m (61.048-61.147)

61048. rušı̑vəc, -vca, m. der Zerstörer, Cig., Jan.
61049. rȗšje, n. coll. die Zwergkiefer, das Krummholz (pinus mughus), Cig., Jan., Svet. (Rok.), Nov.
61050. rušljìv, -íva, adj. zerbrechlich, mürbe: kamenje je rušljivo, Cig.
61051. rùšt, rúšta, m. = oder, das Gerüst; — iz nem.
61052. rȗt, m., Jan. (H.), pogl. rovt.
61053. 1. rúta, f. das Tuch, das Tüchel; bes. das Kopf- oder das Halstüchel; ruto na glavo dejati; ruto si privezati; — žimnata r., das Haartuch, das Beutelsieb (in den Mühlen), V.-Cig., Jan.
61054. 2. rúta, f. die Raute (ruta), Cig., Jan., M.; — prim. stvn. rūta, lat. ruta, Mik. (Et.).
61055. rutanica, f. eine Art Haue, Št.- Mur., Cig.; die Kreuzhacke, C.
61056. rúte, f. pl. = rake, der Mühlgang, Cig.
61057. rúti, rújem, vb. impf. = rvati, Jan., Ben.- Kl.
61058. 1. rútica, f. dem. 1. ruta; das Tüchelchen.
61059. 2. rútica, f. dem. 2. ruta; die Raute (ruta), Cig., Tuš. (B.); gorje vam, ki desetinite rutico! Trub., Jap. (Sv. p.); vinska r., die Weinraute, die Gartenraute (ruta graveolens), Cig.
61060. rutíti, -ím, vb. impf. = retiti, verletzen, BlKr.- Cig.
61061. ružı̑łnica, f. die Kukuruzentkörnungsmaschine, Cig.
61062. rúžiti, rȗžim, vb. impf. aushülsen, schälen: fižol, grah r.; zelene orehe r., Cig., Jan., Dol.; grah se ruži, die Erbsen rühren sich aus, Cig.; — entkörnen: koruzo r., Cig., Lašče- Erj. (Torb.), jvzhŠt., BlKr.; — korenje r. = blato s korenja strgati, Celjska ok.- Trst. (Let.); — r. koga, jemanden ausziehen ( fig.), Zv.; — prim. žuriti.
61063. rváč, m. 1) der Flachs-, Hanfraufer, (rov-) C., Z.; — 2) der Balger, der Raufer, C.; (rovač) Cig.
61064. rválọ, n. = kramp, die Spitzhaue, Habd.- Mik., C.
61065. rvàn, -ána, m. der Raufbold, Cig., Jan., Gor.- M., Vod. (Izb. sp.).
61066. rvánast, adj. raufsüchtig, Gor.- M.
61067. rvánica, f. 1) = zel s korenikami izrvana, C.; — 2) = rvača 1), Notr.
61068. rvánka, f. die Rauferei, Dict., Lašče- Levst. (Rok.), SlGor.- C.; — der Zwist, Jarn., Cig., Met.
61069. rvȃnkati se, -am se, vb. impf. zanken, streiten, C.
61070. rvár, -rja, m. der Raufbold, C.
61071. rváti, rújem, vb. impf. 1) (mit der Wurzel) ausreißen, raufen; konoplje, lan r.; Lase si črne ruje, Preš.; — 2) r. se, raufen, sich balgen; otroci se rujejo, Dol.; s smrtjo se r., Krelj; — streiten, zanken; tudi se za to, kateri bi imel prvi biti, nemata rvati, Krelj; — 3) r. se (rovati se) = pojati se (o kobili), Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); — praes. rvȃm, Dol.; ŕjem, Gor., jvzhŠt.; tudi: rúvam, Valj. (Rad); rvèm, Jan., Mik., Valj. (Rad).
61072. rvȃvəc, -vca, m. 1) der Ausreißer, der Raufer, Cig.; — 2) der Raufbold, Cig., Jan.
61073. rvȃvka, f. die Rauferin, Cig., M.
61074. rvȃvt, m. der Raufbold, (rov-) Jan.
61075. rvíšče, n. der Tummelplatz, C.
61076. rzȃnje, n. das Wiehern, M.
61077. rzáti, rzȃm, ŕžem, vb. impf. wiehern, Cig., Jan., Mik.; Konj'či v štal'ci že rzajo ("razajo"), Npes.-Schein.
61078. rzətȃnje, n. das Wiehern, (rzatanje) Meg.- Mik.
61079. rzətáti, -ətȃm, -áčem, vb. impf. wiehern, (rzatati) Jan., Mik.; — prim. rəzətati.
61080. rzgáti, -ȃm, vb. impf. wiehern: Po konjski rzga, Vod. (Pes.).
61081. rzgətáti, -etȃm, -áčem, (-ę́čem), vb. impf. = rezgetati, wiehern, Meg., C., Mik.
61082. ržȃda, f. = zmesno žito, pol pšenice, pol rži ("-ada" je laško obrazilo), Podkrnci- Erj. (Torb.); — pogl. soržica.
61083. ržȃdəc, -dca, m. der Hornklee (lotus corniculatus), Bodrež (nad Kanalom)- Erj. (Torb.).
61084. ržẹ̑la, f. ein eiserner Hebel zum Steinbrechen, Kr.- Valj. (Rad).
61085. ržę̑n, adj. aus Roggen, Roggen-; ržen kruh, ržena moka; rženi cvet = junij, Vod. (Pes.); (ržni cvet, Mur.).
61086. rženják, m. das Roggenbrot, Mur., Cig., Jan., C., Vrt., vzhŠt.- Pjk. (Črt.).
61087. ržę́nka, f. das Zittergras (briza media), Cig., Tuš. (R.), C.
61088. ržúlja, f. = stoklasa, die Trespe (bromus), ogr.- C.
61089. 1. s, (pred samoglasniki in zvenečimi soglasniki z, pred s, z, š, ž tudi sə̀, pred nj tudi ž), I. praep. A) c. gen. 1) na vprašanje: odkod? tam, kjer bi na vprašanje: kje? stal predlog "na" z lokalom: von — herab, von: s konja pasti, z mize vleči; sə strehe zmetati sneg; vse je teklo ž njega (z njega), (der Schweiß) rann von ihm herab; tresk je udaril z neba; s postelje vzeti rjuhe; z one strani se pripeljati, von jener Seite her gefahren kommen; Majar'ca pride z vode, Npes.-Vraz; s Koroškega, aus Kärnten ( prim. na Koroškem, in Kärnten); z Dunaja priti, von Wien kommen ( prim. na Dunaju); — pred prislovi: z daleč, von ferne (tudi: zdaleč); s tod = odtod (tudi: stod), C.; — 2) v časnem pomenu: s konca, s prvega, anfänglich; z mladega, von Jugend an; — 3) znači vzrok: s tega, daher, deshalb: s tega so hudo ime pri Judih imeli, Krelj; s tega je zbolel, Levst. (Rok.); s prav važnih vzrokov, DZ.; ( prim. iz); — 4) način: z večine, größtentheils, C., nk.; z lahka, auf eine leichte Weise ( nav. zlahka), z lepa (zlepa), auf gütlichem Wege; s kratka (skratka), kurzum, Jan., nk.; — (mnogokrat se meša s predlogom "iz", od katerega dostikrat ga ni moči več ločiti, Mik. (V. Gr. IV. 529., 570.)); — B) c. acc. 1) (redkokedaj) znači kraj, kjer je kaj: s konec mesteca je bila stena, Ravn.- Mik.; — 2) nam. raz c. acc.: z mizo pasti, z Belo, z Visoko priti, Gor.- Mik.; — s pridigo pozvoni, kadar duhovnik raz pridižnico stopa, Breznica ( Gor.); — II. praef. znači, da se kaj s česa, od zgoraj doli premika: seno z voza zmetati; s konja səsesti, vom Pferde herabsteigen, Mik.; sneti klobuk z glave, s klina.
61090. 2. s, (pred samoglasniki in zvenečimi soglasniki z, pred s, z, š, ž tudi sə̀, pred nj tudi ž), I. praep. c. instr. znači 1) družbo, združbo, skupnost: mit; potovati s kom; kdor se z volkovi pajdaši, primoran je ž njimi tuliti, Mik.; pogovarjati se, tepsti se s kom; — ko bi jaz bil s tabo, wenn ich an deiner Stelle wäre; s — vred, sammt: lase s kožo vred z glave potegniti; umorili so mater z detetom vred; — 2) čas, s katerim se vjema kako dejanje: mit; pridna gospodinja je s prvim svitom na nogah (mit Tagesanbruch), Mik.; s solncem vstajati, Dol., jvzhŠt.; — 3) znači, kar kdo ima pri sebi, na sebi: mit; z jednim očesom iti v božje kraljevstvo; s praznimi rokami priti; s puško čakati koga; z vinom grem, ich führe Wein; videl je nož, pa je šel ž njim (nahm das Messer mit); — s tem namenom, in dieser Absicht; — 4) način: mit; z velikim veseljem kaj storiti; s strahom pogledati kam; s krepkim glasom zakričati; — 5) sredstvo, pripomoček: mit; s kolom udariti koga; igrati se s prstanom; lepo ravnati s kom; — 6) znači to, glede na kar se kaj izreka: an; Salomon je veči postal z blagom in z modrostjo, kakor vsi kralji, Dalm.; bogat z žitom, Met.; — 7) nam. starega instrumentala brez predloga: naj eto kamenje s kruhom postane, ogr.- Mik.; — II. praef. 1) znači raznotero združbo več predmetov po dejanju, izraženem z glagolom: zbrati, zvezati, sprijeti se; — 2) dela iz nedovršnih glagolov dovršne: zgniti, snesti.
61091. 3. s-, nam. vz- (pred nemimi soglasniki), I. praep. (le kot del v prislovih): spet ( nam. vzpet); — II. praef. = vz-: stegniti, zbuditi, splezati na drevo.
61092. (s), stsl. sь, pron. le nekatere oblike tega zaimena se še rabijo: do sega malu, Skal.- Mik.; sega sveta, Krelj- Mik.; na sem svetu, Krelj- Mik.; do, od se dobe, Habd.- Mik.; od sega dne, ogr.- C.; po sem životu, nach diesem Leben ("po zym sywoty"), rok. iz 15. stol.- Mik.; v se noči, ogr.- C.; o si dobi (osidobi), BlKr.- Mik.; do sih čas, do sih pot, do sih krat, = dosihmal, C.; do seh (sih) dob, do seh (sih) mal, od seh (sih) mal, po seh (sih) mal, ( nav. skupaj pisano).
61093. 1. sà, adv. = sem: sa in ta = sem in tja, sà-le = sem-le, Rož.- Kres, Ben.- Kl.
61094. sabı̑n, m. goveje ime, Tolm.- Erj. (Torb.).
61095. sȃblja, f. 1) der Säbel; bridka s.; — iz nem.? ( "ein weitverbreitetes Wort unsicheren Ursprungs", Mik.); — 2) die Schwertlilie (iris germanica), Črniče pod Čavnom- Erj. (Torb.).
61096. sabljáč, m. der Säbelfechter, Jan. (H.).
61097. sablják, m. 1) der Säbelmann, Jan. (H.); — 2) der gemeine Schwertfisch (xiphias gladius), Erj. (Ž.).
61098. sabljár, -rja, m. der Säbelmacher, Dict.
61099. sȃbljast, adj. säbelförmig.
61100. 1. sabljáti, -ȃm, vb. impf. mit dem Säbel niedermachen, Cig.; — terica lan sablja (= tere), Slom.- C.
61101. 2. sabljáti, -ȃm, vb. impf. 1) gierig u. schnaufend fressen, C., Z., Dol.; — 2) hastig sprechen, schwätzen, Z., Ig (Dol.); — prim. sobotati.
61102. sabljekljȗnəc, -nca, m. = sabljarka, der Säbelschnäbler, Cig.
61103. sabljenòg, -nǫ́ga, m. ein säbelfüßiges Pferd, V.-Cig.
61104. sȃbljica, f. dem. sablja; 1) das Säbelchen; — 2) die Schwertlilie (iris), Cig.
61105. sabǫ́l, m. = krojač, ogr.- Valj. (Rad); — iz madž.
61106. sabǫ́lək, -lka, m. dem. sabol; das Schneiderlein, ogr.- Valj. (Rad).
61107. sabǫ́ta, f., Dict., Mur., Cig., Jan.; pogl. sobota.
61108. sabǫ̑tnik, m. = konec vasi stanujoč vaščan, GBrda.
61109. sȃbra, f. = sodra 1), GBrda; — prim. it. sabbia, pesek (?).
61110. sȃč, m. der Harn: slano je kakor sač, Blc.-C.; — pasji sač = štrkavec, Blc.-C.; — prim. sc-ati.
61111. sȃčar, -rja, m. = velik sak, v katerem se ribe hranijo, vzhŠt.- C.
61112. sȃčəc, -čca, m. dem. sak; = saček, Valj. (Rad).
61113. sȃčək, -čka, m. dem. sak; ein kleiner Hamen, Cig.
61114. 1. sȃčina, f. der Bodensatz, (sačna) Štrek.; — prim. sačiti.
61115. sačíšče, n. der Ort, wo das Wasser durchschlägt, Cig., Blc.-C.; prim. sačiti.
61116. sáčiti, * -im, vb. impf. 1) = s sakom ribe loviti (v motni vodi), Kostanjevica- Erj. (Torb.); — übhpt. fangen, Jan.; z železnimi grebeni polhe sačijo, Slc.; — 2) = gosto vino precejati skozi vrečo, v kateri ostanejo drožje, Ip., Kras- Erj. (Torb.); — 3) ( intr.) hindurchdringen, durchschlagen: mokrota skoz papir sači, Blc.-C., Z.
61117. sȃčnica, f. vom Geläger abgezogener, filtrierter Wein, Vrtov. (Vin.), Blc.-C.
61118. sȃd, sȃda, sadȗ, m. 1) die Frucht; drevo se po sadu spoznava, Ravn.- Mik.; kako pravite le temu sadu? Mur.; — telesni sad, die Leibesbürde, Cig.; — ( pren.) ali je to sad mojega prizadevanja? sad prave vere; — 2) = sadež, der Ansatz ( z. B. von Bäumen), C.; die Plantage, Cig. (T.).
61119. sáda, adv. = zdaj, sedaj, Habd.- Mik., Ben.- Kl.
61120. sadár, -rja, m. 1) der Obsthändler, Mur.- Cig.; pogl. sadjar; — 2) der Plantagenbesitzer, Cig. (T.).
61121. sȃdəc, -dca, m. dem. sad: = sadek, Danj. (Posv. p.).
61122. sȃdək, -dka, m. dem. sad; das Früchtchen.
61123. sȃdən, -dna, adj. 1) Frucht-; sadni popek, die Fruchtknospe, Cig.; — 2) Obst-: sadno drevje, Obstbäume; sadni ocet, der Obstessig; — 3) sáden, obstreich, Jan.; sadno leto, ein Obstjahr, V.-Cig.
61124. sȃdež, m. das Gepflanzte, der Setzling; — der Neusatz: zelni s., die Krautpflanzen, Dict., Cig.; pl. sadeži, die Neuanlage ( z. B. in einem Weingarten), jvzhŠt.; — die Fruchtpflanze, Mur., Cig.; — die Fruchtart, Cig.
61125. sȃdežnik, m. der Pflanzgarten, die Pflanzschule, Jan., Nov.
61126. sadı̑čnik, m. der Pflanzgarten, Cig.
61127. sadíka, f. die Setzpflanze, das Setzreis, der Setzling, Mur., Cig., Jan., DZ.; sadike in korenine se pokopajo po vrtu, Ravn. (Abc.).
61128. sadı̑łnica, f. die Pflanzschule, Jan., DZ.; die Obstbaumschule, Cig., Jan.
61129. sadíšče, n. die Pflanzstätte, die Pflanzschule, Cig., Jan., Šol., DZ.; gozdarsko s., die Waldbaumpflanzschule, Nov.; trtno s., die Rebenschule, Jan. (H.).
61130. sadíti, -ím, vb. impf. pflanzen, setzen; peške, koščice, krompir, salato, trsne ključe, drevesca s.; govori, kakor da bi rožice sadil, er spricht schön; — ( pren.) dvojbo komu s. v srce, Jurč.
61131. sadı̑vəc, -vca, m. der Pflanzer, der Setzer, Cig., Slom.- C., Valj. (Rad).
61132. sadjár, -rja, m. der Obstbaumzüchter, nk.; — der Obsthändler, Guts., Mur., Cig., nk.
61133. sadjaríca, f. die Öbstlerin, Mur., Cig., Jan.
61134. sadjárski, adj. die Obstbaumzucht betreffend: vinarska in sadjarska šola, die Wein- und Obstbaumschule, nk.
61135. sadjejẹ̑dəc, -dca, m. der Obstesser, Cig., Jan.
61136. sadjerę́ja, f. = sadjarstvo, die Obstbaumzucht, Cig., Jan., nk.
61137. sadjerę̑jəc, -jca, m. = sadjar, der Obstzüchter, Cig., Jan., nk.
61138. sádjevəc, -vca, m. aus Obst bereiteter Brantwein, Gor.; — der Obstmost, der Obstwein, Cig., Jan., DZ.
61139. sadjeznȃnski, adj. pomologisch, Cig.
61140. sadjeznȃnstvọ, n. die Obstkunde, die Pomologie, Cig.
61141. sadník, m. 1) = sadivec, der Pflanzer, Cig., Nov.- C.; — 2) = sadika, Cig., C.
61142. sadnìv, -íva, adj. mit dem Satteldruck behaftet: sadniva kobila, Ist.- LjZv.
61143. sadonǫ́sən, -sna, adj. fruchttragend, Cig., Jan., nk.; (po nem.).
61144. sadonǫ̑snik, m. der Obstgarten, Jan., C.
61145. sadǫ́vən, -vna, adj. 1) Frucht-: sadǫ̑vnọ drevo, der Fruchtbaum, Mur.; — Obst-: sadovni ograd, ogr.- C.; — 2) obstreich: letos je sadovno, heuer gibt es viel Obst, Dol.
61146. sadovı̑t, adj. fruchtbar (von Bäumen), Mur.- Cig., Mik.; obstreich, Jan.
61147. sadovı̑tost, f. die Fruchtbarkeit, der Obstreichthum, Mur., Cig.

   60.548 60.648 60.748 60.848 60.948 61.048 61.148 61.248 61.348 61.448  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani