m (64.248-64.347)

64248. 1. splẹ̑zati, -zam, -žem, vb. pf. herabklettern: s. z drevesa, Cig.
64249. 2. splẹ̑zati, -zam, -žem, vb. pf. hinaufklettern, kletternd gelangen; na drevo s.; s. črez zid; ( nam. vzp-).
64250. splı̑nəc, -nca, m. die Kornweihe (circus pygargus), Cig., Frey. (F.), Erj. (Ž.).
64251. splítviti se, -im se, vb. pf. verseichten, Cig.
64252. spljáka, f. ploščat, ne prevelik kamen: igrajmo v spljake! Solkan- Erj. (Torb.); — nam. spiljaka? prim. spilja.
64253. splòh, adv. allgemein; s. znan, allgemein bekannt; ta teden bodo sploh začeli trgati; — immer, gewöhnlich; sploh tako delajo, sie thun es immer so; = na sploh, Erj. (Izb. sp.); — überhaupt: ti sploh nimaš nič govoriti.
64254. sploskáti, -ȃm, vb. pf. flach machen, Cig.
64255. splǫ́ščiti, -plǫ̑ščim, vb. pf. abplatten, flach machen, Cig. (T.), Zora; s. se, flach werden, Cig., Žnid.; sploščen, abgeplattet, Cig., Žnid.
64256. splóšən, -šna, adj. allgemein; splošna navada; splošna izpoved, die Generalbeichte, Cig.; splošna podoba, ein Gemeinbild, Cig. (T.); — gemein, gewöhnlich, C., Z.
64257. splošína, f. die Allgemeinheit: kakor splošina tega sveta misli, Jurč.; — die Gewöhnlichkeit, die Gemeinheit, C.
64258. splošíti, -ím, vb. impf. = univerzalizovati, verallgemeinern, Levst. (Zb. sp.).
64259. splóšnost, f. die Allgemeinheit.
64260. splȗnkati, -am, vb. pf. = splajhati, Z.; ( nam. vzp-).
64261. splúti, -plújem, -plóvem, vb. pf. fortschiffen, Vrt.; ( nam. vzp-).
64262. spo-, praef. I. nam. izpo-; (v nekaterih krajih sploh radi rabijo namesto "po-" zloženo predpono "spo-" t. j. "izpo-", po kateri se pomen glagolu pokrepi: spoginiti = poginiti, Mik. (V. Gr. IV. 331.)); — II. včasi je "spo-" nam. "vzpo-"; spočeti; — III. spo- = s + po-, prim. 2. s II.; spogledati se; — (išči besed s "spo-" se začenjajočih, katerih ni tukaj najti, pod "izpo-").
64263. spǫ́cati, -pǫ̑cam, vb. pf. = spokati: kravam vime spoca, kajk.- Valj. (Vest.).
64264. spočẹ̑njanje, n. 1) = počenjanje, die Unternehmung(en), Fr.- C.; — 2) das Empfangen, die Empfängnis, Cig.
64265. spočẹ̑njati, -am, vb. impf. ad spočeti; 1) beginnen, unternehmen, Z.; — 2) empfangen, Cig., Jan.
64266. spočę́tək, -tka, m. 1) = početek, der Anfang, der Beginn, Mur.; — 2) die Leibesfrucht, der Embryo, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; zaprava spočetka, die Abtreibung der Leibesfrucht, DZ.
64267. spočę́tən, -tna, adj. empfänglich (vom weibl. Geschlechte), Cig., Jan.
64268. spočę̑təv, -tve, f. die Empfängnis, Cig., Jan.
64269. spočę́ti, -čnèm, vb. pf. 1) = početi, Mur., Slom.; — 2) empfangen, schwanger werden, (največ v cerkvenem jeziku); ( nam. vzp-?; prim. nem. empfangen).
64270. spočę́tje, n. 1) = početje, M.; — 2) die Empfängnis; brezmadežno s., die unbefleckte Empfängnis; spočetjè, (-tję́) Cv.
64271. spočę́tnost, f. die Fähigkeit zu empfangen, ( v. Weibe), Cig., C.
64272. spočítati, -am, vb. impf., Mur., Jan., pogl. izpočitati.
64273. spǫ̑d, m. eine Art Eimer, Blc.-C., Notr.- V.-Cig.
64274. spòd, praep. c. gen. ( praef.), Mur., Cig., Jan. i. dr., pogl. izpod.
64275. spodánji, adj. = spodnji, C., ogr.- Mik.
64276. spọ̑dək, -dka, m. das Untertheil, C.
64277. spódi, adv. = spodaj, Mur., Cig., Jan., C.
64278. spōdij, m. das Beinschwarz, das Spodium, Cig. (T.).
64279. 1. spodíti, -ím, vb. pf. aufjagen: s. zver, Cig.; ( nam. vzp-).
64280. 2. spodíti, -ím, vb. pf. wegjagen; — prim. izpoditi.
64281. spọ̑dnjak, m. 1) der Unterländer, C.; — der Untermann, Guts.; — 2) = zdolec, der Morgenwind, der Westwind, C.; — 3) = podnjak, der untere Mühlstein, Jan., Šol., C.; — die untere Fensterleiste, ogr.- C.; — der Bodenreif, DZ.; — die untere Karte (im Spiel), Guts.- Cig.
64282. spọ̑dnji, adj. unterhalb befindlich, der untere, Unter-; s. del, spodnja vrsta, spodnje kolo; spodnje šole, die unteren Schulen, Cig.; (spodnjejše sukno = slabejše, manjše vrednosti, Podkrnci- Erj. [Torb.]).
64283. spodòb, -dǫ́ba, m. was sich schickt, anständige Manieren: spodoba znal nesem, ogr.- C.
64284. spodǫ̑b, f. die Gestalt, Rib.- Mik.; trebušate spodobi je bil, Pavl.; — die Gesichtsbildung, Lašče- Levst. (Rok.).
64285. spodǫ̑ba, f. 1) die Ähnlichkeit, Mur., kajk.- Valj. (Rad); — das Gleichnis, C.; — 2) die Gestalt, Mur., Valj. (Rad); — die Gesichtsbildung, Notr.- Levst. (Rok.); — 3) = spodob m.: po spodobi, wie es sich geziemt, Cig., C.; po vsi spodobi, ganz nach Gebür, Ravn.
64286. spodǫ́bən, -bna, adj. 1) = podoben, ähnlich, Mur., ogr.- Let.; — 2) anständig, geziemend; spodobno se vesti; spodobno je, es geziemt sich; — 3) fähig: s. za kaj, na kaj, s. česa, ogr.- C.; s. domanje pošteno hraniti, ogr.- C.
64287. spodǫ́biti se, -dǫ̑bim se, vb. impf. sich schicken, sich geziemen; spodobi se, es geziemt sich, es schickt sich; spodobi se ti, kakor zajcu boben, kakor svinji sedlo = es schickt sich für dich wie eine Faust aufs Auge, Cig.
64288. spodǫ́bnost, f. 1) = podobnost, Mur.; — 2) die Schicklichkeit, der Anstand; — 3) die Fähigkeit, ogr.- C.
64289. spodobováti se, -ȗjem se, vb. impf. sich geziemen: ne spodobuje se, Vas Krn- Erj. (Torb.).
64290. spodrę̑c, m., pogl. izpodbrec, Dol.
64291. spoglèd, -glę́da, m. der Wechselblick, Cig.; s. s krasno ženo, LjZv.
64292. spoglę́dati, -glę̑dam, vb. pf. die Augen aufschlagen, Cig.; ( nam. vzpog-).
64293. spoglę́dati se, -glę̑dam se, vb. pf. sich gegenseitig anblicken; Zdaj Turki se spogledajo, Npes.-K.
64294. spogledávati se, -am se, vb. impf. = spogledovati se; — s. se nad čim, an einer Sache Ärgernis nehmen, Levst. (Nauk).
64295. spoglę́dən, -dna, adj. ni spogledno, es ist nicht zum Ansehen, Svet. (Rok.).
64296. spogledováti, -ȗjem, vb. impf. ad spogledati; 1) s. koga, jemanden beliebäugeln, Cig.; — 2) s. se, Blicke wechseln, kokettieren, Cig.; — ljudje se spogledujejo nad menoj, ich gebe den Leuten Ärgernis, Jan. (H.).
64297. spogovȃrjati se, -am se, vb. impf. ad spogovoriti se, Cig.
64298. spogọ̑vor, m. das Einverständnis, Cig.
64299. spogovoríti se, -ím se, vb. pf. sich ins Einverständnis setzen, Cig., Jan.
64300. spográbiti, -grȃbim, vb. pf. alles nach der Reihe wegraffen, Cig.
64301. spohóta, f. = pohota, die Lüsternheit, BlKr.- M.; spohǫ̑ta, Valj. (Rad).
64302. spohótən, -tna, adj. = pohoten; lüstern, Jan.; s. na grozdje, BlKr.- M.; wollüstig, Cig., Jan.
64303. spohȏtnež, m. = pohotnik, ein lüsterner Mensch, BlKr.- M.
64304. spohotníca, f. = pohotnica, ein lüsternes Weib, Z.; die Metze, Jan.
64305. spohotník, m. = pohotnik, der Wollüstling, Jan., C.
64306. spòj, spǫ́ja, m. 1) die Verbindung, Cel. (Ar.); — 2) die Begattung, Mur., Cig., Jan., Nov.- C.; o spoju, Vod. (Bab.).
64307. spǫ̑ja, f. 1) die Verbindung, Valj. (Rad); — 2) die Klammer, Nov.
64308. spojȃłnik, m. die Nestwurz (neottia nidus avis), (ker to zelišče dajo živini, kadar se neče pojati), (-avnik) Erj. (Torb.).
64309. spǫ́jati, -am, vb. impf. ad 1. spoditi, aufscheuchen, Cig.; ( nam. vzp-).
64310. spojeváti, -ȗjem, vb. impf. ad spojiti; zusammenfügen, verbinden, Jan., C.
64311. spojílọ, n. 1) das Verbindungsmittel, Jan.; — 2) die Löthung, C.
64312. spọ̑jina, f. 1) das Band, Hip.; die Bindgerte, M.; s spojinami so plotni koli zvezani, Dol.; — 2) spojína, die Verbindung (= das Verbundene), Cig. (T.), C.; pos. die chemische Verbindung, Erj. (Som.), Sen. (Fiz.); kovinske spojine, Metallverbindungen, Cig. (T.).
64313. spojíti, -ím, vb. pf. verbinden, vereinigen, Jan.; železne kose s. (= zvariti), C.; — löthen, Cig. (T.), C.; — amalgamieren, C.; — chemisch verbinden, Cig. (T.), C.; — s. se, sich fleischlich vermischen, V.-Cig.
64314. spọ̑jka, f. ein hölzernes Band, die Tischlerleiste, Pot.- Cig., C.; eine hölzerne Klammer, Cig., Jan., C.
64315. 1. spǫ́kati, -pǫ̑kam, vb. pf. verjagen; prim. izpokati.
64316. 2. spǫ́kati, -pǫ̑kam, vb. pf. zusammentreiben, Jan. (H.).
64317. 3. spǫ́kati, -pǫ̑kam, vb. pf., nam. razpokati, Gor.
64318. spoklína, f., nam. razpoklina, Gol.- Valj. (Rad).
64319. spokojíti, -ím, vb. pf. beruhigen, Cig.; — jaz vas hočem spokojiti ("erquicken"), Krelj; — prim. stsl. vьspokojiti, sedare.
64320. spokǫ́rən, -rna, adj. Büßer-: spokǫ̑rna obleka, Levst. (Zb. sp.); žimnata spokorna oblačila, Škrb.- Valj. (Rad); — pogl. izpokoren.
64321. spokoríti, -ím, vb. pf., pogl. izpokoriti.
64322. spokorję́nəc, -nca, m., pogl. izpokorjenec.
64323. spokǫ́rnik, m., Cig., Jan., pogl. izpokornik.
64324. spòł, spóla, tudi: spọ̑ł, spọ̑la, spolȗ, m. 1) das Geschlecht; moškega spolu, Dalm.; ženski s., Trub.; lepi s., das schöne Geschlecht, Cig., Jan., nk.; po spolu iti, sich begatten, Cig.; — das Geschlecht (in der Grammatik), Cig., Jan., nk.; — die Gattung, ogr.- Valj. (Rad); — 2) = rod, das Geschlecht: David govori v imenu človeškega spola, Jsvkr.; človeškega spola šola, Mik.; — 3) die einzelne Person eines Geschlechtes: moški s., das Mannsbild, Meg.; osemdeset moških spolov, Dalm.; vse moške spoli pobosti, Dalm.
64325. spola, f. = spolovina: govedo imeti na spoli, dati jo na spolo, GBrda.
64326. spọ̑li, adv. = spolu, zur Hälfte, halbpart; na spoli imeti kaj, BlKr.- Mik.; spoli orati (če eden zrnje, drugi njivo da), sadje takega drevesa, ki na meji stoji, gre sosedoma spoli, vzhŠt.- Vest.
64327. 1. spọ̑łnik, m. der Artikel ( gramm.), Mur., Cig., Jan., Cig. (T.).
64328. 2. społník, m. = spolnjak, Z.
64329. spółniti, -im, vb. pf. = izpolniti.
64330. społnják, m. der mit jemandem Besitz und Nutzen theilt, Kop.- Mik.; — prim. spolu.
64331. spolovár, -rja, m. der Besitz- und Erwerbsgenosse ( v. zweien), der Compagnon, Cig., Jan., Z., Notr.
64332. spolǫ́vən, -vna, adj. 1) Halb-, halbbürtig, Cig.; spolovni bratje, einbändige Brüder, Cig.; — 2) zweien gemeinsam gehörend: spolovna paša, die Mitweide (von zweien), V.-Cig.; spolovna krava, Svet. (Rok.); spolovno drevo, ein Baum, dessen Äste auf des Nachbars Grund überhangen, Cig.; — 3) halb neu, Dol.- Mik.
64333. spolovílọ, n. = spolni ud, Mur., V.-Cig., Jan., DZ.
64334. spolovína, f. 1) die Gemeinschaft des Besitzes und Nutzens einer Sache zwischen zwei Personen, Cig., Jan., C., Svet. (Rok.); na spolovini imeti kaj, sich in den Besitz und Nutzen theilen, BlKr.- M.; = v spolovini, Cig.; = na spolovino, Cig., Jan., Bas.; na (v) spolovino imeti ribjo lov, delavce, živino, C.; — 2) die Pflichthälfte des Weibes nach des Mannes Tode, C.
64335. spolovı̑nar, -rja, m. der Halbpartner ( z. B. der Halbpächter), Cig., Jan., C.
64336. spolovíniti, -ı̑nim, vb. pf. halbieren, Mur.; Gemeinschaft machen in Bezug auf Besitz und Nutzen einer Sache, C.; — greh s. s kom, gemeinschaftlich sündigen, Ravn.
64337. spolovı̑nstvọ, n. die Gütergemeinschaft (zwischen zweien), Jan.
64338. spolovíti, -ím, vb. pf. = 2. poloviti, Mur., Danj. (Posv. p.).
64339. spolovník, m. = spolovnjak, Cig., kajk.- Valj. (Rad), Mik.
64340. spolovnják, m. der Mitbesitzer, der Halbpartner, Cig.
64341. społstíti, -ím, vb. pf. verfilzen, Cig., C.; (po češ. splstiti).
64342. spọ̑lu, adv. 1) (prvotna oblika za: spoli, spol', prim. stsl. sь polu, is-polu, halb, zur Hälfte); spolu ("spul") dati pobirati fižol (tako, da ga pobirač le polovico odda, pol pa obdrži za nabiranje), jvzhŠt.; na s. ("spul"), halbpart, Dol.; — 2) ("spuvu" immer, Guts.; [morda nam. spolu, prim. spoloma, nacheinander, C.], "spovo", Kol.; "spuvi" Kor.- C.).
64343. spółzək, -zka, adj. = polzek, Cig., Jan., C., Mik., Kr.; denar ima spolzek rep, Glas.
64344. społzẹ́ti, -ím, vb. impf. = polzeti, Dict., Cig., Ig (Dol.), Gor.
64345. społzẹ́vati, -am, vb. impf. dahin gleiten: po zemlji so spolzevale sence, SlN.
64346. spółzniti, -pȏłznem, vb. pf. 1) ausgleiten, Cig.; — spolznilo mi je, ich bin ausgerutscht, Cig.; — entgleiten, Cig., Mik.; — 2) s. se = spolzniti, ausgleiten, Cig., Jan., Štrek.
64347. społzováti, -ȗjem, vb. impf. ad spolzniti, Jan.

   63.748 63.848 63.948 64.048 64.148 64.248 64.348 64.448 64.548 64.648  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani