Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

m (60.448-60.547)

  1. rjavíca, f. 1) der Rost: železa se je rjavica prijela, Lašče- Levst. (Rok.); — 2) neka rjava, malo da ne rdeča ilovica, jvzhŠt.; — 3) die rothe ( o. braune) Ameise (myrmica rubra), Mur., C.
  2. rjavíčast, adj. rothhart, rothseitig: r. les (von Bäumen, die auf der einen Seite einen rothen, brüchigen Strich Holz haben), V.-Cig.
  3. rjavína, f. 1) der Rost; — 2) rostige Dinge; — 3) neka vinska trta, Konjice ( Št.)- Erj. (Torb.); rother Portugieser, = kraljevina, Trumm.; — debela r., rother Veltliner, Trumm.
  4. rjȃvka, f. 1) ženska rjavih las ali rjavega obraza, Mur., Cig.; die Brünette, LjZv.; — 2) krava rjave dlake, Mur., Z., Tolm.- Erj. (Torb.); — 3) die Bergente (anas marila), C., Z., Frey. (F.); — 4) neka hruška, C., Z., Dol., Goriš., Št.- Erj. (Torb.); — neko jabolko, Razdrto ( Notr.)- Erj. (Torb.); — neka vinska trta, C., Ip.- Erj. (Torb.).
  5. rjȃvkljat, adj. ein wenig bräunlich, Mur.
  6. rjȃvnica, f. ein rostiges Wasser ( mont.), Cig.
  7. rjávost, f. die Bräune, Mur., Cig.
  8. rjavožȏłt, adj. = rjavorumen, Jan. (H.).
  9. rjúliti, -im, vb. impf. brüllen, C.
  10. rjȗšnica, f. die Brautmutter, Kor.- Cig., Jan.; = vodilja, die Brautführerin, Slom.- Cig.
  11. rjȗtəv, -tve, f. das Gebrülle, Mur., Cig.
  12. rjúti, rjóvem, rjújem, vb. impf. brüllen; rjove kakor lev; krave in voli mukajo, bik rjove, Ravn. (Abc.)- Valj. (Rad); Ezav rjove in joka na glas, Ravn.- Valj. (Rad); ( praes. rę̑vem, Ponikve [Tolm.]- Valj. [Rad]).
  13. rkə̀lj, rkljà, m. = hlod, posebno smrekov, kolikršen se daje na žago, Dol.- Erj. (Torb.); — übhpt. der noch runde entästete Baumstamm, Dol.; drvarji so spuščali po drči rklje, LjZv.; ŕkəlj, Savinska dol.; — prim. avstr.-nem. rigel, sagrigel = Sägeklotz, Levst. (Rok.).
  14. rləc, rləca, m. = rilec, SlGor.
  15. 1. ròb, róba, m. 1) der Sclave, Habd.- Mik., Jan., ogr.- M., nk.; — 2) der Arrestant, ogr.- C.; — tudi: ròb, gen. rǫ́ba, Valj. (Rad).
  16. 2. rǫ̑b, m. 1) der Saum, das Eingesäumte (bei einem Tuch); — na robe (narobe), äbicht, verkehrt; na robe obrniti suknjo; na robe govoriti; — živ rob, = rob, ki ga tkalec naredi, Senožeče- Erj. (Torb.); — 2) der Rand; na robu globokega prepada; — = 3) die Kante; z robom, na rob pasti, mit der Kante auffallen, Svet. (Rok.); po robu postaviti desko; po robu stoječa opeka, auf den Sturz gestellte Ziegel, Levst. (Cest.); — po robu postaviti se, sich widersetzen; na živ rob, na žive robe obtesan les, Holz mit durchgehends vollen Kanten, vollkantiges Holz, V.-Cig., Gor.; na robe obrezati kamen, einen Stein kanten, Cig.; — 4) der Rücken ( z. B. eines Messers), Cig., Jan., vzhŠt.- C.; — der Bergrücken, C.; — 5) jäh abfallender Fels, Cig., Gor., Tolm.- Štrek. (LjZv.); robi, Felsen, Polj.; kača je rjula v robeh, Npr.-Krek; preskočiti rob in glob, Zv.; — 6) ein Tuch oder Tüchel aus Leinwand, Habd.- Mik., C., BlKr.; — ein grobes Hemd, M.
  17. 3. rob, m. der Räuber, ogr.- Mik. (Et.); — prim. nem. rauben.
  18. rǫ́ba, f. die Ware; volnena, suknena r., lesena r.; suha r., to so izdelki od lesa, ki jih Ribničanje prodajajo po svetu; cinjasta roba, glasurierte Töpferware, Lašče- Levst. (Rok.); — ti grda roba ti! du abscheuliches Ding! Lašče- Levst. (Rok.); — prim. it. roba, Ware, Sache.
  19. robáč, m. 1) = krojač, Jarn., Mur., Bas.; — 2) das Tuch: das Handtuch, Jarn., Kor.- Mur.; das Halstuch, das Schnupftuch, V.-Cig.; — 3) = robača 2), Polj.; — 4) der Kantapfel, der Calville, Cig., Sv. Duh pri Krškem- Erj. (Torb.).
  20. robáča, f. 1) das Hemd, Meg., Habd.- Mik., Mur., Cig., Jan., Trub., Dalm., Prip.- Mik., Dol.; rǫ́bača, vzhŠt., BlKr.; bes. ein grobes Hemd, Met.; — 2) die vierzeilige Gerste, Z.; — 3) die Kantbirne, Cig.
  21. robáčica, f. dem. robača, ein kleines Hemd, M.
  22. robȃd, f. coll. = rbad, zelene lupine orehove, C.; — prim. robčevina.
  23. robániti, -ȃnim, vb. impf. lärmen, poltern, rumpeln, Jan., M., Bes., Nov.; z mizo, s stolom r., Gor.; na duri r., an die Thüre schlagen, Gor.
  24. robȃnka, f. neko jabolko, Mariborska ok.- Erj. (Torb.).
  25. robántiti, -ȃntim, vb. impf. = robaniti, poltern, lärmen, Jan., Bes., BlKr.; robantil je po dvorišču sem ter tja, DSv.; — heftig und grob fluchen, C.
  26. robàt, -áta, adj. 1) mit einem Rand versehen, Mur.; robata skleda, die Randschüssel, V.-Cig.; r. ščit, der Randschild, Cig.; — 2) kantig; — rauh; robato kamenje, Vrtov. (Km. k.); — derb, schroff; robata kletev, ein derber Fluch; robata beseda, ein derbes Wort.
  27. robatı̑n, m. trdo usnje pri črevlju iznad pete: robatin se je pošepil, zvrnil, Solkan- Erj. (Torb.).
  28. rǫ́bav, adj. runzlicht, C.; — schwammicht (von der Rübe, dem Rettig), C., vzhŠt.
  29. robȃvs, m. ein grober, ungeschliffener Mensch, Cig., Jan., C., Burg., SlN.
  30. rǫ̑bavt, m. der Grobian, Jan.
  31. rǫ̑bčar, -rja, m. der Tüchelhändler, Cig.
  32. rǫ́bčəc, -čəca, m. = robček, kajk.- Valj. (Rad).
  33. rǫ́bčək, -čka, m. dem. robec; 1) der Rand; — 2) das Tüchelchen.
  34. rǫ́bəc, -bca, m. dem. rob; 1) der Saum, Mur., Cig., Jan.; — 2) der Rand, die Kante, Cig., Jan.; — 3) das Tüchel (Halstüchel o. Sacktüchel); — 4) der Steinbutt (rhombus maximus), Erj. (Ž.); — 5) der Kantapfel, Cig.
  35. rǫ́bək, -bka, m. dem. rob; der Saum, Cig.
  36. rǫ́bəlj, -blja, m. 1) ein abgehacktes Baumstück, M., Z.; — 2) r. kakega novca, das Schrot einer Münze ( t. j. vsa teža njegova), Cel. (Ar.).
  37. rǫ̑bič, m. dem. 2. rob; die Kante, Jan. (H.).
  38. robída, f. der Brombeerstrauch (rubus fruticosus); — prim. lat. rubus, Mik. (Et.).
  39. robı̑dje, n. coll. das Brombeergesträuch.
  40. 1. robı̑dnica, f. die Brombeere.
  41. 2. robı̑dnica, f. 1) die Schrotsäge (um etwas der Länge nach in zwei Hälften zu zersägen), V.-Cig., Jan.; — 2) sekira, s katero se cepijo drva, Šenpas- Erj. (Torb.); — pogl. robilnica.
  42. robídovje, n. coll. das Brombeergesträuch.
  43. robı̑łnica, f. = velika sekira, Cig., Jan., Hip. (Orb.), Dol., Kras, Tolm.
  44. robílọ, n. das Börteleisen der Klempner (um einen scharfen Rand umzubiegen), Cig.
  45. róbinja, f. die Sclavin, ogr.- M.; tudi: rǫ́binja, kajk.- Valj. (Rad).
  46. 1. rǫ́biti, -im, vb. impf. 1) mit einem Saum versehen, einsäumen; srajce, robce r.; — 2) Kanten machen, ecken, Cig., M.; — 3) (einen Baumstamm) quer hacken, Cig., C., Met., BlKr.- M.; — fällen, Jarn., Cig., Zora; — drva r., Holz hacken, Cig.; — schlagen, zuschlagen, Jarn.; robili so se = bili so se, Zilj.- Jarn. (Rok.); — 4) roh aussprechen: r. komu kosmate, jemandem Grobheiten sagen, SlN.; r. in štuliti besedo, Glas.
  47. 2. robíti, -ím, vb. impf. plündern, Habd.- Mik., ogr.- M., C.; varaše (mesta) r., druge r., kajk.- Valj. (Rad); — rauben, Guts.; — prim. rubiti, 3. rob.
  48. robı̑vəc, -vca, m. der Einsäumer, Cig.
  49. robı̑vka, f. die Einsäumerin, Cig.
  50. robjè, n. 1) die Leibwäsche, Jan., C., Prip.- Mik., DZ., Navr. (Let.); (rubjè), kajk.- Valj. (Rad); — 2) = gore, skale, (rǫ̑bje) Rez.- Baud.
  51. robkȃłnica, f. die Schälmaschine, C.
  52. rǫ̑bkanəc, -nca, m. die von der grünen Schale befreite Nuss, (-ánəc) Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
  53. rǫ̑bkati, -am, vb. impf. 1) von der äußern Schale befreien, schälen, M.; orehe r., Cig., C., Pri Fari ( Notr.)- Štrek. (LjZv.), Polj.; lešnike r., Cig., Polj.; — entkörnen (rebeln): turščico r., C., Svet. (Rok.), Tuhinj ( Gor.)- Štrek. (LjZv.); — abkratzen: zid r., C.; — 2) r. se, streiten, raufen, Gor.
  54. rǫ̑bkovina, f. vnanja zelena lupina orehova, Cig., Jan., Mik.; tudi: leščnikov, kostanjev, M.
  55. 1. rǫ́bljenje, n. 1) das Einsäumen; — 2) das Hacken, das Fällen (des Holzes), Jarn.
  56. robníca, f. 1) = robilnica, Cig.; — 2) = rovnica, eine schmale Erdhaue, Cig.; — 3) die Kimmplanke (am Schiff), Cig.
  57. robník, m. 1) der Hohlziegel, Cig.; na slemenu ni več robnikov, LjZv.; — 2) der Eckbalken, M., Z.; — 3) das Gesims: robnik je pal s peči, vzhŠt.; — 4) der Bewohner eines Bergkammes, C.
  58. 1. robotáti, -ȃm, vb. impf. = rabotati, Jan.
  59. 2. robotáti, -ȃm, vb. impf. = robkati, (von den Nüssen) die grüne Schale ablösen, C.
  60. robotíti, -ím, vb. impf. = 2. robotati, C.
  61. robováti, -ȗjem, vb. impf. Sclavendienste thun, ein Sclave sein, Jan., nk.
  62. robǫ́vən, -vna, adj. Kanten-: robǫ̑vni kot, der Kantenwinkel, Cel. (Geom.).
  63. robovníca, f. črta r., die Kantenlinie, Cel. (Geom.).
  64. robovník, m. = robnik, der Hohlziegel, Gor.
  65. robúnjica, f. neka hruška, Mariborska ok.- Erj. (Torb.).
  66. robzę̑ł, -la, m. = robida, Mur., Met.
  67. rǫ́cəlj, -clja, m. der Henkel, C., Mik.
  68. rǫ́cljast, adj. mit einem Henkel (mit Henkeln) versehen, C.
  69. ròč, rǫ́ča, m. 1) der Henkel; der Griff, der Stiel an einem Werkzeuge; — 2) die Wiede, C.; r. splesti, Gor.; r. veže ročico z lojtrnico, V.-Cig., Gor.; die Jochwiede, Gor.; der Zaunring, Cig., Mik., Gor.; — ož, v roč zvit, Npr.-Krek; — roč smokev, ein Kranz Feigen, Soška dol.- Erj. (Torb.); — eine Rebe mit Trauben, Štrek.
  70. rǫ́ča, f. 1) die Handhabe, der Henkel, Mur., Cig., Met., Mik., BlKr.; cehta z dvema ročama, Dict.; der Griff: sabljo za ročo prijeti, Jurč.; — der Arm des Leuchters, Jan.; — 2) die Handlehne, Cig., Jan.; lekat svoj na ročo njenega stola naslanjaje, Jurč.; — das Geländer, Cig., Jan.; ( z. B. vor dem Presbyterium), Rib.; die Barrière, Levst. (Cest.); — 3) die Pflugwiede, Dol.; — 4) das Tragband, Z.; — roče, die Hosenträger, Z.
  71. ročȃj, m. 1) die Handhabe, Cig., Jan., M., Vest., DZ.; der Griff, der Stiel, Cig., Št.; der Henkel, Cig., Jan.; — der Arm des Leuchters, Jan.; — die Pflugsterze, Mur.- Cig., Jan.; — 2) die Armlehne, Cig., Jan.; — das Geländer, die Brustlehne, Cig., Jan.; — 3) das Gängelband der Kinder, M., Z.; — 4) = soviel man einmal auf dem Arm o. in den Armen tragen kann: r. sena, Z.; r. drv, Dol.; — r. prediva, eine Flachsreiste, Jan. (H.).
  72. rǫ́čast, adj. armig, Cig., Jan.; ročasti svečnik, der Armleuchter, Cig.
  73. róčəc, -čca, m. dem. roč, Valj. (Rad).
  74. rǫ̑čək, -čka, m. dem. roč; 1) ein kleiner Henkel oder Stiel, M.; — 2) ein kleiner Zaunring, M.; — ročə̀k, -čkà, Valj. (Rad).
  75. 1. rǫ́čən, -čna, adj. Termin-: rǫ̑čni račun, die Terminrechnung, Cig. (T.).
  76. 2. rǫ́čən, -čna, adj. 1) Hand-; rǫ̑čne kosti, die Handknochen; ročni koš, der Armkorb, Dol.- Cig.; ročno delo, die Handarbeit, Cig., Jan., nk.; — ročna zastava, das Faustpfand, Cig., DZ.; — 2) behend, hurtig, gewandt, Mur., Cig., Jan., Gor., Št.; za vsako delo je ročen, vzhŠt.- C.; — ročno, behend, hurtig, schnell, Cig., Jan., C.; — sogleich, Gor., Št.; — 3) = priročen, handsam, Mur., Cig., Jan.
  77. ročíca, f. 1) dem. roka; das Händchen; bele ročice; — 2) die Wagenrunge, die Wagenkipfe; — 3) die Handhabe, der Griff, Cig., Jan., C.; r. na meču, Dict.; — die Kurbel, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Sen. (Fiz.), DZ.; — der Hebearm in den Mühlen, in der Stampfe, Cig., Notr.; — die Pflugsterze, Cig., Jan., Vrt.; — 4) die Ranke, der Schlingfaden, Cig., Jan.; ročice na vinski trti, Dict.; — 5) del strešnega odra: der Pfettenbug, Vas Krn- Erj. (Torb.); — 6) rǫ̑čica, das Handkrüglein, Mur.
  78. ročı̑čnik, m. = oplen, der Rungschemel, C.
  79. ročı̑čnjak, m. = ročičnik, C.
  80. ročı̑n, m. deželski r., eine Sammlung der Landesprivilegien, die "Landshandvest", Rec.
  81. ročíti, -ím, vb. impf. 1) reichen, Danj.- Mik.; — 2) r. se, gut vonstatten gehen, Cig., Jan.; delo se mu dobro roči, Gor.- M.
  82. rǫ̑čka, f. 1) dem. roka; das Händchen, Notr.; — 2) die Handhabe, der Henkel, Cig., Jan., C., Dol.; — 3) der Henkelkrug, Mur., Št.- Cig., Jan., C.; ročke napolnjene z dobro starino, Zv.; "Bog je letos ročko visoko obesil" (tako pravijo, kadar je malo vina), C.
  83. rǫ̑čkast, adj. krugförmig, Jan. (H.).
  84. rǫ̑čkica, f. dem. ročka: das Henkelkrüglein, Mur., Jan., Št.
  85. ročníca, f. 1) die Handhacke, Mik., Tolm.; — 2) der Handkorb, Cig.
  86. ročník, m. 1) die Handhabe, der Griff, Mur., Cig., Jan.; r. na sablji, Zora; r. na bodalu, Jurč.; — bes. der Dreschflegelstiel; — der Peitschenstiel, Cig.; — der Büchsenschaft, Cig.; — das Messerheft, Cig.; — die Pflugsterze, Mur., Cig.; — der Thürgriff, C.; — 2) das Handtuch, C., Valj. (Rad); — 3) die Wiede, die die Wagenleiter an der Kipfe festhält, Gor.
  87. rǫ́čnost, f. die Behendigkeit, die Gewandtheit, Mur., Cig., Jan.; die Hurtigkeit, Št.
  88. ročǫ̑n, m. die Hippe ( it. roncone, furl. roncèl), Celje- Štrek. (LjZv.).
  89. ročȗn, m. = ročon, Poh.
  90. rọ̑d, rọ̑da (rodȃ), rodȗ, m. 1) die Geburt, die Abstammung; po rodu, der Geburt nach; kraljevega, visokega rodu biti; rodu sem iz Ribnice (gebürtig), Svet. (Rok.); — 2) die Verwandtschaft; r. po krvi (po očetu), die Blutsverwandtschaft, Cig., Jan., Cig. (T.); r. po mleku (po materi), Cig., Jan.; r. po preslici, die Cognaten, Cig. (T.); mrzli r., die entfernte, weite Verwandtschaft, Cig.; — v rodu smo si, wir sind verwandt; biti komu v ravnem, postranskem rodu, in gerader Linie, in der Seitenlinie mit jemandem verwandt sein, DZ.; biti komu rod, mit jemandem verwandt sein, Cig., Navr. (Let.); on je moj rod, er ist mein Verwandter, ogr.- C.; mrzel r. sva si, wir sind weit verwandt, C.; rod ima prednost pred drugimi, die Verwandten gehen andern voran, vzhŠt.; — 3) das Geschlecht; človeški r.; — 4) die Generation, das Menschenalter; dva roda, Jsvkr.; — 5) der Volksstamm: rod je iz mnogo sokrvnih rodbin, Jes.; — 6) die Gattung (genus), Cig., Jan., Cig. (T.), Erj. (Z.).
  91. 1. rǫ̑d, rǫ́da, adj. rauh, Mik.; roda polt, Z.; rodi lasje, gekraustes Haar, Levst. (Rok.); roda zemlja, Z.; rodo maslo (od premraza), harte, tolle Butter, Cig.; — rod človek, Z.; rod jezik, Z.; — roh, unbearbeitet, Cig., Jan., Kremp.- M.; — ungeschickt, plump: roda mlatilnica, Nov.; = pust, sperr: rodi žganci, Cig.; rod kruh, rodo meso, vzhŠt.; rodo tripo jesti, Npes.-Schein.; — ausgezehrt: roda njiva, Cig.
  92. rǫ́dast, adj. rauh, struppig, M.
  93. rǫ̑dba, f. = rodovina, Vrt.; blagosrčnost je bila delež vse njegove rodbe, Levst. (Zb. sp.); jaz sem iz te rodbe, Svet. (Rok.); — die Verwandtschaft: k rodbi je kam šla, Jurč.
  94. rodbəník, m. der Verwandte, Glas., Navr. (Kop. sp., Let.).
  95. rodbína, f. 1) die Verwandschaft, Cig., Svet. (Rok.), ogr.- Valj. (Rad); v rodbini biti s kom, mit jemandem verwandt sein, DZ.; on nam ni nič rodbine, er ist mit uns gar nicht verwandt, Npes.-Vraz; — die Sippschaft (v slabem pomenu): to je grda rodbina, Lašče- Levst. (Rok.); — 2) die Familie, Mur., Cig., Jan., nk.
  96. rodbı̑nəc, -nca, m. 1) der Verwandte, Mur.; — 2) das Familienglied, Mur.
  97. rodbinják, m. = rodbinec 2), Jan.
  98. rodbı̑nski, adj. 1) die Verwandtschaft betreffend, Mur.; — 2) Familien-, Mur., Cig., nk.
  99. rodbı̑nstvọ, n. die Verwandtschaft, Mur.
  100. rodè, -ę́ta, m. ein Mensch mit struppigen Haaren, Cig., M.

   59.948 60.048 60.148 60.248 60.348 60.448 60.548 60.648 60.748 60.848  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA