Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (78.148-78.247)

zverǫ̑vščəc, -ščəca, m. der Speik (valeriana celtica), SlGor.- C.
zverǫ̑vščnik, m. = zverovščec, C.; — tudi: die Haselwurz (asarum), C.
zverúžiti, -ȗžim, vb. pf. = zverižiti, C., Let.
zveselíti, -ím, vb. pf. erfreuen; nobena reč jih ne more zveseliti, Dalm.; vino zveseli srce človeku, Met.; — ( nam. vzv-).
zvẹ̑st, -ı̑, f. 1) das Gewissen, C., Mik.; — das Bewusstsein: v zvesti = v svesti, Vod. (Nov.); ( prim. svest); — 2) die Treue, Dalm., Krelj, Ravn.; — sod je za zvest (fest, stark) napravljen, vzhŠt.; — 3) die Kunde: na zvest dati, kund geben, ogr.- Valj. (Rad).
zvẹ̑st, adj. 1) treu, getreulich; z. biti komu; zvesto služiti koga; zvesto opraviti vse po naročilu; zvesto Bogu služiti; na zveste roke dano, fidei commissum, auf Treue und Glauben gegeben, Dict.- Mik., Svet. (Rok.); — 2) zvesto poslušati, moliti, mit gesammeltem Geiste, aufmerksam, andächtig zuhören, beten; zvesto gledati, aufmerksam zusehen; zvesto delati, alle Gedanken bei der Arbeit haben.
zvẹ́stən, -stna, adj. 1) = zvest 1), Mur.; — 2) z. si biti, sich bewusst sein, C., nk.
zvésti, zvédem, vb. pf. 1) durch Verkauf anbringen, verkaufen, Dict., C., Mik., Svet. (Rok.); svoje blago drago z., Trub.; komaj sem kravo zvedel, Ravn.- M.; veliko blaga z., Jurč.; dvesto veder vina z., LjZv.; — anbringen: hčere z., LjZv.; wegschaffen, loswerden, Meg., Dict.; — (z. se, ein gutes Geschäft abgeben, GBrda); — 2) auf etwas zurückführen, reducieren, Cig. (T.); vsi barvni občutki se dade z. na tri glavne občutke, Žnid.; na isto ime z., auf gleiche Benennung bringen ( math.), Cig. (T.).
zvẹ̑stnik, m. ein treuer Anhänger, Burg. (Rok.).
zvẹstnọ̀, n. eine Gebür bei der Aufnahme in den Gemeindeverband, vzhŠt.
zvẹstóbən, -bna, adj. = zvest 1), Guts.- Cig., Mur., Jan.
zvəščẹ̀ł, -ẹ̑la, adj., Met., pogl. zviščel pod: zviščeti.
zvẹ́ščina, f. die Treue, Meg., Jan., Trub., Dalm.
zvẹ́ti, -vẹ̑jem, vb. pf. aufwehen, aufwirbeln, Cig.; — ( nam. vzv-).
zvę̑z, -ı̑, f. 1) die Verbindung, Cig.; — 2) ein gekrümmter Haken in der Baukunst, der Anker, Cig.; — 3) der Mittelstrich, V.-Cig.
zvę̑za, f. 1) die Verbindung; — 2) das Band; die Fessel: zveze na njegovih rokah so se raztrgale, Dalm.; zveze raztrgati, Jap. (Sv. p.); — 3) die von Personen geschlossene Verbindung, das Bündnis, Cig., Jan., nk.; z. za boj in odboj, bojna in odbojna z., das Schutz- und Trutzbündnis, Cig. (T.); der Bund, die Föderation, Mur., Cig., Jan., C., Cig. (T.), nk.; ( prim. zaveza); — z. s kom, das Verhältnis mit jemandem, C.; — der Zusammenhang, der Connex, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; z. misli, namenov, vzrokov, Cig.; v zvezi biti, in Zusammenhang stehen, verknüpft sein, Cig., nk.
zvę́zanki, m. pl. die Bundschuhe, Kremp.- C.
zvę́zati, -žem, vb. pf. zusammenbinden, miteinander verbinden; z. kolje v butaro; roke z. tatu; z. tatu, den Dieb in Bande legen; lonec z., den Topf (mit Draht) beflechten; knjigo z., ein Buch einbinden; pse z., die Hunde koppeln; z. zid, die Mauer binden, verankern, Cig.; tesarji so zvezali hišo na tleh (sie haben das Gebäude zugelegt), Cig.; — ves sem zvezan (gelähmt), Z.; zvezan hoditi, engschrittig gehen, Z.; — zvezana toplota, gebundene Wärme, Cig., Jan., Cig. (T.); zvezana gorkota, Vrtov. (Km. k.); — zvezane državne zadolžnice, vinculierte Staatsobligationen, DZ.; — ( fig.) vereinigen, verbünden, alliieren, z. se, sich mit jemandem verbinden, eine Verbindung schließen, Cig., nk.
zvę̑zčək, -čka, m. dem. zvezek; das Paketchen, Cig.; — das Bändchen, das Heft, Cig., nk.
zvẹ́zda, f. 1) der Stern; jutrna, večerna z.; severna z., der Polarstern, Cig.; lasata z. = repatica, Meg.- Dict.; zvezde svetijo, die Sterne leuchten; zvezda se je utrnila, es fiel eine Lichtschnuppe; (= se je potočila, Jan.); — v zvezde kovati koga, jemanden bis zu den Sternen erheben, Cig., nk.; ( hs.); — eine Blässe an der Stirn einer Kuh, Cig.; — Name einer mit einer Blässe an der Stirn gezeichneten Kuh, Cig.; — kozje ime, Podmelci- Erj. (Torb.); — 2) der Augenstern, Dol.- Z., C.; — 3) das Fettauge auf der Brühe, C.; — 4) morska z., der Seestern (asterias), C., Erj. (Ž.).
zvẹzdár, -rja, m. 1) der Sterngucker, der Astrolog, Alas., Cig., Jan., Dalm.; — = zvezdoslovec, der Astronom, Mur., Cig. (T.); — 2) zvezdarji, die Strahlenthiere (radiata), Jan., Cig. (T.), Erj. (Ž.).
zvẹzdárna, f. = zvezdarnica, Guts., Jan., M.
zvẹzdárnica, f. die Sternwarte, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.).
zvẹzdárski, adj. astronomisch, Cig. (T.); z. daljnogled, Žnid.
zvẹ́zdast, adj. sternförmig, Mur., Cig., Jan., nk.
zvẹzdáš, m. die rundsternige Sternkoralle (astraea rotulosa), Erj. (Ž.).
zvẹ́zdica, f. dem. zvezda; 1) das Sternchen; — (als Zeichen im Buch): z. zvezdico zaznamenovati; — 2) das Spornrädchen, C.; — 3) očesna z., der Augenstern, Cig.; — 4) der Fettropfen auf der Brühe, vzhŠt.- C. ( Let.); — 5) das Marienblümchen (bellis), C.
zvẹzdíšče, n. der Sternenhimmel, Jarn., Mur.; — das Gestirn, Meg.
zvẹ̑zdje, n. 1) das Sternensystem, Cig. (T.); — 2) = ozvezdje, das Sternbild, das Gestirn, Mur., Jan.
zvẹ̑zdnica, f. das Sternkraut (aster), Jan., C.; navadna z., die Sternmiere oder der Hühnerdarm (stellaria media), Tuš. (R.); — das Edelweiß (gnaphalium leontopodium), Avče- Erj. (Torb.).
zvẹzdocvẹ̑tka, f. zvezdocvetke, Sternblumen (dialypetalae), Cig. (T.), Tuš. (R.).
zvẹzdočȃstnik, m. der Gestirnanbeter, Cig.
zvẹzdoglȃvka, f. die Knopfblume (knautia), C.
zvẹzdoglèd, -glę́da, m. 1) der Sterngucker, Cig., Jan.; lažnjivi zvezdogledi, Preš.; — der Astrolog, Cig. (T.); — = zvezdoslovec, der Astronom, Cig., Jan.; — 2) neka riba: der Sterngucker (uranoscopus), Erj. (Z.).
zvẹzdoglę̑dəc, -dca, m. = zvezdogled 1), M., Jap.- C.
zvẹzdokàz, -káza, m. die Sternkarte, die Himmelskarte, Jan., Cig. (T.), Jes.
zvẹzdorı̑łəc, -łca, m. der Sternmaulwurf (condylura), Erj. (Z.).
zvẹzdoslǫ̑vəc, -vca, m. der Astronom, Jan., nk.
zvẹzdoslǫ́vən, -vna, adj. astronomisch, Jan., nk.
zvẹzdoslǫ̑vje, n. die Astronomie, Jan., nk.
zvẹzdovę̑rəc, -rca, m. der Astrolog, Cig. (T.); ( stsl.).
zvẹzdovìd, -vída, m. = zvezdokaz, C., Cig. (T.).
zvẹzdovı̑t, adj. gestirnt, sternenreich, Cig.; zvezdovito nebo, der Sternenhimmel, Cig. (T.).
zvẹzdǫ̑vje, n. = zvezdje, das Sternensystem, Cig. (T.).
zvẹzdoznȃnəc, -nca, m. der Sternkundige, Mur.; der Astronom, Cig. (T.).
zvẹzdoznȃnski, adj. astronomisch, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.).
zvẹzdoznȃnstvọ, n. die Sternkunde, die Astrognosie, Cig., Jan., Cig. (T.); die Astronomie, Mur., nk.
zvę̑zək, -zka, m. 1) etwas Zusammengebundenes: das Bündel, das Bund; das Fascikel, Cig.; das Paket, Cig., Jan.; das Reisebündel, C.; z. ključev, ein Bund Schlüssel, Jan., C.; der Strauß, Cig., M.; z. lepih rož, Slom.- C.; der Palmbusch, Slom.- C.; — 2) der Band (als Theil eines größeren Druckwerkes), Cig., Jan., nk.
zvę́zən, -zna, adj. 1) Bundes-, Allianz-, Jan.; zvę̑zna država, der Bundesstaat, Jan., Cig. (T.); zvezni zbor, die Bundesversammlung, Cig.; zvezno svetovalstvo, der Bundesrath, DZ.; — 2) Verbindungs-, Cig.; zusammenhängend, communicierend, Cig. (T.); zvezna hodišča, Communicationsgänge, Levst. (Pril.); zvezna črta, die Communicationslinie, Cig.; — 3) zvezna moč, die Cohäsionskraft, Jan.
zvezílọ, n. = vezilo, das Band, Kremp.- C.; — die Fessel, Guts. (Res.).
zvezı̑t, adj. zvezita števila, verbundene Zahlen ( math.), Cig. (T.).
zvę̑zljaj, m. = zvezek, das Gebund, Cig.
zvę̑znik, m. der Bundesgenosse, der Verbündete, Cig., Jan., Cig. (T.).
zvẹ́zniti, -nem, vb. pf. verbiegen, Jarn., Mur.; zveznjen, krumm, verzogen, verkrüppelt, C.; tudi: zvežnjen, Vrtov. (Km. k.), vzhŠt.
zvę́znost, f. 1) die Cohäsion, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Sen. (Fiz.); — 2) der Zusammenhang: pisma so mej seboj v zveznosti, DZ.; vzajemno z. poočititi, den gegenseitigen Zusammenhang darlegen, DZ.
zvezovȃnje, n. das Zusammenbinden, das Verbinden.
zvezováti, -ȗjem, vb. impf. ad zvezati.
zvę̑žčič, m. dem. zvezek; das Heftchen, nk.
zvę̑žənj, -žnja, m. das Bündel, nk.; nekaj zvežnjev praproti, DSv.; das Fascikel, Levst. (Nauk), DZ.; pismo je bilo poslano v zvežnju z drugimi pismi v glavni cesarski stan, Navr. (Kop. sp.).
zvẹ́ženje, n. die Verbiegung, die Verkrümmung, Z.; der Wurf (eines Brettes), Cig.
zvẹ́žiti, -im, vb. pf. verkrümmen, verbiegen, schief machen, Mur., Cig.; solnce je desko zvežilo, die Sonne hat das Brett krumm gezogen, Cig.; z. se, sich verziehen, sich werfen, Cig., Jan.; deska se je zvežila, zvežena deska, Cig., Polj.; sleme se je upognilo in streha zvežila, Glas.; zvežena glava, ein verschrobener Kopf, Jurč.; — prim. izvežiti se.
zvı̑čna, f. = zolva, zava, die Mannesschwester, Mik., Vrtov. (Km. k.); (zvičina, Ben.- Erj. [Torb.]).
zvídẹti se, -vı̑di se, vb. pf. zvidi se mi, zvidelo se mi je, ich finde, ich fand (mich bewogen), DZ., nk.; — ( nam. vzv-).
1. zvíhati, -ham, -šem, vb. pf. 1) zusammenbiegen, Cig.; zvihana glasovnica, zusammengefalteter Stimmzettel, DZ.; — 2) zvihan = zvit, verschmitzt, V.-Cig.
2. zvíhati, -ham, -šem, vb. pf. aufbiegen, Cig.; — ( nam. vzv-).
zvı̑hi, m. pl. = golenice, ki se dajo vihati, Ig (Dol.).
1. zvihráti, -ȃm, vb. pf. 1) krumm biegen, M.; nož z. (verbiegen), Z.; koso z., die Schneide der Sense verbiegen; — 2) in Eile zusammenstümpern: nezrel zdelek, zvihran s tako naglico, Levst. ( LjZv.).
2. zvihráti, -ȃm, vb. pf. sich stürmend erheben, aufstürmen, Cig., Jan.; — aufschießen (von Pflanzen), Cig.; — ( nam. vzv-).
zvihteljíti se, -ím se, vb. pf. = vihtelj ostati, verbutten (vom Kraut), Cig.
zvijáč, m. der Verdreher, Cig.; — der Listige, der Betrüger, Cig.; — der Ränkeschmied, Mur., Cig.
zvijáčast, adj. listig, Lašče- Levst. (M.).
zvijáčən, -čna, adj. listig, M.; pfiffig, spitzfindig, Cig.; — hinterlistig, arglistig, Cig., Jan.; verfänglich, Cig., Jan.
zvijáčina, f. = zvijača, Mur., Cig., Jan., C., Ravn.- Valj. (Rad), Svet. (Rok.).
zvijȃčnik, m. ein listiger Mensch, Cig., Jan., C.; — der Arglistige, der Chicaneur, der Ränkeschmied, Cig.
zvijáčnost, f. die Listigkeit, die Schelmerei, Cig.; die Hinterlistigkeit, Cig.
zvíjanje, n. 1) das Zusammenwickeln; — 2) das Verdrehen.
zvijáški, adj. listig, Mur., Cig., Jan.; — hinterlistig, Cig., Jan.; — tückisch, ränkevoll, Cig., Jan.
zvíjati, -am, vb. impf. ad zviti; 1) zusammenwickeln, zusammenrollen; — 2) verdrehen; palico z.; ( pren.) besedo, pravico, postavo z., Cig.; — winden, schlängeln, Mur.; glavo z., den Kopf herumdrehen, Cig.; z. repom z., mit dem Schweife wedeln, Z.; glas ali z glasom z., mit der Stimme abwechseln, sie modulieren, Cig.; — z. se, sich winden, sich schlängeln; z. se kakor črv; z. se od bolečin; z. se pred kom, vor jemandem Katzenbuckel machen, Cig.; — les se zvija, das Holz wirft sich, Cig., Jan.
zvijȃvəc, -vca, m. 1) der Krümmer, Cig.; — 2) kdor zvito govori, C., Levst. (Zb. sp.).
zvı̑k, m. der Gebrauch, die Sitte, Kor.- M., Mik.
zvı̑njak, m. = zvinjenik, Cig.
zvı̑njenik, m. der gemeine Weiderich (lythrum salicaria), Cig., Tuš. (R.).
1. zvı̑rati, -am, vb. impf. ad zvreti; siedend aufwallen, sieden; Korenjiče je zviralo, Npes.-Vraz; — ( nam. vzv-).
2. zvı̑rati, -am, vb. impf. (die Schuld auf andere) wälzen: on vse na-me zvira, Krka, Lašče, Ig- Erj. (Torb.), BlKr.
zvı̑rati se, -am se, vb. impf. ad zvreti se; sich unanständig strecken, Cig., Jan., C., BlKr.; — prim. izvirati se.
zvísiti, -vı̑sim, vb. pf. erhöhen, ogr.- M., ogr.- Let.; — ( nam. vzv-).
zvı̑ša, adv. = zviškoma 1), Ben.- Kl.
zvı̑šati, -am, vb. pf. erhöhen; — ( nam. vzv-).
zvišȃva, f. die Erhöhung: z. taks, DZ.; — ( nam. vzv-).
zvišávati, -am, vb. impf. = zviševati, Mur., ogr.- Let.
zvı̑šč, m. der Enzian, Mur.; — pogl. svišč 2).
zvíščati, -ím, vb. pf. sauer werden, verderben: vino zvišči, kadar je na malem v posodi, Z.; (vino se zvišči, BlKr.); zviščalo vino, Z.; (zviščano, Hip.- C.); zviščal človek, ein Sauertopf, Z.; — prim. svišč, Enzian.
zviščẹ̑łəc, -łca, m. = skopuh, Bes.
zviščẹ́ti, -ím, vb. pf. = zviščati: zviščel, sehr sauer, ("zveščel") Met.; — zviščel človek = skopuh, Cig., Lašče.
zvı̑šək, -ška, m. etwas Erhöhtes: die Erhöhung, die Erhabenheit, Cig.; — ( nam. vzv-).
zvı̑šenost, f. die Erhöhung, die Erhabenheit ( fig.), ogr.- Valj. (Rad); — ( nam. vzv-).
zviševáti, -ȗjem, vb. impf. ad zvišati; — ( nam. vzv-).
zvı̑tčək, -čka, m. dem. zvitek; das Gewinde: z. niti, ein Gewinde von Fäden, C.
zvı̑təc, -tca, m. = zvit človek, Cig., Bes.
zvı̑tək, -tka, m. etwas Zusammengerolltes, die Rolle, Cig.; die Düte, Cig.

77.648 77.748 77.848 77.948 78.048 78.148 78.248 78.348 78.448 78.548

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA