Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (71.848-71.947)

  1. velikodȗšnik, m. der Großmüthige, Mur.
  2. velikodúšnost, f. die Großmüthigkeit, Mur., Cig., Jan., nk.
  3. velíkọkaj, pron. = mnogokaj, gar vieles, Kres.
  4. velíkọkrat, adv. vielmals, oft.
  5. velíkọkratən, -tna, adj. oftmalig.
  6. velikokrı̑žnik, m. der Großkreuzritter, Cig., Jan., DZ.
  7. velikokȗpəc, -pca, m. = veletržec, Cig., Jan.
  8. velikonóčnica, f. 1) das Ostermahl, Cig., Jan.; velikonočnico jesti, das Ostermahl halten, V.-Cig.; — 2) das Osterlied, Mur.; — 3) die Küchenschelle, das Windröschen (anemone pulsatilla), Cig., Jan., Mik., Tuš. (R.); — = pljučnica 2), das Lungenkraut, Strp.
  9. velikoobčı̑nski, adj. zur Hauptgemeinde gehörig, Levst. (Pril.).
  10. velikosobǫ́tən, -tna, adj. Charsamstags-.
  11. velikosŕčən, -čna, adj. großherzig, Mur., Cig., Jan., nk.
  12. velikosŕčnost, f. die Großherzigkeit, Mur., Cig., Jan., nk.
  13. velikošọ̑ləc, -lca, m. = visokošolec, LjZv.
  14. velikóta, f. die Größe, Mur., Cig., Jan., Ravn.- Valj. (Rad).
  15. velikotȓžəc, -žca, m. = veletržec, Jan. (H.).
  16. velikoùh, -úha, m. ein großohriger Mensch, C.
  17. velikoùst, -ústa, adj. 1) mit großem Munde, Mur., Jan.; — 2) großsprecherisch, Mur.
  18. velikoústən, -tna, adj. = širokousten, großsprecherisch, Mur., Cig.
  19. velikoȗstnež, m. = širokoustnež, der Prahler, Mur., Cig., C.
  20. velikoȗstnik, m. = velikoustnež, Mur.
  21. velikoústnost, f. = širokoustnost, die Großsprecherei, die Ruhmredigkeit, Mur.
  22. velikováti, -ȗjem, vb. impf. großthun, Polj.
  23. velikovẹ̑dəc, -dca, m. der Vielwisser, Nov.- C.
  24. velíkovən, -vna, adj. groß: velikovne nadloge, Guts. (Res.)- Mik.
  25. velikovlástən, -tna, adj. großmächtig, Cig.
  26. velíkrat, adv., nam. velikokrat.
  27. vélikšən, -šna, adj. ziemlich groß: pes je že v., Kr.
  28. velják, m. ein angesehener Mann, der Magnat; ljuba gospoda, to je, vi veljaki! Dalm.; oblastniki in veljaki, Trub.; cerkovni veljaki, die Prälaten der Kirche, Krelj; — der Machthaber, Nov.; — die Autorität, Levst. (Močv.).
  29. veljȃn, m. ein großer Mann, C.
  30. veljȃnje, n. die Geltung; — das Ansehen, Mur., C.; biti pri ljudeh v veljanju, C.; gospod ne bo na obenega človeka veljanje gledal, Dalm.; velikega veljanja, von großem Werte, Bas.
  31. veljȃštvọ, n. das Magnatenthum, Cig., nk.
  32. veljáti, -ȃm, vb. impf. 1) gelten; denar, bankovec, prepoved, zakon ne velja več; že velja, es gilt schon; že velja, kamor srce pelja, es gilt, wohin das Herz zielt, (tako se komu napija), Met., Mur., Jan.; njegova beseda velja vselej; on veliko velja pri ljudeh; v. za kaj, für etwas gelten, angesehen werden; za bogatina veljati; te bukvice veljajo za izkazno pismo, Levst. (Nauk); — einen Wert haben, taugen; to ne velja nič; Sem videl, — Da človek toliko velja, kar plača, Preš.; že velja, es geht schon an; ne velja, es taugt nicht, es ist nicht angezeigt; prepovedanih reči obetati ne velja (geht nicht an), Ravn.; — 2) kosten; koliko velja kilogram soli?
  33. veljȃva, f. 1) die Geltung; — das Ansehen; nima nič veljave pri ljudeh; — 2) die Währung, Cig., Jan., nk.; pet goldinarjev avstrijske veljave, nk.
  34. veljáviti se, -ȃvim se, vb. impf. v. se komu s čim, jemandem mit einer Sache imponieren wollen, Cig. (T.).
  35. veljȃvnik, m. veljaven mož, angesehener Mann, C., ZgD., Zora.
  36. vèlje, adv. = vadlje, sogleich, Mik., BlKr.
  37. vèljek, adv. = velje, vadlje, sogleich, Mik.
  38. vẹ̑łnica, f. 1) die Wurfschaufel zum Worfeln des Getreides; z velnico si posojuje pa z žlico vračuje, Npreg.- Jan. (Slovn.); — 2) die Bachbunge (veronica beccabunga), Cig., Medv. (Rok.).
  39. vẹ̑łnik, m. die Getreidereinigungsmaschine, Goriš.- Štrek. (Let.), Kr., Št.
  40. velǫ́vər, -vra, m. neka vinska trta, Rihenberk- Erj. (Torb.).
  41. 2. vẹ̀n, adv. doch, C.; to pa ven ne bo res, Dol.- Levst. (M.); — ja, Npes.-Vraz, vzhŠt.; ven pridem, ich komme ja, M.; — nam. vem; prim. vedeti.
  42. vę́nahti, f. pl. = božič, Rez.- C.; — iz nem. Weihnachten.
  43. venȃlnica, f. kar pri planinskem skupnem gospodarstvu ostane mleka črez mezdo (80 liber), gre v "venalnico", (od it. venale, käuflich), na Bolškem- Erj. (Torb.); — prim. 1. mezda.
  44. vẹncenǫ̑səc, -sca, m. der Kranzträger, Jan.
  45. vẹ̑nčanəc, -nca, m. der Bekränzte, Jan. (H.); — der Kronenträger, Cig.
  46. vẹ̑nčanje, n. das Bekränzen, die Bekränzung, Mur., Cig., nk.; — die Krönung, Mur., Jan., nk.
  47. vẹ̑nčar, -rja, m. der Kranzhändler, der Kranzflechter, Cig.
  48. vẹ́nčast, adj. kranzförmig, kronenartig, Cig., Jan.
  49. vẹ̑nčati, -am, vb. impf. bekränzen, Mur., Cig., Jan., nk.; — krönen, Guts., Mur., Jan., nk.
  50. vẹ́nčək, -čka, m. dem. venec, das Kränzchen, Mur., Cig., Jan., nk.
  51. vę̑nči, adj. compar., nam. veči, Goriš.- Erj. (Torb.), Ben.- Kl.
  52. vẹ́nčič, m. dem. venec; das Kränzchen, Guts., Jan., M.
  53. vẹ́nčiti, -im, vb. impf. = venčati, C.
  54. vẹ̀ndar, conj. 1) dennoch; = v. le; dasi — vendar, obgleich — dennoch; — doch; bodi vendar pameten! — 2) adv. = venda 1), vzhŠt.- Mik.; — iz: vem da že, Mik.; prim. Škrab. (Cv. I. 6.).
  55. vendríca, f. = mendrica, die Weinraute (ruta graveolens), vzhŠt.; ( prim. vendrut, vendrit, ogr.- C.; iz nem. "Weinraute").
  56. vẹ́nəc, -nca, m. 1) der Kranz; vence plesti; — venec čebule; — rožni v., der Rosenkranz, das Paternoster; — 2) die Krone; — zobov v., die Zahnkrone, Erj. (Som.); — 3) pl. venci, das Gesimse, C.
  57. vẹ̑nək, -nka, m. das Kränzchen, Valj. (Rad).
  58. venẹ́ti, -ím, vb. impf., Jan., C., pogl. veniti.
  59. vę̑nge, f. pl. 1) = veriga, na kateri visi kotel nad ognjiščem, die Kesselkette, Rihenberk, Goriška ok.- Erj. (Torb.); — 2) nekaka železna "vez", jeziku podobna, služeča v zapor na vnanji strani vrat pri kakem poslopju, die Thürnarbe (hinter dem Vorlegeschloss), die Thürklammer, die Anlege, Z., Lašče- Erj. (Torb.); na venge dejati vrata, Dol.; — prim. linga.
  60. vę́niti, -nem, vb. impf. welken; travica od solnca sehne, od zime vene, ogr.- Valj. (Rad); — trocken werden (vom Erdboden), C.
  61. vę́no, adv. = vedno, C., Mik.; veno in veno popija, er sauft immerfort, M.
  62. venoga, pron. = 2. oní (one, ona), Mik.
  63. vę́ntanje, n. das Abwehren: bolehali so, pa zmerno življenje in modro ventanje jim je pomagalo težave prenašati, Slom.
  64. 1. vę́ntati, -am, vb. pf. 1) abwehren, Mur., Fr.- C., Ravn.; v. si lakoto, Ravn.; vodi smo ventali (= ubranili, da ni nič preplavila), Tolm.; — 2) Abhilfe schaffen: bo že kako vental, Ravn.; — prim. nem. abwenden (?), C.
  65. 2. vę́ntati, -am, vb. pf. = fentati (zugrunde richten), Gor.
  66. vę́ntavəc, -vca, m. der Abwehrer, C.
  67. ventíti, -ím, vb. impf. hudo v. proti komu, jemandem scharf entgegentreten, Rib.
  68. ventováti, -ȗjem, vb. impf. abwehren: ker je lakoto in žejo do resnice in do dobrosti v nas dejal, ji ne bo hotel ventovati, Ravn.; — abhelfen, Mur.
  69. vę̑pər, -pra, m. der Eber (sus aper), Erj. (Ž.), Jurč. (Tug.); — po drugih slov. jezikih.
  70. vę́ra, f. 1) das Fürwahrhalten, der Glaube; vero dati komu, Glauben schenken; nihče mu ne da več vere; meni gre vera, ich verdiene Glauben, Cig., M., C.; vere dostojen, glaubwürdig, nk.; deti koga na vero = pripraviti ga do tega, da veruje: pol ure sem govoril, predno sem ga del na vero, Koborid- Erj. (Torb.); — 2) der Glaube, die Religion; brez vere, ohne Religion; kriva v., der Irrglaube; — prazna v., der Wahnglaube; babja v., der Aberglaube; — spraviti koga na drugo vero, jemanden zu anderen Grundsätzen bringen, C.; preobrniti koga na svojo vero, C.; — die Glaubensformel: vero moliti, den Glauben beten; — 3) der Credit; na vero dati, vzeti, auf Credit geben, nehmen; Bom dal dober kup, na vero, Dobro vago, dobro mero, Zora; — 4) die Treue, Meg., Cig., M.; na vero, auf Treue und Glauben, Cig.; na mojo vero! nk.; nav.: pri moji veri! bei meiner Treu! vera, dragocen spomin! wahrlich, ein theueres Andenken! BlKr.- Navr. (Let.); — pasja vera! sapperment! — 5) das gegebene Wort: vere ne držati, Dalm.; za svetejše imajo poroštvo, kakor vero, Kast.; — na veri živeti, im Concubinat leben, Gor., Dol.; — 6) babja v., die Mondviole (lunaria), Tuš. (B.), Medv. (Rok.); — moška v., eine Hauhechel (ononis spinosa), C.
  71. vę́rbas, m. = jerbas, der Korb, C., Mik., LjZv.
  72. verdẹjáti, -dẹ́nem, vb. impf., Trub., pogl. vardejati.
  73. vę̑rəc, -rca, m. = vernik, Mur., ZgD.
  74. verẹ́ja, f. 1) die Thürpfoste (bei einem hölzernen Hofthor), Cig., Jan., C.; velika in mala v., die Pfoste, an welcher die Thüre hängt und diejenige, an welche sie anschlägt, Cig.; — 2) der Zaunpfahl mit Löchern, in welche Latten gesteckt werden, Cig., Kranj- M., C., Z., Mik., Gor.; Čuk sedi na veji, Sova na vereji, Npes. ( Kr.)- Valj. (Rad); — 3) der Pflock am Brückenjoche, Z., Gor.- Burg. (Rok.); — 4) pl. vereje, die Kesselkette, Soška dol.- Erj. (Torb.).
  75. vę́rən, -rna, m. = verij, tolmun, globočina v vodi, Ipavski sv. Križ- Erj. (Torb.).
  76. vę́rən, -rna, adj. 1) gläubig; verno ljudstvo; — 2) treu, Cig., Jan., nk.; — 3) aufmerksam: verna služba, Burg.; verno gledati, aufmerksam ansehen; gledal ji je verno v obraz, Erj. (Izb. sp.); verno poslušati koga, jemanden aufmerksam, andächtig anhören.
  77. verę̑sovati, -ujem, vb. impf. = po fantovsko po noči kričati in ukati, jvzhŠt.
  78. vę́rgrad, m. = regrat, Rib.- Cv.
  79. veríga, f. 1) die Kette, Mur., Kras- Cig., Jan., nk., Dol.; — 2) der Kettenring, das Kettenglied, V. ( Rib.)- Cig., C., Ig (Dol.); — 3) die Thürklammer, die Thürnarbe, die Anlege hinter dem Vorlegeschlosse, Mur., C.; — 4) der Schlossriegel, der Thürschieber, C.; — 5) der Weinpressriegel (ein Weinpresspflock, der auf die Treber drückt), vzhŠt.- C.
  80. verigáč, m. der Riegel, ogr.- C.
  81. vę́rih, m. = veruh 2), C., Medv. (Rok.).
  82. verı̑j, m. = virij, tolmun, Polj.; pravijo, da babice iz verija otroke lovijo, Tolm.
  83. veríle, f. pl. hlodi, v katerih se žagi pri žaganju jarem gori in doli pomika, Poh.
  84. verı̑telj, m. der Creditgeber, der Geldleiher, ogr.- Mik., C.
  85. vę́riti se, -im se, vb. impf. betheuern, C., Z., LjZv., Zora; Svet' Tomaž se tako veri Proti svoj'mu Jezusu, Npes.-K.
  86. verı̑žar, -rja, m. der Kettenschmied, Cig., Jan.
  87. verížast, adj. kettenförmig, Cig.; — gewunden, Zora.
  88. verížica, f. dem. veriga; das Kettchen, Cig., Jan., nk.
  89. verížiti, -ı̑žim, vb. impf. 1) mit Ketten binden, verbinden, Mur., Cig., C.; — 2) verkrümmen, Cig.; v. se, sich kettenartig winden, SlN.- C.; — začel je verižiti, er begann sein Unwesen zu treiben, Svet. (Rok.); neumno v. = neumno govoriti, Levst. (Zb. sp.); — pesni v., Gedichte schmieden, nk.; — 3) den Weinpressriegel einlegen, vzhŠt.- C.
  90. verı̑žnik, m. der Thürklammerkloben, das Narbeneisen, C.
  91. verı̑žnjak, m. 1) = verižnik, C.; — 2) (sklep) verižnjak, der Schluss Sorites ( phil.), Cig. (T.).
  92. verję́tək, -tka, m. nisem verjetka imel, man glaubte mir nicht, C.; verjetek bo imelo, es wird Glauben finden, C.
  93. verję́ti, verjámem, vb. impf. glauben; če ne vidim, ne verjamem; nikomur nič ne v.; vsakemu vse v.; — iz: vero jeti, Mik.
  94. verljìv, -íva, adj. leichtgläubig, Mur., Danj.- Mik.
  95. verljívost, f. die Leichtgläubigkeit, Mur.
  96. vę̑rnik, m. 1) der Gläubige; — 2) der Trauring, der Ehering, Cig., Jan., Dol.- M.
  97. vę́rnost, f. 1) die Gläubigkeit; — 2) die Treue, Cig., Jan., Cig. (T.); — 3) die Aufmerksamkeit.
  98. verodájən, -jna, adj. beglaubigend, Beglaubigungs-, Cig.; verodȃjnọ pismo, das Beglaubigungsschreiben, Cig.
  99. verodȃvəc, -vca, m. der Creditgeber, DZ.
  100. veronáuk, m. = verski uk, nk.

   71.348 71.448 71.548 71.648 71.748 71.848 71.948 72.048 72.148 72.248  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA