Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (75.948-76.047)

  1. zaslı̑šba, f. 1) die Einvernehmung, die Abhörung, das Verhör, Cig., Jan., C., DZ., Nov.; v zaslišbo vzeti, zum Verhör ziehen, V.-Cig.; — 2) die Audienz, Cig., Jan.
  2. zaslı̑šək, -ška, m. das Verhör, C.
  3. zasliševánəc, -nca, m. der vernommen, verhört wird, Cig., DZ.
  4. zasliševȃnje, n. das Abhören, die Einvernehmung, Cig., Jan.
  5. zasliševȃnski, adj. Vernehmungs-: z. zapisnik, das Vernehmungsprotokoll, DZ.
  6. zasliševáti, -ȗjem, vb. impf. ad zaslišati; abhören, einvernehmen, ein Verhör abhalten, Cig., Jan.
  7. zasliševȃvəc, -vca, m. der Verhörer, Cig.
  8. zaslíziti, -im, vb. pf. verschleimen, Cig., Jan.
  9. zaslíženje, n. die Verschleimung, Cig., Jan.
  10. zaslǫ̑ba, f., nam. zaslomba, ogr.- Mik., C.
  11. zaslǫ́čiti, -im, vb. pf. krümmen, einbiegen, Cig., Jan.; z. vile, C.
  12. zaslòn, -slóna, m. etwas Vorgelehntes, Mur.; pečni z., der Ofendeckel, Cig., — der Schirm, die spanische Wand, Mur., Cig., Jan., DZ.; z. iz pločevive, DZ.; — die Blende, Cig.; — der Schirm ( bot.), Cig. (T.); — der Vorhang, Habd.- Mik., Mur., C.; — v njegovem zaslonu in brambi, in seinem Schutz und Schirm, Krelj.
  13. zaslọ̑na, f. = to, s čimer se kaj zaslanja, C.; — der Ofendeckel, Cig.
  14. zaslonílọ, n. der Schirm, die spanische Wand, Cig., Jan.; — die Blende, DZ.
  15. zaslóniti, -slǫ́nim, vb. pf. durch Anlehnen verdecken: verlehnen, Mur.; z. luč, M.; peč z. (mit dem Ofendeckel verschließen), Cig.; — verdecken: okno s kako rečjo z., Cig.; z. obraz (z roko), die Hand vors Gesicht halten, Cig.; — decken: svet ni dovolj zaslonjen pred mrzlimi snežniki, Levst. (Zb. sp.); — beschützen, jemanden vertreten (= für ihn sprechen), Dol.- Cig., Jan.; zasloni svojega hlapca! Dalm.
  16. zaslọ̑nka, f. die Blendung, das Diaphragma, ( phys.), h. t.- Cig. (T.), Žnid.
  17. zaslovẹ́ti, -ím, vb. pf. anfangen gerühmt zu werden, berühmt, bekannt werden; zaslovelo je njegovo ime po vsej deželi.
  18. zaslȗga, f. das Verdienst, Cig., Jan., nk.; po zaslugi, nach Verdienst, Cig.; imeti veliko zaslug, velike zasluge, nk.
  19. zaslȗh, m. 1) das Verhör: zvati koga na z., SlN.; — 2) die Audienz, Jan. (H.).
  20. zaslúti, -slóvem, -slújem, vb. pf. = zasloveti, Cig.; njegova svetost je zaslula, LjZv.; zaslula je v deveto vas zavoljo svoje brdkosti, Jurč.
  21. zaslútiti, -slȗtim, vb. pf. von einer Ahnung erfüllt werden, ahnen, C.
  22. zásluž, m. der Verdienst, vzhŠt.
  23. zaslužávati, -am, vb. impf. ad zaslužiti: verdienen, C.; veliko miloščo si z., kajk.- Valj. (Rad).
  24. zaslȗžba, f. 1) das Erwerben, der Erwerb, Cig., Jan.; — 2) = zasluga, Guts., Mur., kajk.- Valj. (Rad).
  25. zaslúžčən, -čna, adj. erwerbsam, Mur., Cig., Met.
  26. zaslȗžək, -žka, m. 1) der Broterwerb; brez zaslužka; iti po zaslužku, sein Brot suchen; — 2) das Verdiente, der Verdienst; ves z. zapraviti.
  27. zaslúžən, -žna, adj. 1) verdienstvoll, verdienstlich, Cig., Jan., C., nk.; z. mož, zaslužno delo, nk.; — 2) würdig: biti z. smrti, den Tod verdienen, C.; — 3) Verdienst-, a) den Verdienst betreffend: zaslȗžni izkaz, der Verdienstausweis, Levst. (Cest.); — b) das Verdienst, die Verdienste betreffend: zaslužna svetinja, Levst. (Zb. sp.).
  28. zaslužénje, n. das Verdienst; svojega zasluženja ne bom nikoli poveličevala, LjZv.; ( pos. v cerkvenem govoru): po Kristovem zasluženju.
  29. zasluževáti, -ȗjem, vb. impf. = vreden biti, verdienen, nk.
  30. zaslužı̑tək, -tka, m. = zaslužek 2), C.
  31. zaslúžiti, -im, vb. pf. durch seine Dienste ein Anrecht auf etwas bekommen oder es sich dadurch verschaffen, verdienen: mnogo denarja z.; nekaj sem zaslužil, nekaj sem dobil v dar; še mrzle vode nisi zaslužil; zaslužena plača; zaslužil je kazen, pohvalo, da bi ga obesili; tega nisem zaslužil; zaslužena kazen; — (zaslužiti, = wert sein, "verdienen", vb. impf. [ germ.]).
  32. zaslužljìv, -íva, adj. = zaslužen, verdienstlich, Mur.
  33. zasnováti, -snújem, vb. pf. anzetteln: ( fig.) entwerfen, Cig. (T.), Zora; z. nakano, einen Plan entwerfen, LjZv.
  34. zasnúbiti, -im, vb. pf. freien, Jan., Prip.- Mik.
  35. zasǫ̑bnik, m. = zasebnik, der Privatmann, Jan., C., Levst. (Nauk); danes je bil zasobnik, brez javne službe, Jurč.
  36. zasolíti, -ím, vb. pf. versalzen; — z. jo komu, jemandem etwas unter die Nase reiben, ihn abtrumpfen; — z. komu, jemandem eine große Rechnung vorlegen, einen hohen Preis beim Verkauf verlangen.
  37. zasȏłnčnjak, m. die Sonnenblume, Jarn.
  38. zasołzíti, -ím, vb. pf. bethränen, Cig.; — z. se, anfangen Thränen zu vergießen, C.
  39. zasopíhati se, -ham, -šem se, vb. pf. heftig zu athmen anfangen; zasopihan, schnaufend, athemlos; z. se ustavi jezdec, SlN.
  40. 1. zasopíti, -ím, vb. pf. den Athem beschweren: z. koga, C., Lašče- Levst. (M.), zasopljen biti, außer Athem sein, Cig., Jan.
  41. 2. zasopíti, -ím, vb. pf. einschläfern, C.
  42. zasópsti, -sópem, vb. pf. 1) mit der Athemluft erfüllen, Z.; zasopena izba, ein dunstiges Zimmer, Št.- C.; — 2) einen Athemzug thun; — 3) z. se, sich außer Athem laufen, gehen etc., Mur., Cig., Met.; ves zasopen, Levst. (Zb. sp.); bil je že silno zasopen, LjZv.
  43. zasorẹ̑j, adv. ni zasorej kot oče = ni tak, kakor oče, er ist dem Vater nicht ähnlich, Svet. (Rok.).
  44. zásov, -sóva, m. der Riegel, C.
  45. zaspánčək, -čka, m. 1) dem. zaspanec 1); ein verschlafener Knabe; — 2) der Frühlings-Enzian (gentiana verna), Jan., Tuš. (R.), Sp. Idrija- Erj. (Torb.), Polj.
  46. zaspȃnčkati, -am, vb. pf. einschlafen (v otročjem govoru).
  47. zaspanè, -ę́ta, m. ein verschlafener Mensch, der Langschläfer, der Schlafhans, Mur., Cig., Jan., Valj. (Rad).
  48. zaspánəc, -nca, m. 1) ein verschlafener Mensch, der Vielschläfer, der Langschläfer; — 2) die Schlaflust, die Schläfrigkeit, Mur., Cig., Jan.; z. me ima, me lomi, mi prihaja, der Schlaf findet sich bei mir ein, Cig.; zaspancu pod uho podkladati, der Schlaflust nachgeben, Mur.; — 3) der Bärlapp (lycopodium complanatum), Cig., Jan., Medv. (Rok.).
  49. zaspaníca, f. nav. pl. zaspanice, der Venusspiegel (specularia [campanula] speculum), C.
  50. zaspaník, m. = zaspanec 1), Mur., C., Mik., Goriš.
  51. zaspanjáča, f. ein verschlafenes Weib, Mur.
  52. zaspanják, m. = zaspanec 1), Mur., C.
  53. zaspánka, f. 1) ein verschlafenes Weib, die Langschläferin, die Schlafhaube; — 2) die Windblume (anemone sp.), ogr.- Erj. (Torb.); — der Venusspiegel (specularia [campanula] speculum), Medv. (Rok.).
  54. zaspáti, -spím, vb. pf. 1) durch Schlafen versäumen, verschlafen; mašo z., svojo srečo z., Cig.; — 2) schlafend zugrunde richten, im Schlafe erdrücken: otroka z., M.; "K sebi te (otroka) ne bodem djala, Bog ne daj, da b' te zaspala!" Slom.- Vrt.; — 3) einschlafen, dete je zaspalo; dolgo nisem mogel z.; — entschlafen: mirno je v Gospodu zaspal; — reč je zaspala, die Sache ist eingeschlummert, eingeschlafen, Cig., nk.; — 4) zaspán, schläfrig, verschlafen; z. sem, z. človek; zaspani ponedeljek, der Blaumontag, Cig.; zaspana pravica, verjährtes Recht, V.-Cig.; — 5) (einschläfern, ["nedobra beseda"], Senožeče- Erj. [Torb.]).
  55. zaspávati, -am, vb. impf. ad zaspati, Mur., Cig., Jan., kajk.- Valj. (Rad); zibani z burjo zaspavamo ob divji godbi lakotnih volkov, Let.; — ( pren.) časniki zaspavajo (= hören auf zu erscheinen), Levst. (Zb. sp.).
  56. zaspívati, -am, vb. impf. nach und nach einschlafen, im Einschlafen begriffen sein, Ben.- Mik. (V. Gr. IV. 319.), Svet. (Rok.).
  57. zasráti, -sę́rjem, vb. pf. eine Brut ansetzen, erzeugen ( zaničlj.), Z.; najprvo je bila le ena mačka v vasi, in ta je zasrala vse te, kar jih je zdaj, Lašče- Levst. (Rok.); Balade od Čebelice zasrane (eingeführt), Preš.
  58. zasrbẹ́ti, -ím, vb. pf. zu jucken anfangen, jucken.
  59. zasrẹ́dən, -dna, adj. excentrisch ( math., astr.), h. t.- Cig. (T.).
  60. zasrẹ́dnost, f. die Excentricität ( math., astr.), h. t.- Cig. (T.).
  61. zasŕsati, -am, vb. pf. zornig anreden, anschnauben, anblecken: z. na koga, Cig.
  62. zasŕšati, -ím, vb. pf. = zasrsati, Cig.
  63. zastȃjati, -jam, -jem, vb. impf. ad zastati (zastojim, zastanem); zurückbleiben, ins Stocken zu gerathen pflegen, stocken; voda zastaja in se nabira okoli ponikve, Navr. (Let.); kupčija zastaja, Cig.; sapa mi zastaja, der Athem bleibt mir aus, Cig., C.; govorica med deklicama je vedno zastajala, Jurč.
  64. zastȃjavəc, -vca, m. der Zurückbleibende, der Marodeur, Jan. (H.).
  65. zastanȃvljati, -am, vb. impf. ad zastanoviti; zurückhalten, hemmen, C.
  66. zastȃnək, -nka, m. das Zurückbleiben, das Stocken, C.; ( z. B. v. einem Wagen), C.; z. državne mašine, der Stillstand der Staatsmaschine, Cig. (T.); z. v opravilih, der Geschäftsrückstand, Jan.
  67. zastanovíti, -ím, vb. pf. zum Stehen bringen, hemmen, Einhalt thun, Mur., Cig., Jan.; vodo z., den Wasserabfluss hemmen, Z.; kri z., das Blut stillen, Mur.
  68. zastȃrati se, -am se, vb. pf. zu alt werden, M.; da bi se (hči) ne zastarala, Dalm.; veralten; zastaralo se je, es ist aus der Mode gekommen, Cig.; zastarana beseda, ein Archaismus, Cig.; — verjähren, Cig., Jan.; zastarana pravica, ein verjährtes Recht, Cig., nk.; — zastarana bolezen, ein eingewurzeltes Leiden, Cig.; zastaran grešnik, ein veralteter Sünder, C.
  69. zastarẹ̑łka, f. der Archaismus, Navr. (Kop. sp.).
  70. zastarẹ́ti, -ím, vb. pf. zu alt werden: srce ne zastari, Zora; — veralten, Jan.; zastarel, veraltet, obsolet, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; zastarela noša, zastarela mnenja, nk.; verjähren, Jan.; če je tri mesece uže prešlo, tedaj kazen zastari, Levst. (Nauk).
  71. zastarẹ́vati, -am, vb. impf. ad zastareti; verjähren, DZ.
  72. zastáti, -stȃnem, vb. pf. 1) aufhören sich zu bewegen, zurückbleiben, ins Stocken gerathen; gonjači zaženo silen krik, da so lovcem ob jednem noge zastale, LjZv.; Od čudesa godcem roke so zastale, Preš.; sapa komu od strmenja zastane, C.; delo zastane, C.; delo mu zastane, kdor pozno vstane, Z.; kupčija je zastala, Cig.; razgovor je večkrat zastal, Jurč.; — zastal, zurückgeblieben, rückständig, Cig., Jan., nk.; zastale obresti, Cig.; — 2) erwischen, Jarn.; überraschen: mrak zastane koga, Vrt.; — 3) rok z., die Frist, den Termin versäumen, Tržaška ok.
  73. zastáti, -stojím, vb. pf. 1) durch Stehen verlieren, verstehen: čas z., Cig.; — 2) z. se, zu lange stehen bleiben: Lotova žena se je zastala in ozirala, Ravn.; — vom Stehen müde werden, C.; sich verstehen: živina se je zastala, (hat sich verstanden), Cig.; zastal, steif in den Gelenken, rehe: podkova za zastala kopita, das Reheeisen, DZ.
  74. zastȃva, f. 1) die Fahne, die Flagge, Mur., Cig., Jan., nk.; — die Nebelkappe einer Bergspitze, C., Notr.- Levst. (M.), jvzhŠt.; — solnce gre v zastavo, die Sonne verbirgt sich hinter den Wolken, Jan.; — 2) der Ansatz, die Anlage: der Kernansatz, Jan.; der Zellenansatz im Bienenstock: čebele trdijo na pokrov ula zastavo iz voska ter jo vedno bolj daljšajo proti podnici, Levst. (Beč.); — 3) die Constitution, die Anlage, die Beschaffenheit, C.; z. života, C.; tele je lepe zastave, žito ima lepo zastavo (= obeta, da bode dobro obrodilo), Poh.; — 4) das Absperren des Mahlwassers: po zastavah mleti = v presledkih, kadar vode dosti nateče, mleti, SlGor.- C.; — das Stauwerk, Jan. (H.); — 5) der Hinterhalt, die Nachstellung: huda zastava, sovražne zastave, Trub.; — 6) die Verpfändung, der Versatz; v zastavo dati, verpfänden, Cig., Jan.; — das Pfand; zastavo dati, rešiti, Meg.; on zapusti svojim sovražnikom pravo zastavo svoje ljubezni in sprave, Jap. (Prid.); skupna z., die Simultanhypothek, DZ.; živa z., fressendes Pfand, Cig.; — 7) die Aufgabe (einer Frage, eines Räthsels), Cig.
  75. zastávati, -am, vb. impf. = zastajati, zurückbleiben, stehen bleiben, stocken, C., Z.
  76. zastȃvək, -vka, m. 1) das Wasserwehr, C.; — 2) der Ansatz: hrustančni z., der Knorpelansatz, Cig.; — 3) das Unterpfand, C.; — der Versatz, Valj. (Rad); — 4) die Aufgabe, das Problem, Cig., Jan., Cig. (T.).
  77. zastávən, -vna, adj. 1) Fahnen-, Cig., Jan.; zastȃvni trakovi, nk.; — 2) von guter Anlage, Constitution: z. je mlad človek, mlada žival, deblo, veja, zel, rast, sploh vse, kar obeta, da bode zajetno, ako doraste, Lašče- Erj. (Torb.); zastavno grozdje, eine reichliche Ernte versprechende Trauben, Z.; kräftig gebaut, stämmig, Jan.; mornar z. kakor Herkules, Let.; zastavna vzrast, zastaven život, Jurč.; zastavni podgorski očetje, LjZv.; — gesetzt, ernst: zastavni in pametni ljudje, zastavno vedenje, LjZv.; izgovoriti zastavno besedo, Jurč.; tiho, počasno, zastavno stopajo vrste, LjZv.; — 3) Pfand-: Cig., Jan.; Hypothekar-: zastȃvni upnik, zastavna terjatev, DZ.
  78. zastȃvica, f. 1) das Räthsel, Cig., Jan., M., Štrek., Bolc, Solkan- Erj. (Torb.), nk.; zastavico zastaviti, ein Räthsel aufgeben, C.; — 2) dem. zastava 1), das Fähnlein, Jan., nk.
  79. zastavíłən, -łna, adj. Verpfändungs-: zastavı̑łnọ pismo, die Verpfändungsurkunde, DZ.
  80. zastáviti, -stȃvim, vb. pf. 1) durch Voranstellung einer Sache zumachen, zustellen: z. peč, den Ofen zusetzen, Cig.; — verstellen, verrammeln, sobo s posteljami, pot z vozovi z.; — besetzen: sodišče ni bilo prav zastavljeno, DZ.; — den Lauf einer Sache hemmen, Jan.; z. (= ustaviti) vodo, Cig.; — 2) verpfänden, glavo z., sein Leben zum Pfande einsetzen, Cig.; versetzen; z. zlatnino; — z. se za koga, za kaj, für jemanden o. etwas in Haft treten, gut stehen, Cig.; — za varuha so me doma zastavili, (porok sem torej, da se nič ne zgodi), C.; — 3) durch Wetten verlieren, verwetten; — 4) ansetzen: z. pero, Preš.; — napačno jo z., einen verfehlten Lebenswandel beginnen, Nov.; — aufwerfen, aufgeben: vprašanje, zastavico, uganko z., Cig., Jan., Cig. (T.), Šol., C., Erj. (Torb.); — z. plačo, sich einen Lohn ausbedingen o. bestimmen, Notr.
  81. zastȃvka, f. der Finalstock der Buchdrucker, M.
  82. zastavljȃłnica, f. das Pfandhaus, das Versatzamt, Cig., Jan., nk.
  83. zastávljati, -am, vb. impf. ad zastaviti; 1) verstellen: zastavljali so lovci in gonjači zaporedoma več dolin in jarkov, a volka ni bilo na dan, LjZv.; — 2) versetzen; začel je svojo obleko z.; — 3) ansetzen; zalego z., Brut ansetzen, Por.; — stellen, aufgeben; zastavljali so mu vprašanje za vprašanjem, Jurč.
  84. zastavljȃvəc, -vca, m. der Pfandgeber, der Verpfänder, Cig., Jan.
  85. zastȃvljenəc, -nca, m. der Geisel, Cig., Jan., C.
  86. zastávljenje, n. 1) die Verstellung, die Verrammelung; — 2) die Verpfändung; — 3) die Aufwerfung, ( prim. zastaviti 4)).
  87. zastȃvnica, f. 1) = zatvornica, das Schutzbrett, (das Wasser damit zurückzuhalten), Cig.; — 2) = zastavljalnica, Jan., C.; — die Hypothekenbank, Cig., Nov.; — 3) = zastavni list, der Versatzschein, C., DZ.
  88. zastȃvnik, m. 1) der Fahnenträger ( z. B. bei Hochzeiten), Št.- C.; der Fähnrich, Cig., Jan.; — 2) der Verpfänder, der Pfandgeber, Cig., C.; — 3) der Angriffspunkt, Cig., Jan.
  89. zastavnják, m. der Hochzeitsfahnenträger, C., SlN.; zástavnjak, vzhŠt.
  90. zastávnost, f. 1) die Pfandschaft (als Eigenschaft), Cig., Jan.; — 2) die tüchtige Anlage o. Constitution, die Corpulenz, Jan.; ( prim. zastaven 2)).
  91. zastavodȃvəc, -vca, m. der Pfandgeber, Cig., Jan.
  92. zastavonǫ̑səc, -sca, m. der Fahnenträger, nk.
  93. zastavonǫ́ša, m. = zastavonosec, nk.
  94. zastȃvščina, f. das Pfändegeld, (denar, s katerim se odkupi zastavljena reč), Cig.
  95. zastę̑rati, -am, vb. impf. = zastirati, Dol.- Mik.
  96. zastígniti, -stı̑gnem, vb. pf. erreichen, einholen, C.
  97. zastı̑rati, -am, vb. impf. ad zastreti; verhüllen, verdecken, verhängen, Cig., Dol.- Mik.; tkanina zastira stene duplinam, Erj. (Som.); podgorje zastira lehka jutranja meglica, Erj. (Izb. sp.).
  98. zastláti, -stę́ljem, vb. pf. als Streu verbrauchen: vso slamo z., Cig., C.
  99. zastòj, -stója, m. der Stillstand, die Stockung, C.
  100. zastǫ́kati, -stǫ̑kam, -čem, vb. pf. zu ächzen, zu stöhnen anfangen; aufächzen, aufstöhnen.

   75.448 75.548 75.648 75.748 75.848 75.948 76.048 76.148 76.248 76.348  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA