m (63.248-63.347)

63248. slovę́čnost, f. die Berühmtheit, Nov.- C.
63249. slovẹ́niti, -ẹ̑nim, vb. impf. 1) slovenisieren, C., nk.; — 2) ins Slovenische übersetzen, Cig., Jan., nk.
63250. slovẹ̑nje, n. das Berühmtsein, der Ruhm, der Ruf, Mur., C., Mik. (Et.); imajo dobro ime ali slovenje, Trub.; slovenje od njega je šlo po vsej Siriji, Jap. (Sv. p.).
63251. slọ̑ves, m. 1) die Feierlichkeit, Mur., Mik. (Et.); (slovez, Ravn.); — 2) der gute Ruf, der Ruhm, Mur., Jan., C.; sloves se je od njega razširjal, Ravn.; dobrega slovesa, gut beleumundet, Levst. (Cest.); — 3) s slovesom, mit Verlaub, mit Respect zu melden, Meg., Dict., Cig., Jan., M., C.; s slovesom govoriti, Trub.; oni človek je kakor (s slovesom) svinja, Bas.; sloves reči, povedati = s slovesom, Ljubušnje ( Goriš.)- Štrek. (Let.); — ( prim. slovo in sloba).
63252. slovę́sən, -sna, adj. 1) feierlich, Mur., Cig., Jan.; slovesna prisega, s slovesnim glasom, slovesno obljubiti, obhajati kaj, nk.; — slovesna dela, ruhmvolle Thaten, Ravn.; (slọ̑vesən, Mur.); — 2) Abschieds-: slovesni list, Jan.; — 3) slọ̑vesno = s slovesom, mit Verlaub zu melden, Mur., C.; to mi je, slovesno, nekdo ukazal, M.
63253. slovę́snost, f. 1) die Feierlichkeit, Mur., Cig., Jan., nk.; (slọ̑vesnost, Mur.); — 2) = slovstvo, knjištvo, Jan., Nov., nk.; ( rus.).
63254. slovẹ́ti, -ím, vb. impf. in einem Rufe stehen: slabo s., in schlechtem Rufe stehen, Ravn.; kranjska dežela je nekdaj slovela za bogato, LjZv.; — nav. rühmlich bekannt sein, berühmt sein; šampanjsko vino slovi po vsem svetu; njegovo ime bo slovelo vekomaj; — sloveč, berühmt; sloveče ime; (slovǫ́č, Štrek.).
63255. slọ̑vez, m. = sloves 1), Ravn.
63256. slovı̑t, adj. berühmt, Jan., Nov., ZgD.- C.; sloviti Romulus, Jsvkr.; slovita abecedarska vojska, Navr. (Kop. sp.); glorreich, Blc.-C.; vielbekannt: bila je slovita, zlasti po Gorenjskem, zadruga rokovnjačev, Jurč.
63257. slovíti, -ím, vb. impf. s. koga, jemandem den Abschied geben, Gor.; = iz službe poditi: kjer je služil, povsod so ga slovili, Polj.; slovili jih bomo, wir werden ihnen (die Wohnung) kündigen, Ljub.; — s. se, Abschied nehmen, sich verabschieden, Cig., Jan., C., Zora; s. se pri kom, sich bei jemandem beurlauben, Cig.
63258. slovítiti, -ı̑tim, vb. impf. berühmt machen, C.
63259. slǫ̑vka, f. die Silbe, Mur., Cig., Jan., nk.; — hs.
63260. slǫ̑vkati, -am, vb. impf. syllabieren, Cig., Jan., ogr.- M.
63261. slovkováti, -ȗjem, vb. impf. = slovkati, Jan.
63262. slǫ̑vnica, f. die Grammatik, Cig., Jan., Cig. (T.), Nov.- C., nk.; (slovníca, Cv.).
63263. slǫ̑vničar, -rja, m. der Grammatiker, Cig., Jan., nk.
63264. slovničáriti, -ȃrim, vb. impf. Grammatik treiben, C.
63265. slǫ̑vničək, -čka, m. dem. slovnik; ein kleines Wörterbuch, Levst. (Nauk).
63266. slǫ̑vničən, -čna, adj. Grammatik-, grammatisch, Jan., nk.
63267. slǫ̑vnik, m. das Wörterbuch, Jan., Nov., Levst. (Nauk); mali s., das Handwörterbuch, Cig.; — češ.
63268. slovnikár, -rja, m. der Lexikograph, Cig., Jan., C.
63269. slovnikáriti, -ȃrim, vb. impf. Wörterbücher schreiben, C.
63270. slǫ̑vniški, adj. 1) die Grammatik betreffend, grammatisch, Cig., Jan.; ( prim. slovnica); — 2) lexikalisch, Jan.; ( prim. slovnik).
63271. slovọ̑, -ę́sa, n. 1) der Abschied; s. vzeti, jemati od koga, česa, Abschied nehmen; priti po s., kommen, um Abschied zu nehmen; s. dati komu, jemandem den Abschied geben, ihn aus dem Dienste entlassen; na tri dni ima s., er hat drei Tage Urlaub, Mur.; brez slovesa oditi, Cig.; odpuščen s slovesom, verabschiedet, DZ.; s. dati grehu, die Sünde lassen; (ogr. Slovencem v tem pomenu rabi: sloba: slobo vzeti; prim. sloba); — 2) slóvọ, gen. slóva, das Wort, Jan., kajk.- Valj. (Rad); — der Buchstabe, Alas., ogr.- C.
63272. slǫ̑vstəvce, n. dem. slovstvo; eine kleine Literatur, Levst. (Zb. sp.), nk.
63273. slǫ̑vstvənik, m. der Literat, nk.
63274. slovstvováti, -ȗjem, vb. impf. literarisch thätig sein, sich mit der Literatur beschäftigen, Bes., UčT.
63275. sloza, f., Mur., Mik., Zilj.- Jarn. (Rok.), SlGor.- C., pogl. solza.
63276. slǫ́žən, -žna, adj. 1) übereinstimmend: s. čemu, ogr.- C.; — 2) einträchtig, Jan., nk.; ( hs.); — 3) složna ploskev, die Verwachsungsfläche ( min.), Cig. (T.).
63277. slučȃj, m. ein zufälliges Ereignis, Jan., Nov.- C., nk.; — der Fall, Cig. (T.), nk.; na s., eventuell, Cig. (T.); — der Zufall, nk.; — hs.
63278. slučíti se, -ím se, vb. pf. sich begeben, sich ereignen, Cig.; — hs.
63279. slȗg, m., Erj. (Torb.), pogl. 2. sluga.
63280. 1. slúga, -e, m. der Diener, Mur., Cig., Jan., ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad), BlKr., nk.; Vsak vojak ima svoj'ga slugo, Npes.-K.
63281. 2. slúga, f. die Nacktschnecke (limax cinereoniger), Cerkno- Erj. (Torb.); — prim. sluz.
63282. slȗgar, -rja, m. = slinar 2), Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
63283. slúginja, f. die Bedienerin, die Magd, die Zofe, C.
63284. slugováti, -ȗjem, vb. impf. Diener sein, dienen, C.
63285. slȗh, m. 1) das Gehör, der Gehörsinn; tenek s. imeti, ein feines Gehör haben, Cig., Fr.- C., nk.; težkega sluha biti, harthörig sein, Cig.; — 2) das Hören: na prvi sluh se vam morda čudno zdi, Cv.; besedo po sluhu zapisati (nach dem Gehör), Slom.- C.; — 3) das Gerücht: ni sluha ne duha od njega; es ist von ihm gar nichts zu hören, er ist verschollen; — 4) = osluh, senec, die Schläfe, vzhŠt.- C.; na sluhe hukati otroku, Pjk. (Črt.).
63286. sluhovòd, -vǫ́da, m. der Gehörgang, Cig., Jan., Cig. (T.), Erj. (Som.), Sen. (Fiz.).
63287. slúka, f. = sloka, Jan., Mik., (sljuka) Erj. (Z.).
63288. slušȃtelj, m. der Zuhörer, Cig. (T.); der Hörer (an einer Universität), nk.; (po drugih slov. jezikih).
63289. slúšati, -am, vb. impf. 1) hören; z uhom slušamo, ogr.- Valj. (Rad); — anhören, Cig., Jan.; — 2) Folge leisten, folgen, befolgen: s. koga, kaj, Dict., Mur., Jan., Cig. (T.), Trub., Dalm., Kast., Goriš.- Cv., nk.; njegove besede neso bile slušane, Dalm.; učim ga in učim, ali kaj, ko ne sluša, Kras- Erj. (Torb.).
63290. slušȃvəc, -vca, m. der Befolger: nikar poslušavci božje besede, temuč slušavci v nebo pridejo, Trub.- C.
63291. sluškováti, -ȗjem, vb. impf. horchen, Fr.- C.
63292. slȗt, m. der Verdacht: na slutu imeti koga, Jan., Cig. (T.), Mik.; — die Ahnung, Valj. (Rad).
63293. slȗtək, -tka, m. der Ruf, der Ruhm, C., Z., Črniče ( Goriš.).
63294. slúti, -slóvem, -slújem, vb. impf. 1) berühmt sein, Mur., Cig., Str.; Rogačka voda (slatina) na daleč sluje, C.; to vino jako sluje, Svet. (Rok.); slul je za prvega lovca, LjZv.; dobro slovem, ich bin in gutem Rufe, V.-Cig.; močno s., viel Aufsehen machen, Cig.; — 2) lauten, Cig. (T.), Levst. (Pril.), nk.; slove v našem jeziku, Krelj; očenaš slove, Trub.- C.; takova pridiga drugači slove, Trub. (Post.); pravilno slove tako-le, Žnid.; obligacije slovoče na prinesitelja, DZ.; — 3) sluje se = pravi se, govori se, Cig., C.
63295. slútiti, slȗtim, vb. impf. 1) schließen lassen, voraussehen lassen: na dobro sluti, die Chancen stehen gut, Cig. (T.); vedel sem, da to ne sluti na dobro, Erj. (Izb. sp.); — po čem slutiš? wie siehst du aus? (wie schlecht siehst du aus?), BlKr.- M.; — 2) ahnen, Cig., Jan., Cig. (T.), C., nk.; ( hs.).
63296. slȗtva, f. der Ruf, der Ruhm, C.; v slutvi biti, berühmt sein, C.
63297. slȗtvọ, n. der Ruf, die Berühmtheit: o tem gre veliko slutvo, ta človek je v velikem slutvu, GBrda.
63298. slutvo-, stavi se pred samostalnike s pomenom: dem Namen nach, After-, Schein-, Pseudo-: slutvo-gospodar, človek, ki je po imenu gospodar, a po resnici gospodari kdo drug ( "dem Namen nach Herr", Mik.), Vrsno ( Tolm.)- Erj. (Torb.); naši slutvo-pisatelji, slutvo-učenjaki, nk.
63299. slȗz, f. der Schleim, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; sklepna sluz, der Gelenkschleim, Cig. (T.); — hs.
63300. slȗzast, adj. schleimig, Dol.; — schleimartig, Jan.
63301. slúzav, adj. schleimig, Jan., Cig. (T.).
63302. slúzavəc, -vca, m. sluzavci, die Schleimthiere (gastrozoa), Cig. (T.).
63303. slȗzəc, -zca, m. der Schleimstoff, Jan.
63304. slúzən, -zna, adj. schleimig, Schleim-, Jan., Cig. (T.), C.; slȗzni cuker, der Schleimzucker, sluzno kisanje, die Schleimgährung, sluzna kislina, die Schleimsäure, Cig. (T.); sluzna koža, die Schleimhaut, Levst. (Nauk); — schlüpfrig, Vrt.
63305. sluzẹ́ti, -ím, vb. impf. nässeln: rana mi še zdaj sluzi (ist noch feucht), Opače Selo- Erj. (Torb.); — prim. slizeti, solzeti.
63306. sluzína, f. der Schleim, Jan.
63307. slȗznica, f. die Schleimhaut, Cig. (T.), Erj. (Z.), DZ.; — die Schleimschichte, Erj. (Som.).
63308. sluznják, m. das Schleimthier, C.
63309. slȗž, m. der Dienstlohn, der Taglohn, Mik., Raič (Slov.), SlGor.- C., SlN.
63310. slúža, f. die Dienerin, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
63311. služábən, -bna, adj. 1) dienstbar, dienend, Dienst-, Cig., Jan., M.; služabni duhovi, dienstbare Geister, Trub., Krelj; služabni ljudje, Dienstleute, Jan., Bas., Jurč.; vojvode, gospodje, služabni ljudje (Amtsleute), Trub.; služȃbni red, die Dienstbotenordnung, Jan.; služabna pisava, der Amtsstil, DZ.; služabne dolžnosti, Amtspflichten, Levst. (Pril.); služabna družina, die Dienstboten, Jurč.; — saj sem jaz tebe iz služabne hiše odrešil (aus dem Hause der Knechtschaft), Dalm.; — 2) = postrežen, Dict.
63312. služȃbnik, m. der Diener; cerkveni s., der Kirchendiener; s. božji, der Diener Gottes.
63313. slȗžba, f. das Dienen, der Dienst; lahka, težavna, prijetna s.; vojaška s., der Militärdienst, cerkvena s., der Kirchendienst; službo opravljati, den Dienst verrichten; — das Dienstesverhältnis, die Dienststelle, der Dienstposten, das Amt; v službo vzeti koga za hlapca, deklo; v službi biti pri kom, bei jemandem bedienstet sein, dienen; iz službe iti, aus dem Dienste austreten, Cig.; brez službe biti, ohne Dienst, dienstlos sein: službo dobiti, izgubiti, einen Dienstposten bekommen, verlieren; službo razpisati; službo odpovedati, den Dienst kündigen; službi odpovedati se, das Amt niederlegen; službo prevzeti, den Dienst, das Amt übernehmen; v službo dejati, anstellen, Šol.; v službo postavljeno osebje, das angestellte Dienstpersonal, DZ.; — služba božja, der Gottesdienst; — na službo biti komu, jemandem zu Diensten stehen, Cig.; na službo, zu Befehl! Cig.; — službo povedati, einen Gruß melden, C.; lepe službe ali: velike službe! (als Gruß: schöne Empfehlungen!) Kor.- Jarn. (Rok.); — tudi: službà, Valj. (Rad), Cv.
63314. slȗžbən, -bna, adj. = služaben; den Dienst, das Amt betreffend, dienstlich, ämtlich, Dienst-, Dienstes-, Amts-, Cig., Jan., nk.
63315. službeník, m. 1) der Diener, ogr.- Valj. (Rad); — 2) das Rituale, SlN.; — die Dienstordnung, das Dienstreglement, Jan. (H.).
63316. slȗžbenstvọ, n. die Dienstbarkeit, die Knechtschaft, C., M., ogr.- Valj. (Rad).
63317. slȗžbica, f. dem. služba; kleiner Dienst; das Ämtchen, Cig.; tudi: službíca, Valj. (Rad).
63318. službobǫ̑rəc, -rca, m. der Ämterjäger, Nov.- C.
63319. službodȃjəc, -jca, m. = službodavec, Jan. (H.).
63320. službodájən, -jna, adj. Dienstverleihungs-: službodȃjnọ pismo, die Bestallungsurkunde, das Diplom, Cig., Cv.
63321. službodȃvəc, -vca, m. der Dienstgeber, Cig., Jan.
63322. službolòv, -lóva, m. der Ämterjäger, C.
63323. službolǫ̑vstvọ, n. die Ämterjagd, C.
63324. službovȃnje, n. die Dienstführung, die Führung des Amtes, der Dienst, Jan., C., nk.
63325. službováti, -ȗjem, vb. impf. den Dienst verrichten, das Amt führen, Nov.- C., nk.
63326. službǫ̑vnik, m. der Functionär, DZ.
63327. služę́bən, -bna, adj. = služaben, služben, Jarn., Mur., Jan.
63328. služę̑bnica, f. = služabnica, Mur.
63329. služę̑bnik, m. 1) = služabnik, Mur., Jan., (tudi: slȗžebnik, Valj. [Rad]); — 2) = službenik (Rituale), Raič (Slov.).
63330. slȗžəc, -žca, m. der Diener, C.
63331. služę́čən, -čna, adj. dienlich, Mur., C., Hip.- C.
63332. slȗžək, -žka, m. der Sold, die Besoldung, Cig.
63333. slúžən, -žna, adj. 1) Dienst-, dienstbar, Mur., Cig., Jan., C.; slȗžni stan, der Dienststand, Cig.; služno razmerje, das Dienstverhältnis, Levst. (Nauk); služno osebje, das Dienstpersonale, DZ.; — 2) dienlich, C., Nov.
63334. služílọ, n. der Sold, die Besoldung, der Lohn, Cig., Jan.; koliko imaš služila? Z.
63335. slúžiti, -im, vb. impf. 1) im Dienstverhältnisse stehen, dienen: kdor nima doma, mora s.; s. bogatega kmeta; cesarja s., in kaiserlichen Diensten stehen; s. pri kom, bei jemandem in Diensten stehen; pri dvoru s., zu Hofe dienen, Cig.; s. za hlapca, za deklo, als Knecht, als Magd dienen; — s. koga, jemanden bedienen, Nov.- C.; s. koga z vinom, jemandem mit Wein aufwarten, C.; — zvesto komu s., jemandem ein treuer Diener sein, treu dienen; dvema gospodoma s., zweien Herren dienen; Bogu s., Gott dienen; — s. mesu, poželjenju, den Lüsten fröhnen, Cig.; — 2) abhalten, feiern, Mur.; god, domlatke s., den Namenstag, die Beendigung des Dreschens feiern, Mur.; gostijo, sedmino s., ein Mahl, den Todtenschmaus abhalten, Fr.- C.; sv. mašo s., die hl. Messe lesen, C., Z.; — 3) dienlich sein; tak nož mi dobro služi, Fr.- C.; sreča, vreme nam služi, ogr.- C.; to mi ne služi, das bekommt mir übel, Cig.; — s. v kaj, zu einem Zwecke dienen: s. v zdravilo, Erj. (Min.); s. v lepotičje, Šol.; — 4) verdienen; koliko služiš na leto? was ist dein Jahreslohn, Jahresgehalt? s. si denar, Geld verdienen; s. si svoj kruh, sein Brot gewinnen; s. si čast, Ehre gewinnen, C.
63336. slúžnica, f. 1) die Magd, Škrinj., ogr.- Valj. (Rad), nk.; — 2) das Levitenkleid, die Dalmatica, Jan.- C.
63337. slúžnik, m. der Diener, Cig., Jan.; občinski s., der Gemeindebedienstete, DZkr.; — = postrežček, der Dienstmann, Pavl.; — s. greha, ein Sclave der Sünde, C.
63338. slúžnost, f. 1) = služabnost 1), die Dienstbarkeit, die Knechtschaft, Bas., Jap. (Sv. p.); — 2) die Servitut, Cig., Jan., DZ.; hišna, poljska s., die Haus-, Feldservitut, Cig.; zemljiške služnosti, die Grundlasten, DZkr.; — 3) die Dienlichkeit, Str.- C.
63339. snága, f. 1) die Sauberkeit, die Reinlichkeit; prava snaga ne sega samo do praga, Npreg.- Jan. (Slovn.); — 2) die Zierde, der Schmuck, Meg., Guts., ogr.- C., Trub., Dalm., Jap. (Sv. p.); ženska snaga, Dict.; pl. snage, das Geschmeide: snažil vas je z zlatimi snagami (na vašem oblačilu), Dalm.; — das Feierkleid, C.
63340. snagoljúbən, -bna, adj. die Reinlichkeit liebend, M.
63341. snagółtən, -tna, adj., Jan., pogl. samogolten.
63342. snáha, f. = sneha, Mur., Cig., Jan., BlKr.
63343. snȃžəc, -žca, m. der Reiniger, Cig.
63344. snážən, -žna, adj. 1) sauber, rein; snažna obleka, posoda; vse je snažno po hiši; s. človek; — 2) sauber, hübsch; snažno dekle; — 3) snažno je vstala ("sie machte sich eilends auf"), Krelj; snažno ter močno je segel na Jude ("greift sie weidlich an"), Krelj; prim. stsl. snaga, das Bestreben.
63345. snažı̑telj, m. der Reiniger, der Putzer, Jan. (H.).
63346. snážiti, snȃžim, vb. impf. 1) säubern, reinigen, putzen; s. obleko, die Kleider putzen; — 2) zieren, schmücken, Meg.- Mik., Dict., Guts.; snažil vas je z zlatimi snagami, Dalm.; s. božjo hišo, Dalm.; s. se, sich schmücken, Jap.- C.
63347. snažı̑vəc, -vca, m. der Putzer, Cig., Jan.

   62.748 62.848 62.948 63.048 63.148 63.248 63.348 63.448 63.548 63.648  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani