Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (60.848-60.947)

  1. rožánəc, -nca, m. 1) die Thürpfoste: v rožancih sem stal, Tolm.- Erj. (Torb.), Nov.; — der Thürrahmen, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); — 2) rožanci, die Gattersäulen der Sägemühle, Notr.; — 3) der Bettpfosten, bes. das oben hervorragende Ende desselben, Cig., Gor.- M., Valj. (Rad); — 4) der hervorragende Theil eines Sparrens, Z.; — 5) das gebogene Seitenholz eines Kahnes, Levst. (Rok.); — 6) rožiček, ki človeku zraste, ako se n. pr. udari na čelo, BlKr.- Let.; — 7) die Hornblende ( min.), Cig. (T.), Nov.
  2. rožaníca, f. 1) = 1. rožnica 2), der Stirnzapfen, Štrek. (Let.); — 2) neka mrena, očesna bolezen pri mladih prašičih, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
  3. rǫ̑žar, -rja, m. der Kräutersammler, Cig.; — der Blumenverkäufer, Škrinj.- Valj. (Rad).
  4. rǫ̑žarica, f. 1) die Kräutersammlerin, Cig.; — 2) das Rosenmädchen, Cig., Jan.; — 3) (smokva) r., die Rosenfeige, Cig.
  5. rǫ̑žast, adj. 1) geblümt; rožasta ruta, rožast kožuh; — 2) rosenartig, Cig., Jan.; — rosenroth, Cig. (T.).
  6. rǫ̑ždže, n. coll. = rožje, ogr.- Mik.
  7. róžəc, -žca, m. dem. rog; 1) das Hörnchen; — 2) = orobkan koruzen klas, BlKr.; — 3) neka očesna bolezen svinjska, vzhŠt.- C.; — 4) der Regenbogen, ogr.- C., Valj. (Rad).
  8. róžək, -žka, m. dem. rog; 1) das Hörnchen; — 2) der Fühlfaden der Insecten, Cig.
  9. 2. rǫ̑žən, -žna, adj. Rosen-, Blumen-; rožni cvet, der Monat Juni; ( prim. režni, rženi cvet).
  10. 3. róžən, -žna, adj. 1) Horn-: rọ̑žne kovine, rọ̑žni svinec, Cig. (T.); — 2) hornartig, Cig., Jan.; — 3) rožno (= debelo) pogledati, KrGora- DSv.; rožno gledati, verlegen blicken, UčT.; — 4) = malo vinjen, Breznica ( Gor.).
  11. 4. rǫ́žən, -žna, adj. abscheulich, C.; (ružen, Mik. [Et.]); — hs. ružan.
  12. rožę́nəc, -nca, m. der Hornstein, Cig.
  13. roženẹ́ti, -ím, vb. impf. zu Horn werden, Jan. (H.).
  14. roženíca, f. 1) das Horn (als Gefäß), ein hornartiges Gefäß, Zv.; — 2) die Hornhaut des Auges, Cig. (T.), Žnid., Sen. (Fiz.), Erj. (Som.); — 3) der Dachsparren, C., Zora, vzhŠt., jvzhŠt.; roženice ali lemezi, ogr.- Valj. (Rad); — 4) das Beschläge der Heugabeln (oft aus Horn), M., Z.
  15. roženína, f. 1) die Hornmasse, die Hornsubstanz, C., Levst. (Podk.); — 2) die Hornarbeit, Cig.; — coll. aus Horn verfertigte Dinge, Gor.
  16. roženı̑nar, -rja, m. der Hornarbeiter, Cig.
  17. rǫ̑žənkranc, m. = rožni venec, der Rosenkranz (ein Gebet); — iz nem.
  18. rǫ́ževəc, -vca, m. 1) der Rosenstrauch, Jan.; — 2) der Rosenquarz, Erj. (Min.).
  19. rǫ́ževka, f. der Rebenschoss, jvzhŠt.; — prim. rozga.
  20. rǫ̑žica, f. dem. roža; 1) das Blümlein; das Röslein; govoriti, kakor bi rožice sadil = schön sprechen; — romarska r., der Dost (origanum), C.; — božja r., das Gänseblümlein (bellis perennis), C.; — 2) die Rosette, Cig., Jan.; ogelne rožice, die Eckrosetten, DZ.; — 3) mile rožice, neka jabolka, Gor.
  21. rožìč, -íča, m. dem. rog; 1) das Hörnchen; — češplje gredo v rožiče (krümmen sich hornförmig), Ljubljanska ok.; — das Horn (als Blasinstrument); — der Zacken des Hirschgeweihes, Cig., Jan.; — 2) das Schröpfhorn, der Schröpfkopf, Z., UčT.; — 3) das Wursthorn, der Wurstbügel, Cig., C., Gor.; — 4) das Messerheft, Notr.; — 5) rožiči, die Frucht des Bockshornbaumes (ceratonia siliqua), das Johannisbrot; — 6) das Kipfel, Gor.; — 7) ein entkörnter Maiskolben, C., SlGor.; — 8) der Fichten-, Tannenzapfen, C.; — 9) der krumme Schnabel am Samen, Cig.; — 10) = rženi rožiček, das Mutterkorn am Roggen, Cig., Jan., Dol.; — 11) die Haarschnecke, C.; — tudi: róžič, -íča, Valj. (Rad), Gor.
  22. rǫ̑žičar, -rja, m. der Rosenapfel, Jan.
  23. rožíčav, adj. voll Mutterkorn: rž je rožičava, Gor., Dol.
  24. rožı̑čək, -čka, m. dem. rožič; 1) das Hörnchen; — 2) das Kipfel, Lašče- Levst. (Rok.), Gor.; — 3) der Eiszapfen, Cig.; — 4) rženi r., das Mutterkorn des Roggens (sclerotium clavus), Cig., C., Tuš. (R.).
  25. rožíčevəc, -vca, m. der Bockshornbaum, der Johannisbrotbaum (ceratonia siliqua), Jan., Tuš. (R.).
  26. rožíčevje, n. das Beinholz (lonicera xylosteum), Josch.
  27. rožíčiti se, -ı̑čim se, vb. impf. sich hornförmig krümmen: češplje se rožičijo = gredo v rožiče, Z.
  28. rožı̑čkast, adj. mit Hörnchen versehen: rožičkasta črka, Navr. (Kop. sp.).
  29. rožína, f. der Marienkäfer (coccinella septempunctata); otroci jo nagovarjajo: "roža, rožina! pokaž' svoj'ga možina!" (kamor zleti, ondi jej živi mož), Vas Krn- Erj. (Torb.).
  30. rǫ́žiti, -im, vb. impf. Geräusch machen, vzhŠt.- C.; s pestnico po stolu r., vzhŠt., ogr.- Kres.
  31. 2. rožjè, n. = orožje, die Waffe(n), C., ogr.- Valj. (Rad); meč ali drugo rožje, Rec.; rǫ̑žje, Levst. (Zb. sp.).
  32. rọ̑žka, f. 1) die Schließfrucht, Jan., Cig. (T.), Tuš. (B.); — 2) kravje ime: krava z velikima rogoma, Cig.; — 3) ovčje ime, Ist.- Erj. (Torb.).
  33. rǫ̑žkati, -am, vb. impf. trällern, Dol.- Cig.
  34. rožlı̑n, m. die Käsepappel (althaea rosea), Cig., Medv. (Rok.).
  35. rožljánəc, -nca, m. die Kuhkette, Dol.- Cig.
  36. rožljáti, -ȃm, vb. impf. klirren, rasseln; sablje, verige rožljajo; s sabljami, z verigami r.; — prim. rožiti iz nem. rauschen (?).
  37. 2. rǫ̑žnat, adj. 1) rosig, rosenreich, blumenreich, Mur., Cig., Jan.; — 2) rosenfarben, rosa, Cig., Jan., Žnid., Dol.
  38. 3. rožnàt, -áta, adj. bewaffnet, C., ogr.- Mik.
  39. 1. rǫ́žnica, f. 1) das Horn als Blasinstrument, Cig., Jan.; — die Zinke, Jarn.- M., Mur.- Cig.; — die Schalmei, Mur., Jan., Valj. (Rad); — die Bockpfeife, Cig.; — 2) rožníca = kost, na katero je nasajen rog, der Stirnzapfen, Vrt., Bolc- Erj. (Torb.); — 3) rožnice, das Beschläge der Heugabelzacken, Notr.
  40. 1. rožník, m. = roženica 3), der Dachsparren, C., BlKr.
  41. 2. rǫ̑žnik, m. 1) der Rosenstrauch, Npes.- M.; — 2) der Blumentopf, (rožník) M., Rib.; — 3) der Monat Juni, Cig., Jan., nk.
  42. rožnják, m. der Rosengarten, Cig.
  43. rǫ́žnost, f. die Abscheulichkeit, die Schändlichkeit, C.; — prim. 4. rožen.
  44. ȓs, m. ein Ochsenname, Mik.; pogl. rus.
  45. r̀t, ŕta, m. die Spitze: z. B. die Spitze des Messers, des Schwertes, Habd.- Mik.; die Felsenspitze, die Spitze eines Berges, der Gipfel, Cig., Jan., Mik.; — zemeljski r., die Landspitze, das Cap, Cig. (T.), Jes.; — prvi rt (pri ladji), der Schiffsschnabel, zadnji rt, das Schiffshintertheil, Meg.
  46. rtáč, m. das Locheisen, der Stecher, M.
  47. rtȃłəc, -łca, m. = rilec, C.
  48. rtìč, -íča, m. dem. rt; der Gipfel, der Hügel, Meg., Cig., Hal.- C.
  49. rtíče, f. pl. = kratke sani za rudo, Kor.; — = dvojne kratke sani pri enem vozilu, Gor.; — nam. rtiči?
  50. rtinják, m. der Hügelbewohner, C.
  51. rubȃd, f. die Masern, Kras- Mik.; (= pl. rubȃdi, Cig., Jan.); — eine Art Frieselausschlag, (rbad) Notr.- SlN.
  52. rubadljìv, -íva, adj. mit Masern behaftet, Cig., Kras- Mik.
  53. rúbati, -am, vb. impf. 1) = rubiti, Jan., C., Gor.- Levst. (Rok.); — 2) plündern, C.
  54. rȗbəc, -bca, m. der Pfänder, Burg. (Rok.).
  55. rubę̑ščina, f. 1) die als gerichtliches Pfand genommene Sache, Dict., Cig., Jan., Burg. (Rok.); oznanjevavec kriči o cesti, davkih in rubeščini, Jurč.; — 2) das Pfändungsgeld, Cig.
  56. rȗbež, m. 1) die Pfändung, V.-Cig., Jan., Tolm.; — 2) die gepfändete Sache, M.; — 3) der Pfänder, C.; — tudi: rubèž, -ę́ža, Gor.
  57. rubę̑žən, -žni, f. 1) die Pfändung, Cig., M., Kr.; — 2) das Gepfändete: živa r., fressendes Pfand, Cig.
  58. rubę̑žnik, m. der Pfänder, der Executor, Cig., M., Gor.
  59. rubīn, m. rdeč dragi kamen, der Rubin.
  60. rubīnar, -rja, m. der Rubinapfel, Cig.
  61. rúbiti, -im, vb. impf. pfänden; r. koga; — r. živino; — prim. stvn. roub, slov. rop, Mik. (Et.).
  62. rubı̑vəc, -vca, m. der Pfänder, Cig., Jan.
  63. rȗbnik, m. der Pfänder, Cig.
  64. rubováti, -ȗjem, vb. impf. = rubiti, C.
  65. rȗcək, -cka, m. ein entkörnter Maiskolben, C., vzhŠt.
  66. rúcəlj, -clja, m. = rocelj, die Handhabe an der Weberlade, V.-Cig., Jan.; — = kratko držalo na koncu kosišča, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
  67. rúča, f. der Zaunring, Savinska dol.; — prim. roča.
  68. rúčati, -ím, vb. impf. brüllen, Cig., C., kajk.- Valj. (Rad), vzhŠt.; — grunzen, C.
  69. rȗčək, -čka, m. ein Ochsenname, Polj.
  70. rúčiti, rȗčim, vb. pf. stoßen, C.; Kresnik z močnim čelom ruči v črnega bika, Npr.- Kres; — prim. rukniti.
  71. rúd, m. = rudo, die Deichsel, ogr.- Valj. (Rad).
  72. rȗd, rúda, adj. roth, braun, C.; ruda kri, rothes Blut, Zora; — prim. hs. rud, röthlich.
  73. rúda, f. 1) das Erz; železna r., das Eisenerz; rudo kopati, Erze bauen; — 2) die Erzgrube, Mur.; — der Steinbruch, Mur., C., Št. Peter pri Mariboru- Kres.
  74. rudár, -rja, m. der Erzgräber, der Bergarbeiter, der Bergknappe; — tudi: rȗdar.
  75. rudárčək, -čka, m. dem. rudar; ein kleiner Bergknappe, Cig.
  76. rudáriti, -ȃrim, vb. impf. Erzgräber sein, Cig., Jan.
  77. rudárski, adj. Bergmanns-, bergmännisch, montanistisch, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); rudarsko društvo, die Gewerkschaft, Cig. (T.); r. zakon, das Berggesetz, Levst. (Nauk).
  78. rudȃrstvọ, n. der Bergbau, das Bergwesen, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
  79. rúdən, -dna, adj. Erz-, Mineral-, Cig., Jan.; — erzhaltig: rȗdna žila, die Erzader, Cig., Jan., Cig. (T.); rudna kopel, das Mineralbad, Cig. (T.).
  80. rudi, adv. immerwährend, Rez.- Baud.
  81. rúdica, f. dem. ruda; das Erzchen.
  82. rudílọ, n. das Vererzungsmittel, V.-Cig.
  83. rudíti, -ím, vb. impf. 1) vererzen, metallisieren, Cig.; — 2) = rdečiti, röthen, Jurč.; r. se, sich röthen: svetloba se je rudila na zidu, Glas.
  84. rȗdnica, f. 1) das Mineralwasser, die Mineralquelle, Jan., Cig. (T.), DZ., Jes., Navr. (Let.), Erj. (Min.); — 2) = rudnik, die Erzgrube, Jan., M.; — 3) das Erzhaus (bei den Schmelzhütten), Cig.
  85. rȗdnik, m. die Erzgrube, das Bergwerk, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
  86. rudnína, f. das Mineral, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
  87. rudnı̑nar, -rja, m. der Mineralog, Cig. (T.).
  88. rudnı̑narstvọ, n. die Mineralogie, Cig., Jan.
  89. rudnínast, adj. mineralartig, Cig.
  90. rudninoznȃnstvọ, n. die Mineralogie, Cig. (T.).
  91. rudnı̑nski, adj. mineralisch, Mineral-, Cig., Jan.; rudninsko olje, das Mineralöl, Levst. (Nauk); rudninska fizika, die Mineral-Physik, Cig. (T.).
  92. rudnı̑nstvọ, n. das Mineralreich, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
  93. rȗdniški, adj. Bergwerks-, Cig., nk.; rudniško merstvo, die Markscheidekunst, Cig. (T.); rudniški merčin, der Markscheider, Cig. (T.).
  94. rudnják, m. das Deichselpferd, Cig.; — prim. rudo.
  95. rúdọ, n. die Deichsel, Habd.- Mik., Jarn., Cig., vzhŠt.- SlN.
  96. rudobę̑rəc, -rca, m. der Erzklauber, Jan.
  97. rudokòp, -kópa, m. der Erzgräber, der Grubenarbeiter, der Bergknappe, Cig., Jan., Cig. (T.), Levst. (Nauk), nk.
  98. rudorǫ́dən, -dna, adj. minerogen, Cig. (T.).
  99. rudoròv, -róva, m., nam. rov, der Stollen, Jan.
  100. rudoslẹ̀d, -slẹ́da, m. die Schürfung: svobodni r., der Freischurf, DZ.

   60.348 60.448 60.548 60.648 60.748 60.848 60.948 61.048 61.148 61.248  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA