m (78.648-78.747)

78648. žernáditi, -ȃdim, vb. impf. tagwerken, C., Vrtov. (Vin.).
78649. žernȃdnica, f. dninarica, ein vom Tagwerk lebendes Weib, Notr.
78650. žernȃdnik, m. dninar, ein vom Tagwerk lebender Mann, Notr.
78651. žerúh, m. der Vielfraß, Cig., Jan.
78652. žestíka, f. eine Art Ahorn, Notr.- Z., Slc.- C.; — prim. žestilj.
78653. žestílj, m. französischer Ahorn (acer monspessulanum), hrv. Primorje- Erj. (Torb.).
78654. žestína, f. der Geist ( chem.), C.; vinska, lesna ž., der Wein-, Holzgeist, DZ.; — hs.
78655. žestı̑nski, adj. geistig ( chem.), C., DZ.; žestinske pijače, Bes.; — prim. žestina.
78656. žestòk, -ǫ́ka, adj. 1) heftig, arg, C.; ž. boj, SlN.; ( hs.); — 2) muskulös, Habd.- Mik.
78657. žę̑təc, -tca, m. der Schnitter, Mur., Danj.- Mik.
78658. žę́tək, -tka, adj., Dict.- Mik., BlKr.- Let., pogl. židek.
78659. žę̑tən, -tna, adj. Ernte-, Danj.- M.; — ( nam. žetvən).
78660. žéti, žánjem, vb. impf. mit der Sichel abschneiden; schneiden; pšenico, travo, praprot ž.
78661. žę́tje, n. das Abschneiden mit der Sichel.
78662. žę̑tnik, m. der Monat Juli, Ben.
78663. žę̑tvən, -tvəna, adj. Ernte-, Mur.
78664. žetvína, f. das mit der Sichel Abgeschnittene, C.; — der Schnitt, die Ernte, Jan.
78665. žę̑vəc, -vca, m. = žənjec, der Schnitter, Jan., Notr.- Z.
78666. žę̑vka, f. = ženjica, die Schnitterin, Jan., Mik., Kres, Kras.
78667. žezlonǫ̑səc, -sca, m. der Scepterträger, Cig.
78668. žę̑ža, f. eine langsame, langweilige, thörichte Person, SlGor.- C.; — prim. 2. žuža.
78669. žežáti, -ȃm, vb. impf. = žužati, C., Z., BlKr.
78670. žéžəł, -žla, m. die Aschen- oder Feuerschaufel, Cig., C., Kras- Erj. (Torb.); (žèžəł, Štrek.); — iz bav. schüssel, Štrek. (Arch.), ali morda iz it. sessola, die Schöpfkelle.
78671. žəžljáti, -ȃm, vb. impf., V.-Cig., BlKr.; pogl. žužljati.
78672. žəžnjáti, -ȃm, vb. impf., Z., pogl. žužnjati.
78673. žéžoł, -ǫ́la, m. = žežel, GBrda.
78674. žgáłən, -łna, adj. 1) Brenn-, Brand-, Senge-, Mur., Cig., Jan.; žgȃłni dar, Greg.; — žgalni tobak, der Rauchtabak, Cig.; — 2) brennbar, (žgaven) Cig.
78675. žgalína, f. eine brennende Hitze, Mur., Cig., Jan., Mik., Kras, vzhŠt.
78676. žgalínovəc, -vca, m. der Schneeball (viburnum opulus), C.
78677. žgalíšče, n. = mesto, kjer rudo žgejo in čistijo, der Platz, wo ein Haufe von Erz und Holz oder Kohlen errichtet wird, das Rostbett ( mont.), Cig.
78678. žgȃłnica, f. die Brennerei, das Brennhaus, die Brennhütte, Cig., Jan., C., Nov., Erj. (Min.).
78679. žgȃłničar, -rja, m. der Brennmeister, Cig.
78680. žgálọ, n. das Brennmittel, Cig.; das Brenneisen, C.
78681. žgančnják, m. der Sterztopf, C.
78682. žgánəc, -nca, m. der Sterzbrocken; pl. žganci, (Mehl zu dickem Brei gekocht), der Sterz; ajdovi, koruzni žganci; suhi žganci; žganci z mlekom; momlja kakor da bi žgance v ustih imel, er spricht, wie wenn er Klöße im Munde hätte, Cig.
78683. žgánək, -nka, m. = žganec, Mur., Mik.
78684. žganíca, f. eine gebrannte Flüssigkeit, der Brantwein, Mur., Cig., Kres, kajk.- Valj. (Rad).
78685. žganíčən, -čna, adj. Brantwein-, M.
78686. žgȃnjar, -rja, m. 1) der Brantweinbrenner, der Brantweinhändler; — 2) = žganjepivec, Cig., Jan., nk.; — 3) neko jabolko, Mariborska ok.- Erj. (Torb.).
78687. žganjáriti, -ȃrim, vb. impf. 1) die Brantweinbrennerei betreiben; — 2) Schnaps zu trinken pflegen, schnapsen, Zv.
78688. žganjčè, n. dem. žganje, LjZv., Erj. (Izb. sp.).
78689. žgȃnje, n. 1) das Brennen; ž. rane; ž. apna, opeke, das Kalk-, Ziegelbrennen; — das Sengen, das Rösten; ž. kave; — das Brandopfer, Krelj; — 2) eine gebrannte Flüssigkeit, der Brantwein; ž. kuhati, Brantweinbrennen; = ž. paliti, BlKr.; (v tem pomenu nav. žganjè, Valj. [Rad], žganję́, Dol.).
78690. žganjekȗhar, -rja, m. = žganjar, der Brantweinbrenner, C.
78691. žganjeljȗbəc, -bca, m. der Brantweinliebhaber, C.
78692. žganjepı̑vəc, -vca, m. der Brantweintrinker.
78693. žgánjevəc, m. der Brantweingeist, Cig., Slom.
78694. žganjíca, f. = žganica, Mur., Cig., Jan., Slom.
78695. žgȃnkljast, adj. klunkerig: žgankljasta zemlja, vzhŠt.- C.
78696. žgáti, žgèm, vb. impf. brennen ( trans.); tobak ž., Tabak rauchen, Cig., Št.; apno, opeko, olje ž., Kalk, Ziegel, Kohlen brennen; žgan svinec, kositer, Bleiasche, Zinnasche, V.-Cig.; rudo ž., das Erz durch Rösten zubrennen, Cig.; žgana ruda, geröstetes Erz, Cig.; kavo ž.; Kaffee rösten; iz žita i palinko žgejo, ogr.- Valj. (Rad); na gladko ž., glatt brennen ( techn.), Cig. (T.); lase ž., die Haare brennen; — ein brennendes Gefühl veranlassen: solnce žge, die Sonne brennt; kopriva žge; v prsih me žge, Mur.; žgoči veter, der Glutwind, Cig. (T.); žgoč, brennend, heiß, Jan.; ( prim. žgeč); — ( pren.) žgoč humor, kaustischer Humor, Cig. (T.); — žgala sta jo, sie sind gehörig gelaufen, UčT.
78697. žgȃvəc, -vca, m. eine Person, die etwas brennt, der Brenner, Cig., C.
78698. žgèč, žgę́ča, adj. brennend, heiß; žgeča kopriva, Mik.; žgeča voda, Mur.; — nam. žgoč.
78699. žgəčkáti, -ȃm, vb. impf. = ščegetati, kitzeln, Dol., KrGora, jvzhŠt.
78700. žgətáti, -ətȃm, žgáčem, vb. impf. = ščegetati, Cig., Mik.; ( inf. tudi: zgátati).
78701. žgę̑təc, -tca, m. = ščegetec: očesni ž., der Augenkitzel, Cig.
78702. žgolẹ́ti, -ím, vb. impf. zwitschern, Jan., Mik., Zora, LjZv.; — prim. žvrgoleti.
78703. žı̑bək, -bka, m. das Gänschen, C.; žibek pivče, ogr.- Valj. (Rad).
78704. žı̑brc, m. das Kreuzblümchen (polygala chamaebuxus), Josch.
78705. žı̑brica, f. der Teufelsdreck (ferulago assa foetida), Tuš. (Št. l. č.), Medv. (Rok.).
78706. žı̑brje, n. das Weidenröslein (epilobium angustifolium), C., Nkol.
78707. žı̑brt, m. die Taubnessel (lamium), Medv. (Rok.), Cerklje- Burg. (Rok.); rdeči ž., rother Bienensaug (lamium purpureum), Nov.; (tudi: žibret, C.).
78708. žı̑čar, -rja, m. der Drahtzieher, C.
78709. žíčast, adj. drahtartig, Cig. (T.), C., Erj. (Min.); — aus Draht, Zora.
78710. žìd, žída, m. der Jude.
78711. žı̑da, f. = svila, die Seide; — iz nem.
78712. žı̑dək, -dka, m. das Jüdelein, Jurč.
78713. žídək, -dka, adj. dünnflüssig: židka jed, C.; — weich: zemlja je prežidka za oranje, Mik.; — schlatzig, faul (o kruhu, kostanju, slanini), C.; — biegsam, geschmeidig, Habd.- Mik., Dol.- Cig., Jan.; — weichlich, Jan.; — ž. človek, ein schwacher Mensch, C.
78714. žídniti, žı̑dnem, vb. pf. dünnflüssig werden, C.
78715. žı̑dov, m. der Jude, Mur., Mik., Št.
78716. žı̑dovka, f. die Jüdin, Mur., Cig., Jan.
78717. žı̑dovkinja, f. die Jüdin, Mik., ogr.- M.
78718. žı̑dovnik, m. der Seidenspinner, Alas.
78719. žı̑dovski, adj. jüdisch, Mur., Cig., Jan., nk.
78720. žı̑dovstvọ, n. das Judenthum, die Judenschaft, Mur., Cig., Jan., nk.; židǫ̑vstvọ, Valj. (Rad).
78721. žı̑g, m. 1) der Brand: en ž. opeke, ein Brand Ziegel, Cig.; — 2) = smod, palež, die Senge, Jan.; — 3) das Brandmal: žig izdajstva, Cig. (T.); ( hs.).
78722. žigljáti, -ȃm, vb. impf., Z., pogl. 1., 2. žegljati.
78723. žígniti, žı̑gnem, vb. pf. zusammenfallen: kruh žigne, če ga veter obleti, kadar se peče, C.
78724. žı̑gra, f. 1) der Holzzunder, Ip.- Mik.; — 2) kozje ime, Kanin- Erj. (Torb.).
78725. žìk, žíka, m. der Schmitz, Cig.
78726. žìk, interj. Nachahmung des Schalles beim Schlage mit einem dünnen, weichen, langen Gegenstande.
78727. žíkati, žı̑kam, -čem, vb. impf. schmitzen, Cig.
78728. žikljáti, -ȃm, vb. impf. = mencaje prati, Z., Dol.; žikljati in prati, Npr.-Krek.
78729. žíkniti, žı̑knem, vb. pf. einen Schlag mit einem dünnen, biegsamen Gegenstande geben, schmitzen, Cig.
78730. žìl, žíla, m. = žilj, Gor.
78731. žíla, f. 1) die Ader; (ž.) dovodnica, die Blutader, die Vene, (ž.) odvodnica, die Pulsader, Vrtov.- Cig., Cig. (T.), Erj. (Ž.); ž. srkalica, die Saugader, Erj. (Ž.); ž. venčanica, die Kranzader, Erj. (Ž.); žila bije; za žilo koga šlatati, tipati; otekla žila, die Krampfader, Cig.; otročje žile, die Krampfadern an den Füßen bei Schwangern, Cig.; matrničasta ž., die Rosenader, V.-Cig.; mlečna ž., die Milchader, Cig.; bela ž., die lymphatische Ader (Wasserader), V.-Cig.; popijalne žile, lymphatische Gefäße, Cig.; zlata ž., die goldene Ader (Hämorrhoiden); — 2) die Sehne, Cig., Jan.; suha ž., die Flechse, Jan.; bela ž., der Muskel, C.; slabih žil biti, gichtbrüchig sein, Krelj; — 3) das männliche Glied eines größeren Thieres, der Ziemer: jelenova, bikova, konjska ž., Cig., C.; — 4) der Nerv ( bot.), Cig. (T.); listne žile, die Blattadern, Tuš. (B.); — die Flader, Jan.; — 5) der Gang ( min., mont.), Cig., Jan., Cig. (T.); premogove žile, Kres; poprečna, pritična ž., der Quer-, Beigang, Cig.; ž. gre na dan, der Gang blüht am Tage, žila drži v eno mer, der Gang streicht, Cig.; — vodna žila, die Wasser- oder Quellenader, Cig.; — 6) ( pren.) mahoma žilo najti raznovrstnim opravilom svojega uradovanja, sich in die verschiedenen Gestionen seines Amtes sogleich zurechtfinden, Levst. (Nauk); — = die Anlage: pevska ž., die Dichterader; tatovska ž., Cig.
78732. žílast, adj. 1) adericht, Mur.; — aderförmig, Jan.; — 2) sehnicht, Cig., Jan.; — flechsig, Jan.; — zähe, Mur.; — 3) fladerig, Cig.
78733. žílav, adj. 1) = žilat, großäderig, Cig.; — maserig, Cig., Jan.; — 2) sehnig, nervig; ž. človek; — zähe: žilavo meso; žilav les; — žilavo železo, das Frischeisen, Cig. (T.); — 3) träge, SlGor.- C.
78734. žílavəc, -vca, m. 1) ein träger Mensch, SlGor.- C.; — 2) neka rastlina, Valj. (Rad); prim. žiličnjak.
78735. žilavíti, -ím, vb. impf. frischen: ž. železo, Cig. (T.).
78736. žílavka, f. = bikovica, der Ochsenziemer, Let.- C.
78737. žíłən, -łna, adj. 1) Ader-: žı̑łni trip, žilno tripanje, der Aderschlag, Cig.; — 2) žilna ruda, die Gangart ( mont.), Cig.; žilni križ, zwei sich durchschneidende Gänge, das Scharkreuz, Cig. (T.).
78738. žílica, f. dem. žila; 1) das Äderchen; — 2) suha ž., die Flechse, Jan.; — 3) die Rippe (an Blättern), Cig., Jan.; — die Flader, die Maser im Holz und Stein, Jan.; die Zaser ( bot.), Cig. (T.).
78739. žíličast, adj. geädert, masericht, Cig.; žiličasto krilo, Nov.
78740. žíličnjak, m. der Wegerich (plantago), vzhŠt.
78741. žíliti, -im, vb. impf. 1) ädern, Cig.; — 2) anstrengen: — svoj vrat ž., den Hals fortwährend strecken, Let.; ž. se = hudo gnati se pri kakem delu, truditi se, da je napetih žil videti, Lašče- Erj. (Torb.); = hudo gnati se za kako stvar, ustiti se, Soška dol.- Erj. (Torb.); zornig, schreiend etwas behaupten, M.; zakaj tako kričiš? zakaj se tako žiliš? Let.
78742. žìlj, žílja, m. 1) = vrv pri napregi, der Strang, Gor.- Levst. (M.); — žilji, die Wagenstränge, C., Dalm.; — 2) kravja veriga, Koborid- Erj. (Torb.), Tolm.; — tudi: železen klinec na koncu kravje verige, ki se vtiče v kolut na drugem kraju, Vrsno- Erj. (Torb.); — 3) das Joch für einen Ochsen (jarmček in kamba), Notr.; — prim. bav. sil, Riemen, Geschirr für Zugvieh, Erj. (Torb.).
78743. žı̑ljak, m. die Hundsrippe (plantago lanceolata), Št.- Erj. (Torb.); — pogl. žiljnjak 3).
78744. žíljati, -am, vb. impf. = žmikati, mencati, reiben: perilo, roke ž., Malhinje- Erj. (Torb.).
78745. žı̑lje, n. coll. die Adern, das Geäder, Jan.; das Adersystem, das Gefäßsystem, Jan., Cig. (T.), Erj. (Som.).
78746. žı̑ljštan, m. neka čudna stvar, ki jo stari gadje delajo; kdor dobi ž., ima vsega obilo, kar hoče, Npr.- Glas.; — prim. srvn. sigestein, sigelstein, Stein von wunderbarer Wirkung, Štrek. (LjZv.).
78747. žı̑łnat, adj. 1) aderig, aderreich, vieladerig, gefäßreich, Mur., Cig., Jan.; — 2) nervig, sehnig, Jan.; žilnata kita, Dict.; — 3) reich an Gängen: žilnata gora, ein Ganggebirge, Cig.

   78.148 78.248 78.348 78.448 78.548 78.648 78.748 78.848 78.948 79.048  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani