Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (71.648-71.747)

večtisǫ́čən, -čna, adj. mehrere Tausende zählend: večtisočna armada, Cv.
večzlǫ́žən, -žna, adj. mehrsilbig, Jan., nk.
vẹ̀d, vẹ́da, m. = ved, f., Mur.; z ženinim vedom, Ravn.; brez mojega veda, Svet. (Rok.); daj mi ved! gib mir Nachricht! Svet. (Rok.).
vẹ̑d, -ı̑, f. das Wissen, Cig., Jan., M.; brez moje vedi, Cig.; brez njihove vedi, Navr. (Let.); brez vedi in privolitve, Levst. (Pril.); na ved, vorsätzlich, Krelj- Mik.
vẹ́davəc, -vca, m. = vedomec, Valv.- Navr. (Let.); (vedovec), Dict.- Mik.
vẹ́davək, -vka, m. = vedomec, Goriš.
vẹ́dčən, -čna, adj. = vedečen, Mur., Cig., Jan., Mik.
vẹ́dčnost, f. = vedečnost, Mur., Cig., Jan.
vẹdę́, adv. ( part.) selbstverständlich, Erj. (Torb.); — prim. vedeti.
vẹ̑dəc, -dca, m. der Wisser, Cig., Jan.; der Sachkenner, Jan.
vẹdèč, -ę́ča, adj. ( part. praes. od glag. vedeti); bekannt, Dict., Mik., Cig., Jan., Trub., Dalm., Dol.- Levst. (Sl. Spr.); vsem ljudem vẹ́deče, Trub.; vedeče storiti, bekannt machen, melden, Jan.; kar vam je vedeče, rok. iz 15. stol.
vę́dəł, -dla, adj. = vel: 1) welk, Mur., Cig., Jan., C., Podkrnci- Erj. (Torb.); védəł, Ben.- Kl.; — 2) träge, faul, Meg.- Mik., Mur., Kor.- M., C.
1. vẹ́dən, -dna, adj. kundig, erfahren, bewandert, Mur., Jan., C.; sachkundig, Svet. (Rok.); veden mož, Pohl. (Km.); nisem v. česa, ich kenne etwas nicht, Levst. (Zb. sp.); v kateri reči je kdo veden, o tej naj piše, Glas.
2. vę́dən, -dna, adj. immerwährend, beständig, ununterbrochen, Mur., Cig., Jan.; vedni uspeh, das stetige Gedeihen, Levst. (Močv.); (narejeno iz: vedno).
vẹ́dẹnəc, -nca, m. 1) das Irrlicht, V.-Cig., C., Jes.; — 2) der Alp, C.; — prim. vedomec.
1. vedénje, n. das Benehmen, die Aufführung.
2. vẹ́dẹnje, n. das Wissen; brez mojega vedenja; na vedenje dati, zu wissen geben, anzeigen, C.; v. dobiti, eine Verständigung bekommen, Svet. (Rok.).
vę́dər, védra, vedrọ̑, adj. regenfrei; vedro je; vedro vreme; solnce na vę̑drem vzhaja, Pjk. (Črt.); pod vedrim nebom, unter freiem Himmel, C.
vẹ̑deštvọ, n. die Wahrsagerei, die Wahrsagekunst, Mur.- Cig., C., Let.
vẹ́dẹti, vẹ́m, vb. impf. 1) wissen; vẹdę́, vẹdèč, wissentlich; vedeč ali ne vedeč, Alas.; vede, selbstverständlich, Erj. (Torb.); v. kaj, veliko v.; vedi! wisse! — v. komu, čemu ime, den Namen jemandes, einer Sache wissen, zu nennen wissen; — v. kaki reči glas, etwas verstehen, sich auskennen, Bescheid wissen, kundig sein, Cig., Jan., nk.; ta človek vsaki reči glas ve, Mik.; kdor glumi ne ve glas, naj ne hodi k ljudem v vas, wer keinen Spass versteht, soll nicht unter Leute gehen, Mik.; — v. komu katero dolgo časa, jemandem etwas lange nachtragen o. zum Vorwurfe machen, Cig.; to mu bom vedel, das will ich ihm merken, Cig.; — v. si mero, sich mäßigen: ne ve si mere, er weiß sich nicht zu mäßigen, Cig.; vedi ga Bog! der Himmel mag es wissen! vedi si ga čuk (vran, vrag)! — to se ve da, se ve da (seveda), freilich; — kdo ve kaj, überaus viel, Cig., Bohinj ( Gor.); ni kdo ve kako bogat, er ist nicht gar so reich, jvzhŠt.; — ne vẹ́di, ohne zu wissen; govoriš ne vedi kaj, du sprichst ohne zu wissen, was du sprichst, Dol.- Levst. (Sl. Spr.); gre sam ne vedi kam, Vrt.; — 2) vem = saj, ja, doch, ogr.- C., Dol.; vem sem mu dal, ich habe ihm ja gegeben, Mik.; vem razumete, ihr versteht ja, C.; vem si bolan, C.; vem si moj, du bist ja mein, C.; vem nisi neumen, du bist doch nicht dumm, Dol.; — vem — ali, zwar — aber, ogr.- C.
vẹ̑dez, m. das Wissen, Mur., Cig., Jan.; z mojim vedezom, mit meinem Wissen, V.-Cig.; brez mojega vedeza, V.-Cig., C.; z vedezom svoje žene, Jap. (Sv. p.); brez vedeza, ohne Vorwissen, Pohl. (Km.); z vedezom, wissentlich, V.-Cig.; brez vedeza kaj storiti, unwissend etwas thun, Cig.
vẹ̑dež, m. 1) das Wissen, die Kenntnis, Jan., C.; z vedežem, mit Wissen, vorsätzlich, Jan.; po mojem vedežu, soviel ich weiß, C.; na vedež dati, bekannt geben, C., Mik., Gor.; na vedež priti, bekannt werden, C.; vedež imeti, wissen, erfahren haben; vedeže kupovati, Maulaffen feil haben, C.; — 2) der Vielwisser, Mur., V.-Cig., Jan., C., Štrek.; imel je vrana, ki je bil vedež in mu je vse povedal, ko je domov prišel, (iz neke bajke) Mur.; v vasi so ga imeli za vedeža, Erj. (Izb. sp.); — der Wahrsager, Mur., Cig., Jan.; der Kartenaufschlager, Dol.
vẹdeževáti, -ȗjem, vb. impf. wahrsagen, Mur., V.-Cig., Jan., nk.
vẹdeževȃvəc, -vca, m. der Wahrsager, Mur., Cig., Jan., nk.
vẹdežíca, f. die Wahrsagerin, Cig., Kremp.- M.
vẹ̑dežka, f. die Vielwisserin, die Wahrsagerin, Mur.
vẹdìv, -íva, adj. kundig: To znali so davno vedivi možje, Levst. (Zb. sp.).
vèdle, adv. = vadlje, Mik.
vedlẹ́ti, -ím, vb. impf. welken, Jarn., Mur., Jan.
2. vedljìv, -íva, adj. 1) welk, M., Z.; — 2) träge, faul, Guts., Mur.; v. v Gospodovi službi, Guts. (Res.).
vę́dlost, f. 1) die Welkheit, Mur., Cig., M.; — 2) die Faulheit, Mur.
vę́dniti, vę̑dnem, vb. impf. = veniti, Jarn., Cig., Jan., M., Podkrnci- Erj. (Torb.), Rož.- Kres.
vę́dnọ, adv. immer, immerfort, fortwährend, (vę́dən, Trub., Dalm., Rec.; "v' ednu", Dict.).
vẹ́dnost, f. 1) die Kenntnis, die Kunde, die Verständigung; v. dobiti, poslati, Svet. (Rok.); — 2) das Wissen, die Kenntnis, Guts., Mur., Cig., Jan., nk.; z vednostjo druge presegati, Ravn.- Valj. (Rad); — die Wissenschaft, Guts., Mur., Cig., Jan., nk.
vẹ́dnostən, -tna, adj. wissenschaftlich, Mur., Cig., Jan., nk.
vẹ́doč, (vẹdǫ́č), adv. ( part. praes. od glag. vedeti), vedoč dati, kund geben, bekannt geben, C., Z., Mik., Danj. (Posv. p.); — prim. vedeč.
vẹdòk, -ǫ́ka, m. der Kenner, C.; der Sachverständige, DZ.
vẹ́dovəc, -vca, m. = vedomec, Dict.- Mik.; — pogl. vedavec.
vẹdovı̑n, m. der Vielwisser, der Zauberer, Dol.- Mik.
vẹdovína, m. 1) der Wahrsager, Habd.- Mik., C., kajk.- Valj. (Rad); — 2) das Gespenst, C.; — 3) f. die Kunde: vedovino imeti, wissen, benachrichtigt sein, C.
vẹ́dra, f. = vedro, das Schaff, der Eimer, Mur.; okovana vedra, Npes.-Vraz.
vẹ́drce, n. dem. vedro; das Eimerchen; ein kleiner Schöpfeimer, Kr.
vẹ́drčəce, n. dem. vedrce; das Eimerchen, M.
vedrẹ́ti, -ím, vb. impf. heiter werden (vom Himmel), C., Z.
vẹdríca, f. das Wasserschaff, Guts.- Cig., Jan., C., Poh., Kor.; der Schöpfeimer ( z. B. bei Cisternen), Dol.
vedrilíšče, n. mesto, kjer kdo vedri, Fr.- C.; — prim. vedriti 2).
vedrílọ, n. das Erheiterungsmittel, Let.; — die Erheiterung, ZgD.
vedrína, f. die Heitre, Mur., Cig., Jan.; solnce na vedrini vzhaja, die Sonne geht bei heiterem Wetter auf, vzhŠt.- Kres; — na vedrini, unter freiem Himmel, C.
vedríti, -ím, vb. impf. 1) aufheitern, Cig., Jan.; — v. se, sich aufheitern: že se vedri; nebo se vedri; — heiter stimmen, erheitern, Cig., Jan.; one same nam glave vedre, Preš.; — 2) = kje pod streho čakati, da neha dež; — 3) vedri me = mudim se, ko čakam, da bi nehal dež, Mik.
vẹ́drn, adj. Eimer-; vẹ̑drni sodček, das Eimerfässchen.
1. vẹ̑drnica, f. das Eimerfass, Cig.
2. vę̑drnica, f. der Regenbogen, Jan.; (ker mislijo, da mavrica "vedri" ali dela lepo vreme); Goriška ok.- Erj. (Torb.).
vẹ̑drnik, *** m. prostor ali stalo (klop) v kuhinji, kjer stoje vodni kebli, M., C., Žabče ( Tolm.), Lašče- Erj. (Torb.), BlKr.
1. vedrnják, m. der Westwind, C., Let.
2. vẹ̑drnjak, m. = vedrnik, Lašče- Erj. (Torb.).
vẹ́drọ, n. der Eimer (als Gefäß): dokler lehko z vedrom zajemlje, ne vpraša po korcu, Levst. (Beč.); vedra z vodo napolniti, ogr.- Valj. (Rad); — der Eimer (als Maß): avstrijsko vedro = 40 bokalov ali blizu 56 litrov; vedro ima štiri vrče; polovnjak drži pet veder; — primorsko vedro meri 10 bokalov, o trgatvi 11, Goriška ok.- Erj. (Torb.).
vedróta, f. regenloses Wetter, M.
1. vẹ́ga, f. die Schiefe, die Neigung, Mur., Cig., C., Met., Nov.
2. vę́ga, f. der Laubfrosch, Št.- Mur., Jan., C.
vẹ́gast, adj. mit einer unebenen Fläche, gebogen, verbogen; vegasta skleda, eine uneben aufliegende, schwankende Schüssel; — holperig, uneben (o cesti), C., Z.
1. vẹ́gati, -am, vb. impf. 1) schwanken, nicht gerade stehen, nach einer Seite hin das Übergewicht haben, Z., Ip.- Mik., BlKr.; skleda vega, kadar ne stoji trdno, ker ima takšno dno, ki se ne dotika povsod svojega stališča, Lašče- Erj. (Torb.); vegati na dve strani, hin und her schwanken, Levst. (Zb. sp.); — tudi: v. se, C.; voz se vega po slabem potu, a tudi vinjen človek se vega, rekše, omahuje zdaj na to, zdaj na ono stran, Rihenberk- Erj. (Torb.); — ta stvar se še vega, t. j. ni še trdno določena, Rihenberk- Erj. (Torb.); — 2) sich werfen (o deskah), Cig.
2. vę́gati, -am, vb. impf. quaken (von Laubfröschen), Mur., vzhŠt.- C.
vę́gavica, f. = 2. vega, der Laubfrosch, Št.- Mur.
vẹgljáti se, -ȃm se, vb. impf. = vegljast biti, C.
vẹ́gniti se, vẹ̑gnem se, vb. pf. 1) kippen, C.; — 2) sich werfen, schief werden, Cig., C.
vẹ́grati, -am, vb. impf. 1) v. denar, eine Geldmünze abschlagen, ihren Wert vermindern, C.; — 2) außer Brauch setzen, abstellen: denar, praznik v., zapŠt.- C.
1. vẹ́ha, f. 1) der Spund, der Spundzapfen; — das Spundloch; — 2) ein Zapfen bei den Maurern, der Döbel, Cig.; — 3) die Schleuse, Z., Notr.
2. vẹ́ha, f. 1) das wegstehende Krautblatt, das nicht einen Bestandtheil des Krautkopfes bildet; — 2) ein breitkrämpiger Hut: širokokrajna v., Str.; — ein Filter aus Filz, Rib., Notr.; — 3) das Wirtshauszeichen, C.; — 4) der Schmetterling, Celovška ok.; bes. der Nachtschmetterling, Lašče- Levst. (Rok.); — 5) ein unbeständiger Mensch, ein nicht fester Charakter: prava veha je, vsak ga pregovori, Gor.; Zbali so se, vehe, zbali! Levst. (Zb. sp.).
vẹ́hast, adj. 1) mit abstehenden Blättern: vehasto zelje; — 2) schwankend: vehast slamnik, ein Strohhut mit breiter, schwankender Krämpe, Andr.; — 3) schwach, C., Z.; — 4) leer: nejeklen klas je vehast, C.
vẹ́hati, -am, vb. impf. 1) wehen, Jan., C.; veter veha, Trub.; — 2) schwanken, Jan., C.; pijan je bil, da je kar vehal, Dol.
vẹ́havəc, -vca, m. der Schwankende, der Unentschlossene, Nov.
vẹ́hət, -hta, m. das Büschel: vehet sena, Habd.- Mik., C., Erj. (Torb.); v. goreče slame, LjZv.; véhət, Valj. (Rad); — der Strohwisch, Hal.- C.
1. vẹ́hica, f. dem. 1. veha; der Spund, Jan.
2. vẹ̑hica, f. das Augenlid, Št.- Cig.; spodnje vehice, Pjk. (Črt.); — prim. 2. vejica.
vẹ̑hljast, adj. schwankend, Mur.; — schwach, Mur.
vẹhljáti, -ȃm, vb. impf. 1) wehen, C.; — 2) schwanken, Mur., Jan.; — vor Schwäche wanken, C., Št.; ptič gre in vehlja, C.
vẹ́hljav, adj. 1) schwankend, Mur., Jan.; — schwach, Guts.- Cig., Mur., C., Št.; — 2) leer, C.; [ prim. vehast 4)]; — 3) wankelmüthig, Jan.
vẹ́hljavəc, -vca, m. ein schwacher Mensch, C.
vę́hniti, vę̑hnem, vb. impf. 1) verwelken, Jarn., Mur., Jan., C., ogr.- Mik., BlKr.- DSv.; ("vejhnem" ogr.- Valj.); — 2) schwach werden, C.
vẹ́htəlj, -tlja, m. das Büschel ( v. Stroh, Haaren), C.; — der Krautschössling, M.
vẹ́htən, -tna, adj. 1) biegsam, C.; — 2) flink, hurtig, C.
vę́htər, -tra, m. neka priprava, v kateri sir suše, kajk.- Valj. (Rad); — prim. vehtra.
vẹ́htiti, -im, vb. impf. 1) krümmen, C.; — 2) drehen, v. se, sich drehen, Z.; — schwingen, C.; — schnellen, Z.
vę̑htra, f. 1) die Schilfmatte, Pohl., Mur., Jan.; ličnata v., C.; — 2) die Wanne, Pohl., Mur., Št.- Cig.; die Butte, Jan.; Pehtrababa v rokah drži ali zlato ročko ali vehtro, Trst. ( Glas.); — prim. vehter.
vẹhȗra, f. = vehast klobuk, ein schlechter Hut mit breiter, schwankender Krämpe, Glas.
vẹhúta, f. 1) kapusova rastlina, ki se neče v glavo stisniti in utrditi, Vrsno- Erj. (Torb.); — 2) ein schwacher Baum, Mensch u. dgl., C.
1. vẹ̑ja, f. 1) der Ast, der Zweig; v veje iti, Zweige treiben, Rib.- C.; — 2) die Seitenlinie der Anverwandten, Z.; v veji četrtega člena smo že, zato se lehko ženimo, C.; — 3) ( das Blatt [svrž = Ast], coll. das Laub, ob spodnji Dravi- C., Valj. [Rad]).
2. vẹ̑ja, f. das Augenlid, Erj. (Som.); toliko ni miren, kar veja k veji udari, Valj. (Rad); — die Wimper, Cig., Jan., C.; njega očes veje človeške otroke pobirajo, Trub. (Psal.); — koren: vid-, Mik. (Et.).
vẹjáč, m. 1) der Getreideworfler, C., Škrinj.; — 2) = vejača, V. ( Rib.)- Cig.
vẹjáča, f. die Getreidewurfschaufel, Mur., Cig., Jan., ogr.- Mik., vzhŠt.
vẹ̑janica, f. = vejalnica, Mur., Vrtov. (Km. k.).
vẹ̑jast, adj. astförmig, zweigicht.
vẹjàt, -áta, adj. ästig, zweigig, Mur., Cig.; vejato drevo, Dict.
vẹ̑jati, -jam, -jem, vb. impf. 1) v. žito, das Getreide worfeln, auswinden; — 2) wehen, Jarn., Levst. (Sl. Spr.); pridi jug in vejaj skozi moj vrt! Dalm.; veja ino piha na vseh straneh, Trub.; veter veje s snegom, burja je vejala s snegom, Dol.
vẹ̑javəc, -vca, m. der Getreideworfler.
vẹ̑jčica, f. dem. vejka; das Ästchen.
vẹ̑je, n. coll. 1) die Äste, das Gezweige, Trub., Krelj, Dalm., Dol., Gor.; — 2) ( das Laub, ob spodnji Dravi- C.).
1. vẹ̑jica, f. dem. 1. veja; 1) das Ästchen, das Zweiglein; — 2) der Beistrich, Cig., Jan., nk.
2. vẹ̑jica, f. dem. 2. veja; nav. pl. vejice, die Augenwimpern, Mur., Cig., Mik., Ravn. (Abc.), Vrt.
1. vẹ̑jičast, adj. zweigicht, astförmig, Cig., C., Žnid.

71.148 71.248 71.348 71.448 71.548 71.648 71.748 71.848 71.948 72.048

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA