m (78.848-78.947)

78848. živı̑tək, -tka, m. 1) der Lebensunterhalt, Fr.- C., Z.; od zemlje živitek imajo, Jsvkr.; — 2) = življenje, das Leben, Schönl.
78849. živíti, -ím, vb. impf. ernähren, erhalten; s kruhom koga ž.; kako bi on imel ženo ino otroke živiti? Trub.; s prejo ga je živila, Ravn.; ž. se s čim, von etwas leben, sich nähren; nima se s čim ž., er hat nichts zu leben, Cig.; ž. se s tatvino in razbojem, C.; ž. se ob čem, = ž. se s čim, Cig., Jan.; tudi: ž. se od česa; — Bog te (vas) živi! Gott erhalte dich (euch)! Bog živi! Gott erhalte! — tudi: žíviti, Kr.
78850. žı̑vka, f. die Küchenschabe (blatta orientalis), Solkan- Erj. (Torb.); — prim. seželka, žuželka.
78851. živkobı̑lar, -rja, m. = kobilar 2), Gor.
78852. življénje, n. 1) das Leben; kakršno življenje, taka smrt; na ž. in smrt, auf Leben und Tod; vsakdanje ž.; pregrešno, pobožno ž.; dobro ž., das Wohlleben; ž. dati za domovino; — 2) = živež, Cig., Fr.- C., Svet. (Rok.); s potrebnim življenjem oskrbeti, Jsvkr.
78853. življenjepìs, -písa, m. die Lebensbeschreibung, Jan., nk.
78854. življenjepı̑səc, -sca, m. der Biograph, Cig., Jan., nk.
78855. življénski, adj. Lebens-, Mur.
78856. živočinı̑telj, m. der Beleber, ogr.- C.
78857. živodèr, -dę́ra, m. der Schinder, Cig., Jan., SlN.
78858. živopìs, -písa, m. die Malerei, Cig.; — po stsl.
78859. živopísati, -šem, vb. impf. malen, Cig. (T.), Vod. (Izb. sp.); — stsl., po gr. ζωγραφει̃ν.
78860. živopı̑səc, -sca, m. der Maler, Vod. (Izb. sp.), Levst. (Zb. sp.), Zora, Vrt., Navr. (Kop. sp.), DSv.; — stsl.
78861. živopísən, -sna, adj. malerisch, pittoresk, Cig. (T.); — rus.
78862. živọ̑st, f. die Lebhaftigkeit, die Frische; — die Eindringlichkeit, die Wärme.
78863. živòt, -óta, m. 1) das Leben, Meg., Boh., Alas., Mur., Jan., Trub., Dalm., Krelj, Jsvkr.; hteli so detetu život vzeti, Trub.; še za svojega života, noch zu seinen Lebzeiten, Dalm.; meni so na život stregli, Dalm.; večni ž., Krelj; — v tem pomenu: žívot, ogr.- Valj. (Rad), Mik.; — 2) der lebendige Leib; grdo je bil po vsem životu otekel, Trub.; srce se hoče v mojem životu razpočiti, Dalm.; do života moker; po životu umeriti komu obleko; šibkega, trdnega života biti, von schwacher, starker Leibesbeschaffenheit sein; tankega života biti, einen schlanken Leib haben; — der Rumpf; širok v ž.; — 3) der leibliche Nachkomme: po štirih moških životih, nach der vierten männlichen Geschlechtsfolge, Dalm.; na moške živote pravico kupiti, für die männlichen Nachkommen ein Recht durch Kauf erwerben, Svet. (Rok.); — žívot, -óta, jvzhŠt.
78864. životár, -rja, m. = životni stražnik, der Leibgardist, V.-Cig., Nov.- C.; šeststo životarjev, (ki so kraljev život stražili), Ravn.
78865. životárəc, -rca, m. der Vegetierende, Jan. (Slovn.).
78866. životáriti, -ȃrim, vb. impf. vegetieren, kümmerlich leben, seine Existenz fristen, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
78867. živótəc, -tca, m. dem. život; 1) ein kleiner Leib; — 2) das Leibchen, das Mieder, Kras- Erj. (Torb.); ž. na zadrg, Erj. (Som.).
78868. živótək, -tka, m. dem. život; ein kleiner Leib, Let.
78869. živótən, -tna, adj. 1) Lebens-, nk.; životno čutilo, der Vitalsinn, Cig. (T.); životna moč, die Lebenskraft, Zv., Levst. (Zb. sp.); — 2) Leib-, Leibes-: životna straža, die Leibwache, Cig., Jan., nk.; = životni varhi, Jap. (Sv. p.), V.-Cig.; životna kazen, die Leibesstrafe, Jan.; — 3) wohlbeleibt, corpulent; bila je primerno starosti životna, LjZv.; životen in močen, Jurč.; — 4) kräftig machend, stärkend: životna jed, pijača, Dol.- Levst. (M.).
78870. životínja, f. das Thier, SlN.; coll. die Thiere, Prip.- Mik.; — hs.
78871. životljìv, -íva, adj. von zähem Leben, lang lebend, Meg.
78872. živǫ̑tnik, m. die Weste, Mur., Z., Slom.- C., Navr. (Let.); — das Mieder, Jan.; das Leibchen, Zora.
78873. životnína, f. die Personalsteuer, Mur., Cig., Met.
78874. životnják, m. = životni stražnik (varih), C.
78875. životopìs, -písa, m. die Biographie, Jan., Cig. (T.), nk.; — hs.
78876. životopı̑səc, -sca, m. der Biograph, Jan., nk.
78877. životoslǫ̑vəc, -vca, m. der Physiolog, Jan. (H.).
78878. životoslǫ́vən, -vna, adj. physiologisch: životoslovna kemija, DZ.
78879. životoslǫ̑vje, n. die Physiologie, Jan., h. t.- Cig. (T.); — die Somatologie, LjZv.
78880. žízlovəc, -vca, m. neka vinska trta: weißer Mehlweiß, Trumm.
78881. žizlovína, f. = žizlovec, Trumm.
78882. žížala, f. das Insect, Danj.- C.; — der Käfer, Mur.; — der schwarze Kornkäfer (curculio), Z.
78883. žı̑žəc, -žca, m. das Insect, Jan., Pot.- M., Mik.; der Käfer, Jan., Erj. (Torb.).
78884. žı̑žək, -žka, m. der Kornwurm, Cig., Jan., Mik., vzhŠt.; — prim. žužek.
78885. žíženpanj, m. das Alpenröslein (rhododendron hirsutum), Otlica- Erj. (Torb.).
78886. žížniti, žı̑žnem, vb. impf. = tleti: pepel žižne, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); tudi ž. se: kotel se žižne, t. j. iskre se mu po zunanji plati delajo, Tolm.; (morda nam. žižnjati? Štrek. [Let.]).
78887. žížulək, -lka, m. der Judendorn (zizyphus vulgaris), ( it. giuggiola, die Brustbeere), Čres- Erj. (Torb.); — hs.
78888. žlábor, m. = žlambor, Cig., Jan., M., Drobt.- C., Laško ( Št.).
78889. žláborast, adj. = žlamborast, Cig., C.
78890. žlabotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. 1) = žlabudrati, C., (žlobot-) C., M.; — 2) plätschern: voda žlaboče, (žleb-) C.
78891. žlȃbra, f. 1) das Plappermaul, Mur.; — 2) das Pressgesims bei der Weinpresse, vzhŠt.- C.
78892. žlabráč, m. der Schwätzer, Cig.
78893. žlabrȃnje, n. 1) das Plappern, das Schwätzen, Mur., Cig., Jan.; — 2) das Plätschern im Wasser, ogr.- Valj. (Rad).
78894. žlabráti, -ȃm, vb. impf. 1) plätschern: po vodi ž., Nov.- C., Levst. (Rok.); — 2) plappern, plaudern; — prim. nem. schlabbern, schlabben, = plappern.
78895. žlabràv, -áva, adj. plapperhaft, Mur., Cig.
78896. žlabrȃvəc, -vca, m. der Schwätzer, Mur.
78897. žlabrȃvka, f. 1) die Schwätzerin, Mur., Cig.; — 2) die Schnatterente (anas strepera), Cig., Frey. (F.).
78898. žlabúdər, -dra, m. 1) der Plapperer, Levst. (Rok.); — 2) das Geschwätz, C.
78899. žlabudráč, m. der Plapperer, Levst. (Rok.).
78900. žlabudráti, -ȃm, vb. impf. 1) plaudern, schwätzen; — 2) plätschern: voda v potoku žlabudra, C.; — prim. žlabrati.
78901. žlabudrávast, adj. = žlabudrav, M.
78902. žlabudrȃvəc, -vca, m. der Schwätzer.
78903. žlabudrè, -ę́ta, m. = žlabudrač, Levst. (Rok.).
78904. žlabȗdrəc, -drca, m. der Schwätzer, SlGor.- C.
78905. žlabȗdriga, f. ein geschwätziger Mensch, SlGor.- C.
78906. žláfrkati, -am, vb. impf. Ohrfeigen austheilen, Fr.- C.
78907. žláfrkniti, -nem, vb. pf. eine Ohrfeige geben, C.
78908. žlȃfrnica, f. die Ohrfeige; — prim. bav. schlappen f., die Ohrfeige.
78909. žlȃge, f. pl. der Weberrechen, Fr.- C.; — prim. nem. die "Schlagen", C.
78910. žlàht, adj. indecl. 1) ves ž., vsi ž., allerlei: vse ž. nadloge pretrpeti, Trub.; hvali Boga za vso ž. dobroto, Trub.; vsi ž. ljudje, Trub.; vse ž. delo so opravljali, Dalm.; ( prim. srvn. aller slahte = jeder Art, C.); — 2) adelig, edel, Krelj- Mik.
78911. žlȃhta, f. 1) das Geschlecht: od žlahte do žlahte, vsa človeška ž., Krelj; — 2) die Art, Jan.; vseh žlaht penezi, allerhand Münzen, vseh žlaht sadje, allerhand Früchte, C.; — 3) die Verwandtschaft = die Verwandten; vso žlahto obhoditi; žlahta — raztrgana plahta, = die Verwandtschaft ist lieblos, Z.; predno človek k žlahti priteče, lehko mu kri uteče, Levst. (M.); Prišli k nji so žlahta njena, Npes.- Mik.; — 4) das Verwandtschaftsverhältnis; v žlahti biti komu, s kom, mit jemandem verwandt sein; tudi: žlahta biti komu, Cig.; bližnja ž., nahe Verwandtschaft; daljna ž., entfernte Verwandtschaft; = mrzla ž., Cig.; v žlahti po slokem kolenu, entfernt verwandt (šaljivo), Cig.; ž. po krvi, po mleku, die Verwandtschaft nach dem Vater, nach der Mutter, Cig.; — prim. stvn. slahta, srvn. slahte, Geschlecht, Gattung, Mik., C.
78912. žlahtȃnje, n. kemijsko ž., die Wahlverwandtschaft, Cig., Jan.; = izvoljeno ž., Vrtov. (Km. k.).
78913. žlahtáti se, -ȃm se, vb. impf. 1) verwandt sein, Cig., Blc.-C.; mi se z vami nekaj žlahtamo, Lašče- Levst. (Rok.); — 2) eine chemische Verbindung eingehen, Vrtov. (Km. k.).
78914. žláhtən, -htna, adj. 1) adelig; žlahtnega rodu biti, von adeliger Herkunft sein; žlahtni gospod! žlahtna gospa! Edelgeborner Herr! Edelgeborne Frau! — 2) von ausgezeichneter Beschaffenheit, edel; žlahtna kapljica; žlahtno sadje; žlahtno kamenje, Edelsteine; — pogl. plemenit.
78915. žlahtíti, -ím, vb. impf. = žlahtniti: človeka le krepost in čednost žlahti, Ravn.- Valj. (Rad).
78916. žlȃhtnica, f. 1) die Anverwandte; — 2) die Adelige, Mur., Cig., Jan.; veliko žlahtnikov in žlahtnic, Jsvkr.; — 3) der Pfundapfel, C.
78917. žlȃhtnič, m. 1) = žlahtnik 2), Slom.- C., Preš.; — 2) der Edelknabe, Mur., Cig.
78918. žlȃhtnik, m. 1) der Anverwandte, Cig., Jan.; — 2) der Adelige, Mur., Cig., Jan., Rec. i. dr.; — 3) die Pimpinelle (Biebernell) (pimpinella), Cig., Medv. (Rok.).
78919. žlȃhtniški, adj. edelmännisch, Adels-, Cig., Jan.
78920. žlȃhtništvọ, n. der Adelstand, Jan.; ž. vzeti komu, jemanden entadeln, Jan.
78921. žlahtníti, -ím, vb. impf. veredeln, Cig., Jan.; drevo ž., C.
78922. žlahtnı̑vəc, -vca, m. der Veredler, Cig.
78923. žlahtnodúšən, -šna, adj. edelmüthig, Cig., Jan.
78924. žláhtnost, f. 1) der Adel (als Eigenschaft), Mur., Cig., Jan.; — 2) die Vorzüglichkeit, Mur., Cig.; — žlahtnọ̑st, Dict.
78925. žlȃjdra, f. die Schleuderkette (veriga, s katero se spenjajo ročice pri vozu), Št., Gor.; — po nem.
78926. žlȃjdrnica, f. = žlajdra, Mur., SlGor.- C., jvzhŠt.
78927. žlàk, žláka, m. 1) = udar, Dalm., Dol.; — božji ž. = mrtvoud; — 2) der Jahn: širji, ožji ž. vzeti, jvzhŠt.; — iz nem.
78928. žlapǫ̑tək, -tka, m. ein verdorbenes Ei, jvzhŠt.
78929. žláprtək, -tka, m. = žlapotek, Mur., SlGor.- C.
78930. žláprtən, -tna, adj. verdorben ( v. Ei), Danj.- M.
78931. žlȃvs, m. studenec na ž., der Ziehbrunnen, SlGor.- C.
78932. žlȃvsa, f. die Kothsuppe, besonders mit Schnee vermischt, jvzhŠt.
78933. žlȃvsati, -am, vb. impf. schmutzen, C.
78934. žlẹ̑b, žlẹ̑ba, žlẹbȗ, m. die Rinne; voda po žlebovih teče; — die Vertiefung zwischen zwei schiefen Flächen, die Kehle ( arch.), Cig., Jan., Cig. (T.); ž. delati dogi, eine Daube ausziehen, sie hohl schneiden, Cig.; — v žleb cepiti, in die Kerbe pfropfen, Cig.; — der Zug im gezogenen Flintenlauf, Cig.; — der Futtertrog, die Krippe im Stall, Cig., Jan., Zora, Notr., Gor.; — eine Furche zur Ableitung des Wassers, die Mulde, Jan., Levst. (Cest.); der Canal, C.; — ein längliches Thal zwischen zwei Bergen, Cig., Nov.- C.; eine Bergschlucht, C.; — der Gang (in der Anatomie), Cig., Jan.; scalni ž., der Harngang, Jan.
78935. žlẹbák, m. 1) der Hohlziegel, V.-Cig.; — 2) ein Hobel zum Aushobeln einer Rinne, Cig.
78936. žlẹ̑bast, adj. rinnenförmig; žlebasto dleto, das Hohleisen, Cig.; žlebasti strug, der Rundhobel, Cig.
78937. žlẹbàt, -áta, adj. mit einer Rinne oder rinnenartigen Vertiefung versehen, Hip.- C.; žlebata opeka, Mik.; ausgekehlt, Cig.; žlebato kladivo, der Kehlhammer, Cig.; žlebato kolce, die Rolle ( mech.), Cig. (T.).
78938. žlę́bati, -am, vb. impf. unmäßig trinken, vzhŠt.; — prim. žlempati.
78939. žlẹ̑bčast, adj. rinnenförmig, Cig., Jan.
78940. žlẹ̑bčək, -čka, m. dem. žlebec, das Rinnchen.
78941. žlẹ̑bəc, -bca, m. 1) dem. žleb; — 2) = žlebnjak, Cig.
78942. žlẹ̑bək, -bka, m. dem. žleb; das Rinnchen; — v ž. cepiti, t. j. tako cepiti, da se v žlebek, na divjaku izrezan, pritakne cepič, M.; — die Rinne am Knochen ( zool.), Cig. (T.); — der Gang: scalni ž., der Harngang, Cig.; — die Mauernuth, DZ.
78943. žlẹ̑bež, m. die Kehlung ( arch.), h. t.- Cig. (T.).
78944. žlẹ̑bič, m. das Rinnchen; — die Hohlkehle, Cig., Jan.; — der Trochilus ( arch.), h. t.- Cig. (T.); — tudi: žlebìč, -íča.
78945. žlẹ̑bičast, adj. mit Hohlkehlen versehen, Cig.
78946. žlẹ̑bičək, -čka, m. dem. žlebič; das Rinnchen; z žlebičkom cepiti = v žlebek c., M.; — die Rumpfmulde (in den Mühlen), Cig.; — tudi: žlẹbı̑čək.
78947. žlẹ̑bičnik, m. der Hohlkehlenhobel, Cig.

   78.348 78.448 78.548 78.648 78.748 78.848 78.948 79.048 79.148 79.248  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani