Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (73.648-73.747)

  1. vzbújati, -am, vb. impf. ad vzbuditi; = zbujati, Cig., Jan., nk.
  2. vzbúnčiti, -bȗnčim, vb. pf. ein Ding von Blech oder einem andern dünnen Metall so schlagen, stoßen, dass darauf Ausbuchtungen entstehen, Lašče- Levst. (Rok.); — prim. bunka.
  3. vzbúniti, -im, vb. pf. aufregen, Jurč.; — hs.
  4. vzbúriti, -im, vb. pf. in Aufregung versetzen, nk.; v. misli, Let.
  5. vzbúrjati, -am, vb. impf. ad vzburiti, nk.
  6. vzbúrkati, -bȗrkam, vb. pf. aufregen, Cig.; morje v., Let.
  7. vzcvə̀sti, vzcvətèm, vb. pf. aufblühen, erblühen, Šol.
  8. vzčútiti se, -im se, vb. pf. (aus dem Schlafe, der Ohnmacht) zum Bewusstsein kommen, C.
  9. 1. vzdȃjati, -jam, -jem, vb. impf. ad vzdati; grüßend entbieten, C.; s tem vam vzdajem ("izdajem") dobro noč, Krelj; v. komu pozdravljenje, jemanden grüßen, C.; = v. komu dobro: gremo doli, dobro vzdajat kraljevim otrokom, Dalm.
  10. 2. vzdȃjati, -am, vb. impf. ad vzdojiti; saugen, ogr.- C.
  11. vzdáti, vzdám, vb. pf. grüßend entbieten, C.; v. dobro jutro, dober dan, C.; v. mir, Trub.; v. srečo, Dalm.; v. dobro, grüßen, Meg., Trub., Dalm.; nikomur dobrega ne vzdajte! grüßet niemanden! Trub.; — v. hvalo, danken, ogr.- C.
  12. vzdávati, -am, vb. impf. ad vzdati; v. hvalo, danken, C.
  13. vzdəhníti, -dáhnem, vb. pf. 1) = vzdihniti, aufseufzen, Dict., nk.; — 2) = dehniti 3), anbrüchig, muffig werden, C.
  14. vzdẹ́ti, vzdẹ̑m, vzdẹ́nem, vb. pf. = 3. zdeti: v. komu ime, jemandem einen Namen geben, beilegen, Levst. ( LjZv.); v. komu priimek, jemandem einen Spottnamen geben, Lašče- Erj. (Torb.).
  15. vzdẹ̀v, -dẹ́va, m. der Vulgo-Name, der Spottname: piše se Kovač, a Smolec mu rekajo na vzdev, Logatec- Erj. (Torb.).
  16. vzdẹ́vati, -am, vb. impf. ad vzdeti, Svet. (Rok.).
  17. vzdẹ̑vək, -vka, m. = zdevek, der Spottname, der Spitzname, Lašče- Erj. (Torb.).
  18. vzdíči, vzdížem, vb. pf. = vzdigniti, Mur., ogr.- C.
  19. vzdìg, -díga, m. 1) die Hebung, Cig., Jan.; — die Arsis, Cig. (T.); — 2) der Aufbruch, Cig.; — 3) die Steigung des Bodens, Cig. (T.), DZ., Sen. (Fiz.).
  20. vzdigáč, m. 1) der Heber, Cig., C.; — 2) das Hebezeug, der Hebel, vzhŠt.- C.
  21. vzdigȃłnik, m. das Hebezeug, C.
  22. vzdígati, -dı̑gam, vb. impf. ad vzdigniti; heben, emporheben, erheben; v. se, sich erheben; — ( pren.) v. se zoper koga; — v. se, sich aufmachen, aufbrechen; — vzdiga se mi, ich bin im Begriffe mich zu erbrechen.
  23. vzdigávati, -am, vb. impf. = vzdigovati.
  24. vzdigȃvəc, -vca, m. človek, kateri kaj vzdigava, der Heber, Jan.
  25. vzdigȃvka, f. 1) die Heberin; — 2) die Hebestange, Mur., Cig., Jan., C.; — 3) der Hebemuskel, Cig.
  26. vzdı̑gljaj, m. die Hebung, Cig., Jan., Vrtov. (Km. k.).
  27. vzdígniti, -dı̑gnem, vb. pf. heben, emporheben; v. kamen; v. lan, konoplje = razgrnjeni lan, konoplje zopet pobrati, Notr., Dol.; — ziehen: številko v.; v. srečko (žreb), ein Los ziehen, nk.; — beheben: v. denar, plačo; — aufjagen: pes zajca, srno vzdigne, Str.; — v. tožbo, eine Klage anbringen, nk.; — veranlassen: navod v. ( prim. navod); v. cenitev, eine Schätzung veranlassen, Levst. (Nauk); — v. se, sich erheben, aufstehen; — v. se zoper koga, sich gegen jemanden auflehnen; — v. se, aufbrechen; čas je, da se vzdignemo; z vojsko se v. nad koga, proti komu, jemanden bekriegen, Cig., Jan.; — vzdignilo se mi je, ich habe mich erbrochen.
  28. vzdigovȃłnik, m. der Hebenagel in den Schlaguhren, Cig.
  29. vzdigováti, -ȗjem, vb. impf. ad vzdigniti; = vzdigati, heben; težko kamenje v.; — vzdiguje se mi, ich habe einen Brechreiz; — v. se nad kaj, etwas überragen.
  30. vzdı̑h, m. der Seufzer, Cig., Jan.
  31. vzdihȃj, m. der Seufzer, Jan., C.
  32. vzdíhanje, n. das Seufzen: moja moč je slaba od mojega vzdihanja, Dalm.
  33. vzdíhati, -dı̑ham, -šem, vb. impf. ad vzdihniti, seufzen, Trub., Krelj, Dalm., Kast., Vrt.
  34. vzdihávati, -am, vb. impf. = vzdihati, M.
  35. vzdı̑hljaj, m. der Seufzer, Cig., Jan., nk.
  36. vzdíhniti, -dı̑hnem, vb. pf. aufseufzen, Cig., Jan., nk.; prim. zdihniti.
  37. vzdihováti, -ȗjem, vb. impf. seufzen, Cig., Jan., nk.; oni delajo, da ljudje v mestu vzdihujo, Dalm.
  38. vzdihovȃvəc, -vca, m. einer, der seufzt, der Seufzer, Cig., Jan., nk.
  39. vzdivjáti, -ȃm, vb. pf. = zdivjati, wild werden, nk.; wild davon laufen: svinja je vzdivjala v gozd, LjZv.
  40. vzdížən, -žna, adj. hebbar: vzdı̑žni most, die Zugbrücke, Jan. (H.).
  41. vzdı̑žnica, f. 1) der Aufheber (ein Muskel), Cig. (T.), Erj. (Som.); — 2) die Aufzugsvorrichtung, der Aufzug, DZ.
  42. vzdojíti, -ím, vb. pf. aufsäugen, aufziehen, ogr.- C.
  43. vzdrážiti, -im, vb. pf. reizen, Jan. (H.).
  44. vzdrẹ́ti se, vzdérem se, vb. pf. heranbrechen: veter se vzdere, ogr.- C.
  45. vzdŕgniti se, -dȓgnem se, vb. pf. erzittern, C.
  46. vzdŕzniti se, -dȓznem se, vb. pf. erschaudern, C.
  47. vzdržȃtelj, m. der Erhalter, DZ.
  48. vzdŕžati, -am, vb. impf. ad vzdržati, -im; 1) aushalten, erhalten, unterhalten: kdo te z obleko vzdrža? Lašče- Erj. (Torb.); — 2) zurückhalten, hemmen: Trdna med nama vzdiguje se stena, Vendar ne vzdrža želj skrivnih plamena, Preš.
  49. vzdŕžati, -ím, vb. pf. = zdržati; 1) erhalten, aushalten, unterhalten, Cig., Lašče- Erj. (Torb.), nk.; — 2) die Oberhand gewinnen, den Process, die Schlacht gewinnen, C.; — 3) zurückhalten, Alas.; — v. se, sich zurückhalten, sich mäßigen, Cig.; — v. se, sich enthalten, Cig., Krelj.
  50. vzdržávati, -am, vb. impf. ad vzdržati, -im; = vzdrževati.
  51. vzdŕžən, -žna, adj. 1) Erhaltungs-: vzdȓžni stroški, Cig.; — 2) enthaltsam, Mur., Cig.
  52. vzdrževánəc, -nca, m. der Verpflegte, der Pflegling, DZ.
  53. vzdrževáti, -ȗjem, vb. impf. ad vzdržati, -ím; = zdrževati; 1) aushalten, unterhalten, Cig., nk.; — 2) v. se, sich enthalten, nk.
  54. vzdrževȃvəc, -vca, m. der Unterhalter, der Erhalter, Cig., nk.
  55. vzdržı̑telj, m. der Erhalter, ogr.- C., Kres, Zora.
  56. vzdržljìv, -íva, adj. enthaltsam, Mur., Cig.
  57. vzdržljívost, f. die Enthaltsamkeit, Mur., Cig.
  58. vzdržník, m. der Erhalter, Cig.
  59. vzdŕžnost, f. die Enthaltsamkeit, Mur., Cig.
  60. vzdȗh, m. die Luft, Jan., nk.; — prim. stsl. vъzduhъ, die Luft.
  61. vzdȗšnica, f. 1) die Atmosphäre, Jes., Vrt.; — 2) vzdušnice, Lufthöhlen, Luftgänge ( bot.), h. t.- Cig. (T.).
  62. vzdušnína, f. vzdušnine, die Bestandtheile der Atmosphäre, die Atmosphärilien, Erj. (Min.).
  63. vzdúti se, -dújem se, vb. pf. löcherig, schwammicht werden (vom gebackenen Brot), C.
  64. vzdvìg, -dvíga, m. die Steigung: višina vzdviga, die Steighöhe, Cig. (T.).
  65. vzę̑tək, -tka, m. 1) das Accept, Jan.; — 2) der Stich beim Kartenspiel, C.
  66. vzę́tən, -tna, adj. 1) wovon man viel verbraucht, nicht ausgiebig, V.-Cig., Rib.- Mik., Dol., Goriš.; seno je letos vzetno, rekše, mnogo ga je, ali je menj tečno, Povir, Rodik (na Krasu)- Erj. (Torb.); rahel ali svež kruh je vzeten, Dol.; nekatera volna je zelo vzetna, Dol.; — 2) vzetna krava, t. j. taka, katera mnogo klaje potrebuje, Rib.
  67. vzę́ti, vzámem, vb. pf. 1) nehmen; pod streho v. koga, jemandem Obdach geben; za ženo, za moža v., heiraten; v. se, sich ehelich verbinden, heiraten; za svojega otroka v., an Kindes statt nehmen; v vojake v., assentieren; s seboj v., mitnehmen; v roke, v delo v., in Angriff nehmen; v misel v., erwähnen, berühren; v. si v um, sich vornehmen, beschließen, Cig.; v. si k srcu, sich zu Gemüthe führen; v. na znanje, zur Kenntnis nehmen; na se v., auf sich nehmen, übernehmen; volitev na se v. (= sprejeti), die Wahl annehmen, Levst. (Nauk); za zlo v., verargen; za ljubo v., vorlieb nehmen; v. slovo, Abschied nehmen; konec v., zugrunde gehen; — mitnehmen, angreifen, abzehren: bolezen ga je zelo vzela; — wegnehmen; po sili v., rauben; glavo v. komu, jemanden enthaupten; — einnehmen, erobern; v. mesto, trdnjavo; — v. se, plötzlich erscheinen: odkod si se vzel? Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.), jvzhŠt.; — 2) annehmen, voraussetzen, den Fall setzen; vzemimo, da ...! — 3) = dobiti, Dict.; kdor (kir) prosi, ta vzame, Trub.
  68. vzę́tje, n. das Nehmen; — die Eroberung, nk.
  69. vzę̑tnik, m. = prejemnik, der Acceptant, Cig., DZ.
  70. vzgȃjati, -am, vb. impf. ad vzgojiti, nk.
  71. vzgájiti, -gȃjim, vb. pf. aufziehen: n. pr. v. drevo, čebele si matico vzgajijo, vzhŠt., ogr.- C.; — tudi: vzgajíti.
  72. vzgȃnjati, -am, vb. impf. ad vzgnati; 1) auftreiben, Jan.; — 2) sublimieren, Cig. (T.); ( rus.).
  73. vzgəníti, -gánem, vb. pf. aufregen, Cig. (T.).
  74. vzgízditi se, -im se, vb. pf. = prevzeti se, stolz, übermüthig werden, ogr.- C.
  75. vzglasílọ, n. die Anmeldung, DZ.
  76. vzglásiti, -im, vb. pf. anmelden: v. pritožbo, Levst. (Pril.).
  77. vzglášati, -am, vb. impf. ad vzglasiti; = zglasiti: anmelden, C.; v. vprašanja, Interpellationen anmelden, Levst. (Nauk).
  78. vzglȃvnik, m. 1) das Kopfkissen, Cig., Jan., C.; — 2) = to, na kar se naslanjajo polena, da rajša gore, bodi si kako debelo poleno ali kamen, Dol., Navr. (Let.); — taka železna koza, Goriška ok., Kras- Erj. (Torb.).
  79. vzglèd, -glę́da, m. = zgled, das Beispiel, das Muster, nk.
  80. vzgledávati se, -am se, vb. impf. nad kom se v., sich an jemandem ein Beispiel nehmen, C.
  81. vzglę̑dək, -dka, m. das Musterstück, Jan. (H.).
  82. vzglę́dən, -dna, adj. Muster-, musterhaft, nk.
  83. vzglę̑dnik, m. das Musterbuch, das Formularienbuch, Jan. (H.).
  84. vzgnáti, vzžénem, vb. pf. 1) auftreiben, Jan.; — 2) sublimieren, Cig. (T.); ( rus.); — prim. 3. zgnati.
  85. vzgodíti se, -ím se, vb. pf. flügge werden: mladički so se vzgodili, LjZv.
  86. vzgòj, -gója, m. = vzgoja, Cig. (T.).
  87. vzgojeslǫ̑vəc, -vca, m. der Pädagog, nk.
  88. vzgojeváti, -ȗjem, vb. impf. ad vzgojiti, nk.
  89. vzgojevȃvəc, -vca, m. der Erzieher, nk.; — der Züchter, Jan. (H.).
  90. vzgojı̑telj, m. der Erzieher, nk.
  91. vzgojíti, -ím, vb. pf. erziehen, aufziehen, nk.; v. otroke, nk.; v. si živino, Dol.
  92. vzgòn, -gǫ́na, m. 1) der Auftrieb ( mech.), Cig. (T.), C.; zračni v., Sen. (Fiz.); — 2) das Sublimat, Cig. (T.); ( rus.).
  93. vzgọ̑r, adv. bergauf, aufwärts, empor, Cig., Jan., C.
  94. vzgrostíti se, -ím se, vb. pf. erschrecken, vzhŠt.- C.
  95. vzgrozíti se, -ím se, vb. pf. v. se koga, vor jemandem erschrecken, C.; — v. se nad čim, sich über etwas entsetzen, Cig. (T.).
  96. vzgrustíti se, -ím se, vb. pf. Ekel erregen: vzgruščen, ekelhaft, Habd.- Mik.
  97. vzhȃjanje, n. 1) das Aufgehen; od vzhajanja do zahajanja, vom Aufgang bis zum Untergang, Trub.; — 2) die Teiggährung.
  98. vzhȃjati, -am, vb. impf. ad vziti; 1) emporsteigen; o solncu, semenu, ("vzh-, uzh-") Trub.; — 2) aufgehen, gähren ( v. Teig); testo vzhaja; nobeden kvas ne vzhaja rajši od dolga, Jurč.
  99. vzhìt, -híta, m. die Ekstase, Jan. (H.); — prim. vzhititi.
  100. vzhítiti, -hı̑tim, vb. pf. entzücken, C., Zora; vzhičen, entzückt, nk.; — hs.

   73.148 73.248 73.348 73.448 73.548 73.648 73.748 73.848 73.948 74.048  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA