Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (61.448-61.547)

  1. sẹjáłən, -łna, adj. zum Säen gehörig, Säe-: Cig.; sejȃłni stroj, die Säemaschine, Jan.
  2. sẹjȃłnica, f. 1) der Säekorb, Mur., Cig., Mik., Gor., Dol., Tolm.; — 2) das Säetuch, Mur., Cig., Jan.; — 3) = sejalni stroj, Jan., Nov., DZ.; — 4) der Beutelkasten in der Mühle, Cig., Gor.
  3. sẹjȃłnik, m. 1) der Säekorb, C.; — 2) (plug) s., der Säepflug, Cig.
  4. sẹjálọ, n. der Beutelkasten in der Mühle, Cig., C.
  5. sẹjánəc, -nca, m. ein aus dem Samen gewachsener Baum, Nov.- C.
  6. sẹ́janica, f. der Säekorb, Mur., Mik.; sejan'ce, košare delam, Danj. (Posv. p.).
  7. sẹjȃnje, n. 1) das Säen; — 2) das besäete Feld, Cig.; po sejanju pasti, auf Saaten weiden, Z.; majhno s., ein kleines Feld, Dict.
  8. sẹjȃtəv, -tve, f. die Saatbestellung, Mur., Jan.; o sejatvi, zur Saatzeit, Mur., Cig.
  9. sẹjáti, -sẹ̑jem, vb. impf. 1) säen; gosto, redko s.; pšenico po ledu s. = sich vergeblich bemühen, Cig.; — prepir s. med ljudi; — denar s., mit dem Gelde wüsten, Cig.; — bolezen s., eine Krankheit durch Ansteckung verbreiten, Cig.; — 2) mit dem Sieb reinigen, sieben, reitern; moko s.; s. phano rudo, das gepochte Erz rädern ( mont.), Cig.; — 3) kolo, voz seje, das Rad, der Wagen gleitet oder wackelt hin und her, Dol.; — praes. sẹ̑jam, Mik., ogr.- Valj. (Rad); škrjančku pojejo otroci: Sej, sej, sejaj sejaj! Pjk. (Črt.); Veter veja, s snegom seja, Npes.-Vraz.
  10. sẹjȃvəc, -vca, m. der Säemann; — kdor kaj preseva, der Sichter, Cig.
  11. sẹjȃvka, f. 1) die Säerin; — 2) = sejalnica, der Säekorb, Gor.; — 3) govedje ime ("maha z glavo kakor bi sejala"), Tolm.- Erj. (Torb.).
  12. 2. sẹ́jən, -jna, adj. zum Säen bestimmt: sejna pšenica, Z.
  13. sẹ̑jnica, f. = sejalnica, die Säemaschine, Jan. (H.).
  14. 1. sẹ̀k, sẹ́ka, m. 1) das Fällen, der Schlag (im Forstwesen), Cig., Jan.; prebiralni s., der Plenterhieb, Cig.; — 2) die Schneide einer Hacke: drevnica v dva seka, die Queraxt, Mur., Cig.; — 3) die hohe Kante, die Hochkante, h. t.- Cig. (T.).
  15. 2. sēk, m. eine Art ungarischer weißer Ochsen mit langen Hörnern.
  16. sẹkáč, m. 1) der Hacker, der Holzhacker, Dict., Mur., Cig., Jan., Mik., Jap. (Sv. p.); sekire so se obračale in pobijale sekače, LjZv.; — 2) das Hackmesser, um Speck, Rüben u. dgl. klein zu hacken, Cig., Gor.; das Wiegemesser, Dol.; — 3) okrogli s., der Ballenhammer, DZ.
  17. sẹkáłce, n. dem. sekalo: 1) ein kleines Hackbeil, das Hackmesser, die Krauthacke, Cig., Hip. (Orb.); — 2) der Schrotmeißel der Metallarbeiter, Cig.
  18. sẹkȃłnik, m. 1) das Hackbrett, der Hackblock, C., Hip. (Orb.), Notr.; tudi: sẹ́kałnik, Lašče- Levst. (Rok.); — 2) das Haumesser, Jan.
  19. sẹkálọ, n. 1) das Hackmesser, das Hackbeil, die Küchenhacke, (um Kraut, Rüben, Speck u. dgl. zu zerhacken), Cig., Jan., Gor., Celovška ok.; — 2) der Blockmeißel, der Schrotmeißel, Cig.; — tudi: sẹ́kalọ, Mur.
  20. sẹ̑kanəc, -nca, m. nav. pl. sekanci, das Schrot (Stückchen Blei zum Schießen), Cig., Jan., DZ.
  21. sẹ̑kanək, -nka, m. sekanki so neka vrsta žrebljev: s sekanki dobro okovane cokle, Zv.
  22. sekānta, f. črta sečnica, die Secante, Cig. (T.), Cel. (Geom.).
  23. sẹ́kati, sẹ̑kam, vb. impf. hacken, hauen; meso s., Fleisch zum Verkauf aushauen, ausschroten; drva s., Holz hacken; tu so začeli s., hier hat man mit dem Holzschlag begonnen; led s., Eis aufhacken; — metzeln: strašno so sekali sovražnike; s. se, sich hauen, sich niedermetzeln; ( fig.) disputieren, C.; — kamenje sekati, Steine behauen; pile s., Feilen hauen, V.-Cig.; s. po čem, auf etwas loshauen; — abhauen: Turki kristjanom glave sekajo; — durchschneiden: reka deželo seka, Cig.; meja, cesta seka kaj, DZ.; ( math.), Cig. (T.); krog seka črto, Žnid.; s. se, sich durchschneiden ( math.), Cig. (T.); — zerbeißen: miši platno sekajo, C.; s. se, brechen, reißen ( intr.): sukno, platno se seka, Cig.; lasje se sekajo, C.; — oblaki se sekajo, es bilden sich Federwolken, jvzhŠt.; — s. z očmi, blinzeln, C.; — sekan, mit keinen o. nur holperigen Übergängen (vom Stil), Cig. (T.).
  24. sẹ́kavčək, -čka, m. dem. sekavec; das runde Wiegemesser (in der Küche), Jan.
  25. sẹ́kavəc, -vca, m. 1) der Hacker, Cig., Jan.; — 2) der Schneidezahn, Cig. (T.), Erj. (Ž., Som.); — 3) die Mannstreu (eryngium amethystinum), Medolin ( Ist.)- Erj. (Torb.).
  26. sẹkírast, adj. axtförmig.
  27. sẹkírica, f. dem. sekira; 1) eine kleine Axt; — 2) die Musiknote, V.-Cig., Jan., Slom.- C., nk.
  28. sẹkírišče, n. der Axtstiel, Mur., Cig., Jan., Fr.- C.
  29. sẹkíriti, -ı̑rim, vb. impf. s. lan, den Flachs grob brecheln, C.
  30. sẹkı̑rnik, m. der Axtbehälter, Ig (Dol.).
  31. sę̑klja, f. = 2. sekulja, der Grasfrosch (rana temporaria), C., Luče ( Št.)- Erj. (Torb.); nam. saklja; prim. sač.
  32. sẹkljáč, m. das Wiegemesser, Jan. (H.).
  33. sẹkljáti, -ȃm, vb. impf. klein hacken, Mur., Cig., Jan., C.; klobase s. ( t. j. meso za klobase s.), Jsvkr.; — z očmi s., liebäugeln, V.-Cig.
  34. sekǫ̑n, m. = ungarischer Ochs, Jan., Glas.- C.
  35. sẹkovȃrih, m. der Förster, Mik.
  36. sekrę̑t, m. die Retirade; — prim. nem. das Secret, ein geheimes Gemach; iz lat.
  37. sekretár, -rja, m. = tajnik, der Secretär, Cig.
  38. sēkt, m. neka vrsta izbornega vina, der Sect, Cig.
  39. sēktor, -rja, m. krožni izsek, der Kreisausschnitt, der Sector, Cig. (T.), Žnid., Cel. (Geom.).
  40. 1. sẹkúlja, f. das Hackbeil, das Hackmesser, Cig., Jan.
  41. 2. sę̑kulja, f. der Grasfrosch (rana temporaria), Erj. (Ž.); — prim. seklja.
  42. sẹkȗn, m. die Kreuzaxt, C.
  43. sekūnda, f. 60. del minute, die Secunde.
  44. sekundānt, m. tovariš pri dvoboju, der Secundant.
  45. sekūndnik, m. der Secundenzeiger, Cig.
  46. sekvēstər, -stra, m. neka vrsta zasege; tudi: upravitelj tako zasežene stvari, der Sequester.
  47. sekvestrı̑rati, -am, vb. impf. ( pf.) sequestrieren, Cig., Jan.
  48. sẹ̑ł, -ı̑, f. die Saat, das Getreide, Habd., Mik., M.
  49. sə̀ł, slà, m. 1) der Sendbote, der Bote, Meg., Mur., Cig., Jan.; sle poslati, Dalm.; angel ali s., Trub.; Joanezovi sli, Trub.; božji s., Krelj; brzi, hitri sli, Eilboten, Dalm.; s. ali legat, Skal.- Let.; razposlati posebne sle, Levst. (Nauk); Kje si tisti hitri sel, Ki si bil po me prišel? Npes.-K.; — 2) smrtni s., der Todtenkäfer (blaps mortisaga), Erj. (Ž.).
  50. seláč, m. Dict., C., pogl. sulač.
  51. selȃtnik, m. neki hrast, Šenpas v Ipavski dol.- Erj. (Torb.).
  52. séłce, n. dem. selo, Cig., Jan.
  53. sę̑łəc, -łca, m. der Siedler, Z.; sokol s., der Wanderfalke, Erj. (Ž.).
  54. selēn, m. neka kemična tvarina, das Selen.
  55. sę̑łən, -łna, adj. preslan ali tudi žaltav, rabi samo o slanini ( nam. solen?), Tolm.- Erj. (Torb.).
  56. selēnij, m. = selen ( chem.), Cig. (T.).
  57. selíšče, n. 1) die Baustätte, die Area eines Gebäudes, Cig., Jan., Kr.; — 2) der Ort einer Ansiedelung, die Ansiedelei, Cig., Jan.; tako je bila kmalu iz enega selišča vsa vas, Jurč.; — der Weiler, Jan.; die Ortschaft, DZ.; po vaseh in seliščih, Levst. (Nauk); — der Wohnplatz, Svet. (Rok.); njih s. je segalo do Sephara, Jap. (Sv. p.); — 3) das Lager eines wilden Thieres, C.; — das Bilchlager: polhi radi na staro selišče nazaj zahajajo, Slc.
  58. seliščnína, f. die Steuer vom Grunde, auf dem ein Haus steht, V.-Cig.
  59. selı̑tən, -tna, adj. die Übersiedelung, das Ausziehen betreffend: selı̑tna doba, die Auszugszeit, Cig.; ( nam. selitven).
  60. séliti, sę́lim, vb. impf. s. koga, jemandes Siedelung besorgen; — s. se, die Wohnung, den Wohnsitz verändern, siedeln; o. sv. Jurju se bomo selili; ptiči se selijo, die Vögel ziehen weg.
  61. selı̑vəc, -vca, m. der Wanderer: sokol s., = sokol selec, der Wanderfalke, Cig.
  62. seljáča, f. = kmetica, Valj. (Rad).
  63. selják, m. = kmet, Mur., V.-Cig., Jan., C., Valj. (Rad), nk.
  64. seljàn, -ána, m. der Dorfbewohner, kajk.- Valj. (Rad); = kmet, Jan.
  65. 1. seljȃnka, f. 1) = kmetica, Valj. (Rad); — 2) das Schäfergedicht, die Idylle, Cig., Jan., Cig. (T.); ( češ., polj.).
  66. 2. seljȃnka, f. die Silge (selinum), Cig., C., Medv. (Rok.); — prim. lat. selinum (?).
  67. seljáški, adj. = kmetski, Zv.
  68. sẹ̑lje, n. coll. die Saatfrüchte, das Getreide, C., Mik., vzhŠt.; — prim. silje.
  69. sełník, m. der Übersiedelnde: nadeti kakor svetojurski selniki, Jurč.
  70. sélọ, n. 1) der Platz, worauf das Haus steht, der Baugrund, die Baustätte, Cig., Jan., C.; selo kopati, den Grund zu einem Gebäude graben, jvzhŠt.; — 2) die Ansiedelei, der Ort einer Colonie, Cig., Jan.; der Wohnsitz, Jan., Zora; die Ortschaft, Levst. (Nauk); der Weiler, V.-Cig., Jan.; na sę́lih, auf dem Lande, C.
  71. 1. sę̑łski, adj. Land-, Dorf-, ländlich, dörflich, Cig., Jan.; selsko plemstvo, der Landadel, Cig.; selsko veselje, die Landlust, Jan.; selske občine, die Landgemeinden, Levst. (Nauk).
  72. səlstvọ̀, n. 1) die Botschaft, Meg., Dict., Cig., Jan.; s. poslati, Trub., Dalm.; žalostno pošto ali s. prejeti, Skal.- Let.; — 2) das Botenwesen, Cig.
  73. selzena, f., Z., Pohl. (Km.), Mur., pogl. 1. in 2. slezena.
  74. selzenovəc, -vca, m., Cig., Tuš. (R.), pogl. slezenovec.
  75. sə̀n, snà, m. 1) der Schlaf, Meg., Dict., Guts., V.-Cig., Boh.- M., Trub., ogr.- Mik., Erj. (Som.), Loška dol.- Erj. (Torb.); iz sna se obuditi, Trub.; v snu, im Schlafe, Trub., Dalm.; = v sneh, ogr.- Raič ( Let.); trd sen, Dict.; — 2) der Traum, Meg., Cig., Jan., Skal.- M., Rez.- Kl.; v snu, im Traume, (v sni) Krelj, Kast.
  76. 1. sẹ́na, f. = sẹ́dno, Cig., Jan.; (sena n. pl. nam. sedna, Gor.- Levst. [ LjZv.]).
  77. 2. sēna, f. = senesov grm, der Sennesbaum (cassia senna), Guts., Cig.
  78. senagółtən, -tna, adj., Mur., Jap. (Prid., Sv. p.), Gor.; (snag-) Rog.- Valj. (Rad); menda nam. samogolten.
  79. sẹnár, -rja, m. der Heu macht, Valj. (Rad); der Heuarbeiter, Z.; der Heubauer, Jan.; — der Heuhändler, Cig.
  80. sẹnáriti, -ȃrim, vb. impf. Heu einbringen, Nov.- C.
  81. sẹnárnica, f. das Heumagazin, Cig.
  82. sẹ́nast, adj. = sednast, Jan., Levst. ( LjZv.); — prim. 1. sena.
  83. senāt, m. starejšinstvo, der Senat.
  84. senātor, -rja, m. član starejšinstva, der Senator.
  85. sẹ̑nca, f. der Schatten; v senci ležati; senco komu delati; vedno ga spremlja kakor senca; črna s., der Kernschatten, Cig. (T.).
  86. 1. sẹ́nce, n. dem. seno, das Heu, ogr.- C.
  87. sẹncegòn, -gǫ́na, m. der Schattenführer (o Merkuriju), Cig.
  88. sẹncepìs, -písa, m. = senopis, Jan. (H.).
  89. sẹncevòd, -vǫ́da, m. = sencegon, Cig.
  90. sẹ̑nčati, -am, vb. impf. 1) beschatten: košata lipa senča hiši sprednjo stran, LjZv.; — 2) schattieren, Cig.
  91. sẹ́nčəce, n. dem. 1. sence (seno); ostreče s., Npes.- Pjk. (Črt.).
  92. sẹ́nčenje, n. = senčanje: malarsko s., Vod. (Izb. sp.).
  93. sẹ̑nčica, f. dem. senca.
  94. sẹnčílọ, n. der Lichtschirm, Jarn., Mur., Cig., Jan.; — der Augenschirm: ako je treba otroke močne svetlobe čuvati, nosijo naj senčilo, ne pa temnih naočnic, Žnid.
  95. sẹ̑nčina, f. eine schattige Stelle, ein schattiger Ort, C., Npes.-Vraz; die Schattengegend: senčina kake gore, Dalm.; — der Schattengang, V.-Cig.; — der Schatten, Jan., C.
  96. sẹ́nčiti, sẹ̑nčim, vb. impf. 1) beschatten, überschatten, Mur., Cig., Jan.; — 2) = s. se: Abraham je senčil pod drevesom pri vratih, Ravn.; — 3) s. se, den Schatten genießen, im Schatten ruhen, Cig., Jan.; ptice se senčijo, Slom.- C.
  97. sẹ̑nčnica, f. 1) das Schattenhäuschen, die Laube, Cig., Jan., M., nk.; — 2) črta s., die Schattenlinie ( math.), Cig. (T.).
  98. sẹ̑nčnik, m. 1) = solnčnik, der Sonnenschirm, Cig., Jan., DZ., nk.; — 2) = senčilo, der Lichtschirm, Cig., Jan., C.; postaviti luč za s., Glas.
  99. sənə̀c, -ncà, m. der Schlaf (die Schläfe) am Kopfe, Alas., Boh., C.; in je njemu klin prebila skozi njegov senec, Dalm.; v senca venec zadirati, Ravn.; nav. pl. senci, die Schläfe(n).
  100. sənə̀k, -nkà, m. dem. sen; das Schläfchen, ogr.- C.

   60.948 61.048 61.148 61.248 61.348 61.448 61.548 61.648 61.748 61.848  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA