m (78.248-78.347)

78248. zvíti, zvíjem, vb. pf. zusammenwickeln, zusammenrollen, zusammendrehen; z. rep; z. polo papirja; lase v kodre z., das Haar locken, Cig.; kača se je zvila v klobček, Cig.; iz trte z. ( n. pr. izgovor), (einen Vorwand) vom Zaun brechen, Cig., Nov.; izgovor je dober, če je iz bukove trte zvit, Npreg.- Glas.; Rada bi ga imela, Pa ga ni; 'Z trte bi ga zvila, Se ne st'ri, Npes.-K.; — verdrehen, verkrümmen; krč ga je zvil, er bekam einen Krampfanfall, Cig.; ključ z., einen Schlüssel verdrehen, Cig.; — deska se je zvila (hat sich geworfen), Cig.; — pravico z., das Recht verdrehen, Cig.; — beugen, Cig.; žalost ga je zvila, die Trauer hat ihn niedergebeugt, Cig.; — überwältigen: spanje ga je zvilo, trud ga je zvil, Cig.; sovražnik me je zvil, Cig.; — z. koga, jemandem eine wächserne Nase drehen, Cig.; — z. kaj, etwas durchsetzen, Cig.; prekanjeno jo z., etwas listig ausführen, C.; — zvit, listig, schlau, verschlagen; zvita buča, ein Schlaukopf; zvito odgovarjati; zvito narediti kaj; z. je kakor grča, kača, kozji rog, lisica, Cig.; z. kakor ovnov rog, Levst. (Zb. sp.); arglistig, tückisch, Cig., Jan.
78249. zvı̑tkarica, f. die Skarnitzel- oder Dütelblume (Richardtia aethiopica), Tuš. (R.).
78250. zvı̑tnik, m. = zvitec, SlN.
78251. zvítnost, f. = zvitost, ogr.- M., C.
78252. zvitorę̑pəc, -pca, m. 1) = zvitorep, zvit človek, der Schlaukopf, Jan., Levst. (Zb. sp.); — 2) rjavi z., der braune Rollschwanz- oder Winselaffe (cebus Apella), Erj. (Ž.).
78253. zvitoròg, -rǫ́ga, adj. krummhörnig, Jan.
78254. zvitúh, m. = zvit človek, C.
78255. zvı̑zd, m. = žvižg, der Pfiff, Mur., Cig., DZ.
78256. zvizdȃłnica, f. die Dampfpfeife, DZ.
78257. zvízdati, -am, vb. impf. = žvižgati, pfeifen, Mur., Cig., Jan., Mik.; — zischen: kače zvizdajo, V.-Cig.
78258. zvízgati, -am, vb. impf. = žvižgati, C., Mik.
78259. zvı̑žd, m. = zvizd, žvižg, Mur.
78260. zvláčiti, -im, vb. pf. durch Schleppen zusammenbringen, zusammenschleppen; drva na kup z.
78261. 1. zvlẹ́či, -vlẹ́čem, vb. pf. ziehend herab-, hinschaffen; z. srobotino s hrasta; komaj sem ga domov zvlekel.
78262. 2. zvlẹ́či, -vlẹ́čem, vb. pf. zusammenziehen; hitro z. kaj, etwas schnell vernähen, jvzhŠt.; sukno se je zvleklo (ist zusammengeschrumpft), Z.; zusammenschleppen: otrok je vse cunje zvlekel na kup.
78263. 3. zvlẹ́či, -vlẹ́čem, vb. pf. ziehend hinaufbringen; z. zvon v zvonik; — ( nam. vzv-).
78264. zvočílọ, n. das Schallmittel, der Schallerreger, Cig. (T.), Sen. (Fiz.), Zora.
78265. 1. zvọ̑d, m. 1) der Hebel, Cig., C., M.; — ein Instrument, um einen Zahn auszuheben, C., M.; — 2) die Hebewinde, vzhŠt.- C., Valj. (Rad); — 3) das cylinderförmige Mangeholz, C.; — ( nam. vzv-).
78266. 2. zvòd, -vǫ́da, m. 1) die Reduction ( math.), Cig. (T.); — 2) der Absatz (von Waren), DZ.; ( prim. zvesti); — 3) der Betrug, Jan.; ( prim. zvoditi).
78267. zvodenẹ́ti, -ím, vb. pf. wässerig, zu Wasser werden; kri zvodeni.
78268. zvóditi, -vǫ́dim, vb. pf. 1) verführen, Mur., Cig., Jan.; — 2) anführen, hintergehen, betrügen, Cig., Jan., C.; o goljuf, dvakrat me je že zvodil! Ravn.
78269. 1. zvọ̑dnik, m. = hlod, ki jez podpira, Savinska dol.; — ( nam. vzv-).
78270. 2. zvodník, m. 1) der Verführer, Cig., Jan., nk.; — der Kuppler, Cig., Jan.; (po češ.); — 2) der Betrüger, Jan., SlN.
78271. zvǫ̑k, m. der Schall, der Klang, der Ton, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Sen. (Fiz.), nk.; — po stsl.
78272. zvokopodǫ̑bje, n. die Onomatopöie, Cig. (T.); — češ.
78273. zvokovȃnje, n. die Lautiermethode, C.
78274. zvokovòd, -vǫ́da, m. der Schalleiter, Cig. (T.), Sen. (Fiz.).
78275. zvọ̑n, zvọ̑na, zvonȃ, m. 1) die Glocke; veliki, srednji, mali z. (v zvoniku, če so trije); z. poje, je zapel, die Glocke tönt, hat zu läuten angefangen; (v) plat zvona biti, die Feuer- oder Sturmglocke läuten; — pod našim zvonom, in unserem Pfarrsprengel, LjZv.; pod enim zvonom biti, zu einer Pfarre gehören, Jan.; izpod domačega zvona iti, die Heimatpfarre verlassen, C.; — 2) der Klang: pisker, sod ima lep z., C.; — 3) pl. zvoni, die Glockenakelei (aquilegia vulgaris), C.
78276. zvonár, -rja, m. der Glockengießer.
78277. zvọ̑nast, adj. glockenförmig, Cig., Jan., C.
78278. zvóncəlj, -clja, m. der Eiszapfen, C.
78279. zvoncenǫ̑səc, -sca, m. = človek, kateri zvonec nosi ( pren.), (šaljiva beseda), Levst. (Zb. sp.).
78280. zvoncljáti, -ȃm, vb. impf. klingeln, Bes.
78281. zvončár, -rja, m. der mit einer Glocke versehene Ochs einer Herde, Lašče- Levst. (Rok.); der Leithammel, Jan., GBrda.
78282. zvončaríca, f. die mit einer Glocke versehene Kuh einer Herde, Lašče- Levst. (Rok.); ovca, ki zvonec nosi, Lašče- Erj. (Torb.).
78283. zvončə̀k, -čkà, m. dem. zvonec; 1) das Glöckchen; die Klingel; — die Schelle, Cig., Jan.; — 2) das Halszäpfchen der Schweine, Fr.- C.; — 3) morski zvončki, Seetulpen oder Seepocken (balanidae), Erj. (Ž.); — 4) die Glockenblume (campanula); nav. pl. zvončki, Cig.; — das Schneeglöckchen (galanthus nivalis), Cig., Jan., Tuš. (R.), Nov.- C.; — zvončki, die Zaunwinde (convolvulus sepium), C., Medv. (Rok.); — neka hruška, Ip.- Erj. (Torb.); — tudi: zvónčək.
78284. zvončíca, f. 1) die Klingel, Guts.- Cig.; — 2) meglenasta z., das nebelartige Glockenthierchen (vorticella nebulifera), Erj. (Z.); — 3) die Glockenblume (campanula), Jan., Cig. (T.), Tuš. (R.).
78285. zvončìč, -íča, m. dem. zvonec; 1) das Glöckchen, Jan.; — 2) neka hruška, v Brkinih- Erj. (Torb.); — tudi zvónčič.
78286. zvǫ̑nčkast, adj. glockenförmig, Cig.
78287. zvončkáti, -ȃm, vb. impf. mit einem Glöckchen läuten, klingeln, schellen, Cig., Jan.
78288. zvončkljáti, -ȃm, vb. impf. = zvončkati, Cig.
78289. zvončkúlja, f. 1) die Schelle, Jan.; — 2) die Cymbel, V.-Cig., Burg.; z bobni in zvončkuljami, Ravn.
78290. zvončljáti, -ȃm, vb. impf. = zvonkljati, Jan.
78291. zvónəc, -nca, m. dem. zvon; 1) das Glöckchen; bes. das Messnerglöckchen; die Klingel; die Viehglocke: krava, oven, ovca zvonec nosi; z. nositi, ( z. B. in einer Gesellschaft) excellieren, den Ton angeben, Cig., Jan., Nov.; (preprost izraz); — 2) der Eiszapfen, SlGor.- C.; — der Halszapfen des Schweines, C.; — 3) črni ali rjavi z., die Quakente, die Schellente (anas clangula), Cig., Frey. (F.); — 4) gajev z., der Kuhweizen (melampyrum silvaticum), Cig., Medv. (Rok.).
78292. zvónək, -nka, adj. klangreich, Cig. (T.), nk.; zvonki kamen, der Phonolith, Cig. (T.); — rus.
78293. zvoníca, f. die Glockenstube, Mur., Jan.; (lončeno blago) poje kakor zvon v zvonici, Jurč.; pred cerkvijo pod zvonico so stala dekleta, LjZv.; prostor pod zvonikom, kjer se zvoni, potezajoč za vrv, Podkrnci- Erj. (Torb.), SlGor.- C.
78294. zvonìč, -íča, m. der Läuter, Cig.
78295. zvoník, m. der Glockenthurm.
78296. zvonikár, -rja, m. der Glöckner, der Küster, der Thürmer, Cig., Jan.
78297. zvonílọ, n. 1) das Läutwerk: die Glockensignalvorrichtung, DZ.; — die Thurmglocken, Jan.; — das Schlagwerk in der Uhr, Cig.; — 2) das Geläute; tu imate lepo zvonilo; to je bilo zvonila, ko se je škof pripeljal! Polj.; veter z. odnaša, da se nič ne sliši, Polj.; mrliško z., das Todtengeläute, Cig.; ob jutranjem zvonilu, C.; soglasno z., C.; s petjem in zvonilom koga pokopati, Cig.
78298. zvoníti, -ím, vb. impf. 1) läuten; cerkovnik je začel zvoniti; zvoni, es läutet; z vsemi zvonovi z.; dan, sedem, devet, poldan, avemarijo zvoni, es läutet die Morgenglocke, sieben Uhr, neun Uhr, Mittag, Ave Maria; mrliču z., einen Todten ausläuten; k maši z.; vkup z. (= z vsemi zvonovi poslednjič k božji službi z.); vor einem Gewitter läuten: pod oblak z., = z. k hudi uri, Rihenberk, Ip.- Erj. (Torb.); hudemu vremenu, toči z., das Ungewitter, den Hagel verläuten, Cig.; po toči z. = zu spät etwas thun; — 2) einen Klang von sich geben, tönen, klingen; železo lepo zvoni, C.; v ušesih, po ušesih mi zvoni es klingen mir die Ohren.
78299. zvonı̑vəc, -vca, m. der Läuter.
78300. zvonják, m. = zvonik, C.
78301. zvonkljáti, -ȃm, vb. impf. mit einem Glöckchen läuten, klingeln, Jan., M., C.; Skakala bom, zvonkljala bom, Npes.-K.
78302. zvonǫ́vən, -vna, adj. Glocken-: zvonǫ̑vni glas, Slom.
78303. zvonovína, f. das Glockengut, die Glockenspeise, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Erj. (Min.), Vrt.
78304. zvọ̑novka, f. die Glockenblume (campanula), C.
78305. zvòz, -vǫ́za, m. 1) die Zufahrt ( z. B. zu einem Grundstück), C.; pl. zvozi, der Feldweg: po zvozih le lastniki polja vozijo, Gor.; — 2) = prostor pred skednjem, kamor z vozovi kaj privažajo, Notr.
78306. zvóziti, -vǫ́zim, vb. pf. durch Fahren zusammenbringen, zusammenfahren, Mur., Cig.
78307. zvozláti, -ȃm, vb. pf. durch einen Knoten verbinden, zusammenknüpfen.
78308. zvráčati, -am, vb. impf. ad zvrniti, pogl. izvračati.
78309. zvrȃpati se, -am se, vb. pf. zusammenschrumpfen, Cig.
78310. zvrȃt, -ı̑, f. die Pflugwende, Rib.- Mik.; die Querfurche am Ende des Ackers, V.-Cig.; nav. pl. zvratı̑ (in zvráti), Cig., Valj. (Rad), Dol.; na zvrati priti, na zvratih, zvrati so trde za oral, Lašče- Levst. (Rok.); der Ackerwiesfleck, Cig.; na zvrateh, vzhŠt.; — nam. vzvrati.
78311. zvratníca, f. die Pflugwende, die Querfurche am Ende des Ackers, Z.; = pl. zvratnice, Štrek., Notr.; — der Ackerrain der Quere nach, Cig.
78312. zvrȃtnik, m. = zvratnica, M., Dol., BlKr.
78313. zvratnják, m. die Pflugwende, das Angewende, jvzhŠt.
78314. zvŕči, -vȓžem, vb. pf. = zvreči, C.
78315. zvŕčiti, -vȓčim, vb. pf. verkrümmen, verbiegen, C., Z.; — sfrčiti.
78316. zvrẹ́či, -vȓžem, vb. pf. zusammenwerfen; — zusammenschießen, Cig., Jan.; denar z., C.
78317. zvrẹ́ti, zvrèm, vb. pf. aufsieden, sieden, Guts., Cig.; — ( nam. vzv-).
78318. zvrẹ́ti, -vrèm, vb. pf. verdrehen: oči proti nebu zvrte, Zv.; z. se, sich verdrehen: zvrl se je voz, t. j. zadnji del se je nagnil na stran, Gor.; sich verkrümmen: žrebelj se je zvrl, Jurč.; — prim. svreti se.
78319. zvr̀g, zvŕga, m. der Knorren, M., Valj. (Rad); — pogl. svrg.
78320. zvȓh, praep. c. gen. oberhalb, über, Mur., C.; z. zvezd, über den Sternen, Mur.; z. zemlje, über der Erde, C.; pismo zvrh pisma je hodilo (Brief auf Brief), Svet. (Rok.); — ( nam. vzv-?).
78321. zvŕhati, -vȓham, vb. pf. häufen: z. mero, Slom., C.; dati komu zvrhano skledo moke, eine gehäufte (gegupfte) Schüssel voll Mehl, Gor., jvzhŠt.
78322. zvȓhka, I. adv. darüber, oberhalb, ogr.- M., C.; — II. praep. c. gen. = zvrh, vrhu, C.
78323. zvrhovátiti, -ȃtim, vb. pf. ordnungslos zusammenlegen, Cig.; zusammenhudeln, zusammenstoppeln: niso hoteli samo za nekaj časa kako kaj z., Levst. (Močv.); kar se v prenaglici zvrhovati, rado slabo ostaje, Levst. (Zb. sp.).
78324. zvr̀k, zvŕka, m. die Kegelschnecke (conus), Erj. (Z.).
78325. zvŕkati, -vȓkam, vb. pf. zusammendrehen, zusammenrollen, Z.
78326. zvŕniti, -nem, vb. pf., pogl. izvrniti.
78327. zvrstíti, -ím, vb. pf. in eine Reihe bringen, reihen; naj se pisma vsacega leta zvrste po številih vložnega zapisnika, Levst. (Nauk); — z. se, sich reihen; dolgo je trpelo, da smo se zvrstili (v procesiji), jvzhŠt.
78328. zvršávati, -am, vb. impf. = zvrševati; vollenden, vervollkommnen, ogr.- C.
78329. zvrščeváti, -ȗjem, vb. impf. ad zvrstiti, nk.; (-stovati) Mur., Cig., Jan.
78330. zvrščevȃvəc, -vca, m. der Ordner (einer Reihe), (-stovavec) Cig.
78331. zvŕšenost, f. die Vollkommenheit, Kremp.- C.
78332. zvršę́tək, -tka, m. die Vollendung, der Schluss, das Ende, Cig., Jan., Cig. (T.); z. dneva, der Ablauf des Tages, DZ.; z. računa, der Rechnungsabschluss, Levst. (Pril.); videč začetek, veroval je tudi v zvršetek, Jurč.
78333. zvrševáti, -ȗjem, vb. impf. ad zvršiti; vollziehen, vollstrecken, Cig.; z. ukrepe, Levst. (Nauk); z. prevzeta dela, seinen Aufgaben gerecht werden, Levst. (Nauk); — prim. izvrševati.
78334. zvrševȃvəc, -vca, m. der Vollzieher, der Vollstrecker, Cig.; z. zadnje volje, DZ.
78335. zvršíłən, -łna, adj. Vollzugs-: zvršı̑łna določila, die Vollzugsbestimmungen, DZ.; executiv, Cig. (T.).
78336. zvršílọ, n. der Vollzug, Cig. (T.), DZ.; z. sodbe, kazni, DZ.; z. pognano na prejemke, die Execution auf die Bezüge, DZ.
78337. zvršíti, -ím, vb. pf. 1) aufhäufen, Cig., C.; — 2) verrichten, vollenden, Cig., Jan., M., ogr.- C.; z. pridigo, Kast.; — vollziehen, vollstrecken, Cig., Jan.; z. sodbo, Cig.; z. postavo, dem Gesetze genug thun, Cig.; — 3) = izvršiti, beenden, Levst. (Zb. sp.) i. dr.
78338. zvrtẹ́ti se, -í se, vb. pf. v glavi se mi je zvrtelo, ich bekam den Schwindel, jvzhŠt.; (zvrtiti se, Z.).
78339. zvrvráti, -ȃm, vb. pf. aufsprudeln, Cig.; — ( nam. vzv-).
78340. zvȓžki, m. pl. das zusammengeschossene Geld, C.
78341. zvùn, praep. c. gen. außer: z. tega, C.; žetva z. čakanja (über Erwartung) dobra, ogr.- Mik.
78342. zvúna, adv. = zunaj: od zvuna, Mik.
78343. zvunȃnjəc, -njca, m. der Fremdling, C.
78344. zvúnašnji, adj. = zunanji, Mik.
78345. zvunẹ̑nji, adj. = zunanji, Danj.- Mik., Zora.
78346. zvȗnski, adj. fremd, C., kajk.- Valj. (Vest.).
78347. zžrẹ́bən, -bna, adj. mit dem Füllen: zžrebna kobila, die trächtige Stute, oder eine Stute, die geworfen hat, Danj.- C., Mik.

   77.748 77.848 77.948 78.048 78.148 78.248 78.348 78.448 78.548 78.648  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani