m (62.348-62.447)

62348. sklonost, f. die Geneigtheit, Cig. (T.), DZ.; s. za umetnost, der Kunstsinn, Cig. (T.).
62349. sklòp, sklópa, m. 1) die Zusammenfügung, kajk.- Mik.; — 2) gorski s., der Gebirgsknoten, Cig., Jan., Cig. (T.), Jes.; čutnični sklop, der Nervenknoten, Bleiw.- Cig.; — s. ljudi, ein Haufen Leute, C.; s. ovac., eine Herde Schafe, Z.; — 3) die Fuge, kajk.- Mik.; — 4) eine Falle für größere Thiere, C.
62350. sklópəc, -pca, m. 1) die Leiste, C.; — 2) die Schlagfalle, C.
62351. sklópiti, -klǫ̑pim, vb. pf. zusammenfügen, Habd.- Mik., Cig. (T.), vzhŠt.- C.; roke s., die Hände falten, C., Zora; — vereinigen, Guts.- Cig., C.; — s. se, sich zu einem Bunde vereinigen, sich verbinden, Guts.- Cig.; — s. se, zusammenpassen, Prip.- Mik.
62352. sklópniti, -klǫ̑pnem, vb. pf. zusammenthun: s. marelo, Svet. (Rok.).
62353. sklopotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. = klopotati, Z., Let.
62354. sklopótəc, -tca, m. die Charfreitagsratsche, Gor.
62355. sklȗt, m. etwas Ekelhaftes, Abscheuliches: der Schmutz, das Ungeziefer, C.; ein abscheulicher Mensch (psovka), C.; — prim. skut.
62356. sklúta, f. ein abscheuliches Weib (psovka), C.; — prim. skuta.
62357. sklútən, -tna, adj. ekelhaft, abscheulich, C.; — prim. skuten.
62358. sklútiti, -im, vb. impf. 1) ekelhaft machen, beschmutzen, C.; — 2) s. se česa, vor einer Sache Ekel empfinden, C.; — ptič se skluti, der Vogel meidet das Nest, C.: — prim. skutiti.
62359. skǫ́ba, f. 1) die Leiste, Jan., Mik.; — 2) die Klammer, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ.; s skobo speti, stisniti, klammern, Cig., Jan.; — (po drugih slov. jez.).
62360. skobacáti, -ȃm, vb. pf. auf allen Vieren hinauf kriechen, hinaufkrabbeln, Cig., Jan.; = s. se, Cig., M., jvzhŠt.; ( nam. vzk-).
62361. skobáliti se, -ȃlim se, vb. pf. s. se na konja, in plumper, ungeschickter Weise das Pferd besteigen, Jurč.; ( nam. vzk-).
62362. skóbəc, -bca, m. der Sperber oder Finkenhabicht (astur nisus), Erj. (Ž.), Štrek.; — prim. kobec.
62363. skǫ́bəlj, -blja, m. 1) das Schabmesser, C.; — 2) der Hobel, Mur., Mik. (Et.).
62364. skǫ̑bəljnik, m. die Hobelbank, Z.
62365. skǫ́bica, f. dem. skoba; eine Art starke Schindel aus Eichenholz für Thüren, C.
62366. skobíliti se, -ı̑lim se, vb. pf. s. se z voza = nerodno se spraviti z voza, Dol.
62367. skọ̑blja, f. das Schabeisen, Cig., Jan.; sodarska s., Cig.; s skobljo pogladijo notranjo stran novega škafa, Notr.; — das Ausfleischmesser der Gerber, Cig.; — eine Art Hobel, Valj. (Rad); der Gerbehobel der Böttcher, Cig.
62368. skọ̑bljanəc, -nca, m. nav. pl. skobljanci, Hobelspäne, (skub-) Z.
62369. skọ̑bljati, -am, vb. impf. schaben, Cig.; — hobeln, Cig., Jan., C.; škrinjar skoblja ("skubla") deske, Ravn. (Abc.).
62370. skǫ́bljič, m. dem. skobelj; ein kleiner Hobel, C.
62371. skǫ́bljiti, -im, vb. impf. schaben, Cig., Jan.; doge s., Cig.; kost s., einen Knochen benagen, Cig.; — hobeln, Mur., Danj. (Posv. p.).
62372. skobotovəc, -vca, m. der Pfeifenstrauch (philadelphus), Tuš. (B.), Medv. (Rok.).
62373. skobrnják, m. gesprenkelter Marmor, Vest. I. 16.
62374. skǫ́cati, -ǫ̑cam, vb. impf. = stokati, BlKr.- Let.
62375. skocnjáti, -ȃm, vb. pf. zerraufen, Z.
62376. skočȃj, m. die Sprungweite, Cig. (T.).
62377. skȏčək, -čka, m. neki pajek: der Baumhüpfer (aranea truncorum), Cig., Kr.- Valj. (Rad); — die Heuschrecke, Cig.
62378. skóčən, -čna, adj. gut springend: flink, schnell; s. konj, pes, Cig.; skočna mačka, Vrt.; naši konji so lepo rejeni in skočni, Erj. (Izb. sp.); skočne srne, LjZv.; Moja ljubka 'ma skočno peto, Npes.-K.; Skočno s postelj vstajajte, Npes.- Vod. (Pes.); — tudi: skočȃn, -čnà.
62379. skóčica, f. der Floh, Mik., Notr.
62380. skočídalọ, n. der Wasserfall, ( nam. skočílo, skočidlo?) Šenpas- Erj. (Torb.).
62381. skočír, -rja, m. ein kleiner, zornmüthiger, aufbrausender Mensch, Sp. Idrija- Erj. (Torb.).
62382. skóčirep, m. der Springschwanz (podura), Erj. (Z.).
62383. skóčiti, skǫ̑čim, vb. pf. einen Sprung thun, springen; na noge s., aufspringen; kar pes črez prag skoči = ein Katzensprung, Cig.; dobra gospodinja črez plot po pero skoči, Npreg.- Z.; kakor bi iz boba skočil = unvermuthet, Cig.; skoči po vode! laufe schnell um Wasser! s. komu na rep = jemanden zu Paaren treiben, Cig.; v lase si s., sich in die Haare fahren, Cig.; — v besedo s., einen Einwurf machen, Cig., Jsvkr.; kaj ti je v glavo skočilo? was ist dir in den Kopf gefahren? Cig.
62384. skȏčkati, -am, vb. pf. springen (v otročjem govoru).
62385. skǫ̑čnica, f. das Sprungbein, Erj. (Z., Som.), Cig. (T.).
62386. skočník, m. 1) das Gefälle: voda ima dober skočnik, Svet. (Rok.); — 2) der Bachwasserfall, Cig.; — der Wasserfall über dem Mühlrade, Z.; — 3) = majhni žleb nad mlinskim kolesom, Poh.; — 4) die Heuschrecke, C.
62387. skočnják, m. die Küchenschabe: pukoši ali skočnjaki, navadno "grili" imenovani, Pjk. (Črt.).
62388. skočnọ̑st, f. die Flinkheit: imel je toliko skočnosti, da je o pravem času smuknil pod mizo, Jurč.
62389. skodẹ̑la, f. die Schale, Mik.; (skud-) Cig., Jan., C.
62390. skodẹ̑lica, f. dem. skodela; (skud-) Cig., Jan., DZ., Vrt.
62391. skǫ̑dəłnik, m. der Schindelnagel, Cig.
62392. skǫ̑dla, f. die Schindel, Dict., Mur., Cig., Met., Mik., DZ.; na streho so zlezli in njega (bolnika) skozi skodle doli spustili s posteljo vred, Jap. (Sv. p.); — prim. lat. scandula, die Schindel, Mik. (Et.).
62393. skǫ̑dlar, -rja, m. der Schindelhauer, Cig., M.
62394. skodlárnica, f. die Schindelmacherwerkstätte, Cig.
62395. skǫ̑dlarstvọ, n. das Schindelmachergewerbe, Cig.
62396. skǫ̑dlast, adj. Schindel-, Mur., Cig.; skodlasta streha, Mur., ZgD.; — geschindelt, Cig.
62397. skǫ̑dlica, f. dem. skodla; das Schindelchen, Cig.
62398. skodljáti, -ȃm, vb. pf. zerkrausen: lase s., Z.; s. se, kraus werden, Cig.
62399. skodráti, -ȃm, vb. pf. kraus o. lockig machen, aufkrausen, locken: lase s., Cig., Jan.
62400. skodrčáti, -ȃm, vb. pf., pogl. skodričati.
62401. skodričáti, -ȃm, vb. pf. kraus machen, löckeln: lase s., Cig.; — entstellen: uže toliko slovenščine so gnusno skodričali (skodrčali), Vrt.; skodričana (skodrčana) latinščina, LjZv.; zgodovinsko podlogo skodričati (skodrčati) v tako zmes, Levst. (Zb. sp.).
62402. skodrnáti, -ȃm, vb. pf. zerzausen, Bolc- Erj. (Torb.).
62403. skojíti, -ím, vb. pf. aufziehen, erziehen, Krelj- M.; dete s., Dalm.; ( nam. vzk-).
62404. skòk, skǫ́ka, m. 1) der Sprung; na s., im Sprung; — das Springen: v skok, im Galopp: v skok jahati, jezditi, dirjati, Mur., Cig., Jan., Ravn.; V šotorje dirja, dirja v skok, Npes.-K.; Po črnih grobih v skok lete, Preš.; = v skoke, vzhŠt.- C.; — v skok, flink, schnell: boš videl, kako mi pojdejo noge v skok (pri plesu), LjZv.; kjer je dosti rok, tam gre delo v skok = viele Hände machen der Arbeit bald ein Ende, Mur.; ta reč ne sme na skok iti, man darf sich damit nicht übereilen, Met.; — skoke imeti, viel Geschäfte zu verrichten haben, C.; — 2) das Gefälle (des Wassers), Cig. (T.), Plužna- Erj. (Torb.), Erj. (Min.); — der Wasserfall, C., Poh.; slap ali skok, Pjk. (Črt.); — 3) = stegno: daj mi mesa v skoku, Goriška ok.- Erj. (Torb.), Štrek.; pos. žabji skok, die Froschkeule, Cig.; pečeni skoki, Cig.; — 4) der grüne genießbare Frosch, C.; — 5) "ako gadu rep odsekaš, vzrastejo mu štiri noge, in iz njega postane 'skok', silno močna žival", Št.; ( prim. Glas. 1859, II. 182); — = debela kratka kača, kakor kak oselnik, Gor.- DSv. V. 286.
62405. skǫ́kati, -ǫ̑kam, vb. impf. = stokati, BlKr.
62406. skǫ́kavica, f. pijača, ki jo dajo voznikom, kadar pripeljejo vino in je (skokaje?) zlože, BlKr.
62407. skokonòg, -nǫ́ga, m. der Langfuß, Dict., Cig.
62408. skokòt, -óta, m. v skokote, im Galopp: v skokote jo ubere dimka, SlN.
62409. skokotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. hüpfen, springen: potoček skokota črez kamenati strmec, SlN.
62410. skolāstik, m. srednjevečni modroslovec, der Scholastiker, Cig. (T.).
62411. skolāstika, f. srednjevečno modroslovje, die Scholastik, Cig. (T.).
62412. skółčiti, -kȏłčim, vb. pf. lendenlahm machen, Cig.; — s. se, sich das Hüftbein verrenken, Rib.- M.; — pogl. izkolčiti.
62413. skolę́bniti, -ę̑bnem, vb. pf. s. v stojo, den Stehschwung machen, Telov.; ( nam. vzk-?).
62414. 1. skolẹ́hati, -am, vb. pf. stolpern und dann fallen, Mur.
62415. 2. skolẹ́hati, -am, vb. pf. sich mühsam aufraffen, sich mühsam ans die Beine stellen, Jan., C.; mož skoleha in v sredo zbora stopi, Ravn.; — convalescieren, genesen, Cig., C.; = s. se, Dict., Cig., Trub.; na noge se s., Burg.; ( nam. vzk-).
62416. skolẹ́hniti, -ẹ̑hnem, vb. pf. sich aufrichten, aufstehen, Z.; ( nam. vzk-).
62417. skolẹ́nčiti, -ẹ̑nčim, vb. pf. die Kniefessel anlegen: kravo s., jvzhŠt.
62418. skǫ̑ljčən, -čna, adj. Muschel-, LjZv.
62419. skǫ̑ljčnica, f. das Muschelbein, Erj. (Som.).
62420. skǫ̑ljka, f. die Muschel, Erj. (Ž.), nk.; — po drugih slov. jez.
62421. skółke, f. pl. die Bahre: na skolkah ležati, Cig.; na skolke dejati, Jurč.; (skolki, m. pl., Jan.).
62422. skółza, f., C., pogl. solza; (skuza, Mik.).
62423. skółzək, -zka, adj. = sklizek, schlüpfrig, Habd.- Mik.
62424. skónca, adv. = s konca, am Ende, Z.; beim Eingange ( z. B. der Stadt), Cig.; — endlich, zum Beschlusse, Cig.; — prim. konec.
62425. skončȃnje, n. 1) die Vollendung, Mur.; — 2) der Beschluss, C.
62426. skončár, -rja, m. = skonec vasi stanujoč vaščan, Gor.
62427. skončȃtək, -tka, m. der Beschluss, C., SlN.
62428. skončáti, -ȃm, vb. pf. beendigen, fertig machen, Cig.; s. delo, Levst. ( LjZv.); vsega ne bom mogel s., jvzhŠt.; — = opraviti, ausrichten: nič nismo skončali, jvzhŠt.; bestimmen, festsetzen, C.; beschließen, Z.
62429. skončávati, -am, vb. impf. ad skončati; vollenden, Mur.; — ausführen, ogr.- Valj. (Rad); pred licem tvojim se naj sodba moja skončava, ogr.- Valj. (Rad).
62430. skónčən, -čna, adj. am Ende befindlich: skončna hiša, das Eckhaus, Cig.; — prim. skonec.
62431. skončevȃnje, n. das Beendigen; das Finale (in der Musik), Cig.
62432. skončeváti, -ȗjem, vb. impf. ad skončati; beendigen, Z.; — ausrichten, jvzhŠt.
62433. skǫ̑nčki, adv. 1) nach dem Ende zu, Mur.; — 2) aufrecht = po koncu, C.; ( nam. vzk-).
62434. skončníca, f. 1) das Endbrett ( z. B. an einer Kiste), Cig.; — skončnik, Levst. (Beč.), Polj.; s. pri zglavju, das Kopfbrett (am Bette), Cig.; — 2) skǫ̑nčnica = vrbova piščalka, Polj.
62435. skončník, m. das Endbrett, Cig.; deščica, ki vzadi panj zakriva, Dol.
62436. skónəc, adv. 1) am Ende, gegen Ende, Mur., C.; s. njive, C.; s. steze, Npes.-Vraz; s. leta, am Jahresschluss, Z.; — s. 24ih ur je umrl (nach 24 Stunden), Goriš.- Levst. (Rok.); — 2) = po koncu, aufrecht, C.; — ( nam. vzkonec).
62437. skoníka, f. eine Art Strauchbäumchen, C.
62438. skonjáti, -ȃm, vb. pf. = prevariti; übervortheilen (iz it. ingannare, betrügen), Goriška ok., Senožeče ( Notr.)- Erj. (Torb.).
62439. skontováti, -ȗjem, vb. impf. ( pf.) escomptieren, Cig. (T.).
62440. 1. skòp, skópa, m. der Geier, C.; — prim. 4. skopec.
62441. 2. skòp, skópa, m. der Verschnitt: žrebec je od skopa poginil, Z.
62442. skǫ̑p, skǫ́pa, adj. geizig; skop človek; sreča je besedi skopa, Jurč.; — karg; skopa mera; knapp; skopo jim je hodilo, Krelj; ob svojih skopih močeh, mit seinen beschränkten Mitteln, Levst. (Pril.).
62443. skopáč, m. eine zweizackige Haue zum Abladen des Düngers vom Düngerwagen, jvzhŠt.
62444. skopár, -rja, m. der Knauser, Cig.
62445. skopáriti, -ȃrim, vb. impf. knausern, geizen, knicken.
62446. skópati, -kǫ́pljem, -páti, -pȃm, vb. pf. 1) aufgraben, Jan., C.; s. zemljo, die Erde aufreißen, Cig.; — 2) auf die Beine bringen: bolnika s., C.; s. se, sich emporarbeiten, Cig.; — ( nam. vzk-).
62447. skopčáti, -am, vb. pf. koppeln, Cig., Jan.; paaren: ptiči so se skopčali, Z.

   61.848 61.948 62.048 62.148 62.248 62.348 62.448 62.548 62.648 62.748  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani