Dalm.- C.; v oko me je pehnil, er ist mir mit einem spitzigen Gegenstande ins Auge gefahren, Mur.; p. (pahniti) koga od sebe, s konja, s prestola, Cig.; v ječo koga p., Ravn.; — stechen; z iglo koga v glavo p., Guts. (Res.); z nožem koga p., C., Št.; meč v koga p., C.; — 2) hervorwachsen lassen, treiben: žito bo več stebel pehnilo, (pah-) Cig.; rž bo vnovič pehnila, (pah-) Vrtov. (Km. k.); — 3) pahnjen = prismojen, verrückt, Mur., C., vzhŠt.
176. plamenı̑t, adj. flammend, C.; plameniti meč, das beflammte Schwert, Cig.
177. plámnast, adj. Flammen-, flammig: plamnast meč, plamnaste temnice, Guts. (Res.); pogl. plamenast.
178. plȃt, -ı̑, f. 1) die durch Zerspalten eines Ganzen erhaltene Hälfte: orehova p., Bolc- Erj. (Torb.); das Scheit von einem der Länge nach zerspaltenen oder zersägten Baumholz, das Halbholz, Cig., C.; ena p. obla, die eine Halbkugel, Cig. (T.); ritna p., der Hinterbacken, Dict., Blc.-C.; — ena plat vrat, der eine Thürflügel, Cig.; — 2) = platišče (pri kolesu), C., BlKr.; — 3) die eine von zwei entgegengesetzten Seiten: strešna plat, die Dachseite, Cig.; na to, na ono plat obrniti; die Blattseite, Jan., C.; na obe plati oster meč; omahovati v obe plati, Ravn.- Mik.; (v) p. zvona biti, die eine Seite der Glocke anschlagen, die Feuerglocke, die Sturmglocke ziehen; na dobro, na hudo p. se obrniti; v dve plati govoriti, doppelzüngig sein, Cig.; die Partei, Cig., C.; nisem na nobeno p., ich bin neutral, Z.
179. 1. plȃt, plȃta, platȗ, m. = plat f., 1) das durch Zerspalten entstandene Stück Holz, V.-Cig., vzhŠt.- C.; — 2) die Seite: na dva "plati", od obeju "platu" oster meč, Trub.- Mik.; vsako reč zna na oba "plati" obrniti, Jap. (Prid.); duri, ki se na dva plata odpirajo, Dict.; od farizejcev platu, Dalm.; od onega platu, Polj.; on plat vode, C.; na nobeden p. nič reči, nicht ja, nicht nein sagen; — za platom, seitwärts, s platom iti, an der Anhöhe (Kante) hin gehen, Hal.- C.
180. plẹ̑vnica, f. 1) der Spreubehälter, Habd.- Mik., Mur.; — jama, v katero se pleve o mlatvi mečejo, BlKr.; — 2) der Spreusack (als Unterbett), Mur., C., Valj. (Rad), Goriš.- Štrek. (Let.), Notr., BlKr., Gor.
181. podȃjščina, f. kar se podaja, Mur.; podajači so imeli v eni roki meč, z eno so podajščino nosili, Ravn.
182. pódlanka, f. spodnja, mečja in manjša dlaka na živalski koži, das Grundhaar, (morda nam. "podvlanka, podvolnka"), Lašče- Erj. (Torb.), Erj. (Som.).
183. pohvȃla, f. die Belobung, das Lob; die Anerkennung; pohvale vreden, anerkennungswert; Bog je hvale vreden, človek pa pohvale, Npreg.- Jan. (Slovn.); hrumeča p., rauschender Beifall, Cig.
184. pokmę́titi, -kmę̑tim, vb. pf. bäuerisch machen, verbauern lassen: p. slovstvo, Zv.; p. se, ein Bauer werden, verbauern; pokmečen grajski sin, Jurč.
185. pomučkáti, -ȃm, vb. pf., C., pogl. pomečkati.
186. poravnáti, -ȃm, vb. pf. 1) eben machen, ebnen; pot p.; — glatt machen, platt legen, Cig.; p. vse perilo, die getrocknete Wäsche platt zusammenlegen, jvzhŠt.; sukno v pole p., das Tuch auftafeln, Cig.; zurecht richten: p. si zmečkano obleko; p. se, sich zurecht richten; — 2) gerade machen: krivo železo p.; p. se, sich gerade strecken; — 3) ausgleichen, begleichen; p. prepir, dolg, škodo, račune; vse p., alles ins Reine bringen; reč je poravnana, die Sache ist berichtigt; — p. se s kom, sich mit jemandem ausgleichen; z lepo p. se, sich gütlich vergleichen.
187. poríniti, -rı̑nem, vb. pf. einen Schub geben, hinschieben, stoßen; v stran p. koga; voz p. naprej; meč p. si v srce, das Schwert ins Herz stoßen, C.
188. potę́gniti, -nem, vb. pf. einen Zug thun, ziehen; konj neče p.; iz kupice dvakrat p., zwei Züge aus dem Glase thun; iz vode koga p.; vina p. iz soda, Wein (mit dem Heber) aufheben; — koren p., eine Wurzel ausziehen ( math.), Cel. (Ar.); — meč p., das Schwert ziehen; — denar p., Geld beziehen; p. britev po kamenu (abziehen); z roko p. črez kaj, mit der Hand etwas überfahren, Cig.; p. črto, eine Linie ziehen; — sapa potegne, ein Windhauch erfolgt; kakor veter potegne, wie der Wind bläst; — ausstrecken, dehnen, Cig., Jan.; dan se je potegnil, der Tag ist länger geworden, Z., jvzhŠt.; — wiegen, Cig. (T.); koliko potegne to blago? Z.; močno p., schwer in die Wagschale fallen, Cig.; = dosti p., C.; — ako letina dobro potegne (gut ausfällt), SlN.; — na kislo p., sauer zu schmecken anfangen, zicken, Cig.; — p. jo, Reißaus nehmen, sich davon machen; kam jo je neki potegnil? — p. se kam, sich davonschleichen, Cig., M.; bolezen se kam potegne (versetzt sich), Cig.; — p. s kom, auf jemandes Seite treten, jemandes Partei nehmen; z nasprotniki je potegnil; — p. se za koga, kaj, sich jemandes, einer Sache annehmen; p. se za prijatelja, za resnico; p. se za svojo kožo, sich seiner Haut wehren, Cig.
189. požmę́titi, -im, vb. pf. erschweren, C.; — požmeti se mi kaj, es fällt mir etwas beschwerlich, ogr.- C.; — beschweren: požmečena duša, ogr.- Let.
190. praznovı̑t, adj. müßig: le-tukaj ta meč nema praznovati ni praznovit biti, Trub. (Post.); praznovita, nestanovita srca, Trub. (Post.).
191. prebósti, -bódem, vb. pf. durchstechen, durchbohren; z mečem koga p.; gleda me, kakor da bi me hotel z očmi p.; tvoje besede so mu prebodle srce (drangen ihm durchs Herz), Cig.
192. predrẹ́ti, -dérem, -drèm, vb. pf. 1) durchreißen, durchbrechen; voda je jez predrla; zid, vrata p.; danka predrta! unersättlicher Vielfraß! Dol.; — durchbohren: p. koga z mečem; trebuh komu s sulico p.; — predrt, mit einem Leibschaden behaftet, C., Dalm.; — ( fig.) to mi je srce predrlo; — (ein Geschwür) aufstechen; p. tvor; — p. se, sich durch einen Riss öffnen, sich aufreißen; jez se je predrl, der Damm ist ausgebrochen, Cig.; led se je predrl, das Eis ist eingebrochen, Cig.; aufbrechen (von Geschwüren): tvor se mi je predrl; — 2) hindurchdringen; svinčenka ni predrla, Cig.; voda je v hlev predrla, das Wasser ist in den Stall eingedrungen, Cig.; p. skozi vrste sovražnikov, durch die Feinde brechen, Cig.; tihi um, dobra, sveta volja najpred do resnice predereta, Ravn.- Valj. (Rad); — 3) predrt, = presnet, verwünscht, verdammt; predrta reč! Z.; dekle mu je predrto všeč, SlN.
193. prepəhníti, -páhnem, vb. pf. 1) durchstoßen, durchstechen; z mečem koga p., C.; glava s trnjem prepahnjena, Guts. (Res.); z žreblji prepahnjene svete kite, Jap. (Prid.); — 2) (mit dem Stoßhobel) überhobeln, Z.; überfalzen, Cig.; — 3) hinüberstoßen; — konj si je žilo prepehnil, das Pferd hat sich eine Ader verstoßen, verrückt, Cig.; — dolg p., eine Schuld assignieren: dolg smo prepehnili, t. j. tako smo naredili, da tisti, ki bi imel meni plačati, plača mojemu upniku, Svet. (Rok.); — 4) überfüllen, überfüttern, Kr.; p. se, den Magen mit Speisen überfüllen, Cig.
194. prẹ́sẹka, f. 1) eine durchgehauene, gelichtete Strecke im Walde, der Durchhau; preseko izkrčiti v gozdu, LjZv.; — 2) die Hecke, lebendiger Zaun (besonders im Felde), C., Svet. (Rok.); vrabci trumoma letajo po presekah (preskah), Bes.; — 3) ein Graben zur Ansammlung von Wasser, Mik.; z. B. in Weingärten: trtje je po presekah razdeljeno, vanje mečejo rezje, BlKr.; — 4) das Querthal, Cig., Jan., Cig. (T.), Jes.; — 5) ein Fass mit großem, viereckigem Loche zum Überführen der gelesenen Trauben (menda zato, ker ima zgoraj doge presekane), C., BlKr.; — tudi: presẹ̑ka, Valj. (Rad).
195. presúniti, -sȗnem, vb. pf. 1) durchstoßen; z mečem koga p., Cig.; — ( fig.) durchdringen, ergreifen, Cig., Jan., C., nk.; p. koga; p. komu srce, Cig.; ta zgodba grozno presune očeta, Ravn.; — 2) = prekucniti, umstürzen, Gor., Tolm.; p. otroka = z glavo k tlom ga obrniti in tako poškodovati, Gor.; — 3) p. se, sich überfressen, C.
196. priję́ti, prímem, vb. pf. 1) erfassen, ergreifen; veliki obeti, malo prijeti = viel versprechen, wenig halten, Z.; z roko, s kleščami p. kaj; trdo, napak p. kaj; p. koga za roko, za ušesa, jemanden bei der Hand, bei den Ohren nehmen; p. se za nos = sich an seiner Nase zupfen; majoliko p. za roče; p. za meč, za orožje, zum Degen, zu den Waffen greifen; narobe p. za kaj, etwas verkehrt anfassen; — p. za delo, Hand ans Werk legen; v hiši ni prijel za nobeno delo, Erj. (Izb. sp.); festnehmen, einfangen, p. tatu; konj je ušel, pa so ga kmalu prijeli; — einen Angriff thun, angreifen; sovražnika p.; — trdo koga p., jemanden hart hernehmen; = v strah p. koga, Jan.; za besedo p. koga, jemanden beim Worte nehmen; — befallen; mrzlica, krč me prime; — p. se, sich packen, handgemein werden; psa se primeta, vojski se primeta; — 2) p. se, etwas erfassen und daran haften o. hangen bleiben: p. se za vejo; s kremplji se p., sich ankrallen, Cig.; pijavka se je prijela, der Blutegel hat sich fest angesogen, Cig.; p. se kakor klop, sich wie eine Zecke anhängen; prah se prime posode, obleke; prime se ga vse kakor smole = er ist ein Dieb, Cig.; — Wurzeln treiben, greifen: posajene rastline, cepljena drevesa se primejo; — bolezen se človeka prime (steckt einen an), Cig.; ime se ga je prijelo, der Name blieb ihm, Z., Jurč.; nič se ga več ne prime, bei ihm verfängt nichts mehr; srca se p., zum Herzen gehen, Jan.; — p. se koga, sich jemandem anschließen u. sich an ihn halten, Cig.; — p. se česa, Hand an etwas legen, in Angriff nehmen: dela se p.; — 3) = prejeti, empfangen, Alas., Jan.; tako ima le-ta Gospod prijet biti na zemlji, Trub.; p. krst, Krelj; v svojo hišo koga p., Krelj; Bog te primi! sei gegrüßt! Alas., Dict.; prijel sem pismo, Npr.- Erj. (Torb.).
197. primę̑tək, -tka, m. = primeček, kajk.- Valj. (Rad).
198. primrzíti se, -ím se, vb. pf. Ekel, Überdruss erregen, zuwider werden, C., BlKr.; primrzil mu se je ves svet, LjZv.; primrzila sta se mu meč in puška, LjZv.
199. pripásati, -pȃšem, vb. pf. um den Leib binden, angürten; p. prednik, sich umschürzen, Cig.; p. si meč, sabljo, sich das Schwert umgürten; konju sedlo p., Cig.
200. prirǫ́čən, -čna, adj. 1) handsam, bequem; sekira je priročna, BlKr.- M.; meč priročneje opasati, Jurč.; bequem gelegen: priročna njiva, BlKr.- M.; — 2) geschickt, Mur.; — 3) Hand-: prirǫ̑čna knjiga, das Handbuch, Jan., nk.; — 4) links eingespannt: priročni konj; ( opp. odročni).

   1 101 201  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani