m (78.448-78.547)

78448. žárək, -rka, m. der Lichtstrahl, der Strahl; solnčni žarki, die Sonnenstrahlen.
78449. žárək, -rka, adj. 1) glühend, Habd.- Mik.; žarki ogenj, žarko solnce, nebo, ogr.- C.; — žarko gledati, einen feurigen Blick haben, C., Z.; žarka barva, eine brennende Farbe, Cig.; — žarka bolečina, brennender Schmerz, Cig.; — 2) = žerek, von scharfem, bitterem Geschmack, ranzig, Cig., Jan., vzhŠt.- C., jvzhŠt.; žarko maslo, Cig., BlKr.; — herbe, Jan., Danj.- Mik.; Pelin, pelinkovec, Ti si žarko cvetje, Npes.-K.; — unfreundlich, bitter: žarke besede, Z.; komu žarke praviti, jemandem bittere Wahrheiten sagen, C.; žarko gledati koga, unfreundlich anblicken, vzhŠt.; žarko = bridko, Npes.-Vraz.
78450. žarẹ̑nje, n. 1) das Glühen, Mur.; — die Strahlung, Jan.; — 2) = žerenje, das Ranzigsein, das Räßen, Mur.
78451. žarẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) glühen, Jan., Cig. (T.); solnce, pesek žari, glüht, brennt, Cig.; — strahlen, Jan.; vse iz njega žari, Lašče- Levst. (M.); — feuern (von der See), Cig. (T.); — 2) brennen (wie Brennesseln), Cig.; — = žereti 2), einen bitterscharfen, ranzigen Geschmack haben, Jan.
78452. žárica, f. dem. 2. žara; die Vase, Jan.; die Urne, Ist.- Cig., Jan.
78453. žarı̑n, m. der ausgebrannte, glühende Docht in der Lichtflamme, die Lichtschnuppe, Fr.- C.; — der glühende Abfall beim Kienspan, Fr.- C.
78454. žaríščən, -ščna, adj. zum Brennpunkt gehörig: žariščna dalja, die Brennweite, Žnid.
78455. žaríti, -ím, vb. impf. 1) glühend machen, Mur., Cig., Jan., Mik., Cig. (T.); kos gobe ž., Zora; — glühendroth machen, röthen, Cig.; večerno solnce žari hribe, Cig.; — ž. se, glühen, sich röthen; nebo se žari, es ist ein Schein am Himmel zu sehen, der Himmel röthet sich; oblaki se žarijo, Z.; nocoj se žari, jutri bo lepo; — žareč, glühend, glutstrahlend, feuerroth; žareč ogenj, žareče lice, žareč pogled; — 2) ž. (se), strahlen, Cig. (T.); žareča toplota, strahlend Wärme, Cig. (T.); — 3) an der Glut braten: žari se jed nad žarjavico, Vod. (Izb. sp.).
78456. žárja, f. die Glut, ogr.- C.; der Schein am Himmel ( z. B. von einem Brande), C.
78457. žarjavẹ́ti, -ím, vb. impf. = žerjaveti, glühen, Mur.- Cig., Jan.; v apnenici žarjaveč kamen, Danj. (Posv. p.).
78458. žarjȃvica, f. = žerjavica, Mur., Jan., DZ.
78459. žarkoglę́dən, -dna, adj. mit feurigen Augen, C.
78460. žárkost, f. 1) die Glutröthe, Cig.; ( hs.); — 2) die scharfe Herbe, ein ranziger Geschmack, Cig., Jan.
78461. žárkov, adj. ranzig, Jan.; ( nam. žarkav?).
78462. žarljívost, f. das Strahlungsvermögen, Jan. (H.).
78463. žárnogli, m. pl. die Nägelmale, Trub.- M.; — iz nem. Scharnagel?
78464. žárnost, f. 1) die Gluthitze, die Glutröthe, Z.; — 2) die Ausstrahlungswärme ( phys.), h. t.- Cig. (T.).
78465. žárnovi, m. pl. die Nägelmale, Valj. (Rad); — prim. žarnogli.
78466. žȃr-žéna, f. žar-žene, vilam podobna bitja, Kres (V. 575.).
78467. žátlaka, f. die kurzstielige Handaxt der Zimmerleute, die Bartaxt, Cig.; — ( "soll 'Schlachthacke' sein", Mik. (V. Gr. I. 357.)); (žatloga, Dict.; žatloka, Kras, Gor.).
78468. žȃvžar, -rja, m. = šušmar, Levst. (Zb. sp.).
78469. žȃžica, f. dem. žaga, das Säglein, Cig., C.
78470. žbíca, f. das Nägelchen, Cig.; — nageljnova ž., die Gewürznelke, Cig.; = klinčeva ž., Jan.; — prim. žrebelj.
78471. žbrę́nkəlj, -klja, m. der Glockenschwengel, BlKr.
78472. žbrı̑nca, f. eine Vorrichtung aus dicken Weidenruthen, um darin Heu, Laub u. dgl. zu tragen, Štrek.
78473. žbríngəlj, -glja, m. der Glockenschwengel, Staro Sedlo- Erj. (Torb.).
78474. ždẹ́ti, -ím, vb. impf. unbeweglich, vor sich hinbrütend dasitzen, hocken oder liegen, kauern; tiho sem za-se ždel, Jurč.; mi drugi smo tiho ždeli vsak v svojem kotu, Erj. (Izb. sp.); — warten, lauern, C.; — kümmerlich leben, vegetieren, Jan., Notr.- C.
78475. ždẹ́vati, -am, vb. impf. = ždeti, Mik.
78476. ždìč, -íča, m. = naslonjač ob peči, kjer sede posebno stari ljudje, der Sorgenstuhl, Tolm.- Erj. (Torb.); — rak čemi v svojem ždiču (in seinem Versteck), Erj. (Izb. sp.); — prim. zdič.
78477. žè (žę̑), adv. schon; že zdaj; že velja, es gilt schon; že vem, ich weiß es schon; (iz: uže); — prim. vže.
78478. žebati, -am, vb. impf. kratzen, Jarn.
78479. žẹ̑bčar, -rja, m., M., pogl. žrebčar.
78480. žẹbə̀ł, -blà, m. = žrebel.
78481. žẹbə̀lj, -bljà, m. = žrebelj.
78482. žẹbník, m. der Nagelbohrer, Gor.
78483. žebrȃnje, n. das Plappern, das Murmeln, Z., M.; — das Beten, Guts., Gor.- Cig.
78484. žebráti, -ȃm, vb. impf. herplappern, M., C.; žebrali so njemu na čast svoje molitve, LjZv.; — beten, Guts., Mur., Cig., Slom., Kor., Gor., Št.
78485. žebrȃvəc, -vca, m. der Beter, Mur., Cig.
78486. žebrȃvka, f. die Beterin, die Betschwester, Mur.
78487. žebrǫ̑n, m. der Schwätzer, C.
78488. žədẹ́ti, -ím, vb. impf. = ždeti, Lašče- Erj. (Torb.), Notr.; kaj žediš in tuhtaš? Zv.; — ruhig daliegen: plotom in ogradam ostanki so žedeli tam pa tam, Let.; žedela je dobrava, Bas.
78489. žę̑gəc, -gca, m. ein starker Kerl, Cig., Z., Notr.
78490. žę́gən, -gna, m. der Segen; — der Ostersegen; žegna komu dati pokusiti; — iz nem.; pogl. blagoslov.
78491. žę́genpanj, m. neko drevo, Npes. (Caf)- Pjk. (Črt.); — prim. nem. Segenbaum, Säbenbaum (juniperus sabina), Štrek. (LjZv.).
78492. žəgətáti, -ətȃm, -áčem, (-ę́čem), vb. impf. kitzeln, C., Z., jvzhŠt.; ("žigitati", Meg.); — pogl. ščegetati.
78493. 1. žegljáti, -ȃm, vb. impf. rieseln, Cig.; sanft rauschen, C.; dež prijetno žeglja, Z., BlKr.; — zwitschern, C.; piščanci žegljajo (žigljajo), Z.; — wispeln, Jan.; — prim. ščegljati.
78494. 2. žəgljáti, -ȃm, vb. impf. kitzeln: bolha me žeglja (žiglja), Z.
78495. žę́gnati, -am, vb. pf. ( impf.) segnen; kruh in vino ž.; cerkev ž.; Bog žegnaj! Gott segne! (pozdrav pri obedu, južini a. večerji sedečim); — iz nem.; pogl. blagosloviti.
78496. žegnávati, -am, vb. impf. = žegnovati.
78497. žegnováti, -ȗjem, vb. impf. ad žegnati.
78498. žę́hək, -hka, adj. von bitter brennendem, ranzigem Geschmack, C., Z.; žehko maslo, BlKr.; herbe, V.-Cig., C.
78499. žèht, žę́hta, m. der Dunst vom Weine im Fasse, Cig.; — prim. žehteti.
78500. žę̑hta, f. das Einweichen der Wäsche in Lauge, die Beuche (die "Sechtel"); danes imamo žehto; v žehto dejati.
78501. žę̑htar, -rja, m. posoda, v katero se molze, die Melkgelte; — prim. nem. der Sechter; stvn. sehtari, lat. sextarius, Mik. (Et.).
78502. žę̑htarəc, -rca, m. dem. žehtar; die Melkgelte, Meg.
78503. žehtȃrka, f. = žehtar, die Melkgelte, jvzhŠt.
78504. 1. žəhtáti, žəhtȃm, žáščem, vb. impf. = ščegetati: žehta, žašče me, es juckt mich, Mik.
78505. 2. žę̑htati, -am, vb. impf. in der Lauge beizen, beuchen, sechteln; — ( fig.) ž. ga, gehörig zechen; — prim. žehtar in nem. sechteln.
78506. žehtẹ̑łnica, f. die Maiblume (taraxacum officinale), Rihenberk- Erj. (Torb.); (štẹ̑łnica, Koborid).
78507. žehtẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) glühen, Gluthitze ausstrahlen; peč je tako vroča, da žehti, Lašče- Erj. (Torb.); lice od plesa žehteče, Levst. (Zb. sp.); — 2) ausdünsten, ausdampfen, Z.; — duften ( v. Wein), Cig.; — ( fig.) 'Z prsi veselje na kvišku žehti, Npes.-K.
78508. žę̑htnik, m. = žehtnjak, Mur., Cig., Jan.
78509. žę̑htnjak, m. das Sechtelfass, der Sechtelzuber.
78510. žę̑j, m. = žeja: od žeja umreti, ogr.- Valj. (Rad).
78511. žę̑jati, -am, vb. impf. 1) dürsten, ogr.- Valj. (Rad); — 2) žeja me, es dürstet mich; — mojo dušo žeja po močnem, živem Bogu, Ravn.- Valj. (Rad); žeja me česa, ogr., kajk.- Valj. (Rad).
78512. žę̑javəc, -vca, m. der Durstige, Mur., C.; ž. hrepeni po mrzli vodi, Ravn.- Valj. (Rad).
78513. žę́jən, -jna, adj. durstig; ž. sem; žejnega človeka napojiti; krvi ž., blutdürstig, Cig.
78514. žə̀knọ, n. eine kleine Öffnung: das Luftloch über dem Ofenloch, Ravn.- M., Burg. (Rok.); — das Ofenloch, Ip.- Mik.; žrelo pri peči, pri apnenici, opekarnici, das Feuerloch, na ognjišču jama za pepel, Goriška ok., Črni Vrh pri Idriji- Erj. (Torb.); das Floßloch bei den Floßöfen, das Schürloch bei Kalköfen, Cig.; das Ofenloch bei der Dörrgrube, Polj.; — das Flugloch am Bienenstock, Polj.; — der Krater, Cig., Erj. (Min.); — nam. žvokno; prim. bav. schwalg, Öffnung des Schmelzofens, Štrek. (Arch.).
78515. žę̑ł, -ı̑, f. die Getreideernte, der Schnitt, Mur., Met., Mik., Valj. (Rad).
78516. želár, -rja, m. der Inwohner, der Häusler, der Keischler, Mur., Cig., Jan., Mik., vzhŠt.; einer, der zwar ein Haus aber wenig oder keinen Acker besitzt, Cig.; — = kdor ima pol "pušče" (kmetije), Trst. ( Glas.); — prim. avstr.-nem. söller, sölner, Häusler, Štrek. (Arch.).
78517. žeları̑ja, f. 1) die Inwohnerschaft, die Keischlerei, Mur., kajk.- Valj. (Rad); — 2) eine halbe Hube, SlGor.- C.; oče mu mora želarijo prepustiti, ker je najstarejši sin, Slom.
78518. žéłce, n. dem. želo; ein kleiner Stachel, Cig.
78519. žę́łčən, -čna, adj. 1) begehrlich, begierig, Mik.; (željčen), Cig., Jan.; ž. biti koga, česa, sich nach jemandem, etwas sehnen, KrGora- DSv.; — 2) erwünscht, C., Guts. (Res.); — appetitlich: želčna jed, KrGora- DSv.; — interessant: nekaj želčnega, vzhŠt.; — selten, Z.
78520. želẹ́łən, -łna, adj. želẹ̑łni naklon, der Optativ ( gramm.), Jan.
78521. želẹ̑łnik, m. der Optativ ( gramm.), Jan., Cig. (T.).
78522. želẹ̑nje, n. das Wünschen, das Verlangen, Cig., Jan., M., ogr.- Valj. (Rad); ž. po bogastvu, Krelj; — želénje, Valj. (Rad).
78523. želẹ́ti, -ím, vb. impf. wünschen, verlangen; ž. česa (kaj); Marija hladne vodice želi, Npes.- Mik.; ž. si bogastva, denarjev; česa (kaj) želite? še enkrat ga videti želim; ž. si kam, irgendwohin zu kommen wünschen, tja si želi, kjer ni nadlog; domov si želi; želim, da bi se ti vse po sreči izšlo; ž. komu vsega hudega (vse hudo), jemandem alles Schlechte aufwünschen, Cig.; dobro jutro ž. komu, jemandem einen guten Morgen wünschen, Cig.; — (želẹ̑m, ogr., kajk.- Valj. (Rad); želẹ̑jem, kajk.- Valj. (Rad), ob gorenji Soči- Glas.).
78524. želẹ̑zar, -rja, m. der Eisenhändler, Cig., Jan.; — der Eisenarbeiter, Jan. (H.).
78525. želẹzáriti, -ȃrim, vb. impf. den Eisenhandel betreiben, Cig.
78526. želẹzárnica, f. die Eisenschmelzhütte, C.
78527. želẹ́zce, n. ein kleiner eiserner Gegenstand ( z. B. die Achse der Spule, die Lanzenspitze, C.); ein Stückchen Eisen, M.
78528. želẹ́zən, -zna, adj. eisern, Eisen-; navada je železna srajca; železna cesta = železnica, die Eisenbahn; železna ruda, das Eisenerz; železna žlindra, die Eisenschlacke; železna barva, die Eisenfarbe; — železna krava, die eiserne Kuh, die Immerkuh, eine Kuh, die jemand für einen andern auf Lebensdauer zu halten verpflichtet ist, Gor., Notr.; železno posodilo, unablegliches Capital, Cig.; železne obresti, unablegliche Zinsen, Cig.; — ( pren.) železno srce, železna potrpežljivost, Cig.
78529. želẹ̑zje, n. coll. eiserne Gegenstände; Eisenstücke; die eisernen Bestandtheile ( z. B. beim Wagen); — eiserne Fesseln; v železje koga dejati; v železju mora delati, Mur.
78530. želẹznár, -árja, m. = železar, ogr.- Valj. (Rad).
78531. želẹ̑znat, adj. eisenhältig, Cig. (T.); železnata zemlja, Pirc; železnata voda, das Eisenwasser, Jes.
78532. želẹ̑znica, f. 1) die Eisenbahn; po železnici se voziti; zvezna ž., die Verbindungsbahn, Cig.; krilna ž., die Flügelbahn, DZ.; dovozna, dovlačna ž., die Schleppbahn, DZ.; konjska ž., die Pferdebahn (Tramway), DZ.; — 2) = železarnica, die Eisenhütte, Cig., Jan., C.; — 3) železna oprava: Obleče se v železnico, Npes.- Vod. (Pes.); — 4) = železna zagozda za kalanje drv, Dol.; — 5) pl. železnice = železne vile, eine eiserne Heugabel, SlGor.- C.; — 6) rumena ž., die Rauke (sisymbrium officinale), Josch; — železnica, eine Art Winterapfel, Mur., vzhŠt.- C., Mariborska ok.- Erj. (Torb.); — tudi: želẹ́znica, Valj. (Rad).
78533. želẹ̑zničar, -rja, m. der Eisenbahnarbeiter, C.; — der Eisenbahnbedienstete, nk.
78534. želẹ̑znik, m. 1) der Kürassier, Mur., SlGor.- C.; — 2) der Eisenbruch, das Eisenbergwerk, Cig., Jan.; — 3) die Zecke, V.-Cig.; — 4) der Steinsame (lithospermum), C.; — 5) = železnjak, der Eisenstein: glinasti ž., der Thoneisenstein, Cig.
78535. želẹ̑znikar, -rja, m. neko jabolko, Gor.
78536. želẹznína, f. etwas aus Eisen Gemachtes, ein eisernes Geräth: prinesi mi kako železnino! jvzhŠt.; — coll. Eisenwaren, Eisenzeug; železnino prodajati.
78537. želẹznı̑nar, -rja, m. der Eisenhändler, Cig., Gor.
78538. želẹznják, m. der Brauneisenstein, Cig., Jan.
78539. želẹ́zọ, n. 1) das Eisen; surovo, lito, kovno ž., Roh-, Guss-, Schmiedeisen, Erj. (Min.); ž. v šibah, Stabeisen, Cig.; = ž. v šibicah, Jan.; = ž. v šibkah, Cig. (T.); — 2) ein eiserner Gegenstand: rezno ž., die Klinge, C.; dvojerezno ž., die Zweischneide, Cig.; — plužno ž., die Pflugschar, SlGor., ogr.- C.; — ein eisernes Gewicht, C.; — das Bügeleisen, C.; — der Magnet, vzhŠt.- C.; — železa, eiserne Fesseln, Dict., Jarn. i. dr.
78540. želẹzokǫ́vən, -vna, adj. železokovna tovarna, die Schmiedeisenfabrik, LjZv.
78541. želẹzolìj, -líja, m. = železolijec, Cig.
78542. želẹzolı̑jəc, -jca, m. der Eisengießer, Jan.
78543. želẹzolı̑vəc, -vca, m. der Eisengießer, Jan. (H.).
78544. želẹ́zovəc, -vca, m. der Eisenstein, Cig., Jan., Cig. (T.); rjavi ž., der Brauneisenstein, glinovnati (rusi, rjavi) ž., der Thoneisenstein, luskavi ž., der Eisenglimmer, Erj. (Min.); zeleni ž., der Grüneisenstein, Cig. (T.); magnetni ž., der Magneteisenstein, Cig. (T.).
78545. žélič, m. mozol na obrazu, das Hitzbläschen, Spodnja Idrija- Erj. (Torb.).
78546. žę́ličən, -čna, adj. = želčen 1), Mur.
78547. žę́lik, adj. indecl. = želčen 1), Jarn.; nisem ž. vina, Kor.- M.; ( nam. želək?).

   77.948 78.048 78.148 78.248 78.348 78.448 78.548 78.648 78.748 78.848  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani