m (78.348-78.447)

78348. žába, f. 1) der Frosch; zelena ž., der grüne Wasserfrosch (rana esculenta), Erj. (Ž.); morska ž., der gemeine Seeteufel o. Froschfisch (lophius piscatorius), Erj. (Ž.); groba ž. = krastavica, C.; žaba se reka malim otrokom: oj ti žaba mala ti! ta žaba (= der Fratz) že hodi! — 2) = žabica 6), das Anhängeschloss, Cig., C.; — 3) der Reiber (ein um einen starken Stift bewegliches Stück Holz an den Fenstern, um es zuzuhalten), Pot.- Cig.; — 4) die Spule, durch welche der Strick geht, der den Wiesbaum aufs Heu drückt, Z.; — 5) eine Maulkrankheit der Pferde, C.; — pl. žabe, = želve, die Scropheln, Bleiw.- Cig.
78349. žȃbar, -rja, m. der Froschfänger, Z.
78350. žabáriti, -ȃrim, vb. impf. sich mit dem Froschfang abgeben, V.-Cig.
78351. žȃbəc, -bca, m. das Froschmännchen, Valj. (Rad).
78352. žȃbər, -bra, m. das Leinkraut (linaria vulgaris), Tuš. (R.); tudi: pl. žabri, Cig., Medv. (Rok.).
78353. žábica, f. dem. žaba; 1) das Fröschlein; božja ž., der grüne Laubfrosch (hyla viridis), Cig., Jan., Erj. (Ž.); = bogčeva ž., C.; = zelena ž., Cig., Jan., C.; — 2) großes Löwenmaul (antirrhinum maius), Jan., Tuš. (R.); — 3) neka rdečkasta, mnogonoga žuželka, M.; ako jo kako živinče ( nav. ovca) s travo požre, napuhne se ter postane žabičavo, žabičasto, BlKr.; kravo je ž. napela, Z.; suha ž. ali ledovna ž., das Rückenblut, eine Krankheit der Rinder und Schafe, V.-Cig., Strp.; = krvava ž., Bleiw.- Cig.; žabico tepsti, dreti, das Rückenblut brechen, Cig.; žabico rezati = puščati živini pod repom ali na ušesih, Strp.; — sploh nekaka bolezen živinska, pri kateri živinče napenja, Strp.; — 4) žabico metati, sekati, flache Steinchen schräg auf die Fläche des Wassers werfen, so dass sie abprallen und über dem Wasser hinhüpfen, Cig.; = žabice izpodbijati, M.; — 5) der Hufstollen, vzhŠt.- C.; — 6) das Anhängeschloss, Cig., C., Štrek., Rez.- C.; — die Klammer, Cig. (T.); — das Handeisen, die Handschraube, Cig.; v žabico dejati, žabico privijati, Z.; verige na nogah in žabice na rokah, Cv.; — die Pfanne ( mech.), h. t.- Cig. (T.); — ž. pride pri vpreganju v luknjo ojnic, Mik.
78354. žábičən, -čna, adj. = za žabico bolan ( prim. žabica 3)), C.; žabična krava, Zora.
78355. žábičnica, f. eine Art Knopfblume (scabiosa lucida), Josch.
78356. žabı̑nəc, -nca, m. der Wiesenhahnenfuß (ranunculus bulbosus), Cig.
78357. žábiti se, -im se, vb. impf. brunften ( v. Fröschen), Cig.
78358. žȃbjak, m. 1) die Froschlache, Z.; — 2) das Froschkraut, der Hahnenfuß (ranunculus), C.; tudi: das Läusekraut (pedicularis palustris), Gor.; — 3) žabják, ein großer Frosch: okamenine velikanskega žabjaka, Cv.
78359. žabjíka, f. der Froschlattich (potamogeton natans), SlGor.- C.
78360. žȃbna, f. 1) neka bolezen govedine med parklji, Notr.; — 2) der Ackerschachtelhalm (equisetum arvense), Notr.
78361. žȃbnica, f. 1) die Froschlache, Cig., C.; — 2) = žaba 2), žabica 6), das Anhängeschloss, Cig., Vrt., Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); — 3) die Anlege, die Thürklammer, Cig.; — 4) der Hahnenfuß (ranunculus), C., Valj. (Rad).
78362. žȃbnik, m. 1) der Froschlaich, Mur., Cig., Jan.; — 2) die stinkende Afterkamille (anthemis cotula), Vrtojba- Erj. (Torb.); — der Wasserfroschlöffel (alisma), Cig.
78363. žȃbnjak, m. der Froschlaich, Mur., Cig., Jan.
78364. žabodèr, -dę́ra, m. 1) der Fröschevertilger: štorklja je žaboder, Glas.; — 2) = bobnarica, die Rohrdommel, C.
78365. žabodùrh, -dúrha, m. der Froschspießer, der Froschangler (tudi psovka), SlGor.- C.
78366. žabogòłt, -gółta, m. der weiße Storch (ciconia alba), Erj. (Ž.); — der große Silberreiher (ardea argentea [alba]), Cig., Frey. (F.).
78367. žabogrìz, -gríza, m. neka rastlina, Levst. (Zb. sp.).
78368. žabokrẹ́čina, f. = okrak, der Froschlaich, Dol.- Mik.
78369. žábovəc, -vca, m. 1) das Froschmännchen, Cig.; — 2) = žabar, Gor.
78370. žabráti, -ȃm, vb. impf. herplappern: ž. psalme, Trub.; pogl. žebrati.
78371. žabȗra, f. ein abscheulicher, garstiger Frosch, Mur., Cig., Jan., C.
78372. žȃčka, f. der Tabakbeutel, ogr.- Valj. (Rad); — usnjena vreča, v kateri imajo klamfe, kadar drva vozijo, Lašče- Levst. (Rok.); — eine kleine Geldbörse, vzhŠt.; — prim. nem. Sack.
78373. žafrȃn, m. der Safran; pravi ž., echter Safran (crocus sativus), Tuš. (B.); — divji ž., der Florsafran, der Saflor (carthamus tinctorius), Cig.
78374. žafrȃnar, -rja, m. der Safranhändler, Cig., Zora.
78375. žafrániti, -ȃnim, vb. impf. mit Safran würzen, Cig.
78376. žafrȃnovəc, -vca, m. 1) der Safranapfel, Cig.; — 2) der Safransaft, Let.
78377. žȃga, f. 1) die Säge; žago piliti; — 2) die Sägemühle; po Gorenjskem imajo veliko žag; potok žago goni.
78378. žȃganičica, f. dem. žaganica; das Brettlein: Iz hojice se druzega ne stori, kakor kakšna žagan'čica, Npes.-K.
78379. žȃgar, -rja, m. 1) der Säger; — der Dielensäger, der Brettschneider, Cig.; der Sägemüller, Jan.; — 2) der Sägehändler, C.; — 3) der Sägehai (squalus pristis), Erj. (Ž.).
78380. žȃgast, adj. sägeförmig, Cig.
78381. žȃgati, -am, vb. impf. sägen; drva ž.; — babo ž., prim. baba 4).
78382. žȃgavəc, -vca, m. der Säger, Cig.
78383. žȃgica, f. dem. žaga, = žažica.
78384. žagı̑nje, n. coll. Sägespäne, Mur., vzhŠt.- C.
78385. žagíšče, n. = kraj, kamor pokladajo hlode, katere žagajo, Zora.
78386. žȃgovəc, -vca, m. der Sägebaum, der Blockbaum, aus dem Bretter gesägt werden, Cig., Jan.
78387. žȃgovina, f. coll. Sägespäne, Mur., Cig., DZ., vzhŠt.
78388. žȃgovje, n. = žagovina, Mur.
78389. žȃgovnik, m. = žagovec, der Sägeblock, Cig.
78390. žágrad, m. die Sacristei; (žagred, Mik.; na vzhodu tudi: žagreb, Mik.).
78391. žágradar, -rja, m. = žagradnik, Cig.
78392. žágradnik, m. der Sacristan, Mur., Cig.
78393. žájbəlj, -blja, (-bəljna), m. der Salbei (salvia); bes. der Gartensalbei; — tudi: žájbelj, -belja, jvzhŠt.
78394. žȃjfa, f. = milo, die Seife; — iz nem.
78395. žȃjfati, -am, vb. impf. 1) seifen; — 2) saufen; — iz nem.
78396. žákəlj, -klja, m. = vreča, der Sack; mačko v žaklju kupiti = etwas ungesehen kaufen oder übernehmen; — iz nem.
78397. žȃkəljc, -kəljca, m. dem. žakelj.
78398. žákljič, m. dem. žakelj.
78399. žàł, žȃli, f. 1) das Leid, der Schmerz, V.-Cig., Jan., C.; nobena žal bi se mu ne bila zgodila, Ravn.; zakaj moriti Davida, ki vam ni nobene žali storil? Ravn.; ne delajte nikomur nobene žali! füget niemandem ein Leid zu! Cig., C.; kako žal zadeti komu, jemandem ein Leid zufügen, C.; na žal reči komu kaj, jemandem Leides sagen, BlKr.- DSv.; — pl. žali, die Schmerzen, C.; — 2) žal mi je, es thut mir leid; žal mi je, da se nisva videla; ž. mi je koga, česa, es thut mir leid um jemanden, etwas; Žal mu je gospe, Npes.-K.; žal mu je denarja; ni mi žal te mrve pisanja, Levst. (Nauk); založniku ni bilo žal ni dela ni troškov, Levst. (Nauk); = žal mi de, dene, C., Z., Jsvkr.; žal mi je za kaj, za koga; — žal! leider! nk.
78400. žàł, žála, adj. leid: žala beseda, ein kränkendes Wort, C.; kaj žalega komu storiti, jemandem etwas zuleid thun; Žale misli v srcu ni, Preš.; Pri nas je dost' žalega, Npes.-K.; — tudi indecl.: žal beseda, ein leides Wort, Cig., Kr.; Žal besede v ustih ni, Preš.
78401. žála, f. das Leid, Jan.; — der Verdruss, C.; vse mi dela na žalo, Z.
78402. žalár, -rja, m. = želar, C., ogr.- Valj. (Rad).
78403. žáłbəlj, -blja, (-bəljna), m. = žajbelj, M.
78404. žȃłca, f. dem. žal f.; ein kleines Leid, Ravn.- C.
78405. žȃłəc, -łca, m. = želo, der Stachel, Mur., Št.- Cig., Jan., Mik.
78406. žálibog, interj. leider! Cig., Jan., C., nk.; (= žali Bog! = smili se Bogu! C.); — prim. hs. žalibože (in nem. leider Gottes!).
78407. žálica, f. dem. žala; ein kleines Leid, C.; das Leid, Jan.
78408. žálik-žéna, f. "žalikžene, den serbischen Vilen entsprechend, in Unterkärnten; dagegen svete, bele, čestljive žene in Oberkärnten; ahd. sālīg: salige frauen", Mik. (Et.).
78409. žáliti, -im, vb. impf. 1) kränken, beleidigen, verletzen; to me žali! to žali moje poštenje, moje pravice; — 2) = obžalovati: bedauern: žalim, da ..., SlN.; moj pot Bog žali! Kast.- C.; ( hs.); — 3) žali se mi česa = žal mi je česa: ni se mu žalilo ne potov, ne težav, ne gotovine, Str.
78410. žalı̑tva, f. = žalitev, Mur.
78411. žalı̑vəc, -vca, m. der Beleidiger, der Verletzer, Cig., Jan.
78412. žaljívost, f. das Kränkende, das Beledigende (an einer Rede, einem Benehmen), Cig., nk.
78413. žȃłnica, f. 1) das Klageweib, Cig., Jan., Vrt.; — 2) der Nachruf (einem Verstorbenen gewidmet): ž. po, za kom, Cig. (T.).
78414. žałník, m. der Beleidiger, Cig., C.
78415. žálọ, n. = želo, Rib.- Mik.
78416. žalóba, f. das Trauern, der Schmerz, C.; — die Wehmuth, Jan., Cig. (T.), C.; das Bedauern, Jan., C.; žalobo izreči, Levst. (Močv.).
78417. žalóbən, -bna, adj. traurig, wehmüthig, klagend, Jan., C., nk.
78418. žalospẹ̀v, -pẹ́va, m. der Klagegesang, Jan.
78419. žálost, f. die Traurigkeit, die Trauer; ž. in veselje; v hiši je bila velika ž. po smrti gospodarjevi; srčna ž., der Seelenschmerz, Cig., C.; na (v) veliko mojo žalost, zu meinem großen Leidwesen, Cig., nk.; na žalost! leider, Cig. (T.), DSv.
78420. žálostən, -stna, adj. traurig; ves ž. sem; ž. obraz; žalostno se držati; žalostni glasovi, žalostna pesen; žalostna novica; žalosten česa biti, über etwas traurig sein, C.; sam sebe sem ž., C.; — žalostna vrba, die Trauerweide, Erj. (Izb. sp.).
78421. žalostíti, -ím, vb. impf. betrüben; — ž. se, sich betrüben, sich kränken, sich grämen, Cig., M.
78422. žalostljìv, -íva, adj. = žalostilen, Mur., C.
78423. žalostníca, f. 1) das Trauergedicht, Cig., Jan.; — = žalostinka, Jan.; — 2) die Trauerblume, C.; — vrba ž., die Trauerweide, Jan., Cv.
78424. žalostováti se, -ȗjem se, vb. impf. trauern, sich grämen, Mur., ogr.- C.
78425. žalováti, -ȗjem, vb. impf. 1) trauern; ž. po kom, nach jemandem trauern, den Verlust jemandes betrauern; — Leid tragen, Cig., nk.; — ž. po domu, Heimweh haben, Z.; ž. nad čim, nad kom, sich über jemanden oder etwas betrüben, etwas, jemanden beklagen, Cig.; tudi: ž. črez kaj; ž. koga, betrauern, um jemanden trauern, Cig., Jan., C.; neverniki mene žalujo, Trub.; Sedem let sem čakala, Sedem ga bom žal'vala, Npes.-K.; — bereuen: grehe ž., C., Krelj, ogr.- Valj. (Rad); — 2) = žaliti 1), kränken, Mur., C.
78426. žalovȃvəc, -vca, m. der Trauernde, Cig., Ravn.- Valj. (Rad), nk.
78427. žalovı̑t, adj. trauervoll: ž. dan, ein Trauertag, Ravn.- C.; žalovito, jammervoll, Cig. (T.); — hs.
78428. žáłta, f. 1) die Herbe (des Speckes, Fettes), der ranzige Geschmack, C.; — 2) ein widerwärtiger Mensch, Cig., M.; psovka: žalta človečja! Cig.; — 3) die Sommersprosse, kajk.- Valj. (Rad).
78429. žáłtav, adj. ranzig; žaltava mast, Cig.; žaltavo olje, C.; — ( pren.) missmuthig, Cig.; — misslich, Kr.; to bi bilo žaltavo! Jurč.; danes je žaltava, heute geht es schlecht, Kr.
78430. žałtavẹ́ti, -ím, vb. impf. ranzig sein, Jan., Hip.- C.
78431. žałtavína, f. der ranzige Geschmack, C.
78432. žáłtavost, f. die ranzige Beschaffenheit, das Ranzigsein, der hantige Geschmack, Cig., Bes.
78433. žandȃr, -rja, m. = žandarm.
78434. žandȃrstvọ, n. die Gendarmerie, Levst. (Nauk).
78435. žánjavəc, -vca, m. ein wildwachsendes, wohlriechendes, rosmarinartiges Kraut, C., Rib.- M.; das Kreuzblümchen (polygala chamaebuxus), (-njevec) Nov., Robič ( Nkol.); — der rauhe Bohnenstrauch (cytisus hirsutus), Lašče- Levst. (Rok.); — prim. žanžav (?).
78436. žánjəc, -njca, m. = ženjec, der Schnitter, Cig., M.
78437. žánjevəc, -vca, m., Nov., pogl. žanjavec.
78438. žánžav, adj. 1) etwas gebräunt ( z. B. von reisenden Trauben), C.; — 2) ranzig, Hal.- C.; ( prim. žolt).
78439. žanžavẹ́ti, -ím, vb. impf. sich färben ( v. Trauben), C.
78440. žȃr, m. 1) die Glut, die Gluthitze, Jan., Habd.- Mik., ogr.- Mik.; žar do rdečega, die Rothglut, die Rothglühhitze, Cig. (T.); — die Lohe (des Feuers), V.- C.; — die strahlende Wärme, Cig. (T.); — ( fig.) die Glut, Jan., nk.; žar ljubezni, das Feuer der Liebe, Cig.; — 2) der Glutschein, der Feuerschein; žar se vidi na nebu po noči, kadar kje gori, C.; večerni žar, die Abendröthe, Cig., Jan., M.; ž. gorečih sveč, C.; — 3) = žarek, der Lichtstrahl, Mur., Cig.
78441. 1. žára, f. die Art, der Charakter, C., Z.; po očini žari ali šegi, Boh.; neumno žaro imeti, Notr.; sin očetovo žaro goni, der Sohn artet nach seinem Vater, Dol.- Cig.; ženske žare, weibisch, Meg.; mnogotere žare človeki, Dict.; bil sem dete dobre žare, Dalm.; izkušam vašo ljubezen, ako je prave žare, Dalm.; — prim. 1. šara 2).
78442. 2. žára, f. die Vase, die Urne, Jan., Ist.- C., Rut. (Zg. Tolm.); — prim. it. giara, Urne, Štrek. (Arch.).
78443. žárast, adj. urnenförmig, Cig.
78444. žarbrȃnje, n. das Getümmel: ž. in blažnjenje ljudi, Krelj.
78445. žarbráti, -ȃm, vb. impf. sich tummeln: ugledal je množico ljudi žarbrajoč ("er sah das Getümmel des Volkes"), Krelj; — prim. žebrati (?).
78446. žarčẹ́ti, -ím, vb. impf. = žareti 2), ranzig sein, Jan.
78447. žarečína, f. die Glut, Jan., ogr.- C., Mik.

   77.848 77.948 78.048 78.148 78.248 78.348 78.448 78.548 78.648 78.748  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani