m (66.048-66.147)

66048. svájati, -am, vb. impf. ad svaditi; s. se, hadern, Cig.; z nikom se ne svajajmo! Danj. (Posv. p.).
66049. svajeváti, -ȗjem, vb. impf. = svajati, Npes.-Vraz, ogr.- M.
66050. svák, m. der Schwager; moj svak je moje sestre mož, BlKr., Vod. sp.
66051. svákinja, f. die Schwägerin; moja svakinja je mojega brata žena, toda navadno jo imenujejo nevesto, BlKr.
66052. svȃljčək, -čka, m. dem. svaljek; 1) die Pille, Šol.; — 2) der Knollenkäfer (anthrenus scrophulariae), Erj. (Ž.).
66053. svȃljək, -ljka, m. 1) etwas zwischen den Händen Zusammengerolltes, Zusammengeknetetes, ein Klößchen; mati požveči otroku svaljek kruha, Gor.; dete, ki ne raste, je kakor svaljek, Gor.; Danijel vzame smole, sala in las, napravi svaljkov in jih drakonu meče, Ravn.- Valj. (Rad); — svaljki, die Stopfnudeln, Cig.; — 2) ein Knöllchen im Brot, eine nicht ausgebackene Stelle, Cig.; — 3) die Pille, Cig., Jan., DZ.; — 4) das Haarwülstchen, ein Wutzel Haare, Cig.; s. volne, Cig.; pri obleki se med podvlako in suknom delajo svaljki, Levst. (Rok.); svaljki, die von Unflat zusammengeklebte Wolle, die Klunkern, Cig.; — 5) das Büschel: nekaj svaljkov prediva, LjZv.; s. sena, Notr.
66054. svȃljkar, -rja, m. 1) der Pillendreher, Cig.; — 2) der Pillenkäfer (copris), Erj. (Z.).
66055. svaljkáti, -ȃm, vb. impf. durch Rollen, Kneten abrunden, Klößchen, Röllchen bilden, Cig., C.; — testo se svaljka, im Teig bilden sich Knöllchen, Gor.
66056. svȃljnik, m. der Rittersporn (delphinium consolida), Cig., Medv. (Rok.).
66057. svȃpljast, adj. flachfüßig, Cig.; — prim. švaplja.
66058. svȃpljež, m. der Platthuf, Cig.
66059. svȃr, m. der Verweis, der Tadel, Meg., Jan., Cig. (T.); brez svara pustiti, ungestraft lassen, Trub.; ne zavrzi gospodnjega svara! Dalm.; bila bi sto svarov vredna, Skal.- Let.
66060. svaríca, f. die Mahnerin, C.
66061. svarílọ, n. 1) der Verweis, Cig., Jan., Ravn.- Valj. (Rad); — die Mahnung; — 2) die Warnung; — 3) das Warnungszeichen, Cig., Jan.
66062. svarı̑telj, m. der Mahner, der Warner, Zora.
66063. svarı̑təv, -tve, f. der Verweis, Mur.; — die Ahndung, Cig., Jan.; die Mahnung, die Warnung, Mur., Cig., Jan., nk.
66064. svaríti, -ím, vb. impf. 1) mit Worten ahnden, verweisen, Meg., Mur., Cig., Jan., Trub.; svaril je njih nevero, Krelj; kaštigati ali s., Krelj; tvoja zapoved svari vse hudo, Kast.- Valj. (Rad); on nas za to svari, kar v srcu mislimo, Škrinj.- Valj. (Rad); — s. se s kom = kregati se, Trub., Dalm.; štirideset let sem se svaril z le-to žlahto, Trub.; — 2) mahnen, warnen; kolikokrat smo ga svarili, pa vse je bilo zastonj.
66065. svarı̑vəc, -vca, m. 1) der Verweisgeber, der Rüger, Mur., Cig., Jan.; — 2) der Warner.
66066. svarı̑vka, f. 1) die Rügerin, die Tadlerin, Mur., Jan.; — 2) die Warnerin.
66067. svarjénje, n. 1) die Züchtigung mit Worten, das Verweisen, das Rügen, Cig.; — 2) das Warnen.
66068. svarník, m. der Warner, Cig.
66069. svȃst, -ı̑, f. die Schwägerin: der Gattin Schwester, Cig., Jan., Valj. (Rad); moje žene sestra je moja svast, Vod. sp., BlKr.- DSv.; — des Mannes Schwester: žena reče moževi sestri svast, Idrijsko pri Kobaridu- Erj. (Torb.); — (svest, Dalm.).
66070. svȃt, m. 1) der Hochzeitstheilnehmer; svatje gredo; v svate vabiti, zur Hochzeit laden, Cig.; v svate iti, zur Hochzeit gehen, Cig., Jan.; v svatih biti, bei der Hochzeit sein, Cig., Jan.; — 2) der Brautwerber, Mur., Cig.: na svate iti, auf Werbung ausgehen, Guts.; — der Gefährte des Bräutigams bei der Hochzeit, Mur.
66071. svȃtba, f. die Hochzeit, das Hochzeitsfest, Habd.- Mik., Mur., Cig., Jan., Prip.- Mik., kajk.- Valj. (Rad), Slom., nk.
66072. svȃtəc, -tca, m. der Führer, der Kranzjungfer, C.
66073. svȃterja, f. ein zur Hochzeit geladenes Frauenzimmer, ogr.- Mik.
66074. svȃtervčnjak, m. der Kranzjungferführer, C.
66075. svȃtinja, f. weiblicher Hochzeitsgast, (svatnja) Cig.; — = svaterca, Mur.
66076. svȃtko, m. der Hochzeitsgast, ogr.- Mik., C.; ( pl. svatovje, ogr.- C.).
66077. svatovȃnje, n. 1) die Theilnahme an einer Hochzeit, M.; — die Abhaltung einer Hochzeit; — das Hochzeitsmahl, Jan.; — 2) = snubljenje, die Brautwerbung, Guts., Jarn.
66078. svatováti, -ȗjem, vb. impf. 1) Hochzeit halten, Mur., Cig.; zvečer jo je poročil, Do polnoči svat'val, Preš.; — Hochzeitsgast sein, Cig., M.; — 2) um die Braut werben, Guts., Jarn.; starejšina gre z ženinom svatovat, Pjk. (Črt.).
66079. svátovəc, -vca, m. = svat, der Hochzeitsgast, Levst. (Zb. sp.).
66080. svátovski, adj. hochzeitlich, Hochzeits-; svatovska obleka, das Hochzeitskleid; svatovska pesem, das Hochzeitsgedicht, Cig. (T.).
66081. svátovščina, f. 1) die Hochzeitsfeier, Mur., Cig., Jan.; na svatovščini biti, Cig.; — 2) die Verlobung: svatovščino delati, Hal.- C.; — 3) coll. die Theilnehmer an einer Hochzeit, Škrinj.- Valj. (Rad); Že postljica postlana, Je svatovščina zbrana, Preš.
66082. svaža, f. der Rahmen, Jan. (?)
66083. svẹ́ča, f. 1) die Kerze; lojnata, voščena s.; raven kakor sveča, kerzengerade; — 2) der Eiszapfen; ledene sveče, Jurč.; — 3) die Schraube, an welcher der Pressstein befestigt ist ( z. B. bei Weinpressen), Cig., LjZv., Dol.; — 4) papeževa s., der Himmelbrand, die Königskerze (verbascum phlomoides), Jan., Tuš. (R.); — sv. Petra s., der Rohrkolben (typha latifolia), Ip.- Erj. (Torb.).
66084. 1. svẹčȃn, -čnà, m. 1) der Monat Februar; ( gen. tudi: svẹ́čna, prim. svečen); — 2) svečan zvoni, es läutet Ave Maria, Jarn., Kor.- M.; (svečen, f.: večno svečen zvoni, Z.).
66085. 2. svẹčàn, -ána, m. der Weltbewohner, C.
66086. svẹ̑čar, -rja, m. 1) der Kerzengießer, Dict., Mur., Cig., Jan., Kr.- Valj. (Rad); der Kerzenverkäufer, (svẹčár) Danj.- Valj. (Rad); — 2) svečarji = pevci, ki o svečnici pevat hodijo ter dari pobirajo, vzhŠt.- Pjk. (Črt.).
66087. svẹčáriti, -ȃrim, vb. impf. die Kerzengießerei betreiben, Cig., Jan.
66088. svẹčȃva, f. die Beleuchtung; plinova s., die Gasbeleuchtung, nk.; — das Leuchtmaterial.
66089. svẹčȃvnik, m. eine Art Enzian (gentiana asclepiadea), Ip.
66090. svẹ́čən, -čna, m. = svečan, der Monat Februar, kajk.- Valj. (Rad); tudi: svẹčę̑n, gen. -čnà, ogr.- Valj. (Rad); — prim. sečen.
66091. svečeník, m. 1) = duhovnik, Jan., nk.; ( hs.); — 2) = 3) svetnik, Alas.
66092. 1. svečénje, n. das Heiligen, die Heiligung, Cig., M.; tolikanj svečenja, kajanja! Krelj.
66093. 2. svẹ́čenje, n. das Leuchten, Dalm.
66094. svečeváti, -ȗjem, vb. impf. = posvečevati: s. praznik, Trub.- Let.
66095. svẹ́čica, f. dem. sveča, das Kerzchen.
66096. svẹčı̑nje, n. eine Waldblume mit blauem Blumenkelche, (eine Art Enzian?) C.
66097. svẹ́čnica, f. die Lichtmesse; o svečnici, zur Lichtmesszeit.
66098. svẹ́čničən, -čna, adj. Lichtmess-.
66099. svẹ̑čnik, m. 1) der Leuchter; ročni s., der Handleuchter, Cig., Jan.; viseč s., der Hängeleuchter, Jan.; obzidni s., der Wandleuchter, Jan.; — 2) der Lichtspanhalter, der Spanleuchter, Cig., Dol., Št.; — 3) der Rohrkolben (typha latifolia), Ip.- Erj. (Torb.).
66100. svẹ̑čnjak, m. 1) der Leuchter, Dalm., kajk.- Valj. (Rad), Danj.- Mik., vzhŠt.; — 2) der Lichtstock, der Spanstock, V.-Cig., vzhŠt.; — 3) = majhen svederček, vzhŠt.; — 4) = svečinje, C.
66101. svẹ́dər, -dra, m. 1) der Bohrer; s svedrom kravo dreti — ein untaugliches Mittel anwenden, Mur., Cig., Met.; biti na svedru, = keinen Halt haben, Jan.; — s. sv. Jožefa, neko zvezdje, Savinska dol.- Pjk. (Črt.); — 2) der Legestachel, Erj. (Z.); — 3) = krotica (verdrehter Spinnfaden), SlGor.- C.; — 4) živi s., der gewöhnliche Bohr- oder Pfahlwurm (teredo navalis), Erj. (Ž.).
66102. svẹdočȃnstvọ, n. das Zeugnis, die Zeugenschaft, Mur., Cig., C., ogr.- Valj. (Rad).
66103. svẹdǫ̑čba, f. die Bezeugung, Cig.; die Zeugnisablegung: gremo na svedočbo, BlKr.; — das Zeugnis, das Attestat, Cig., Jan., Cig., C., nk.
66104. svẹdǫ̑čək, -čka, m. der Beleg, Jan. (H.).
66105. svẹdočénje, n. das Zeugnisgeben, das Bezeugen, Mur.
66106. svẹdočíti, -ím, vb. impf. Zeugnis ablegen, Mur., Cig., Jan., ogr.- Valj. (Rad), nk.; s. kaj, etwas bezeugen, Cig.; — s. koga, jemanden bekennen, ogr.- C.; tudi: svedǫ́čiti, -ǫ̑čim.
66107. svẹdòk, -ǫ́ka, m. der Zeuge, Meg., Mur., V.-Cig., Jan., Boh., Met., Levst. (Nauk), nk.; tudi: svédok, -ǫ́ka, Valj. (Rad).
66108. svẹdǫ̑štvọ, n. die Zeugenschaft, das Zeugnis, Mur., Cig. (T.), C., Danj.- Mik., ogr.- Valj. (Rad), nk., vzhŠt.
66109. svẹdrár, -rja, m. = kovač, ki svedre dela, der Bohrschmied, Cig.
66110. svẹdráti, -ȃm, vb. impf. bohren: s. in vrtati s prstom v čelo, Jurč.; — drehen, Valj. (Rad); kräuseln: lase s., Z.; s. se, sich bohrerartig verdrehen; mlad koruzen strok se od vročine svedra, C.
66111. svẹ̑drc, m. dem. sveder; 1) ein kleiner Bohrer; — 2) die Schließmundschnecke (clausilia), C.; — 3) das Tausendguldenkraut (erythraea centaurium), Mur., C., Medv. (Rok.); — pomladanski s., der Frühlings-Enzian (gentiana verna), Tuš. (R.), Polj., Nov.- C.; velikocvetni s., der großblumige Enzian (gentiana acaulis), Jan., Tuš. (R.).
66112. svẹ̑drčək, -čka, m. dem. svedrc; ein kleiner Bohrer.
66113. svę̑drič, m. višnjevi s., das kleine Singrün (vinca minor), C.
66114. svẹdríti, -ím, vb. impf. kräuseln, Jan.; s. si lase, C.; — bohrerartig drehen: dreto s ščetino s., C.; — s. se = krotičiti se, sich verdrehen: preja se svedri, C.
66115. svę́kər, -kra, m. des Mannes Vater, der Schwiegervater (der Frau), Kras- Cig., Jan., C., M., BlKr.
66116. svę̑krv, f. = svekrva, Meg.
66117. svę̑krva, f. des Mannes Mutter, die Schwiegermutter (der Frau), Cig., Jan., C., M., BlKr.
66118. svəníti, svánem, (svę́nem), vb. pf. aufgehen ( v. der Sonne), kajk.- Valj. (Rad); solnce svene, C.; — erscheinen: veselje je svenilo, C.; — prim. hs. svanuti.
66119. svę́pati, -pam, -pljem, vb. impf. 1) wanken, hinken, wackeln, Jan., C., Mik.; tudi: s. se, Mur., Cig., C.; krava, vol se od slabosti sveplje, vzhŠt.; — 2) = svepetati, C.
66120. svepèt, -ę́ta, m. das Geflimmer, das Gefunkel: s. lepih zvezd, ogr.- C.
66121. svepetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. sich zitternd bewegen, C.; flimmern, funkeln (o zvezdah), ogr.- C.
66122. svepljívost, f. das Schwanken, die Unsicherheit, Npes.-Vraz; die Wankelmüthigkeit, C.
66123. sverẹ̑p, -ẹ́pa, adj. grausam, Jan.; wild, C.; — stsl.; prim. srep.
66124. 1. svę̑st, f. = svast, die Schwester der Frau, Dict., Kras- Cig.; des Mannesbruders Frau, Dalm.; — = mojega brata žene sestra, vzhŠt.- C.
66125. 2. svẹ̑st, -ı̑, f. 1) das Bewusstsein, Cig., Jan., Lampe (D.), nk.; v svesti sem si, ich bin mir bewusst: v svesti sem si, da sem prav storil, Lašče- Levst. (Rok.); — 2) die Überzeugung, die Zuversicht, Mur., Cig., Jan., Met., C.; ostrmeli so, s kakšno častjo in svestjo jim je te nauke pravil, Ravn.; Bog naj bo naša svest ob sili, Ravn.; z veliko svestjo na Boga se zanašati, Ravn.; s svestjo se nadejati, zuversichtlich hoffen, C.; — die zuversichtliche Erwartung: v svesti si biti česa, sich einer Sache versehen, gewärtig, gewiss, sicher sein, Cig., Jan., C.; božje milosti si biti v svesti, Trub.; nobene škode si nismo v svesti, wir besorgen keinen Schaden, Trub.; nič reči niso vedeli temu odgovoru, ki si ga niso bili v svesti, Ravn.; nobeno uro si ni bil življenja v svesti, Ravn.; človek si ni nikdar v svesti ne blaga, ne zdravja in življenja, LjZv.; v svesti si tretjega otroka, in Anwartschaft eines dritten Kindes, Levst. (Pril.); to sem storil v svesti, da mi boš ti pomagal, Levst. (Rok.); nocoj smo bili brata v svesti, Lašče- Levst. (Rok.); — 3) die Treue, Kast.- C.; — die Gewissenhaftigkeit, C.
66126. svẹ̑st, * svẹ́sta, adj. 1) = zvest, Mik. (V. Gr. II. 160.); — 2) eingedenk, Jan.; — 3) s. sem si česa, Cig., nk.; ( nam. v svesti sem si česa; pogl. 2. svẹ̑st f.).
66127. svẹ́stən, -stna, adj. besinnungsvoll, Cig.; bewusst ( phil.), h. t.- Cig. (T.); s. samega sebe, selbstbewusst, Cig. (T.).
66128. svẹstíti se, -ím se, vb. impf. zuversichtlich erwarten, Mur., Cig.; zveličarja se s., Ravn.
66129. 1. svẹ̑t, svẹtȃ, m. 1) die Welt; svetovi, die Welten; ves voljni s., das Weltall ( nav.: vesoljni s.); svetli, široki, okrogli s., ogr.- C.; po svetu je bil, er war in der Fremde, Jan.; po svetu koga pognati, jemanden auf den Bettelstab bringen, C.; tako je na svetu, tak je svet, so geht es in der Welt; za ves svet ne, um alle Welt nicht; povsod sveta, allerorten, Mur.; nekdaj sveta, vor Zeiten, C.; na tem in na onem svetu, in diesem und in jenem Leben; na svetu biti, am Leben sein, Cig.; iti s tega sveta, das Zeitliche segnen; — na svetu tak, ganz so beschaffen, M., C., Dol.; = na vsem svetu tak, jvzhŠt.; = pri svetu tak, C., M.; — 2) coll. Leute; toliko je bilo sveta tam, da se je vse gnelo, es war so viel Volk dort, dass man sich nur drängte, M., BlKr., jvzhŠt.; kaj poreče svet? was wird die Welt dazu sagen, Cig.; — 3) der Boden, das Land, das Terrain; kamenit, neobdelan, pust s., steiniger, unbebauter, öder Boden; zvedeti, kako je ustvarjen s., Kenntnis der Terrainverhältnisse gewinnen, Levst. (Močv.); Grund und Boden: imam dober kos sveta, C.; nekoliko sveta nakupiti; na občinskem svetu, auf dem Gemeindegrund; tukaj s. visi, hier ist die Lage abschüssig, C.; — 4) = svit, C.; bile so pred svetom pri grobu, ogr.- Valj. (Rad).
66130. 2. svẹ̀t, svẹ́ta, m. 1) der Rath; dober s. dati, dobre svete dajati, einen guten Rath, gute Rathschläge ertheilen; za s. koga vprašati; pomagati komu s svetom; v svete iti, priti h komu, sich bei jemandem Raths erholen, Svet. (Rok.), Levst. (Zb. sp.); v svete iti, zur Berathung gehen, SKr.; — 2) die Berathung: s. imeti, berathschlagen, Cig.; s. imajo, kako bi ga končali, Trub.; = s. sklepati, V.-Cig., Ravn.; — 3) der Rath, der Rathskörper, die Rathsversammlung, Meg., rok. iz 15. stol., nk.; veliki s. v Benetkah, Vod. (Izb. sp.); upravni s., der Verwaltungsrath, šolski s., der Schulrath, občinski s., der Gemeinderath, nk.
66131. svę̑t, svę́ta, adj. heilig: sveta maša; svete podobe; sveto leto, das Jubiläumsjahr, das Ablassjahr; sveti večer, der Christabend; sveti dan, der Christtag; — vsi svéti, das Allerheiligenfest: o vseh svetih.
66132. svẹtàn, -ána, m. der Kosmopolit, Cig. (T.).
66133. svẹtárən, -rna, m. = čelešnjak za luč, Tolm.- Levst. (M.).
66134. svẹ́tati, svẹ̑tam, vb. impf. = svitati: zorja je svetala, Prip.- Mik.
66135. svę́təc, -tca, m. = svetnik, der Heilige, Jan., C., Ravn.- Valj. (Rad), ogr.- Let.; vsi svetci, das Allerheiligenfest, Mur.
66136. svę́təčən, -čna, adj. festtäglich, festlich, Mur., Jan., C.; svetečni dan, der Festtag, Meg., C.; svetečna propoved, die Festpredigt, Raič ( Let.); (svetę́čən, Mur., Meg.).
66137. svę́təčnost, f. die Feierlichkeit, die Festlichkeit, Mur., Jan., C.
66138. svę̑tej, m. = svetec, svetnik, Jarn.
66139. svę́tək, -tka, m. der Feiertag, der Festtag, Cig., Jan., ogr.- Valj. (Rad); v petek kakor v svetek, = alle Tage, C.; to obleko imam v petek in svetek, Lašče- Erj. (Torb.), jvzhŠt.; k svetkom se preskrbeti z nastilom, BlKr.; pl. svetki = božični prazniki, C.; — tudi: svétək, Valj. (Rad).
66140. svẹtə̀ł, -tlà, adj. glänzend; svetlo orožje; svetli škornji; svetle oči; svetlo solnce; — licht, hell; svetla noč; svetla soba; v sobi ni dosti svetlo; svẹ̑tli svet, ogr.- C.; svẹ̑tlọ, das Tageslicht; za svetla, noch bei Tage (vor der Dämmerung), vzhŠt.; vse pride na svetlo, alles kommt ans Tageslicht; na svetlo dati knjigo, ein Buch herausgeben, edieren, nk.; — svetlo, das Helle, Cig.; der Raum (in der Maurer- und Tischlersprache), Cig.; svetla širjava med šinami, die Spurweite der Schienen, DZ.; — svetla stran, die Lichtseite, Cig. (T.); — svetle barve, helle Farben; — (v naslovih) erlaucht, Cig., Jan.; svetli grof! Cig.; svetla grofica! LjZv.
66141. 2. svẹ́tən, -tna, adj. Rath-, Raths-: svẹ̑tni zbor, die Rathsversammlung, Ravn.; svetna hiša, das Rathhaus, Guts.- Cig.
66142. svetẹ́nji, adj. Feiertags-, festlich: svetenja obleka, SlGor.- C., Danj.- M.
66143. svetẹ́šnji, adj. festlich, ogr.- M.; svetešnje oblačilo, vzhŠt.- C.
66144. svetíčiti se, -ı̑čim se, vb. impf. andächteln, Cig.
66145. svetík, m. = svetnik: svetiki in svetice, rok. iz 15. stol.
66146. svẹtíłce, n. dem. svetilo; das Laternchen, Cig.
66147. svẹtíłən, -łna, adj. leuchtend, M.; svẹtı̑łna leščerba, Trub.

   65.548 65.648 65.748 65.848 65.948 66.048 66.148 66.248 66.348 66.448  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani