Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (66.348-66.447)

svitoglàv, -gláva, m. der Glaskopf: rusi, rjavi s., der rothe, braune Glaskopf, Erj. (Min.).
svı̑z, m. = svizec, C.
svízati, -am, vb. impf. = žvižgati, Dol.
svı̑zəc, -zca, m. das Alpen-Murmelthier (arctomys marmotta), Jan., Erj. (Ž.).
svízniti, svı̑znem, vb. pf. = zažvižgati, Dol.
svìž, svíža, m. der Flugsand; svı̑ž, Valj. (Rad).
svı̑žec, -žca, m. = sviž, der Flugsand, Cig., Jan., Cv.
svı̑žnica, f. der Sandboden, Cig.; zemlja svižnica, Nov.
svlȃk, m. der abgestreifte Schlangenbalg, Jan. (H.).
svobǫ̑d, f. = svoboda; postavo in svobod imajo, Krelj.
svobóda, f. 1) die Freiheit, Mur., Cig., Jan., nk.; svobodo dati komu, jemanden auf freien Fuß stellen, Cig.; s. mišljenja, die Denkfreiheit, Cig.; plovstvena s., die Schiffahrtsfreiheit, DZ.; bodi nam svoboda, möge es uns gestattet sein, Levst. (Močv.), LjZv.; — prirojena s., das Standesprivilegium, C.; — 2) der Freisitz, C.; — 3) svobóda m. der Freiherr, Mur., Jan., C.; — prim. sloboda.
svobódən, -dna, adj. frei, unabhängig, Mur., Cig., Jan., nk.; svobodno mesto, die Freistadt, Cig., Jan., Cig. (T.); svobodne umetnosti, die freien Künste, Cig. (T.); svobodni zidarji, die Freimaurer, Cig. (T.); svobodno trgovstvo, das Freihandelsystem, svobodna trgovina, der Freihandel, Cig. (T.); misli so svobodne, Gedanken sind zollfrei, Cig.; svobodno mišljenje, die Denkfreiheit, Cig. (T.); — ledig, C.; moja hči je svobodna, Ben.- Erj. (Torb.); — = prost, frei (= befreit von etwas), Cig.; s. (od) dače, zinsfrei, Cig.; mitarine s., Levst. (Pril.); s. poroštva, von der Haftung befreit, DZ.; — svobodno, es ist erlaubt, nur zu: ali smem priti? — svobodno! C. (ob hrv. meji); ali te je svobodno tikati? Vrt.; bodi mi svobodno, es sei mir erlaubt, Zv.
svobodíti, -ím, vb. impf. befreien, Let.
svobȏdnik, m. 1) der Freibauer, der Freisass, Cig., Jan.; svobodniki, die Freien, Cig. (T.); — 2) der Freisinnige, Cig.; — 3) svobodník, der Befreier, C.
svobodnják, m. 1) = svobodnik, der Freie, der Freisass, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; svobodnjaki niso delali nikomur tlake, LjZv.; — 2) der Freisinnige, nk.; — ( der Freimaurer, Jan.).
svobódnost, f. die Freiheit, die Unabhängigkeit, Mur., Cig., Jan.
svobodnovę̑rəc, -rca, m. der Freigläubige, der Freigeist, Cig.
svobǫ̑dski, adj. Freiheits-: svobodsko pismo, Vrt.
svobodúh, m. der Freigeist ( zaničlj.), Cig., ZgD.
svobodȗn, m. = svoboduh, Cig.
svobǫ̑ščina, f. das Privilegium, die Immunität, die Freiheit, Cig., DZ., Levst. (Nauk), nk.; osebna s., persönliche Immunität, DZ., s. o vožnji s polja, Levst. (Nauk); svoboščine, die Freiheiten, Cig. (T.).
svòd, svǫ́da, m. 1) die Confrontation der Zeugen, C.; — 2) der Bogen, das Gewölbe, die Wölbung, Cig., Jan., Cig. (T.); s. delati, wölben, Cig.; s. na krog, krožni s., das Rundbogengewölbe, s. na križ, križni s., das Kreuzgewölbe, s. na oproge, das Gurtgewölbe, Cig. (T.); s. na gumno, das Spiegelgewölbe, h. t.- Cig. (T.); nebesni s., das Himmelsgewölbe, Žnid.; ( stsl., rus.).
svǫ́dast, adj. gewölbförmig, Jan.
svǫ́dən, -dna, adj. Gewölbe-: svǫ̑dni oblok, der Gewölbebogen, Cig. (T.); svodna jama, die Gewölbehöhle, Cig. (T.); — prim. svod.
svodník, m. der Kuppler, Cig., Jan., SlN.; (po drugih slov. jez.); — prim. zvodnik.
svọ́j, svója, pron. (prisvaja kaj subjektu istega stavka); mein, dein, sein, ihr, unser, euer, ihr: ljubite svojo domovino; vsakdo mora svojo čast braniti; po svoje, nach seiner Art; vsak po svoje; jaz svojo glavo, ti svojo = jeder nach seinem Willen, Fr.- C.; ob svojem živeti, von seinem eigenen Erwerb leben; sam svoj je, er ist eigensinnig; ( prim. samsvoj); — (prisvaja kaj mišljenemu, dasi ne tudi gramatičnemu subjektu); sein, eigen; pustite vsakemu svoje! dati vsakemu v svoje roke, Levst. (Nauk); tudi meni kaže svoje uradovanje, auch mir ist es aus eigener Amtsthätigkeit bekannt, Levst. (Nauk); sodba o svojem delu ne pristoji meni, Levst. (Nauk); (vsakemu) svoja glava svoj svet, Npreg.- Jan. (Slovn.); sin moj, um svoj, Jan. (Slovn.); — s svojo roko podpisati, eigenhändig unterfertigen; svoja hišica, svoja voljica, eigener Herd ist Goldes wert (po hs.), Cig.; svoje glave biti, eigensinnig sein; po svoji volji ravnati, eigenwillig handeln; preveliko svojo voljo dati komu, jemandem zu viel Freiheit gewähren, Slom.- C.; sodnija določuje o svojem in tujem (über "Mein und Dein"), Vrt.; svoj način, svoj vkus, das Genre, Cig. (T.); svoja korist, der Eigennutz, Cig. (T.); vsakemu se svoje najlepše zdi, Npreg.- Jan. (Slovn.); — unvermählt: Dozdaj je dekle svoja b'la, In lehko je prepevala, Npes.- Pjk. (Črt.); — gehörig: ob svojem času, seiner Zeit, zur gehörigen Zeit; na svojem mestu, gehörigen Orts; na svojih posebnih mestih, Lašče- Levst. (Rok.); — svoje dni, seiner Zeit, einst; svoje dni bil je kralj, es war einmal ein König; — iskrice so svoje rože (sind gewisse [besondere] Blumen), Fr.- C.; — verwandt, Cig.; vsak človek ima nekaj svojih po krvi in svaštvu, LjZv.; svoji smo si, BlKr.; smo si nekaj svoji, wir sind uns etwas anverwandt, Cig., Polj.; bolj če je svoj, bolj se ga boj! Polj.
svoják, m. der Angehörige, Šol.; der Verwandte, C.
svójəc, -jca, m. 1) der Seinige ( Meinige, Deinige etc., prim. svoj), der Angehörige, Jan., nk.; z lakoto krotičil je celo ljudstvo, pa ravno tistikrat svojce čudno preživi, Ravn.- Valj. (Rad); Bog čuje nad svojci, Gott beschützt die Seinigen, C.; njih roditelji ali otroci in drugi svojci, Levst. (Nauk); okrožili so jih svojci, Jurč.; maščevati se nad bratom, rodbenikom ali svojcem, Navr. (Let.); ni obdolženčevih svojcev, DZ.; — 2) der Freie, ein freier Herr, V.-Cig.
svojeglȃvəc, -vca, m. der Eigensinnige.
svojeglȃvstvọ, n. = svojeglavnost, Mur., C.
svójən, -jna, adj. selbständig, M.; s. (od) česa, frei von etwas, C.
svojevę̑rəc, -rca, m. der Freigläubige, Jan. (H.).
svojevǫ́lja, f. = svoja volja, der Eigensinn, Dalm., Slom.
svojevǫ́ljən, -ljna, adj. 1) eigenwillig, Cig. (T.); svojevoljno, aus eigenem Antriebe, Trub.; freierdings, Cig.; — 2) willkürlich, Jan.; eigenmächtig, Cig.; — eigensinnig, Dict., Cig. (T.); — muthwillig, Boh.- M., C.; — zügellos, Cig.
svojevǫ́ljnost, f. die Eigenwilligkeit, Cig.; der Eigensinn, Dict.; po svoji svojevoljnosti koga žalostiti, kajk.- Valj. (Rad); — die Willkür, Jan.; die Eigenmächtigkeit, Cig.
svǫ̑jež, m. der Eigensinnige, C.
svójič, m. der Sonderling, Jan.
svojíłən, -łna, adj. zueignend ( gramm.), Cig., Jan., nk.; svojı̑łni zaimki, Jan.
svojína, f. 1) das Eigenthum, Jan., Šol., Cig. (T.), DZ., Levst. (Nauk), nk.; — 2) coll. die Angehörigen, die Verwandtschaft, Jan., C.
svojı̑nəc, -nca, m. einer der Angehörigen, C.
svojı̑nski, adj. Eigenthums-: svojinske razmere, DZ.
svojita, f. die Anverwandtschaft, Habd.- Mik., Jan.; = prim. svojta.
svojíti, -ím, vb. impf. als Eigenthum beanspruchen, in Anspruch nehmen: s. si kaj, Cig., Jan.; to motiko si sosed svoji (= pravi, da je njegova), jvzhŠt.; moja sinova si v sužnost svoji, nobenega plačila si ne svoji, Ravn.- Valj. (Rad); nazaj si s. kaj, das Eigenthum einer Sache zurückansprechen, Svet. (Rok.); (s. se česa, Gor.); — sich anmaßen, Cig., Jan., nk.; — sich zueignen, Cig., Jan.
svójka, f. 1) die Angehörige, Z.; — 2) ein einheimisches Wort ( opp. tujka), C., Vest.
svójnost, f. = samosvojnost, die Unabhängigkeit, die Freiheit, C.
svojọ̑st, f. die Eigenthümlichkeit, Jan., C.; — die Freiheit, Jan., C.; tudi: svójost; Oh, pridi samski stan nazaj, In meni zopet svojost daj! Slom.
svǫ̑jstvən, -stvəna, adj. eigenthümlich, Zora, Trst. (Let.); charakteristisch, Cig. (T.); specifisch, Cig.
svǫ̑jstvọ, n. die Eigenheit, die Eigenthümlichkeit, Cig., Jan.; s. tal, DZ.; s. kakega jezika, der Geist der Sprache, Jan., Navr. (Kop. sp.); s. slovansko, Levst. (Nauk); prirodno s., das Naturell, Cig. (T.); — die Eigenschaft, die natürliche Beschaffenheit, Cig. (T.), Erj. (Som.), nk.; notranja svojstva, innere Eigenschaften, Cig. (T.); občno s., eine allgemeine Eigenschaft, Sen. (Fiz.); zapravljivosti ni bilo v številu njegovih slabih svojstev, Jurč.
svǫ̑jščina, f. 1) das Eigenthum, Šerf- Valj. (Rad), GBrda; bova živela in svojščino z dobičkom povrnjeno imela, Ravn.; — na svojščino delati, auf Überschicht arbeiten, Svet. (Rok.); — 2) die Freiheit, Mur., Cig., Jan., Danj.- Mik.; — 3) die Angehörigen, Jan.; — 4) = svaščina, die Schwägerschaft, Mirno pod Gorico- Erj. (Torb.).
svòr, -vóra, m. = svora, Mur., Mik.
svọ̑ra, f. der Langbaum, der durch das Vorder- und Hintertheil des Wirtschaftswagens geht, die Langwiede, Mur., Cig., Jan., Mik., Št.; — prim. sora, sovra.
svọ̑rən, -rna, adj. Langwieden-: svorni jezik, das aus dem Hintertheile des Wagens ragende Ende der Langwiede, die Wagensterze, Cig.
svọ̑rnik, m. = klin v svori, C.; — der Schlossnagel, welcher das hintere Wagentheil an das vordere befestigt, Cig., C., Valj. (Rad).
svóta, f. die Summe, nk.; — hs.; prim. vsota.
svrȃb, m. die Krätze, die Räude, Cig., Jan.; — prim. srab.
svrčák, m. = skržak, die Cicade, Cig.
svŕčati, -ím, vb. impf. schwirren, Cig.; — pfeifen (o vetru): Nad njo pozimska sapa svrčala, Levst. (Zb. sp.); — summen: roj svrči, C.; — prim. cvrčati.
svȓčək, -čka, m. = cvrček, die Grille, Mik., ogr.- C.
svȓdan, m. = svečnica (Lichtmesse): na svrdan, Npes. ( BlKr.)- Let.
svŕdəł, -dla, m. = sveder, C.
svrẹ́ti se, -vrèm se, vb. pf. sich zusammenziehen, zusammenschrumpfen: ves se je svrl od starosti, Mik.
svȓg, m. 1) = svrž 1), das Baummark, Jarn., C., Mik.; — 2) = svržika, der Astknorren im Holz, C.
svr̀k, svŕka, m. = svaljek, Rez.- C.
svȓkati, -kam, vb. impf. 1) zusammenschrumpfen machen; s. se, zusammenschrumpfen: listje se je svrkalo, C.; svrkana beračica, Ravn.; — 2) sengen, V.-Cig.; ropali, svrkali in požigali so, Ravn.; — 3) (mit Worten) verspotten, sticheln, C., Z.; smeh imajo ž njim in ga zaničujejo in svrkajo, Ravn.; Judje so jih svrkali in zaničevali, Ravn.; — prim. svrkniti.
svŕkniti, svȓknem, vb. pf. 1) eig. verdrehen: izza mize koga s. (umdrehend wegstoßen), Z.; — 2) s. koga = z besedo koga zbosti, Z.
svŕšati, -ím, vb. impf. prasseln, Cig.; — kreischen, Z.; mast v ponvi svrši, Z.; schwirren: sani svršijo po suhem snegu, Svet. (Rok.).
svršę́tək, -tka, m. die Vollendung, das Ende, C., Z.; — hs.
svršíti, -ím, vb. pf. vollenden, Z., nk.; — hs.
svȓž, -ı̑, f. 1) das Pflanzenmark, das Baummark, Dict., Hal.- C., Met., jvzhŠt.; (svrž, m., Mur., Cig.); — 2) der Überrest eines Astes im Holz, der Astknorren, Cig.; — 3) die Nuss, das Klößchen im Brote, C.; — 4) der Ast, Cig., ogr.- C., Valj. (Rad); mladina ne sme črne ali rdeče svrži imeti, C.
svȓžast, adj. 1) markicht (o drevesu), Cig.; — 2) knorrig, Jan.
svržíka, m. 1) der Baumknorren, Fr.- C.; — 2) = suha veja, C.
svržjè, n. coll. Baumäste, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad).
svȓžka, f. das Büschchen, der Blumenstrauß, Mur., V.-Cig., Jan.
svȓžnat, adj. markig, Cig.
sžrẹ́bən, -bna, adj. sžrebna kobila, eine Stute mit einem Füllen, Danj.- Mik.
sžŕniti, -im, vb. pf. grob mahlen, Rib.- Mik.; prim. žrnev.
šabedráti, -ȃm, vb. impf. = švedrati, C. ( prim. Vest. I. 37.).
šabrākar, -rja, m. der Schabrackenmacher, der Schabrackenhändler, Cig.
šáfar, -rja, m. der die Wirtschaft besorgende Oberknecht ( bes. bei Herrschaften), der "Schaffner" ("Schaffer"); — der Hauptknecht bei den Fuhrleuten, Gor.- Levst. (Rok.); — der Haushälter, Mik.; — iz nem.
šafáriti, -ȃrim, vb. impf. = za šafarja biti, Trub.
šáfarstvọ, n. das Schaffneramt.
šafrān, m. der Safran, Cig., Jan., Cig. (T.).
šaft, f. = oporoka, Dalm., Kast.; — prim. bav. geschäft = Testament, Levst. (Rok.).
šȃfti, adv. schwerlich, kaum, Mur., Notr.- Cig.; šafti pride, Čemšenik ( Gor.), Savinska dol.; — (morda iz kakega nem. narečja).
šāh, m. das Schachspiel; š. igrati, Cig., Jan., nk.; = na šahe igrati, Guts., Cig.
šāhar, -rja, m. der Schachspieler, Cig., Jan.
šāhati, -am, vb. impf. Schach spielen, Bes.
šāhavəc, -vca, m. der Schachspieler, SlN.
šaholjȃn, m. die Magnolie (magnolia), Tuš. (B.).
šāhovničar, -rja, m. der Schachbrettmacher, Cig.
šȃja, f. = žensko krilo od mezlana, ( it.: saja, wollenes Ueberkleid), Kras- Erj. (Torb.).
šȃjka, f. = ploščata ladja, Mur., Cig., ogr.- Valj., Št. ( ob Dravi); Drava nosi okovane šajke, Npes.-Vraz; — prim. tur. šajka, Mik. (Et.).
šajkáš, m. = brodnik na šajki, Cig., C.
šȃjn, m. die einstige Scheinwährung: pet krajcarjev šajna = dva kr. srebra (Conventionsmünze).
šajtráti, -ȃm, vb. impf., vzhŠt., pogl. šatrati.
šȃjtrga, f. = samokolnica, der Schubkarren; — prim. bav. scheibtruhen, Levst. (Rok.).
šáka, f. 1) die hohle Hand, die Handvoll, Cig., Jan., Bes., BlKr., jvzhŠt.; — das Häuflein: šaka ljudi, Cig.; — die Rotte, der Anhang, Mur.; vsa njegova šaka, kolikor jih je bilo, bila je razpojena, Ravn.; — 2) die Faust, BlKr., jvzhŠt.
šākal, m. der Schakal, der Goldwolf (canis aureus), Cig., Jan., Erj. (Ž.).
šákati se, -am se, vb. impf. mit der Faust kämpfen, boxen, Z.; — hs.
šákəlj, -klja, m. die Handvoll, das Büschel: š. trave, SlGor.- C.

65.848 65.948 66.048 66.148 66.248 66.348 66.448 66.548 66.648 66.748

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA